Jedro

Sodišče druge stopnje lahko v postopku s pritožbo presoja tudi dejanska vprašanja, vendar pa je pri tem omejeno, saj brez obravnave ne sme tehtati dokazov, ki so bili neposredno izvedeni na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje, oziroma spreminjati dokazne presoje sodišča prve stopnje, če se ta opira na neposredno izvedene dokaze.

Sodišče druge stopnje je v okoliščinah danega primera prekršilo določbo petega odstavka 392. člena ZKP, saj je drugače presojalo dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje neposredno izvedlo na glavni obravnavi, oziroma je drugače presojalo dejstva, ki so bila v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljena na podlagi neposredno izvedenih dokazov, ter posledično na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, čeprav za takšno odločitev niso bili izpolnjeni zakonski pogoji.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se ugotovi, da je bil s sodbo sodišča druge stopnje prekršen peti odstavek 392. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 394. člena ZKP.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo X K 48853/2018 z dne 12. 9. 2023 tedaj obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), tedaj obdolženega B.B. za pomoč k navedenemu kaznivemu dejanju po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena in 38. členom KZ-1, tedaj obdolženega C. C. pa za napeljevanje k navedenemu kaznivemu dejanju po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena in 37. členom KZ-1. Obdolžencem je izreklo pogojne obsodbe, v katerih je A. A. določilo kazen eno leto in tri mesece zapora, B.B. kazen eno leto zapora in stransko denarno kazen sto dnevnih zneskov (kar znaša z upoštevanjem dnevnega zneska 146,66 EUR skupno 14.666,00 EUR) ter C. C. kazen eno leto zapora in stransko denarno kazen dvesto štirideset dnevnih zneskov (kar znaša z upoštevanjem dnevnega zneska 70,00 EUR skupno 16.800,00 EUR), pri čemer je vsem določilo preizkusno dobo v trajanju dveh let in odločilo, da se stranski denarni kazni izvršita. Obdolženemu B.B. je naložilo, da oškodovancu D. d.o.o. - v stečaju, plača znesek 24.270,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, obdolženemu C. C. pa, da navedenemu oškodovancu plača znesek 42.823,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Oškodovanca D. d.o.o. je s preostankom premoženjskopravnega zahtevka, oškodovanca E. E. pa s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je še, da so obdolženci dolžni plačati vsak eno tretjino stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) in sodno takso, obdolžencema B. B.in C. C. pa je naložilo tudi plačilo krivdno povzročenih stroškov.

2.Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo X Kp 48853/2018 z dne 27. 8. 2024 ugodilo pritožbam zagovornikov vseh treh obdolžencev in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je A. A., B. B. in C. C. po 358. členu ZKP oprostilo obtožbe, s katero se je prvima dvema očitala storitev kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, tretjemu pa napeljevanje k navedenemu kaznivemu dejanju po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena in 37. členom KZ-1. Oškodovanca D. d.o.o. - v stečaju in E. E. je s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo ter odločilo o stroških kazenskega postopka, ki bremenijo proračun, z izjemo krivdno povzročenih stroškov, ki sta jih dolžna plačati B. B. in C. C..

3.Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec Boštjan Jeglič zaradi kršitev 380. člena, petega odstavka 392. člena in prvega odstavka 394. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V bistvenem uveljavlja, da sodišče druge stopnje v postopku s pritožbo ne bi smelo spremeniti sodbe sodišča prve stopnje na podlagi petega odstavka 392. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 394. člena ZKP, temveč bi moralo v primeru dvoma v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja bodisi opraviti obravnavo bodisi izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (380. člen ZKP). Zatrjuje tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bilo v razlogih sodbe sodišča druge stopnje podano precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj se omeji na ugotovitev zatrjevanih kršitev zakona, saj je zahteva vložena v škodo oproščenih oseb.

4.Vrhovno sodišče je zahtevo skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP poslalo vsem nasprotnim strankam in njihovim zagovornikom. Zagovornica oproščenega A. A. in zagovornica oproščenega B.B. sta odgovorili na zahtevo in predlagali, da jo Vrhovno sodišče zavrne. Prva je obrazložila, da je bila za presojo kazenskopravnega očitka zoper A. A. bistvena presoja listinskih dokazov, pri kateri ne more priti do kršitve načela neposrednosti. Navedla je tudi, da je že v času sojenja pred sodiščem prve stopnje nastopilo zastaranje kazenskega pregona; da družba D. d.o.o. - v stečaju z izvršenim dejanjem ni bila v ničemer oškodovana; da A. A. dne 16. 1. 2013 ni odredil nobenega nakazila, kot mu je to očitala obtožba; in da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejstva, ki se nanašajo na podpis asignacijskih pogodb. Druga je opozorila, da se zahteva za varstvo zakonitosti v ničemer ne nanaša na oproščenega B.B., zato se Vrhovno sodišče ne bi smelo spustiti v presojo, če je bil zakon prekršen (tudi) glede njega. Po vsebini ocenjuje, da je razsoja sodišča druge stopnje pravilna in zakonita, vložnik pa z zahtevo ne presega uveljavljanja nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5.Vrhovno sodišče je odgovore zagovornic upoštevalo samo v delih, ki se nanašajo za kršitve zakona, kot jih v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje vložnik (prvi odstavek 424. člena ZKP), medtem ko na ostale navedbe, ki merijo na kršitev drugih zakonskih določb, ni odgovarjalo, saj niso predmet vloženega izrednega pravnega sredstva.

B.

Vsebina kazenskopravnega očitka in razsoja sodišč

6.Iz konkretnega dela opisa pravnomočne sodbe izhaja vsebinski očitek A. A., da je zlorabil svoj položaj direktorja gospodarske družbe D. d.o.o. s tem, ko naj bi dne 16. 1. 2013 v Ljubljani iz sredstev navedene družbe v dobro transakcijskega računa B.B. odredil izplačilo devetih zneskov v skupni višini 67.093,08 EUR kot plačilo odpravnine delavcem družbe D. d.o.o., čeprav je vedel, da za navedena izplačila ni veljavne dejanske in pravne podlage, saj je šlo za poplačilo fiktivnih terjatev B.B. do delavcev, katerim slednji ni nikoli posodil denarja, zaradi česar so bile fiktivne tudi asignacijske pogodbe, ki naj bi jih v času od aprila 2012 do januarja 2013 podpisal A. A. oziroma neznana oseba po njegovem pooblastilu. Z opisanim ravnanjem naj bi A. A. kršil šesti odstavek 515. člena v zvezi s prvim odstavkom 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1), saj naj bi B. B. in C. C. v nasprotju z interesi in koristjo družbe D. d.o.o. pridobil veliko premoženjsko korist, pri čemer naj bi mu šlo vseskozi za to, da navedenima pridobi premoženjsko korist v prej navedeni višini.

7.B.B. (ki je bil v času od 24. 5. 2012 do 1. 2. 2012 direktor družbe D. d.o.o.) se je očitalo, da je z devetimi delavci sklenil devet fiktivnih asignacijskih pogodb, v katerih so bili pogodbeni zneski, katere je družba D. d.o.o. dolgovala odpuščenim delavcem iz naslova odpravnine, fiktivno prikazani kot dolg posameznega delavca do B.B., zatem pa naj bi dal na razpolago svoj osebni transakcijski račun, na katerega je dne 16. 1. 2013 prejel veliko premoženjsko korist, od katere naj bi znesek 24.270,08 EUR zadržal zase, znesek 42.823,00 EUR pa prenakazal na osebni transakcijski račun C. C., ki je bil tedaj največji posamični lastnik družbe D. d.o.o. in kateremu se je očitalo napeljevanje k opisanemu kaznivemu dejanju.

