11. 5. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 20. aprila 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 2053/2001 z dne 13. 2. 2002 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Kočevju št. P 44/2001 z dne 28. 9. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku zaradi motenja posesti ugotovilo, da je pritožnica motila posest tožnikov, ker je na traso poti, ki poteka po njeni parceli do parcel, ki sta javno dobro, nastavila osebno vozilo tako, da vožnje po tej trasi niso bile mogoče. Toženki je v bodoče prepovedalo takšna in podobna dejanja motenja posesti. Višje sodišče je zavrnilo pritožničino pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Po oceni Višjega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa, za odločitev v motenjski pravdi odločilna dejstva, tako dejstvo izvrševanja stvarne služnosti kot tudi obstoj motilnega dejanja.

2.Pritožnica izpodbija sklepa sodišč prve in druge stopnje.

Sodišču prve stopnje očita, da v obrazložitvi svojega sklepa ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, da ni sprejelo dokazne ocene ter da ni odgovorilo na njene temeljne ugovore, predvsem na ugovor, da tožnika nikoli nista pridobila posesti stvarne služnosti vožnje čez njeno dvorišče. Po mnenju pritožnice tudi Višje sodišče ni navedlo razlogov za svojo odločitev in ni odgovorilo na njene bistvene pritožbene navedbe, zlasti na vprašanji, v čem je njeno ravnanje protipravno in samovoljno in zakaj nima pravice preprečiti škodljivih voženj. S temi navedbami zatrjuje kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, z izpodbijanima sklepoma pa naj bi ji bile kršene še pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, pravica do enakega varstva pravic iz 22. člen Ustave, pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave ter pravica do zasebnosti iz 35. člena Ustave. Pritožnica kršitev pravice iz 22. člena Ustave utemeljuje tudi s sklicevanjem na sklep Vrhovnega sodišča, št. II Ips 558/98 z dne 29. 10. 1999 in zatrjuje, da iz njega izhaja, da je razpravljanje o motenju posesti stvarne služnosti vedno vezano tudi na ugotavljanje pravice do stvarne služnosti. Zatrjuje, da v njenem primeru sodišči vsebine služnosti nista ugotovili in da sta jo zato v primerjavi z drugimi tovrstnimi postopki obravnavali neenakopravno. Pri zatrjevanju kršitve pravic iz 33. in 35. člena Ustave se pritožnica sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-32/94 z dne 13. 4. 1995 (OdlUS IV, 38) in meni, da je treba dvorišče, enako kot stanovanjske prostore, šteti za tisti del nepremičnine, kjer mora biti varovana zasebnost tistega, ki nepremičnino uporablja.

B.

3.Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki pomeni izpeljavo splošnega načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave v postopkih pred sodišči in drugimi državnimi organi, izhaja pravica strank, da sodišče pretehta njihove, za odločitev relevantne navedbe ter se do njih v obrazložitvi svoje odločbe opredeli ter svojo odločitev razumno obrazloži. Z vidika morebitne kršitve te ustavne pravice bi lahko bile relevantne pritožničine navedbe, da je sodišče prve stopnje odločilo, ne da bi ugotovilo vsebino posesti, ki naj bi jo pritožnica motila, da v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih ter da ni odgovorilo na pritožničino navedbo, da tožnika nista pridobila posesti stvarne služnosti.

4.Noben od teh očitkov pa ne drži. Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje je logično in razumno obrazložen, sodišče je v obrazložitvi navedlo razloge in podlago za svojo odločitev.

Ugotovilo je vsa za odločitev pomembna dejstva, in sicer da sta tožnika uporabljala sporno pot za vožnjo in sta bila torej v tem obsegu posestnika stvarne služnosti ter da je pritožnica s tem, ko je na pot nastavila osebno vozilo, njuno posest motila.

Obrazložilo je tudi, zakaj sta posestnika upravičena do posestnega varstva take vsebine, in tehtalo pomen posega v posest služnosti glede na pomen posega v pritožničino lastninsko pravico. Ni mogoče pritrditi ustavni pritožnici v zatrjevanju, da je za utemeljenost tožbenega zahtevka v obravnavani pravdi zaradi motenja posesti pomembno, ali sta imela tožnika pravico do stvarne služnosti uporabe poti. Za ugotovitev o tem, ali sta tožnika posestnika stvarne služnosti, je pomembno, ali in v kakšnem obsegu sta pot dejansko uporabljala. To dejstvo pa je sodišče ugotovilo in svojo ugotovitev obrazložilo.

5.Kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave vidi pritožnica tudi v tem, da naj bi sodišče v njenem primeru postopalo in odločilo drugače, kot sicer v tovrstnih postopkih.

6.Pri tem se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 558/98 in zatrjuje, da iz njega izhaja, da mora sodišče, kadar odloča o motenju posesti stvarne služnosti, vedno ugotavljati vsebino pravice te služnosti. To naj bi veljalo za vse tovrstne postopke, ker naj tega sodišči v konkretnem primeru ne bi storili, naj bi pritožnico obravnavali neenakopravno. Pritožničina trditev, da je v pravdah zaradi motenja posesti stvarne služnosti odločitev odvisna od ugotovitve obstoja pravice stvarne služnosti, ne drži. Pač pa je pomembna ugotovitev vsebine stvarne služnosti. Na pritožničin očitek, da sodišče v konkretnem primeru ni ugotovilo vsebine služnosti, pa je že odgovorjeno v 4. točki obrazložitve tega sklepa.

Zahteva po obrazloženosti sodne odločbe je skupaj z obveznostjo pritožbenega sodišča, da odgovori na strankine relevantne pritožbene navedbe, tudi del pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Pritožnica tudi Višjemu sodišču očita, da obrazložitev njegovega sklepa ne vsebuje razlogov za odločitev in odgovorov na njene bistvene pritožbene navedbe, zlasti v čem je njeno ravnanje samovoljno in protipravno ter zakaj nima pravice preprečiti škodljivih voženj. Njeni pavšalni očitki o kršitvi pravice do pritožbe pa so neutemeljeni. Dovolj izčrpna in logična obrazložitev izpodbijanega sklepa Višjega sodišča namreč vsebuje navedbo vseh razlogov za odločitev sodišča in tudi odgovore na vse pritožničine relevantne pritožbene navedbe vključno z odgovorom na to, zakaj njeno ravnanje pomeni motenje posesti in zakaj ga ni mogoče označiti kot samopomoč. Z navajanjem, da ne razume odločitve sodišča ter da se z njo ne strinja, ter s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-162/00 z dne 12. 7. 2001 (Uradni list RS, št. 62/01 in OdlUS X, 222) pa pritožnica kršitve navedene ustavne pravice ne more utemeljiti.

7.Pritožnica zatrjuje tudi kršitev pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave in se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-32/94. Navedena zadeva pa se od obravnavane razlikuje v bistvenih okoliščinah. Ustavno sodišče je v zadevi št. Up-32/94, v kateri je šlo za posest stanovanja, ugotovilo, da je pravdno sodišče v določbi 73. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in nasl. - ZTLR) z razlago dalo tako vsebino, ki je z vidika pravice do zasebnosti nesprejemljiva. V čem naj bi bila njena zadeva v bistvenem podobna navedeni, pritožnica ne pojasni. Zgolj z navedbami, da so vožnje tožnikov čez njeno parcelo moteče, pa ne more utemeljiti svojih očitkov o kršitvi pravice do zasebnosti. Vsaka sodna odločba, ki posega v posameznikovo zasebno sfero (take pa so skoraj vse lastninske, predvsem pa vse motenjske odločbe), pa tudi če bi bila napačna, še ne pomeni nedopustnega posega v zasebnost.

8.Prav tako tudi vsaka sodna odločba s posledicami na lastninskopravnem področju, tudi če bi bila napačna, ne pomeni kršitve lastninske pravice iz 33. člena Ustave. Kršitev te ustavne pravice bi bila podana, če bi izpodbijani sodni odločbi temeljili na kakšnem stališču, ki bi bilo z vidika te ustavne pravice nesprejemljivo. Tega pa pritožnica ne zatrjuje.

9.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger