Jedro

Glede na ugotovljene posledice trpinčenja tožnica v pritožbi utemeljeno navaja, da dosojena odškodnina navzdol odstopa od odškodnin, ki so bile dosojene v podobnih primerih, npr: Pdp 722/2018 (5.400,00 EUR), Pdp 457/2020 (6.000,00 EUR) in Pdp 668/2018 (6.000,00 EUR). Pritožbeno sodišče je utemeljeni pritožbi ugodilo ter izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek 2.500,00 EUR zvišalo na 4.000,00 EUR.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremeni tako, da se v celoti na novo glasi: "1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2018 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

2. Višji tožbeni zahtevek, za plačilo zakonskih zamudnih obresti od tožeči stranki prisojenega zneska za čas pred 8. 6. 2018, se zavrne.

3. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna v celoti povrniti njene stroške postopka."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške pritožbe v znesku 183,00 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2018 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (točka I izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo še 1.500,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2017 do plačila in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od tožeči stranki prisojenega zneska 2.500,00 EUR za čas pred 8. 6. 2018 je zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati dve tretjini njenih stroškov postopka, razen stroškov izdelave izvedenskega mnenja, ki jih je tožena stranka dolžna tožnici povrniti v celoti, tožnica pa je dolžna toženi stranki plačati tretjino njenih stroškov postopka (točka III izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe v točki II izreka in zoper odločitev o stroških postopka v točki III izreka, po kateri je dolžna toženi stranki povrniti tretjino stroškov postopka, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju pravilno sledilo napotkom pritožbenega sodišča ter ugotovilo, da je bila tožnica trpinčena s strani nadrejenega delavca A. A. Vendar pa sodišče tožničinih zapiskov ni štelo za verodostojne, ker si dogodkov ni zapisovala sproti, čeprav je iz zapiskov razviden datum dogodka in datum zapisa (razen v dveh primerih). Tožnica je izpovedala, da je nekatere dogodke zapisala za nazaj po spominu, in sicer za april in junij 2017, potem pa je začela dogodke zapisovati sproti. Res pa je, da je zapisovala le bolj izstopajoče obnašanje nadrejenega A. A., tistega, ki je preseglo že skoraj vsakdanje verbalne grožnje in žalitve, ni posebej beležila. Vsi ostali izvedeni dokazi potrjujejo verodostojnost vseh zapisov, zato ni jasno, na podlagi česa je sodišče zaključilo, da tem zapisom ni mogoče priznati verodostojnosti. Takšno stališče se neposredno odraža tudi v odmeri odškodnine, ki je neprimerno nizka, saj sodišče očitno ni upoštevalo zapisana subjektivna občutenja ob vsakem posameznem dogodku. Ne strinja se s stališčem sodišča, da v zvezi z dogodkom glede mentorstva ni šlo za trpinčenje. Pri tem incidentu ni pomembna sama vsebina, to je ali tožnici pripada mentorstvo, temveč način, kako je nadrejeni komuniciral s tožnico. V takšnih in podobnih situacijah je vedno odreagiral neprimerno, z vpitjem, žalitvami in grožnjami. Napačna je tudi dokazna ocena glede sporočila Sindikatu B. d.d. z dne 25. 1. 2017, pri katerem sodišče izpostavlja, da gre za dogodek, ki se je zgodil, še preden je tožnica začela delati pri toženi stranki, spregleda pa namen oziroma trditveno podlago za ta dokaz, in sicer ugotovitev neprimernega obnašanja nadrejenega delavca. Napačen je tudi zaključek sodišča, ki se nanaša na kritiziranje tožničinega dela. Tožnica res ni imela najboljših rezultatov, čeprav niti niso bistveno odstopali od rezultatov drugih zaposlenih. Nepravilno je stališče sodišča, da onemogočanje izražanja mnenja, prekinjanje in skakanje v besedo ne predstavlja trpinčenja. Nerazumljiv in neutemeljen je zaključek sodišča, da tožnica ni dokazala, da jo je nadrejeni A. A. s posmehovanjem obvestil, da se niso odločili za podaljšanje pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar naj ne bi šlo za trpinčenje. Utemeljitev višine odškodnine je šibka in se v tem delu sodbe ne da preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg časovnega trajanja psihičnega trpljenja sodišče spregleda intenziteto strahu, ki je bil po ugotovitvah sodnega izvedenca prisoten že pol leta pred zaključkom dela pri toženi stranki, najintenzivnejši pa je bil v zadnjih treh mesecih, ko tožnica ni bila sposobna opravljati dela. Privatno življenje tožnice je bilo hudo okrnjeno, saj je ugotovljeno 50 % zmanjšano funkcioniranje tožnice v družini, ki je trajalo pet mesecev. Zaradi posledic psihičnega stanja se tožnica ni upala upravljati vozila, znižana je bila njena samopodoba in samospoštovanje, bila je črnogleda, tesnobna, zaskrbljena. Vse navedeno sodišče spregleda oziroma ne upošteva pri odmeri pravične odškodnine za ugotovljeno trpinčenje ter dosodi odškodnino, ki je nižja od podobnih primerov v sodni praksi (VIII Ips 44/2020, Pdp 722/2018, Pdp 457/2020, Pdp 404/2017, Pdp 668/2018, Pdp 528/2019).

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve, ki jo uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje je glede višine odškodnine zmotno uporabilo materialno pravo. Odločitev je pravilna le glede zavrnitve dela obrestnega zahtevka (za čas od 1. 4. 2017 do 7. 6. 2018).

6. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodba je ustrezno obrazložena z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, ter jo je mogoče v celoti preizkusiti, tudi glede odločitve o višini odškodnine, kar posebej izpostavlja pritožba. To bistveno kršitev tožnica dejansko uveljavlja zaradi nestrinjanja z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje glede višine odškodnine, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki za določen čas od 23. 3. 2017 do 7. 6. 2018 na delovnem mestu bančna svetovalka. Zahtevala je plačilo odškodnine v znesku 4.000,00 EUR zaradi trpinčenja na delovnem mestu s strani nadrejenega delavca vodje poslovalnice A. A. Navajala je naslednja ravnanja, ki jih je opredelila kot trpinčenje (mobing), in sicer prekinjanje in jemanje besede, onemogočanje izražanja mnenja, kričanje in glasno zmerjanje, neprestano neopravičeno kritiziranje dela, verbalne grožnje in žalitve, šikaniranje preko elektronske pošte, grožnje z odpustom in ignoriranje.

8. Četrti odstavek 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) določa, da je trpinčenje na delovnem mestu vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom.

9. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. V prvem sojenju je s sodbo opr. št. I Pd 867/2018 z dne 9. 7. 2020 zavrnilo tožbeni zahtevek, saj je štelo, da tožena stranka tožnice po ravnanjih njenega nadrejenega ni šikanirala, trpinčila, nadlegovala, poniževala, degradirala, diskriminirala niti ni kakorkoli drugače nedopustno posegla v njene osebnostne pravice in dostojanstvo. Ravnanja tožničinega nadrejenega niso bila ponavljajoča, sistematična, graje vredna, očitno negativna in ne osebno žaljiva. Tovrstnega nedopustnega ravnanja ne predstavljajo ne posamezna s strani tožnice očitana ravnanja, kot tudi ne vsa ravnanja skupaj. Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožnice s sklepom opr. št. Pdp 517/2020 z dne 24. 11. 2020 sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede nekaterih očitanih ravnanj tožnici nadrejenega delavca je navedlo, da je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno materialnopravno stališče, da ugotovljena dejanja niso dejanja trpinčenja na delovnem mestu. Glede povzdigovanja glasu oziroma kričanja nad podrejenimi je pojasnilo, da se verbalno nasilje izraža v kričanju, vpitju, poniževanju, zmerjanju, posmehovanju itd., s čimer se posega v osebnost in dostojanstvo posameznika. Kričanje je neprimeren način podajanja kritike storilnosti podrejenega in predstavlja tako temeljit poseg v dostojanstvo delavca, da ga ni mogoče opredeliti drugače kot hujšo kršitev pogodbenih obveznosti. Ker je šlo za tak primer v predmetni zadevi, je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo s tem, da je štelo, da komuniciranje nadrejenega A. A. s tožnico (in ostalimi podrejenimi) na način, da je pogosto povzdignil glas, z njimi govoril s povišanim tonom oziroma je nanje kričal, ni graje vredno, očitno negativno in žaljivo ravnanje, tudi če se nanaša na obseg dela zaposlenih v poslovalnici oziroma zaradi prizadevanja za čim boljše rezultate. Kot nedopustno ravnanje je pritožbeno sodišče označilo tudi pogosto omenjanje prenehanja delovnega razmerja, in sicer v smislu, da če delavkam kaj ni všeč, lahko gredo, oziroma v smislu opozorila, da slabim delovnim rezultatom lahko sledijo interni postopki in v tem okviru tudi prenehanje delovnega razmerja. Pogostega omenjanja prenehanja delovnega razmerja podrejenim na splošno in brez povezave s konkretnimi napakami pri delu ni mogoče razumeti drugače kot grožnje z odpovedjo, ki kvalitativno presega upravičenje vodje, da v okviru kritike slabega dela (na splošno in posameznikov) zagrozi tudi z odpovedjo, če naloženo delo ne bo opravljeno (VIII Ips 85/2019). Pritožbeno sodišče se tudi ni strinjalo s stališčem sodišča prve stopnje, da preklic dopusta avgusta 2017 s strani nadrejenega ne predstavlja trpinčenja na delovnem mestu, saj niso obstajali utemeljeni razlogi za preklic dopusta zaradi obiska direktorice. Pritožbeno sodišče je tudi pritrdilo tožnici, da ni pravilna dokazna ocena sodišča prve stopnje glede incidenta na blagajni junija 2017, primernosti elektronskih sporočil nadrejenega (njihovega števila in načina pisanja, tj. odebeljene črke, rdeča barva črk), glede njegove prepovedi tožničine prijave na interni razpis in komunikacije s kadrovsko službo ter reakcije na njeno prijavo, glede očitkov v zvezi s tožničinimi pogostimi bolniškimi odsotnostmi. Pri tem je tudi izpostavilo večkrat zavzeto stališče Vrhovnega sodišča, da je trpinčenje na delovnem mestu lahko sestavljeno iz več, tudi drobnih ravnanj, ki na prvi pogled vsako zase objektivno ni niti graje vredno ali očitno negativno in žaljivo, pa postanejo takšna, če v njih, gledano skupaj kot celoto, prepoznamo vzorec ravnanja, ki se ponavlja ali je sistematičen, to celoto ravnanj pa bi običajno občutljiv, nepristranski in razumen opazovalec spoznal kot graje vredno ali očitno negativno in žaljivo.

10. V novem sojenju je sodišče prve stopnje upoštevalo napotke iz navedenega razveljavitvenega sklepa ter glede navedenih ravnanj tožnici nadrejenega delavca pravilno štelo, da pomenijo trpinčenje v smislu četrtega odstavka 7. člena ZDR-1. 11. Glede ravnanj, ki jih sodišče prve stopnje tudi v novem sojenju ni spoznalo za dejanja trpinčenja, pritožba neutemeljeno izpostavlja, da takšna dokazna ocena temelji (tudi) na zmotni dokazni presoji tožničinih zapiskov (dnevnik mobinga). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz njih ne izhaja, kdaj naj bi jih tožnica zapisovala oziroma da bi jih zapisovala sproti, zato jim utemeljeno ni moglo priznati večje verodostojnosti, ter je posamezna ravnanja presojalo v povezavi tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. S tem v zvezi je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče zaradi tega prisodilo nižjo odškodnino od vtoževane. Kot bo navedeno v nadaljevanju, na pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, da nekatera ravnanja ne pomenijo mobinga, zapiski niso mogli vplivati, saj ne ustrezajo zakonski definiciji trpinčenja iz 7. člena ZDR-1, niti ni mogoče hipotetično in zato arbitrarno sklepati, da zaradi dokazne ocene zapisov v dnevniku sodišče ni v zadostni meri upoštevalo tožničinega subjektivnega dojemanja trpinčenja.

