Jedro

Sodišče ugotavlja, da v tem primeru ne gre za nezakonito poseganje tožene stranke v pravice tožečih strank do sodnega odločanja brez nepotrebnega odlašanja, ki jima jo zagotavlja Ustava RS v 23. členu. Postopek je v navedeni zadevi od vložitve tožbe do odločitve višjega sodišča potekal hitro, čeprav tovrstne tožbe ne sodijo med zadeve, ki jih je potrebno prednostno reševati. Od novega vpisa zadeve v vpisnik do vložitve tožbe v upravnem sporu je preteklo dobro leto, kar pa je glede na trajanje pravdnih postopkov, tako po določbah Sodnega reda, kakor tudi glede na trajanje pravdnih zadev pri toženi stranki čas, ki ga ni mogoče opredeliti za odločanje "brez nepotrebnega odlašanja".

Izrek

I. Tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. tožena stranka je dolžna nemudoma odločiti o tožbenem zahtevku tožnikov v pravdni zadevi pod opr.št. P 156/2004; 2. ugotovi se, da je tožena stranka kršila načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka iz 11. člena Zakona o pravdnem postopku, in ustavno pravico tožnikov do sojenja v razumnem roku iz 23. člena Ustave RS, zato je vsakemu od tožnikov dolžno plačati po 400.000,00 sit z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe prve stopnje dalje do plačila, vse v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe", se zavrne. II. Zahteva tožeče stranke za plačilo stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Upravno sodišče je v tej zadevi že odločalo s sodbo številka U 323/2005-22 z dne 9.9.2005 in tožbi delno ugodilo, tako da je: 1. ugotovilo, da je tožena stranka nezakonito posegala v ustavno pravico tožečih stranki iz 23. člena Ustave Republike Slovenije, s tem, da od 29.5.2003 ni odločila o predlogu za izdajo začasne odredbe v pravdnem postopku vodenem pod opravilno številko P 156/2004 (prej P 152/2003), zato mora tožena stranka v pravdni zadevi P 156/2004 v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe, odločiti o predlogu tožečih strank za izdajo začasne odredbe z dne 28.5.2003; 1. v ostalem delu, v zvezi z zahtevkom zaradi kršitve ustavnih pravic je tožbo zavrnilo; 2. z odškodninskim zahtevkom je tožeči stranki napotilo na pravdo in 3. vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom I Up1238/2005-2 z dne 7.12.2005 ugodilo pritožbi tožečih strank v zvezi z 2.točko izreka sodbe tega sodišča in v tem delu sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Pritožbeno sodišče je namreč ugotovilo, da sodišče prve stopnje tožečima strankama ni vročilo dopisa tožene stranke, v katerem je navedla, da je pri njej čas reševanja pravdnih zadev povprečno 19,6 mesecev. Sodišče je navedeno trditev uporabilo za argumentiranje, da ni prekoračen razumni rok za odločanje glede na trajanje pravdnih zadev pri toženi stranki, in s tem samo ugotavljalo dejstva na podlagi vloge tožene stranke do katere pa se tožeča stranka ni mogla opredeliti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožečih strank ugodilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek, v katerem se bo moralo sodišče opredeliti glede na kriterije za sojenje brez nepotrebnega odlašanja, kot so zapletenost in občutljivost zadeve, pomen zadeve za tožnika ter ravnanje tožene stranke in nato oceniti, ali je zatrjevana kršitev ustavne pravice podana ter se tudi opredeliti do drugih pritožbenih navedb.

Tožeči stranki v tem postopku uveljavljata kršitev ustavne pravice iz 1. odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije, po kateri ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. V to ustavno pravico tožečih strank naj bi posegla tožena stranka s tem, da v pravdni zadevi P 156/2004 (prej P 152/2003) ni odločila o zadevi v razumnem roku. Sodišče je torej v tem upravnem sporu moralo ugotoviti ali je tožena stranka nezakonito posegla v ustavno pravico tožečih strank iz 1. odstavka 23. člena Ustave RS in ali tožeči stranki nimata zagotovljenega drugega sodnega varstva, razen varstva v upravnem sporu. Ustava RS glede upravnega spora v 2. odstavku 157. člena določa, da če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika. Tej ustavni določbi je sledil tudi Zakon o upravnem sporu, ki v 3. odstavku 1. člena določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Predmet upravnega spora po 3. odstavku 1. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 ZUS) je torej tudi nezakonito dejanje s katerim se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ker ravnanje sodišča, ki v razumnem roku ne izda sodne odločbe oz. ne zaključi postopka, predstavlja dejanje, s katerim se posega v ustavno pravico ( do sojenja brez nepotrebnega odlašanja) je zoper to ravnanje zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Navedeni pojem "sojenje brez nepotrebnega odlašanja" je nedoločni pravni pojem, ki se vsebinsko pokriva s pojmom "sojenje v razumnem roku", ki ga uporablja 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP Uradni list RS, št. 33/94, MP št. 7/94).

Sodišče je po opravljeni glavni obravnavi z vpogledom v spisa Okrajnega sodišča v A. P 156/2004 in P 98/2004 ter z vpogledom obrazložitve finančnega načrta za toženo stranko za obdobje do 31.12.2009 z dne 19.8.2005, ugotovilo, da tožba v delu o katerem je odločeno z izrekom te sodbe, ni utemeljena.

Sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem strank, saj iz priloženih spisov nesporno izhaja trajanje in potek pravde pod opravilno številko P 156/2004. V skladu s 1. odstavkom 39. člena Zakona o upravnem sporu pa je moralo zavrniti spremembo tožbe, ki je bila podana na glavni obravnavi z dodajo 4. točke tožbenega zahtevka, ki se glasi: "Naj se ugotovi, da Okrajno sodišče v A. krši ustavno pravico tožnikov do enakosti pred zakonom iz Ustave RS in je zato vsakemu od tožnikov dolžno plačati po 350.000 sit z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe prve stopnje dalje do plačila, vse v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe." V 1. odstavku 39. ZUS je namreč določeno, da je, kadar se s tožbo zahteva vrnitev stvari ali odškodnina, sprememba tožbe dopustna, če vanjo privoli toženec do konca glavne obravnave oziroma do odločitve na seji. Iz zapisnika glavne obravnave pa nesporno izhaja, da je zastopnica tožene stranke izrecno izjavila, da spremembi tožbe nasprotuje.

Iz pravdnega spisa tožene stranke opr. št. P 156/2004 (prej P 152/2003) izhaja, da je bila tožba tožečih strank zoper toženo stranko A.A. zaradi vznemirjanja lastninske pravice, vložena dne 28. 5. 2003, sodna taksa za tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe je bila plačana 9. 6. 2003, odgovor na tožbo pa je bil podan dne 18. 7. 2003. Tožena stranka je dne 27. 8. 2003 s sklepom P 152/2003-12 pravdni postopek v navedeni zadevi ustavila. Višje sodišče v B. pa je na pritožbo tožečih strank citirani sklep razveljavilo s sklepom ICp 1050/2003 z dne 18. 5. 2004, in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje (toženi stranki) v nadaljnji postopek. Navedeni sklep Višjega sodišča v B. je tožena stranka prejela dne 23. 6. 2004 in ga vpisala pod novo opr. št. P 156/2004. Od navedenega datuma pa do vložitve tožbe tožečih strank v upravnem sporu dne 14. 7. 2005, pa tožena stranka o predmetni zadevi ni odločila. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da v tem primeru ne gre za nezakonito poseganje tožene stranke v pravice tožečih strank do sodnega odločanja brez nepotrebnega odlašanja, ki jima jo zagotavlja Ustava RS v 23. členu. Postopek je v navedeni zadevi od vložitve tožbe do odločitve Višjega sodišča v B. potekal hitro, čeprav lastninske tožbe ne sodijo med zadeve, ki jih je potrebno prednostno reševati. Od novega vpisa zadeve pod opr. št. P 156/2004 do vložitve tožbe v upravnem sporu je preteklo dobro leto, kar pa je glede na trajanje pravdnih postopkov, tako po določbah Sodnega reda, kakor tudi glede na trajanje pravdnih zadev pri toženi stranki čas, ki ga ni mogoče opredeliti za odločanje "brez nepotrebnega odlašanja". Vsa navedena dejstva so med strankami nesporna. Poleg navedenega sodišče še ugotavlja, da sta bili v tej zadevi, od novega vpisa tožbe v opr. št. P 156/2004, tudi tožeči stranki popolnoma pasivni in nista sodišča pozivali k hitrejši rešitvi zadeve zaradi težav pri uporabi zemljišča. Tudi državna pravobranilka, ki je bila vabljena na glavno obravnavo, kot zastopnik javnega interesa, je pojasnila da Državno pravobranilstvo RS odloča o takih zahtevkih kot je obravnavan v tem upravnem sporu, če je podan predlog stranke in to ne glede ali je že v teku postopek ali ne. Iz spisa tudi izhaja, da je bila po izdaji sodbe tega sodišča, dne 28.9.2005 izdana začasna odredba pod opr. št. P 156/2004-20, ki omogoča nemoten dostop do zemljišča tožečih strank, ki pa zaradi pritožbe še ni pravnomočna. V času odločanja tega sodišča o tožbi tožečih strank v upravnem sporu pa bi tožena stranka o tožbi pod opr. št. P 156/2004 težko odločila, saj je bil navedeni spis najprej v spisu tega sodišča, ki je bil po pritožbi tožečih strank poslan na Vrhovno sodišče RS, nato pa skupaj s sklepom vrnjen temu sodišču. V zvezi z očitkom tožečih strank o neenakosti pred zakonom, kjer je bila motenjska tožba v zadevi opr. št. P 98/2004 hitreje rešena kot lastninska tožba z opr. št. P 156/2004 (prej P 152/2003) pa je potrebno tožečima strankama pojasniti, da gre v teh primerih za dva različna postopka kjer se zaradi nujnosti zadeve motenjske tožbe rešujejo pospešeno. Zato ni mogoče govoriti o neenakosti pred zakonom zgolj na osnovi primerjanja trajanja teh dveh postopkov.

Ker je sodišče odločalo o pravici, v skladu s 1. odstavkom 23. člena ZUS, odloča o stroških postopka po določbah Zakona o pravdnem postopku. V skladu z določbo 1. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku, mora stranka, ki v pravdi ne uspe nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Ker tožeči stranki v tem upravnem sporu nista uspeli ne morata zahtevati povrnitve svojih stroškov postopka. Sodišče pa jima ni naložilo plačila stroškov toženi stranki, ker jih le ta izrecno ni priglasila.

Glede na vse navedeno je bilo potrebno tožbo tožečih strank, tako kot izhaja iz izreka te sodbe, v skladu s 1. odstavkom 59. člena ZUS, zavrniti.