8.Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku razsodilo, da je bila A. A. dokazana storitev kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, B.B. pomoč pri tem dejanju in C. C. napeljevanje k navedenemu kaznivemu dejanju. V razlogih sodbe je ugotovilo in obrazložilo: (i) da so bile vse asignacijske pogodbe, na podlagi katerih so bili dne 16. 1. 2013 denarni zneski iz družbe D. d.o.o. nakazani na osebni transakcijski račun B.B., sklenjene fiktivno, saj so pogodbene stranke z njimi potrjevale neresnično vsebino (tč. 11 do 24 obrazložitve); (ii) da je A. A. kot odgovorna oseba družbe D. d.o.o. in v času izplačil njen edini direktor točno vedel, da B. B. delavcem ni izročil nobenega denarja iz naslova odpravnin in da je bila njegova terjatev do delavcev neobstoječa (tč. 22 in 51 obrazložitve); (iii) da je B. B. na svoj transakcijski račun prejel premoženjsko korist, ki jo je deloma zadržal zase, deloma pa prenakazal na transakcijski račun svojega očeta C. C. (tč. 27 obrazložitve); (iv) da je bil A. A. zaradi svoje funkcije seznanjen z vsemi izplačili in jih je kot tedaj edini direktor družbe D. d.o.o. tudi osebno odobril, kar pomeni, da je zaradi njegove odločitve in formalne odobritve prišlo do nezakonitega premika sredstev iz družbe D. d.o.o. na račun B.B. ter posledično C. C. (tč. 31, 40 in 51 obrazložitve), o čemer je sodišče prve stopnje sklepalo tudi na podlagi izpovedbe računovodkinje F. F. o tem, da je vsa nakazila iz računa potrjeval direktor, pri čemer je bilo to urejeno elektronsko, in vodje kadrovske službe G. G. o tem, da je delala po navodilih uprave ter vse v povezavi s prenehanjem delovnega razmerja delavcev komunicirala z direktorjem A. A. (tč. 31 in 51 obrazložitve); (v) da je A. A. podpisal asignacijske pogodbe bodisi osebno bodisi po pooblastilu neugotovljene tretje osebe (tč. 31 in 40 obrazložitve), pri čemer je osebno podpisal štiri od šestih asignacijskih pogodb v spisu, dve pogodbi v spisu pa je podpisala neznana oseba po njegovem pooblastilu (tč. 31 obrazložitve); in (vi) da je A. A. pri odrejanju inkriminiranih izplačil ravnal z direktnim naklepom (tč. 51 obrazložitve). V razlogih sodbe je obrazložilo tudi prispevek B.B. in C. C. h kaznivemu dejanju.

9.Sodišče druge stopnje je v postopku s pritožbo sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je vse tri obdolžence oprostilo obtožbe. Nosilna razloga za izdajo oprostilne sodbe sta bila dva. Prvič, sodišče druge stopnje je sprejelo pritožbene navedbe, da sta priči H. H. in F. F. pojasnili, da sta likvidacija in potrjevanje računov potekali elektronsko, in sicer tako, da so v računovodstvu po prejemu pogodbe slednjo poknjižili in na njeni podlagi izvedli nakazilo. Sodišče druge stopnje je zato ocenilo, da ni dokazano, da bi A. A. dne 16. 1. 2013 odredil izplačilo inkriminiranih zneskov na račun B.B. (tč. 7 obrazložitve). In drugič, sodišče druge stopnje je pritrdilo pritožnikom, da ni mogoče z gotovostjo šteti, da je A. A. vedel, da so inkriminirane asignacijske pogodbe fiktivne, saj ni bilo mogoče ugotoviti, kdo jih je sestavil in kdo je podpisal sedem izmed devetih inkriminiranih asignacijskih pogodb, zaradi česar A. A. ni mogoče očitati naklepa v zvezi s pogodbami, ki jih bodisi ni sam podpisal bodisi se ne nahajajo v spisu (tč. 8 obrazložitve). Po presoji sodišča druge stopnje bi bilo mogoče A. A. očitati le podpis dveh fiktivnih asignacijskih pogodb, kar bi lahko predstavljalo kaznivo dejanje po prvem odstavku 240. člena KZ-1, a je kazenski pregon za navedeno kaznivo dejanje zastaral (tč. 9 obrazložitve).

