Jedro

Tožnik je v spornem obdobju opravljal višje vrednoteno delo, zato je upravičen do plačila za dejansko opravljeno delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi strani, da tožniku v roku osmih dni za mesece od februarja 2010 do februarja 2014 obračuna bruto razlike v plači, navedene v I. točki izreka, od njih odvede davke in prispevke ter nato tožniku na njegov TRR izplača dobljene neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjih dni zamude do plačila (I. točka izreka). S sklepom je zavrglo tožbo v zvezi z 2. točko tožbenega zahtevka, v kateri je tožnik zahteval, da ga je tožena stranka dolžna imenovati v višji naziv in mu priznati pravico do osnovnega plačnega razreda št. 25, z napredovanji pa 27. plačni razred (II. točka izreka). Sklenilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka in je dolžna tožniku povrniti stroške postopka 619,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

Tožena stranka se pritožuje zoper navedeno sodbo v I. točki izreka in zoper odločitev o stroških postopka v III. točki izreka. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po drugem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Navaja, da so tako priče kot tudi tožnik izpovedali, da je tožnik še naprej poleg višje vrednotenih nalog opravljal tudi naloge formacijske dolžnosti, na katero je bil formalno razporejen. To pa pomeni, da tožnik fizično ni mogel opravljati dela na dveh delovnih mestih polni delovni čas in v zvezi s tem izpostavlja sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 455/2008. Delavec v primeru plačila po dejanskem delu ne sme hkrati opravljati del in nalog na dolžnosti, na katero je sicer formalno razporejen. Izpodbijana sodba je nepravilna tudi v delu višine prisojene odškodnine. Sodišče prve stopnje je iz nerazumljivih razlogov sledilo laičnemu oziroma poenostavljenemu izračunu tožnika, ki je zahteval razliko med bruto zneski plačnih razredov, vendar brez dodatkov. Namen instituta po dejanskem delu je, da se delavcu prizna razlika med prejeto plačo in plačo, ki bi jo prejemal za dejansko opravljeno višje vrednoteno delo. Tudi ne vzdrži argument, da je tožnikov izračun brez upoštevanja dodatkov k plači za toženo stranko ugodnejši, saj je izračun tožene stranke ob upoštevanju vseh dodatkov skupno 3.529,38 EUR, medtem ko je sodišče tožniku na podlagi njegovega izračuna prisodilo razliko v skupni višini 4.858,09 EUR. Sodišče bi ob takem razhajanju moralo bodisi od strank zahtevati dopolnitev oziroma specifikacijo izračunov bodisi pritegniti izvedenca finančne stroke. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik je na pritožbo tožene stranke odgovoril. Prerekal je pritožbene navedbe tožene stranke in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja tožena stranka v pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik v tem individualnem delovnem sporu zahteva obračun in izplačilo razlike med plačo, ki bi mu pripadala za delo, ki ga je dejansko opravljal, in plačo, ki mu je pripadala glede na formacijsko dolžnost, na katero je bil formalno razporejen v obdobju od februarja 2010 do februarja 2014. Tožnik je svoje delo opravljal pri toženi stranki in je bil formalno razporejen na formacijsko dolžnost vojak skladiščnik varnostnik, ki se je opravljala v nazivu vojak I. Tožnik je v postopku zatrjeval, da je po nastopu bolniškega staleža A.A. prevzel njegovo delo v skladišču rezerv B., in sicer vodenje skladiščnih evidenc. Zato meni, da je upravičen do plačila, ki pripada formacijski dolžnosti podčastnik skladiščnik, in zahteva razliko v bruto plači med 23. in 25. plačnim razredom.