12. Pritožba neutemeljeno navaja, da naj bi ravnanje nadrejenega v zvezi z mentorstvom pomenilo mobing. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je A. A. tožnico že v aprilu 2017 poklical v njegovo pisarno ter jo povprašal o njenem pritoževanju glede mentorstva zaposlenim iz drugih poslovalnic na skupnem izobraževanju. Njeno pritoževanje ni bilo utemeljeno, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. A. A. je namreč tožnici, čeprav je bila že predhodno zaposlena drugje, določil dve delavki za pomoč, C. C. in D. D., dnevno pa ji je tudi sam pomagal kot mentor. Zato je pravilen zaključek sodišča, da se je tožnica neutemeljeno pritoževala, da ni imela pomoči v smislu mentorstva in ni sledilo njeni izpovedi, da je sama sedela in se sama učila, posledično pa jo je nadrejeni utemeljeno spraševal o njenem pritoževanju. Ne gre spregledati, da je po navedbah tožnice šlo za prvi sestanek z A. A., zato tudi v tem pogledu tožnica dogodka ni mogla doživljati kot mobinga, saj po naravi stvari ni šlo za ponavljajoče dejanje, niti tega dogodka ni mogoče obravnavati v kontekstu ostalih, sicer nedopustnih ravnanj nadrejenega, glede na tožničine neutemeljene očitke, ki jih je izrazila na skupnem izobraževanju. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi nadrejeni ob tem dogodku vpil na tožnico oziroma jo žalil, zato tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da ni pomembna sama vsebina, to je ali tožnici pripada mentorstvo, temveč način, kako je nadrejeni komuniciral s tožnico.

13. Ker je trpinčenje lahko podano le v času trajanja delovnega razmerja, se pritožba neutemeljeno sklicuje na poročilo Sindikatu B. d.d. z dne 25. 1. 2017, iz katerega izhaja, da je vodja poslovalnice na sestanku med odmorom, ki je trajal od 12.20 do 13.55 rekel, da bodo na sestanku sedele toliko časa, dokler ne bodo dale svojih zavez. Tožnica takrat še ni bila zaposlena pri toženi stranki, zato na podlagi tega sporočila ni mogoče šteti, da je bila trpinčena na delu.

14. Pritožba nadalje neutemeljeno izpodbija dokazni zaključek sodišča, ki se nanaša na kritiziranje tožničinega dela. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica imela slabe rezultate dela, ter pravilno zaključilo, da tožnica s trditvami o tem, da je toženka njeno delovno uspešnost določila oziroma ugotovila zmotno, ne more utemeljiti trpinčenja. Sodišče je namreč pravilno zavrnilo njene trditve, da je tožena stranka pri analizi njenih rezultatov spregledala, da je bila tožnica precej odsotna, da ni imela licenc za vsa dela in da dela na blagajni niso bila zajeta v planih, saj so na isti način kot ona delale vse delavke brez licenc – tudi one so morale stranke seznaniti s podatki oziroma produkti in nato stranko napotiti k sodelavki z licenco. Tožnica je res pretežno delala na avtomatski blagajni, na kateri se dvigi ne beležijo v doseganje plana, vendar pa je imela odrejeno tudi drugo delo, v okviru katerega bi morala poklicati stranke, pa tega ni delala. Zato tudi bolniška odsotnost ne more bistveno vplivati na pravilnost ocene njenega dela.

15. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da neomogočanje izražanja mnenja, prekinjanje in skakanje v besedo ne predstavlja trpinčenja, ker naj takšno ravnanje nadrejenega ne bi preseglo izvajanje njegovih delovnih in vodstvenih upravičenj. V tem delu je dejansko pritožba protispisna, saj je sodišče prve stopnje te očitke obravnavalo (le) v okviru neprimerne komunikacije tožnici nadrejenega delavca (točka 16 obrazložitve) ter ugotovilo neprimernost njegove komunikacije. Ugotovilo je namreč, da je A. A. ob razgovorih z zaposlenimi v njegovi pisarni, pa tudi na skupnih sestankih pogosto kričal (tudi na tožnico) in povzdigoval glas. Verjelo je pričam, da je nestrpen in kolerik, da je znal burno vzrojiti glede planov, da je izgubil živce in začel vpiti, če ni bilo rezultatov, ter je pravilno zaključilo, da povzdigovanje glasu oziroma kričanje nad podrejenimi ni dopustno niti, ko se nanaša na uveljavljanje službenih obveznosti podrejenih. Pravilno je razlogovalo, da je vodja upravičen kritizirati slabo delo podrejenih, kritika pa je lahko tudi ostra, vendar način komuniciranja na delovnem mestu ne sme presegati meja razumne kritike in ne sme biti objektivno osebno žaljiv.

16. Nadalje pritožba neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča, da tožnica ni dokazala, da jo je nadrejeni A. A. s posmehovanjem obvestil, da se niso odločili za podaljšanje njene pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da A. A. ni izposloval odločitve tožene stranke, da tožnica ne bo več zaposlena pri njej, njene trditve o njenem domnevnem posmehovanju pa je pravilno štelo za pavšalne, ter jih dokazni postopek ni potrdil. 17. Pritožba pa utemeljeno navaja, da je dosojena odškodnina za ravnanja, ki jih je sodišče prve stopnje spoznalo za trpinčenje tožnice na delu, prenizka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vrsto ravnanj nadrejenega, ki jih je kvalificiralo kot trpinčenje v smislu določbe 7. člena ZDR-1, in sicer: - Že zgoraj obrazloženo vpitje in kričanje na tožnico s povišanim glasom in žaljenje (npr. da je nesposobna za delo, da je preveč odsotna z dela, da je lena, da ne zna delati..).

- Zmerjanje tožnice (v juniju 2017) v pričo komitenta, ko je prvič plačevala račun, višji od 15.000,00 EUR in prosila za pomoč nadrejenega, s tem ko je nadrejeni tožnici pred stranko rekel, da „ne more verjeti, kaj dela“.

- Pogoste grožnje tožničinega nadrejenega s prenehanjem delovnega razmerja („mahanje s knjigo“).

- Izražanje jeze nadrejenega zaradi tožničine prijave na interni razpis brez njegove vednosti, zaradi česar se je do nje jezno in neprimerno obnašal in ji prepovedal prijave na razpise in klicanje kadrovske službe brez njegove vednosti.

- Neprimerna elektronska sporočila nadrejenega (njihovo število in način pisanja, tj. odebeljene črke, rdeča barva črk).

- Enomesečno zavlačevanje nadrejenega glede odločitve o tožničini prošnji za odobritev dopusta za dni 22. in 23. 2. 2018, ne da bi imel za to utemeljen razlog, pri čemer ji je dopust odobril šele 22. 2. 2018, torej na dan, ko bi že morala nastopiti dopust, s čimer je tožnico puščal v negotovosti, saj ni vedela, kako naj organizira varstvo otrok (tudi prvošolca) med zimskimi počitnicami.

- Neupravičen preklic dopusta v avgustu 2017, ki ji je bil odobren že 4. 5. 2017, saj dopust ni bil preklican iz razlogov, ker bi bilo to nujno potrebno za delovni proces.

- Nedopustna in neprimerna komunikacija nadrejenega s tožnico zaradi njenih odsotnosti z dela zaradi zdravstvenih razlogov.

