Jedro

Določba 4. člena UZITUL se nanaša le na tiste pristojnosti, ki so nujno potrebne za funkcioniranje države in ki jih Ustavni zakon v nadaljevanju eksplicitno našteva. Ta določba tudi v ničemer ne določa prevzema materialnih obveznosti, ki izvirajo iz časa, preden je stopil Ustavni zakon v veljavo. Govori le o prevzemu pristojnosti, ne pa tudi materialnih obveznosti, ki so nastale v času skupne države.

Sodišče ni našlo nobene pravne podlage, iz katere bi nedvoumno izhajalo niti, da je S. pravni naslednik U., niti da prevzema njegove obveznosti, saj to ne izhaja niti iz Ustavnega zakona niti iz katerega drugega zakona niti iz mednarodnega sporazuma in prav tako ne iz pogodbe o ustanovitvi S. ali iz kakšne druge pogodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog tožeče stranke, da se postopek na strani drugotožene stranke namesto z U., nadaljuje s S., kot njegovim pravnim naslednikom, zavrne.

Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo in je dolžna S., povrniti pravdne stroške v znesku 1.674,43 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se popravek tožbe, podan v predlogu z dne 28.6.1996, dopusti, tako da je od podanega predloga spremembe dalje drugotožena stranka S. (v nadaljevanju S.).

S. je vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagal je spremembo izpodbijanega sklepa oziroma podredno njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek. Priglasil je pritožbene stroške.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je našlo pravno podlago za svoje stališče, da je S. pravni naslednik U. (v nadaljevanju U.), v 4. členu Ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1-6/91-1 z dne 25. junija 1991, v nadaljevanju Ustavni zakon), ki določa, da pristojnosti, ki so jih imeli po predpisih iz prejšnjega odstavka organi in organizacije SFRJ, preidejo v skladu s tem zakonom na organe in organizacije Republike Slovenije. Če takega organa oziroma organizacije ni, Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije določi začasno pristojno organizacijo. Prvostopno sodišče je mnenja, da je po osamosvojitvi Republike Slovenije S. prevzel obveznosti, ki jih je imel prej U. za območje Republike Slovenije. To pa zato, ker je U. imel enako vlogo v tedanji Jugoslaviji kot jo ima sedaj S. v Republiki Sloveniji.

Pritožbeno sodišče z navedenim stališčem ne soglaša. Navedena določba Ustavnega zakona se namreč nanaša le na tiste pristojnosti, ki so nujno potrebne za funkcioniranje države in ki jih Ustavni zakon v nadaljevanju eksplicitno našteva (primerjaj 5. člen in nadaljnje Ustavnega zakona). Dejavnost U. oziroma S. pa ni takšna dejavnost. Pritožnica ima prav, da se Ustavni zakon nanaša na organe in organizacije, ki so vitalnega pomena za delovanje države (upravni organi, banke, razni uradi ...) in je to razvidno tudi iz nadaljnjega besedila samega zakona. Gre torej le za tista področja, ki so nujno potrebna za funkcioniranje države, za ostala področja pa le v mejah, ki so s predpisi točno določene. 2. odstavek 4. člena Ustavnega zakona tudi v ničemer ne določa prevzema materialnih obveznosti, ki izvirajo iz časa, preden je stopil Ustavni zakon v veljavo. Govori le o prevzemu pristojnosti, ne pa tudi materialnih obveznosti, ki so nastale v času skupne države. Kjer je bil mišljen prevzem materialnih obveznosti, Ustavni zakon to posebej določa (na primer 11., 14., 19. člen).

S. je bil ustanovljen kot zavod in to šele leta 1992, njeni ustanovitelji pa so bile zavarovalnice, delujoče na območju Republike Slovenije. V času sprejema Ustavnega zakona S. torej sploh še ni obstajal kot pravna oseba in tako tudi ni mogel prevzemati pristojnosti na podlagi Ustavnega zakona. Niti ni izvršilni svet Skupščine Republike Slovenije določil S. kot začasno pristojni organ oziroma organizacijo v smislu 2. odstavka 4. člena Ustavnega zakona.

