Jedro

Toženec na podlagi pogodbe, s katero mu je bilo v smislu določil 39. in 40. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih dano predmetno stanovanje v začasno uporabo, na njem ni mogel pridobiti stanovanjske pravice. Stanovanjsko zaščito po Zakonu o stanovanjskih razmerjih pa bi mu zagotavljal samo položaj imetnika pravice do stalne uporabe.

Izrek

1. Revizija zoper sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII R 6/97 se zavrže kot nedovoljena.

2. Revizija proti odločbi Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 1443/94-7 z dne 9.10.1997 se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožeče stranke in zavezalo M.B., da se skupaj z vsemi uporabniki izseli iz stanovanja št. 33 stanovanjske hiše, ter ga izroči pravnim naslednikom delovne organizacije. Ugotovilo je, da toženec na spornem stanovanju ni pridobil stanovanjske pravice, saj mu je bilo stanovanje dodeljeno le v začasno uporabo, za določen čas petih let oziroma do prenehanja delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Proti odločbi sodišča druge stopnje in proti sklepu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, izdanega v sporu o pristojnosti, vlaga toženec revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga, da revizijsko sodišče odločbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. V reviziji zatrjuje, da materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno, saj je šlo v obravnavanem primeru dejansko za zamenjavo stanovanj v smislu 23. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih in ne, kot sta zmotno šteli obe sodišči, za dodelitev stanovanja mimo prednostnega vrstnega reda. Zmotna uporaba materialnega prava je, po mnenju revidenta, tudi posledica nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj toženec v postopku sploh ni bil zaslišan.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija zoper sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ni dovoljena.

Po določbi 21. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. list RS, št. 19/94 - ZDSS) je zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, dovoljena revizija, če ta zakon ne določa drugače. Po določbi 9. člena omenjenega zakona je kot sodišče druge stopnje za območje Republike Slovenije določeno Višje delovno in socialno sodišče s sedežem v Ljubljani. To pomeni, da je dovoljena revizija samo zoper tisti sklep, ki bi ga v okviru svojih pristojnosti izdalo sodišče druge stopnje, pod pogojem določenim v prvem odstavku 400. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP). Zakon o delovnih in socialnih sodiščih namreč izrednega pravnega sredstva podrobneje ne ureja, zato je skladno določilu prvega odstavka 14. člena ZDSS uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku. Zato je dovoljenost revizije zoper sklep sodišča druge stopnje presojati tudi v okviru določbe 400. člena ZPP.

Po prvem odstavku 400. člena ZPP lahko stranka vloži revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Ker se s sklepom o določitvi sodišča, ki je stvarno pristojno za rešitev zadeve, postopek ne konča, revizija zoper sklep, s katerim je bilo odločeno o procesnem vprašanju, tudi iz tega razloga ni dovoljena.

Tožena stranka je vložila revizijo zoper sklep, s katerim je Vrhovno sodišče Republike Slovenije odločilo v sporu o pristojnosti. Ker revizija zoper takšen sklep iz navedenih razlogov ni dovoljena, jo je revizijsko sodišče glede na določbo 392. člena ZPP zavrglo kot nedovoljeno.

Revizija zoper odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani ni utemeljena.

Po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodno odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane odločbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da navedena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, drugih kršitev pa revident, ki jih v revizijski izjavi sicer uveljavlja, v razlogih ni obrazložil. S trditvami, da sta sodišči brez izvedbe dokaza z zaslišanjem toženca, ugotovili, naj bi mu bilo sporno stanovanje dodeljeno le v začasno uporabo, tožena stranka izpodbija v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje. Po tretjem odstavku 385. člena ZPP pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato se revizijsko sodišče z dokazno oceno, sprejeto na prvi in drugi stopnji ni smelo več ukvarjati.

Določba 23. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 35/82, 14/84 - ZSR) - ki je bil v času nastanka spornega razmerja v veljavi - je določala izjemo od načela, vgrajenega v določbe tega zakona, da stanovanjske pravice načeloma ni mogoče prenesti s pogodbo na drugega. Po prvem odstavku omenjenega zakonskega določila je lahko imetnik stanovanjske pravice zamenjal svoje stanovanje za stanovanje drugega imetnika stanovanjske pravice na stanovanju v družbeni lastnini. Zamenjava stanovanja je bila po navedeni zakonski normi pridržana le med imetnike stanovanjskih pravic. Zato so revizijske navedbe o drugačni pravni naravi med strankama sklenjene pogodbe z dne 14.9.1987 o začasni uporabi spornega stanovanja, neupoštevne in brez vsake zakonske podlage.

Sicer pa trditev o tem, da je toženec pridobil stanovanjsko pravico zaradi dejanske zamenjave stanovanj med H. kot pravnim naslednikom in krovnim podjetjem vseh TOZD-ov, ni mogoče upoštevati že zato, ker predstavlja revizijsko novoto. Po 387. členu ZPP pa je dovoljeno v reviziji navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija.

Neutemeljen je tudi očitek revizije o zmotni uporabi materialnega prava v izpodbijani odločbi. Pri presoji njene zakonitosti je bilo revizijsko sodišče vezano na bistveno dejansko ugotovitev in sicer, da toženec na podlagi pogodbe, s katero mu je bilo v smislu določil 39. in 40. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih dano predmetno stanovanje v začasno uporabo, na njem ni mogel pridobiti stanovanjske pravice. Stanovanjsko zaščito po Zakonu o stanovanjskih razmerjih pa bi mu zagotavljal samo položaj imetnika pravice do stalne uporabe. Tožnik pa v tem primeru statusa imetnika stanovanjske pravice ni imel, ker je dobil sporno stanovanje na podlagi pogodbe, sklenjene s H. le v začasno uporabo. Zato je pravilno pravno stališče, izraženo v izpodbijani odločbi, da ne more uživati stanovanjske zaščite po Zakonu o stanovanjskih razmerjih. Takšna opredelitev pravnega razmerja med tožečo in toženo stranko na podlagi Zakona o stanovanjskih razmerjih daje tudi podlago za izpraznitveni in izročitveni zahtevek (63. člen).

Ker uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče toženčevo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen).

Določbe ZPP je sodišče na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.