Kljub nejasno oblikovanemu izreku izpodbijane sodbe je iz njega mogoče razbrati, da je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku za obračun in izplačilo razlike v plači v celoti ugodilo in toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna bruto zneske, ki jih je navedlo v I. točki izreka sodbe, od njih odvede davke in prispevke ter dobljene neto zneske izplača tožniku. Tožnik je sicer zahteval tudi, da ga tožena stranka imenuje v višji naziv in mu prizna pravico do osnovnega plačnega razreda št. 25, z napredovanji pa 27., vendar je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu zavrglo, ker je ugotovilo, da je tožnik tožbeni zahtevek postavil prepozno glede na rok iz osmega odstavka 100.a člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadalj.). Zoper sklep o zavrženju dela tožbe pritožba ni bila vložena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov presodilo, da je tožnik dejansko opravljal višje vrednoteno delo A.A. v času, ko je bil ta bolniško odsoten v času od februarja 2010 do februarja 2014. Vse priče so potrdile, da je tožnik v celoti prevzel njegove naloge. Tožnik ni opravljal le enostavnih nalog na podlagi navodil, pač pa je bil on tisti, ki je dajal navodila, in je imel bolj odgovorno delo od ostalih delavcev, ki so bili formalno razporejeni na enako dolžnost kot on sam. Po presoji sodišča prve stopnje je neutemeljen ugovor tožene stranke, da je tudi po odhodu A.A. še naprej opravljal naloge svoje dolžnosti, naloge navedenega delavca pa le občasno in da je iz tega razloga prejel dodatek za delo v povečanem obsegu oziroma z nadpovprečno obremenitvijo v višini 5 % oziroma 12 % osnovne plače. Pritožba v zvezi z navedenimi pravnimi zaključki sodišča prve stopnje neutemeljeno izpostavlja stališče sodne prakse (primeroma navaja sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 455/2008 z dne 28. 9. 2010), da delavec ne more sočasno opravljati dela na dveh delovnih mestih polni delovni čas. V konkretnem primeru gre namreč za drugačno dejansko situacijo. Zaslišane priče in tožnik so sicer res potrdile, da je tožnik občasno še opravljal naloge dolžnosti, na katero je bil formalno razporejen, tudi v času, ko je dejansko opravljal višje vrednotena dela. Vendar pa so navedeni hkrati izpovedali, da je tožnik v celoti prevzel dela A.A., da je delo potekalo na enak način kot prej, zgolj oseba se je zamenjala. Izpovedali so tudi, da teh opravil med seboj ni mogoče strogo ločiti in da je tudi A.A. prej kdaj opravil kakšno tožnikovo nalogo. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je zato pravilen materialnopravni zaključek, da tožniku pripada plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljal in ne morda le dodatek za povečan obseg dela (primerjaj sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 158/2014 z dne 12. 6. 2014).

Tožena stranka se neutemeljeno pritožuje zoper prisojeno višino razlike v plačilu. Kljub temu, da je tudi tožena stranka v spis vložila izračun razlike v plači med 23. in 25. plačnim razredom, je sodišče prve stopnje sledilo tožnikovemu izračunu, pri katerem je tožnik upošteval zgolj razliko med bruto plačo enega in drugega plačnega razreda brez dodatkov. Sodišče prve stopnje je tako tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo ker tožena stranka svojega izračuna ni obrazložila, hkrati pa je presodilo, da bi bil tožnik, če bi se upoštevali tudi dodatki, upravičen celo do višjega zneska, kot zahteva. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Tožena stranka namreč res ni podala pojasnila, kaj je upoštevala pri podanem izračunu in na podlagi česa je izračunala razlike v plači po posameznih mesecih (B18), hkrati pa tudi ni predlagala postavitve izvedenca finančne stroke (ta dokaz je predlagal le tožnik). S tem, ko je tožnik podal izračun razlike v plači in ga tudi obrazložil, je zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, ki je s tem prešlo na toženo stranko. Ta bi morala nato konkretizirano zatrjevati, zakaj je tožnik upravičen do manjše razlike v plačilu in za svoje trditve predlagati tudi dokaze. Ker tega ni storila, je sodišče prve stopnje pravilno sledilo izračunu tožnika.

Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker za rešitev v predmetni zadevi niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).