Pogodba o ustanovitvi S. nikjer ne določa, da S. prevzema kakršnekoli obveznosti iz obdobja pred njegovim nastankom. Med strankama pa niti ni sporno, da podatki sodnega registra pravnega nasledstva ne izkazujejo. Iz navedenega tako jasno izhaja, da S. ni niti univerzalni pravni naslednik U. niti nikoli ni prevzel nobenih obveznosti U..

Stališče tožeče stranke, da je S. na podlagi Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur.l. SFRJ št. 17/90 in nadaljnji, ZTSPOZ) pravni naslednik U., je materialnopravno zmotno. Če sta 4. člen Ustavnega zakona in 81. člen ZTSPOZ v preamboli pogodbe o ustanovitvi S. navedena kot pravna podlaga za ustanovitev S., to še ne pomeni, da je S. pravni naslednik U., niti da prevzema obveznosti U. za nazaj. Če bi bilo temu tako, bi to moralo biti izrecno navedeno, vendar ni.

81. člen ZTSPOZ v 2. odstavku določa, da jugoslovanski zavarovalni biro opravlja posle, predvidene z mednarodnimi sporazumi o zavarovanju uporabnikov oziroma lastnikov motornih vozil proti odgovornosti. Vendar je po oceni pritožbenega sodišča to preohlapna določba, da bi lahko zgolj na njeni osnovi lahko sklepali na pravno nasledstvo oziroma na prevzem obveznosti S.. Zlasti še, ker tudi ne obstaja noben mednarodni sporazum, ki bi to določal za nazaj.

Tožeča stranka trdi, da S. po pogodbi o ustanovitvi prevzema obveznosti po izdanih zelenih kartah in zastopa interese Republike Slovenije kot članice sistema zelene karte. To drži, vendar velja le za zelene karte, izdane od nastanka S. 14.2.1992 dalje, saj ni osnove za drugačno tolmačenje.

Brezpredmetno je sklicevanje tožeče stranke na stališča Badinterjeve komisije, saj je sodna praksa zavzela mnenja, da stališča Badinterjeve komisije niso pravni vir in se nanašajo le na razlago procesnega razdruževanja bivše SFRJ kot mednarodno pravnega subjekta in mednarodnega nasledstva SFRJ (primerjaj II Ips 46/94), kar pa ni predmet tega postopka.

Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje na Splošna pravila - Kretski sporazum. Ta je pričel veljati 1.7.2003 in velja za pravna razmerja od tedaj dalje. Sicer pa tudi Kretski sporazum izrecno ne ureja pravnega nasledstva oziroma prevzema obveznosti med U. in S..

Sodišče tako ni našlo nobene pravne podlage, iz katere bi nedvoumno izhajalo niti, da je S. pravni naslednik U., niti da prevzema njegove obveznosti, saj to ne izhaja niti iz Ustavnega zakona niti iz katerega drugega zakona niti iz mednarodnega sporazuma in prav tako ne iz pogodbe o ustanovitvi S. ali iz kakšne druge pogodbe. Zato je zaključilo, da pravno nasledstvo ni podano.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na osnovi 4. člena Ustavnega zakona štelo, da je S. pravni naslednik U.. Samo dejstvo, da ima S. enako vlogo v Republiki Sloveniji, kot jo je imel U. v nekdanji SFRJ, pa za ugotovitev pravnega nasledstva ne zadošča. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo, kot je razvidno iz izreka te odločbe (3. točka 365. člena ZPP).

Izrek o stroških temelji na določilu 2. odstavka 165. člena ZPP. Glede na načelo uspeha v pravdi je SZZ upravičen do povrnitve pravdnih stroškov celotnega postopka. Te je sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah.