Jedro

Delavka - samohranilka sodi v varovano kategorijo delavcev v smislu določbe 4. odst. 36. d člena ZDR le v primeru, ko popolnoma sama skrbi in hrani otroka. Če ima delavka sklenjen sporazum o preživljanju otroka pred centrom za socialno delo in je po tem sporazumu prejemala od otrokovega očeta preživnino za otroka, ne spada v varovano kategorijo delavcev.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da obstoji terjatev tožnice iz naslova pripadajoče plače za obdobje od 17.5.1993 do 3.7.1996 v skupni višini 2.544.443,74 SIT bruto oz. 1.705.635,63 SIT neto, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih zneskov prikrajšanja pri plači, kot le ti izhajajo iz izračuna z dne 7.8.1996, to je 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila in da obstoji terjatev tožnice iz naslova odškodnine za nezakonito prenehanje delovnega razmerja v višini 408.470,00 SIT neto, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.6.1996 dalje do plačila in da je toženec dolžan vpisati tožnici v delovno knjižico obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 17.5.1993 do vključno 3.7.1996 in ji povrniti stroške postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske odločbe dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku stroškovno ugodi. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da v času prejema sklepa o trajnem prenehanju potreb po delu, ni imela statusa samohranilca in v posledici tega ni spadala med zaščitene delavce, ki jim delovno razmerje po določbah Zakona o delovnih razmerjih, ne bi moglo prenehati kot trajno presežnim delavcem. Res je imela z očetom svojega otroka v spornem obdobju sklenjen dogovor o preživljanju, vendar je oče otroka prispeval k preživljanju otroka zgolj v minimalnem znesku, nikakor pa ni prispeval k skrbi in vzgoji otroka. Ta skrb za otroka je bila prepuščena zgolj njej sami.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) dolžno preizkusiti sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka (2. odst. 354. člena ZPP) in pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje v teku postopka ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, izvedlo je vse potrebne dokaze in pravilno ugotovilo odločilna dejstva ter odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožene stranke niso bistvene, zato ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema dokazno oceno in pravne zaključke sodišča prve stopnje in razlogov odločitve ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja: Neutemeljena so pritožbena zatrjevanja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi napačno uporabilo materialno pravo. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) v 4. odst. 36. d člena res določa, da delavki oz. delavcu samohranilcu z otrokom do 2 let starosti lahko preneha delovno razmerje zaradi nujnih operativnih razlogov samo s soglasjem delavca. Vendar, kot izhaja iz dogovora o preživljanju z dne 28.10.1992, se je s tem dogovorom L.S., kot oče mladoletne tožničine hčerke A., zavezal plačevati za svojo hčerko na roke tožnici kot zakoniti zastopnici, preživnino v znesku 4.080,00 SIT mesečno, ki se bo usklajevala s povečanjem življenjskih stroškov.

Da se je tožnica sporazumela z očetom svojega otroka glede preživljanja, izhaja tudi iz potrdila Centra za socialno delo, S. z dne 29.10.1992, kot tudi iz pritožbenih navedb tožnice. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da tudi v primeru, če tožničina mladoletna hči A., v času opredelitve tožnice kot trajno presežne delavke še ni bila stara 2 ali več let, tožnica ne spada v zaščiteno kategorijo delavcev, saj morata biti za varstvo delavca v smislu 4. odst. 36. d člena ZDR, izpolnjena kumulativno dva pogoja in sicer, da gre za delavca samohranilca in da samohranilec živi z otrokom do 2 let starosti. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je mogoče govoriti o samohranilcu le takrat, kadar določena oseba popolnoma sama skrbi in hrani otroka, torej brez pomoči zakonskega partnerja. Ker je tožnica v kritičnem času imela sklenjen sporazum z očetom svojega otroka in je po tem sporazumu prejemala za preživljanje otroka denarno pomoč, je potrebno ugotoviti, da tožnica ni samohranilka, zato ne spada med zaščitene kategorije delavcev v smislu 36. d člena ZDR. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožena stranka pri opredelitvi tožnice kot trajno presežne delavke ni kršila določb 31. do 36. ZDR in je v posledici tega njen zahtevek na ugotovitev obstoja denarne terjatve iz naslova pripadajočih plač in odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter iz naslova vpisa delovne dobe v delovno knjižico za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, utemeljeno zavrnilo.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 166. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).