4. 7. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., v priporu v Zavodu za izvrševanje kazni zapora na Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z. V., na seji senata dne 4. junija 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. Ips 305/2001 z dne 4. 10. 2001 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru št. Kp 418/2001 z dne 29. 8. 2001 in s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. Ks 429/2001 z dne 17. 8. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Z izpodbijanim prvostopenjskim sklepom je bil zoper pritožnico podaljšan pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP). Z izpodbijanima drugostopenjskim sklepom in sodbo Vrhovnega sodišča sta bili pritožba oziroma zahteva za varstvo zakonitosti zoper prvostopenjski sklep zavrnjeni kot neutemeljeni. Pritožnica meni, da trajanje pripora ni v sorazmerju z izrečeno zaporno kaznijo in da za podaljšanje pripora niso podani zakonski razlogi. V ustavni pritožbi je navedla, da je v priporu od 9. 6. 2000 in da ji je bila dne 20. 6. 2001 izrečena sodba, s katero je bila spoznana za krivo kaznivih dejanj po drugem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (Uradni list 63/94 in nasl. - v nadaljevanju KZ) ter prvem odstavku 310. člena KZ in obsojena na kazen treh let in šest mesecev zapora. Prvostopenjska sodba naj bi ne bila izdelana v 15 dneh, ampak je bila vročena šele 5. 9. 2001. Tudi pritožbeno sodišče naj bi do vložitve ustavne pritožbe kljub priporu še ne odločilo. Poleg tega je v priporu že polovico izrečene kazni. V izpodbijanih odločitvah naj bi tudi ne bili navedeni razlogi, ki bi utemeljevali realno nevarnost ponovitve kaznivih dejanj. Navedbe sodišč, da je pritožnica storila petnajst izvršitvenih dejanj in da je šlo za nekaj mesecev trajajočo kriminalno dejavnost, naj bi ne bile utemeljene. Sklicevanje na kazenske postopke, ki tečejo zoper pritožnico v Italiji in na Hrvaškem, naj bi ne temeljilo na ustreznih sodnih spisih ali dokumentih in naj bi bilo zaradi tega le teoretična hipoteza. Napaka, ki naj bi jo storilo drugostopenjsko sodišče, naj bi kazala na površno obravnavanje pritožničine zadeve in naj bi vzbujala sum, da sodišče ni proučilo vseh relevantnih dejstev in okoliščin. Pritožnica je še navedla, da je bila iz priporov v Kopru premeščena v pripor Zavoda za prestajanje kazni na Ž., ne da bi bili za premestitev podani utemeljeni razlogi. Vse pritožbe v zvezi s kršitvami njenih (ustavnih) pravic naj bi bile zavrnjene. Nadalje naj bi sodišče v kazenskem postopku zavrnilo izvedbo vseh dokazov, ki jih je predlagala obramba. Z izpodbijanimi odločbami naj bi bile kršene pritožničine pravice iz 20., 27. in 29. člena Ustave. Pritožnica predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijane odločbe razveljavi in pripor odpravi.

B.

Očitka, ki se nanaša na trajanje pripora, Ustavno sodišče ni presodilo, ker ga pritožnica v pravnih sredstvih zoper prvostopenjski sklep ni uveljavljala. Člen 51 ZUstS, po katerem je pred vložitvijo ustavne pritožbe treba izčrpati vsa pravna sredstva, ne zahteva le, da pritožnik formalno vloži vsa razpoložljiva pravna sredstva, ampak tudi, da mora v njih uveljavljati domnevne kršitve, na katere se kasneje sklicuje v ustavni pritožbi. Očitke v zvezi s trajanjem pripora je pritožnica uveljavljala v zahtevi za varstvo zakonitosti, o kateri je Vrhovno sodišče odločilo s sodbo št. I Ips 254/2001 z dne 29. 8. 2001. Te odločitve pritožnica v obravnavani ustavni pritožbi niti ne izpodbija niti je ne prilaga.

Očitek, da so izpodbijane odločbe v nasprotju z 20. členom Ustave, ker naj bi za podaljšanje pripora ne bil podan zakonski razlog, ni utemeljen. Sodišča so v izpodbijanih odločbah na obstoj pripornega razloga iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP (ti. ponovitvene nevarnosti) sklepala na podlagi več okoliščin, ki se nanašajo tako na pritožnico kot tudi na kazniva dejanja, ki naj bi jih storila. Pri presoji so upoštevala težo kaznivih dejanj, ki jo je kaznivim dejanjem z izbiro kazenske sankcije dal že zakonodajalec, in težo kaznivih dejanj, ki naj bi jih glede na prvostopenjsko sodbo storila pritožnica. Pritožnica je namreč v kazenskem postopku zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ, in dveh kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po prvem odstavku 310. člena KZ. V okviru nadaljevanega kaznivega dejanja naj bi v obdobju več mesecev storila petnajst izvršitvenih dejanj, povezanih z zlorabo heroina. Med subjektivnimi okoliščinami so sodišča pri presoji upoštevala, da je pritožnica v več kazenskih postopkih v Italiji in na Hrvaškem, da so njene premoženjske razmere slabe in da je brez lastnih virov za preživljanje. Sklepu sodišč, da te okoliščine opravičujejo obstoj ponovitvene nevarnosti, ni mogoče odreči razumne presoje.

Tudi pritožničine navedbe glede posameznih okoliščin, ki so bile upoštevane pri presoji o obstoju zakonskega razloga za podaljšanje pripora, niso take, da bi mogle vzbuditi dvom o skladnosti izpodbijanih odločb z 20. členom Ustave. Trditev, ki se nanašajo na obseg in trajanje kriminalne dejavnosti, pritožnica ni izkazala. Kot izhaja iz izpodbijanih odločb, podatki o kazenskih postopkih, ki tečejo zoper pritožnico v tujini, temeljijo na uradnih podatkih tujih državnih organov. Ocena Vrhovnega sodišča, da je šlo pri navedbi v drugostopenjskem sklepu, glede kaznivega dejanja po 196. členu ZKP namesto po isti določbi KZ, za očitno pomoto in da zaradi tega omenjena odločba ni nerazumljiva, ni mogoče očitati nerazumnosti.

Domnevne kršitve 27. člena Ustave pritožnica ni utemeljila, zato je Ustavno sodišče ni ugotavljalo.

Kršitve pravic, ki naj bi bile storjene v postopku premestitve v drug zavod za izvrševanje pripora, in kršitve, ki naj bi bile storjene v kazenskem postopku in se nanašajo na obstoj kaznivih dejanj, očitanih pritožnici, se ne nanašajo na odločitev sodišč o podaljšanju pripora. Zaradi tega ne morejo biti predmet presoje o utemeljenosti obravnavane ustavne pritožbe.

Ker za zatrjevane kršitve človekovih pravic očitno ne gre, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se v zakonskem roku za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer