Jedro

Pritožnica se sklicuje tudi na to, da se ni uresničil namen oziroma nagib (skupno življenje pravdnih strank), zaradi katerega je bila sklenjena takšna pogodba, ki je tudi tožencu omogočila vknjižbo solastninskega deleža na spornem stanovanju. S temi trditvami se tožnica smiselno zavzema za to, da ni več veljaven oziroma je prenehal dogovor pravdnih strank o solastništvu na spornem stanovanju. Vendar pa bi v tem primeru tožnica lahko od toženca zahtevala zaradi odpadle oziroma neuresničene podlage (kavze) tega dogovora le nadomestitev svojega prikrajšanja, to pa je plačilo tistega dela denarnega zneska, ki ga je "namesto oziroma tudi za toženca" kot kupnino dala preko vrednosti deleža, katerega je s kupoprodajno pogodbo pridobila (člen 210/4 ZOR). Kupoprodajna pogodba, sklenjena s prodajalcem, ki predstavlja pravni naslov za pridobitev lastninske pravice, ostaja namreč veljavna in s tem ostaja posledično tudi veljavna vknjižba solastninskih deležev na obe pravdni stranki v zemljiški knjigi, ne glede na to, kakšen delež kupnine je prispevala vsaka od pravdnih strank oziroma ne glede na to ali je toženec sploh kaj prispeval k plačilu kupnine. Pravno stališče prvostopnega sodišča, ki je tožnici pojasnilo, da bi lahko uveljavljala le obligacijski zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve zoper toženca, je torej pravilno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica lastnica nepremičnine, vpisane v zemljiškoknjižnem vložku štev. xx k.o. P. p. do idealnih 946/10.000, kar predstavlja enosobno stanovanje, velikosti 54,50 m2, ki se nahaja v visokem pritličju večstanovanjske stavbe na xx v Ljubljani, stoječi na parc.štev. 444/2, da mora toženec dopustiti, da tožnica s to sodbo izvede vknjižbo lastninske pravice na navedeni nepremičnini in na plačilo pravdnih stroškov. Tožeči stranki je naložilo, da plača tožencu pravdne stroške v znesku 499.097,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe prve stopnje, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

Proti navedeni sodbi vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka.

Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje, podrejeno pa, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Poudarja, da je bistvena kršitev iz 14. točke 339. člena ZPP podana, ker so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in sami s seboj v nasprotju. Sodišče je ugotovilo, da je toženec pri notarki M. R. z L. dne 19.11.2001 podpisal izjavo, da sta s tožnico skupaj kupila stanovanje in čeprav sta v pogodbi napisana kot lastnika vsak do ene polovice, je celotno kupnino za stanovanje krila tožnica, ki je dejanski lastnik stanovanja. Tožnik se je s tem na pravno veljaven način odpovedal lastninski pravici v korist tožeče stranke in pri tem ni bila ugotovljena nobena pravno upoštevna napaka volje, niti se ta ni ugotavljala. Toženec tudi ni zatrjeval kakšnih napak volje.

Toženec je veljavno izjavil svojo poslovno voljo in če je imel kakšne zadržke in jih ni izjavil, ti glede na določbo 28.člena ZOR nimajo pravnega učinka. Navedena izjava ima pravno naravo priznanja lastninske pravice tožnici. Iz izjave volje nesporno določen predmet obveznosti, to je da v celoti prepušča lastninsko pravico tožeči stranki. Glede izjave o nepreklicni odpovedi lastninski pravici na nepremičninah je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče v Sklepu II Ips 496/99, II Ips 55/2000. Sodba nima razumljivih razlogov glede nepreklicne odpovedi svoji lastninski pravici na polovici omenjenega stanovanja in je zato ni mogoče preizkusiti, s čemer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Prvostopno sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker je povsem enostransko in neutemeljeno verjelo pričam K. F. in M. S., pri čemer je prezrlo in neutemeljeno zavrnilo dokaze, ki jih je glede neverodostojnosti teh prič predložila tožeča stranka. Pričo K. F. je očitno toženec prevaral ali pa je zaradi poslovnih in tudi intimnih stikov priče s tožencem ta navajala neresnične navedbe v njegovo korist. Sodišče je tudi nekritično sledilo tožnikovim navedbam, da ni bil brez denarja, kar naj bi potrdil priča M. S.. Ta je dejansko tožencu izročil denar, da ga je ta nakazal njemu nazaj kot poplačilo dolga. Ta manever je bil izveden v izogib težavam v zvezi s pojasnjevanjem izvora denarja. S. je zaradi ukvarjanja s podobnimi posli že pred temi dogodki izgubil zaposlitev policista. Pogodba je bila sklenjena zgolj z namenom bodočega skupnega življenja obeh pravdnih strank ter pod pogojem, da bosta plačala vsak polovico kupnine. Ker se noben od teh razlogov za sklenitev take kupoprodajne pogodbe ni uresničil, saj med pravdnima strankama ni prišlo do življenjske skupnosti, kupnino za stanovanje ter adaptacijo pa je plačala tožeča stranka v celoti sama, so odpadli vsi razlogi za solastništvo na nepremičnini. Zato je toženec podal izjavo pred notarjem, kasneje pa si je očitno premislil. Sodišče ni ugotavljalo prave volje tožene stranke ob izjavi, da se nepreklicno odpoveduje lastninski pravici na nepremičnini v korist tožeče stranke in ji priznava lastninsko pravico na sporni nepremičnini v celoti. Zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v posledici pa je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Pritožnica tudi predlaga, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim okrožnim sodnikom.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica očita, da so razlogi prvostopnega sodišča nejasni, medsebojno protislovni in pomanjkljivi. Pritožbeno sodišče pa takšnih procesnih pomanjkljivosti v izpodbijani sodbi ne ugotavlja.

Sodišče prve stopnje je navedlo vse potrebne pravno odločilne razloge, ti so povsem jasni in neprotislovni, tako, da se izpodbijana sodba tudi da preizkusiti. V pritožbi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP torej ni.

Izjava z dne 19.11.2001, na katero se tudi v pritožbi sklicuje tožena stranka, ne predstavlja naslova, na podlagi katerega bi toženec svoj solastninski delež prenesel na tožnico. Že iz samega zapisa izjave, kaj takšnega ne izhaja. Toženec sicer izjavlja, da je kupnino plačala v celoti tožnica in da je zato dejanska lastnica stanovanja. Takšno priznanje, vsebovano v izjavi, pa še ne pomeni izraza pravno poslovne volje, da toženec tožnici zaradi navedenih okoliščin tudi odstopa oziroma nanjo prenaša svoj v zemljiški knjigi vpisan solastninski delež na spornem stanovanju. Le takšna jasna izjava o prenosu solastnega deleža na nepremičnini v njeno korist oziroma na njeno ime, s katero bi tožnica soglašala, pa bi tožnici omogočala pridobitev oz. vpis v zemljiški knjigi lastninske pravice do celote na spornem stanovanju. Pritožnica torej neutemeljeno trdi, da se je z izjavo toženec odpovedal oziroma je na tožnico prenesel solastninsko pravico. Sicer pa pritožbeno sodišče v zvezi s to izjavo tudi pritrjuje dokazni oceni prvostopnega sodišča, temelječi na prepričljivi izpovedbi priče K. F., katere verodostojnost tudi v pritožbenem postopku ne morejo omajati pavšalne pritožbene trditve oziroma domneve o pristranosti te priče zaradi poslovne in intimne povezanosti s tožencem. Pritožnica tudi navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov, ki naj bi omajali verodostojnost izjave te priče, pri čemer pa ne navede, kateri naj bi bili ti dokazi in zakaj naj bi v primeru njihove izvedbe in ocene lahko bile omajane izpovedbe te priče. Navedena priča je jasno in nedvoumno potrdila toženčeve navedbe, da je bila izjava dana na željo tožnice, ki se je bala, da bi njegov delež podedovali njegovi otroci, če bi se mu v tujini, kamor je odhajal, kaj zgodilo. Navedena izjava ima torej pravno naravo navidezne (simulirane) izjave, ki ne more povzročiti nobenih pravnih učinkov zaradi svoje navideznosti (razkoraka med z znaki zapisano izjavo in pravo oz. dejansko voljo podpisnika oziroma nosilca izjave, primerjaj člen 66/1 ZOR). Ob dejanskih ugotovitvah prvostopnega sodišča, da je bila izjava celo zapisana na željo tožnice in je torej z namenom oziroma nagibom zapisa, ki ne izraža dejanske volje njenega podpisnika, soglašala tudi tožnica, tudi ne gre za enostranski - miselni pridržek toženca, ki res ne bi imel nobenih učinkov, kot to poudarja pritožnica.

Odločba Vrhovnega sodišča RS, na katero se pritožnica v zvezi s to izjavo tudi sklicuje, pa ureja drugačno situacijo kot je sporna in po oceni pritožbenega sodišča kot primerljiv sodni judikat ni uporabljiva v konkretnem primeru.

Pritožnica se sklicuje tudi na to, da se ni uresničil namen oziroma nagib (skupno življenje pravdnih strank), zaradi katerega je bila sklenjena takšna pogodba, ki je tudi tožencu omogočila vknjižbo solastninskega deleža na spornem stanovanju. S temi trditvami se tožnica smiselno zavzema za to, da ni več veljaven oziroma je prenehal dogovor pravdnih strank o solastništvu na spornem stanovanju. Vendar pa bi v tem primeru tožnica lahko od toženca zahtevala zaradi odpadle oziroma neuresničene podlage (kavze) tega dogovora le nadomestitev svojega prikrajšanja, to pa je plačilo tistega dela denarnega zneska, ki ga je "namesto oziroma tudi za toženca" kot kupnino dala preko vrednosti deleža, katerega je s kupoprodajno pogodbo pridobila (člen 210/4 ZOR). Kupoprodajna pogodba, sklenjena s prodajalcem, ki predstavlja pravni naslov za pridobitev lastninske pravice, ostaja nemreč veljavna in s tem ostaja posledično tudi veljavna vknjižba solastninskih deležev na obe pravdni stranki v zemljiški knjigi, ne glede na to, kakšen delež kupnine je prispevala vsaka od pravdnih strank oziroma ne glede na to ali je toženec sploh kaj prispeval k plačilu kupnine. Pravno stališče prvostopnega sodišča, ki je tožnici pojasnilo, da bi lahko uveljavljala le obligacijski zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve zoper toženca, je torej pravilno.

Ob nanizanih pravnih razlogih, ki so v tem sporu pravno odločilni, je povsem pravno nepomembno, ali je tožnica v celoti plačala kupnino ali pa je morda v manjšem delu prispeval tudi toženec. Zato se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s tistimi pritožbenimi očitki, ki izpodbijani sodbi očitajo tudi nepravilno dokazno presojo o prispevkih, ki naj bi jih dala ena in druga pravdna stranka (predvsem pritožbena kritika izpovedbe oziroma ocene izpovedbe priče M. S.).

Sodišče prve stopnje je torej na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker tudi uradoma izveden preizkus prvostopne odločbe ni pokazal kakšnih procesnih nepravilnosti, ki bi terjale poseg pritožbenega sodišča v izpodbijano odločbo (2.odstavek 350. člena ZPP), je ob povedanem pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).