Glede pristojnosti sodišča druge stopnje v postopku s pritožbo

10.Osrednji očitek zahteve za varstvo zakonitosti je v tem, da sodišče druge stopnje v postopku s pritožbo zaradi dvoma v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja ne bi smelo samo spremeniti sodbe sodišča prve stopnje, saj za to niso bili izpolnjeni pogoji iz petega odstavka 392. člena ZKP, temveč bi moralo opraviti obravnavo ali pa izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (380. člen ZKP).

11.Vložnik utemeljuje, da sodišče druge stopnje pri razsoji ni zgolj drugače presojalo že ugotovljenih dejstev, temveč je na novo ocenjevalo in ugotavljalo določena dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni presojalo, saj jih ni štelo za relevantna. Pri tem izpostavlja izpovedbo priče H. H., ki je bila neposredno zaslišana na glavni obravnavi in na izpovedbo katere se je pri razsoji oprlo sodišče druge stopnje (tč. 7 obrazložitve), medtem ko sodišče prve stopnje njene izpovedbe pri presoji vprašanja odrejanja izplačil sploh ni omenjalo. Vložnik nadalje graja tudi razsojo sodišča druge stopnje, ki se nanaša na podpis asignacijskih pogodb. Prvenstveno trdi, da se A. A. v zvezi s podpisom asignacijskih pogodb ni očitalo kaznivega dejanja, temveč je bilo bistvo očitka v nezakonitem odrejanju izplačil iz družbe D. d.o.o. Nadalje pa izpostavlja razloge prvostopenjske sodbe (31. točka obrazložitve), kjer je pojasnjeno, na podlagi katerih dokazov je sodišče prve stopnje presodilo, da je A. A. podpisal štiri od šestih v spis vloženih asignacijskih pogodb, medtem ko je za dve pooblastil tretjo neugotovljeno osebo. Vložnik navaja, da se je sodišče prve stopnje pri razsoji oprlo tudi na izpovedbo G. G., ki je prepoznala A. A. podpis na pogodbi za delavca I. I. in obenem povedala, da je vse delala po njegovih navodilih, sodišče druge stopnje pa se do tega dela njene izpovedbe ni opredelilo oziroma je znova nedopustno presojalo dokaz, ki je bil neposredno izveden na glavni obravnavi.

12.Vrhovno sodišče lahko povzete navedbe presoja samo, kolikor se nanašajo na pravilno uporabo zakona (prvi odstavek 420. člena ZKP), ne more in ne sme pa se spuščati v presojo pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, saj je ta razlog v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti izključen (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12.Peti odstavek 392. člena ZKP daje sodišču druge stopnje pooblastilo, da spremeni sodbo sodišča prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 394. člena ZKP, če je edini razlog za razveljavitev izpodbijane sodbe zmotno ugotovljeno dejansko stanje in je za pravilno ugotovitev potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ne pa tudi izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov. Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo, da sme sodišče druge stopnje dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje na sojenju, spremeniti brez obravnave samo, če jih lahko drugače presodi brez neposrednega izvajanja dokazov. Sodišče druge stopnje lahko v postopku s pritožbo presoja tudi dejanska vprašanja, vendar pa je pri tem omejeno, saj brez obravnave ne sme tehtati dokazov, ki so bili neposredno izvedeni na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje, oziroma spreminjati dokazne presoje sodišča prve stopnje, če se ta opira na neposredno izvedene dokaze. Sodišče druge stopnje sme v ugotovljeno dejansko stanje brez obravnave poseči samo izjemoma, in sicer tedaj, ko je že sodišče prve stopnje odločilno dejstvo ugotovilo na podlagi listinskih oziroma posredno izvedenih dokazov (tj. dokazov, ki jih sámo ni neposredno izvedlo na glavni obravnavi, temveč jih je izvajalo posredno, denimo z branjem zapisnikov o izpovedbah prič, zaslišanih med preiskavo), ali tedaj, ko je sodišče prve stopnje odločilno dejstvo ugotovilo z napačnim sklepanjem iz nekega drugega, sicer pravilno ugotovljenega dejstva. Sodišče druge stopnje pa, nasprotno, ne sme posredno presojati dokazov, ki so bili na glavni obravnavi neposredno izvedeni, oziroma drugače presojati tistih dejstev, ki so bila v prvostopenjski sodbi ugotovljena na podlagi neposredno izvedenih dokazov. Takšna ureditev zagotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje pri odločanju v spoznavno primerljivem položaju, kar naj bi pripomoglo (tudi) k pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja.