- Vpitje na tožnico po telefonu, ki je morala zaradi zdravstvenih razlogov nenadoma zapustiti delovno mesto.

18. Teža navedenih nedopustnih ravnanj, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, utemeljuje zvišanje odškodnine na vtoževenih 4.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je v zvezi s škodo, ki jo je tožnica utrpela, na podlagi izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca psihiatra E. E. ugotovilo, da je bila tožnica v času zaposlitve pri toženi stranki izpostavljena stalnemu stresu. Stresen je bil že prehod na drugo delovno mesto, tako da je v prvih mesecih dela prevladoval stres zaradi novega okolja, sčasoma pa je vse bolj prevladoval stres zaradi nepredvidljivih reakcij nadrejenega delavca. Tožnica je odreagirala dokaj impulzivno, iz česar se ji je razvila zelo huda napetost. Počutila se je degradirano, razvrednoteno in ponižano, v takšnem stanju pa se običajno pojavlja in poglablja črnogledost, tesnoba, zaskrbljenost in nespečnost. Telesne težave niso napredovale do telesnega obolenja, vseeno pa je bilo precej slabega počutja, raznih vegetativnih reakcij in neugodnih občutkov. Ko je začela ponovno iskati službo, so se stopnjevali strahovi glede njene kompetentnosti in, da bi se lahko tudi v novi službi zgodilo podobno. Znižana samopodoba in samospoštovanje kot posledica dogajanj v službi so jo še kar nekaj časa omejevali v funkcioniranju. Izvedenec je ocenil, da je ena tretjina stresa, ki ga je tožnica doživljala, izvirala iz njenega nedoseganja planov, dve tretjini pa je bila posledica neustreznega odnosa in načina komunikacije vodje. Psihično trpljenje je bilo najhujše zadnja dva do tri mesece dela pri toženki, saj takrat ni bila sposobna opravljati dela in tudi njeno privatno življenje je bilo zaradi tega hudo okrnjeno - po oceni izvedenca je na področju privatnega življenja prišlo do 50 % zmanjšanega funkcioniranja. Zaradi preokupiranosti z razmišljanjem o službi je prišlo do zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnice. Pričakovana posledica je, da doma ni imela moči in volje ukvarjati se z otrokoma, kar velja tudi za napetosti in konflikte z možem. Predpisani so ji bili antidepresivi in pomirjevala, kar naj bi tožnici skupaj z naravnimi preparati pomagalo, da se je lažje postavila nazaj na svoje noge.

19. Glede na tako ugotovljene posledice trpinčenja tožnica v pritožbi utemeljeno navaja, da dosojena odškodnina navzdol odstopa od odškodnin, ki so bile dosojene v podobnih primerih, npr: Pdp 722/2018 (5.400,00 EUR), Pdp 457/2020 (6.000,00 EUR) in Pdp 668/2018 (6.000,00 EUR).

20. Pritožbeno sodišče je utemeljeni pritožbi ugodilo ter izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek 2.500,00 EUR zvišalo na 4.000,00 EUR (5. alineja 358. člena ZPP).

21. V ostalem (glede zakonskih zamudnih obresti za čas od 1. 4. 2017 do 7. 6. 2018) niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo delno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbujani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Zaradi pretežnega uspeha s pritožbo - tožnica ni uspela le glede dela stranske terjatve, je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Ker je sodišče o stroških odločilo opisno (v razmerju 2/3 in 1/3), je pritožbeno sodišče tudi opisno poseglo v odločitev tako, da je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna v celoti povrniti njene stroške postopka, o katerih bo sodišče prve stopnje izdalo poseben sklep o višini.

23. Tožena stranka v pritožbenem postopku ni bila uspešna, zato sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, tožnici pa je dolžna povrniti njene stroške pritožbe, ki jih je pritožbeno sodišče priznalo po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe: 250 točk za pritožbo in 22 % DDV, kar glede na vrednost točke 0,60 EUR znaša 183,00 EUR.