13.Sodišče druge stopnje ima v primeru, ko oceni, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, na izbiro več možnosti odločanja, in sicer lahko: (i) sodbo sodišča prve stopnje razveljavi (prvi in tretji odstavek 392. člena ZKP), (ii) razpiše obravnavo (prvi odstavek 380. člena ZKP) ali pa, kot je bilo že navedeno, (iii) sodbo sodišča prve stopnje spremeni na seji senata (peti odstavek 392. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 394. člena ZKP). Odločitev je odvisna od ugotovljenega dejanskega stanja v materialnem in procesnem smislu. Če bo treba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ponoviti že prej izvedene dokaze ali izvesti nove dokaze, bo sodišče druge stopnje praviloma opravilo obravnavo, v izjemnih primerih pa bo lahko zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZKP).

14.V obravnavanem primeru je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo zato, ker je odločilna dejstva ugotovilo in presodilo drugače kot sodišče prve stopnje, pri čemer obravnave ni opravilo.

15.Prvi razlog za izdajo oprostilne sodbe je bil v tem, da po presoji sodišča druge stopnje ni bilo dokazano, da je A. A. dne 16. 1. 2013 odredil izplačilo inkriminiranih zneskov na račun B.B., saj sta priči H. H. in F. F. pojasnili, da sta likvidacija in potrjevanje računov potekali elektronsko, in sicer tako, da so v računovodstvu po prejemu pogodbe slednjo poknjižili in na njeni podlagi izvedli nakazilo. Primerjava med razlogi instančne sodbe in ugotovitvami prvostopenjske sodbe pokaže, da je prvostopenjsko sodišče prav tako štelo, da je bilo potrjevanje računov v družbi D. d.o.o. urejeno elektronsko, a je dejansko stanje v tem delu vendarle ugotovilo drugače kot sodišče druge stopnje. Prvostopenjska presoja temelji namreč na ugotovitvi, da je vsa nakazila iz računa (likvidacija in potrjevanje računov) potrjeval direktor A. A., pri čemer je bilo to urejeno elektronsko (31. točka prvostopenjske sodbe), medtem ko sodišče druge stopnje na podlagi izpovedb prič H. H. in F. F. ugotavlja, da sta elektronska likvidacija in potrjevanje računov potekali na način, da so v računovodstvu po prejemu pogodbe slednjo poknjižili in na njeni podlagi izvedli nakazilo. Razsoja sodišč prve in druge stopnje se torej v odločilnem delu (tj. glede vprašanja, kako je v družbi D. d.o.o. potekalo elektronsko odrejanje oziroma potrjevanje izplačil) razlikuje, pri čemer se je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja v tem delu oprlo na izpovedbi prič F. F. in G. G., sodišče druge stopnje pa je pri svoji presoji sprejelo vsebino izpovedb prič F. F. in H. H. na način, kot jo je v pritožbi ponudila zagovornica A. A..

16.Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti v tem delu utemeljeno uveljavlja, da je bila priča H. H. neposredno zaslišana na glavni obravnavi, a se sodišče prve stopnje na njeno izpovedbo pri presoji dejstev, povezanih z odrejanjem izplačil, v razlogih sodbe ni oprlo, medtem ko je sodišče druge stopnje (tudi) njeno izpovedbo štelo za odločilno pri presoji, da obdolženemu A. A. ni dokazano, da je dne 16. 1. 2013 odredil izplačilo zneskov iz računa družbe D. d.o.o. v dobro B.B.. Sodišče druge stopnje bi lahko na podlagi petega odstavka 392. člena ZKP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo le, če bi bila za pravilno ugotovitev dejanskega stanja potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, za kar v obravnavanem primeru ni šlo, saj se odločilna dejstva, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, v ključnem delu razlikujejo od dejstev, kot jih je v razlogih drugostopenjske sodbe ugotovilo sodišče druge stopnje.

17.Drugi razlog za izdajo oprostilne sodbe je bil v tem, da A. A. ni mogoče očitati naklepa ob podpisu fiktivnih asignacijskih pogodb, ki jih bodisi ni sam podpisal bodisi se ne nahajajo v spisu. Tudi v tem delu se odločilna dejstva, ki so bila relevantna za razsojo nižjih sodišč, razlikujejo. Sodišče prve stopnje je namreč po opravljeni glavni obravnavi ugotovilo, da je A. A. podpisal štiri od šestih asignacijskih pogodb v spisu, za podpis dveh pa pooblastil tretjo neugotovljeno osebo (31. točka prvostopenjske sodbe), medtem ko sodišče druge stopnje ugotavlja, da je A. A. mogoče očitati zgolj podpis dveh asignacijskih pogodb v spisu (8. in 9. točka drugostopenjske sodbe). Vložnik utemeljeno navaja, da je bila za razsojo sodišča prve stopnje o tem, katere pogodbe je podpisal A. A. in kakšna je bila njegova vloga v družbi D. d.o.o., med ostalim odločilna tudi izpovedba priče G. G., ki je bila neposredno zaslišana na glavni obravnavi. Ta je glede na razloge prvostopenjske sodbe prepoznala A. A. podpis na štirih asignacijskih pogodbah v spisu (tč. 31 prvostopenjske sodbe), obenem pa je izpovedala, da vse delala po navodilih direktorja A. A. in da je vse informacije v zvezi z izplačilom odpravnine, ki jih je posredovala delavcem, dobila ustno od njega, pri čemer je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da je bila G. G. kot vodja kadrovske službe tista, ki je dala delavcem v podpis asignacijske pogodbe (15. točka prvostopenjske sodbe). Sodišče druge stopnje se do njene izpovedbe, kot utemeljeno uveljavlja vložnik, v razlogih sodbe ni opredelilo, temveč je odločilna dejstva v tem oziru ugotovilo drugače kot sodišče prve stopnje, kar pomeni, da je izpovedbi G. G. s svojim razlogovanjem po vsebini (tiho) odreklo verodostojnost ter na ta način dokaz, ki je bil neposredno izveden na glavni obravnavi, vrednotilo drugače kot sodišče prve stopnje.

18.Vložnik glede na obrazloženo utemeljeno uveljavlja, da je sodišče druge stopnje v okoliščinah danega primera prekršilo določbo petega odstavka 392. člena ZKP, saj je drugače presojalo dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje neposredno izvedlo na glavni obravnavi, oziroma je drugače presojalo dejstva, ki so bila v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljena na podlagi neposredno izvedenih dokazov, ter posledično na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, čeprav za takšno odločitev niso bili izpolnjeni zakonski pogoji. Ta kršitev je vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, saj bi moralo sodišče druge stopnje v primeru dvoma v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja samo opraviti obravnavo ali pa, če bi utemeljilo izjemne pogoje, sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (380. člen ZKP), da bi se lahko dejansko stanje razjasnilo z doslednim upoštevanjem načela neposrednosti.

19.Ker je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena v škodo oproščenih, je Vrhovno sodišče skladno z drugim odstavkom 426. člena ZKP ugotovilo le, da je bil zakon prekršen, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo. Pri tem se je v izreku sodbe omejilo na ugotovitev, da je bil s sodbo sodišča druge stopnje prekršen peti odstavek 392. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 394. člena ZKP, saj je bila osrednja kršitev sodišča druge stopnje v tem, da je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, ne da bi bili za to izpolnjeni zakonski pogoji. Zatrjevana kršitev 380. člena ZKP, ki jo prav tako uveljavlja vložnik zahteve za varstvo zakonitosti, je samo logična posledica prej ugotovljene kršitve, zato Vrhovno sodišče v tem delu ni sprejelo vložnikovega predloga, da se ugotovi (tudi) kršitev navedene zakonske določbe.

Glede bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP

20.Vložnik v drugem delu zahteve v bistvenem trdi, da je sodišče druge stopnje pri razsoji selektivno povzemalo izpovedbe prič na način, da je povzelo samo ozek del njihovih izpovedb, zaradi česar drugostopenjski zaključki ne odražajo dejanske vsebine izpovedb zaslišanih prič, kot izhajajo iz zapisnikov v spisu. Zatrjuje tudi, da je podano nasprotje med listinami v spisu in razlogi sodbe sodišča druge stopnje, saj se v spisu nahaja šest asignacijskih pogodb, medtem ko višje sodišče navaja, da je v spisu samo pet pogodb.

21.Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo na podlagi povzetih navedb zatrjuje vložnik, je podana, če je (med drugim) podano precejšnje nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Gre za t.i. protispisnost, ki je podana samo, če sodišče v sodbi (i) napačno reproducira vsebino listin ali zapisnikov o izpovedbah prič in (ii) če se precejšnje nasprotje nanaša na odločilna dejstva.

22.Vložnik skozi svoja izvajanja ne trdi, da bi sodišče druge stopnje napačno reproduciralo vsebino izpovedb prič, kot izhajajo iz zapisnikov v spisu, temveč po vsebini zatrjuje, da je presoja drugostopenjskega sodišča selektivna oziroma nepopolna in zato napačna. Zahteva na ta način ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopusten (drugi odstavek 420. člena ZKP).

23.Vložnik zatrjuje še, da je sodišče druge stopnje protispisno navedlo, da se v spisu nahaja pet asignacijskih pogodb, medtem ko jih je v spisu dejansko šest. Pri tem v zahtevi za varstvo zakonitosti ne obrazloži, zakaj gre v tem delu (tj. pri vprašanju, koliko pogodb se nahaja v spisu) za odločilna dejstva, kar je pogoj za uspešno uveljavljanje zatrjevane kršitve zakona. Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe ne more in ne sme preizkušati po uradni dolžnosti, temveč se mora omejiti samo na preizkus tistih kršitev, ki jih uveljavlja vložnik zahteve (prvi odstavek 424. člena ZKP). V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti velja načelo dispozitivnosti, ki strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo tudi razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo zatrjevano kršitev zakona, kar pomeni, da bi moral vložnik utemeljiti ne le nasprotja med vsebino sodbe in listinami v spisu, temveč pojasniti tudi, zakaj gre za precejšnje nasprotje o odločilnih dejstvih. Ker je takšna trditvena podlaga v zahtevi za varstvo zakonitosti umanjkala, je Vrhovno sodišče ne more nadomeščati z lastno ex offo razsojo.

C.

24.Vrhovno sodišče je glede na navedeno zahtevi za varstvo ugodilo tako, da je ugotovilo, da je bil s sodbo sodišča druge stopnje prekršen peti odstavek 392. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 394. člena ZKP. Vložnikovega predloga, da se ugotovi (tudi) kršitev 380. člena ZKP in bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa iz razlogov, kot so bili pojasnjeni, ni sprejelo.

25.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je A. A. podpisal asignacijski pogodbi z delavcema J. J. in K. K. (kar je A. A. sam priznal in kar je potrdila tudi priča G. G.), asignacijsko pogodbo z delavcem I. I. (saj je njegov podpis prepoznala priča G. G.) in asignacijsko pogodbo z delavcem L. L. (kar je sodišče prve stopnje ugotovilo s primerjavo med podpisi na pogodbah v spisu). Presojo je obrazložilo v tč. 31 obrazložitve sodbe.

2Gre za asignacijski pogodbi, sklenjeni z delavcema J. J. in K. K.

3Odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 17568/2012 z dne 29.04.2021, I Ips 17568/2012 z dne 4. 7. 2019, I Kp 64123/2012 z dne 29. 1. 2019, I Ips 46668/2015 z dne 16. 11. 2017 in druge.

4Tako že odločbe Vrhovnega sodišča Sklep Kp 4/2010 z dne 11. 2. 2011, I Kp 59331/2013 z dne 21. 3. 2019 in I Ips 46668/2015 z dne 16. 11. 2017 .

5Odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008, I Ips 273/2009 z dne 1. 7. 2010, I Ips 28724/2015-186 z dne 9. 6. 2016 in številne druge.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 380, 380/1, 392, 392/5, 394, 394/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.