Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS sodba I U 734/2014

ECLI:SI:UPRS:2015:I.U.734.2014 Upravni oddelek

dovoljenje za začasno prebivanje izdaja nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje potrdilo o pravočasno vloženi prošnji združitev družine rok za vložitev prošnje za izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje z drugačnim namenom
Upravno sodišče
10. junij 2015
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Tožnik je prošnjo za izdajo nadaljnjega dovoljenja za prebivanje z drugačnim namenom vložil v času, ko je imel veljavno dovoljenje za začasno prebivanje. To pomeni, da je prošnjo za izdajo nadaljnjega dovoljenja vložil pravočasno.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2141-54/2012/11 (1312-03) z dne 20. 3. 2014 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana je z odločbo št. 214-4085/2012-21 z dne 8. 10. 2012 zavrnila prošnjo tožnika za izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za (njegovega očeta), A.A., državljana Srbije.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo (v ponovljenem postopku, po sodbi tega sodišča opr. št. I U 949/2013-8 z dne 13. 11. 2013, s katero je sodišče tožbi tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 12. 4. 2013 ugodilo, zaradi bistvenih kršitev pravil upravnega postopka) pod 1. točko izreka odpravila odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 8. 10. 2012 izdano v upravni zadevi izdaje nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji (RS) zaradi združitve družine A.A., rojenemu …. 3. 1974, državljanu Republike Srbije in odločila, da se prošnja tožnika za izdajo nadaljnjega dovoljenja A.A. za začasno prebivanje v RS zaradi združitve družine kot prepozna zavrže. Iz obrazložitve izhaja, da je z vpogledom v uradno evidenco dovoljenj za začasno prebivanje ugotovila, da je imel A.A. v RS zadnje dovoljenje za začasno prebivanje izdano zaradi zaposlitve ali dela izdano z veljavnostjo od 11. 9. 2009 do 3. 9. 2011. Glede na določbo drugega odstavka 36. člena ZTuj-2 in glede na določbo drugega odstavka tedanjega 31. člena ZTuj-1, bi morala biti prošnja za izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje v RS vložena pred iztekom veljavnosti dovoljenja za začasno prebivanje, to je pred 3. 9. 2011. Prošnja pa je bila vložena dne 8. 3. 2012, torej po izteku roka, za katerega je bilo A.A. v RS izdano dovoljenje za začasno prebivanje. Ker je bila torej prošnja vložena po poteku roka iz drugega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), jo je bilo treba na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena in ob upoštevanju prvega odstavka 252. člena ZUP zavreči kot prepozno. V skladu z drugim odstavkom 36. člena ZTuj-2 je namreč rok, določen za vložitev prošnje za izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje, materialni prekluzivni rok in z zamudo tega roka tujec navedeno pravico izgubi. Dejstvo, da je bila prošnja za izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje vložena v času, ko še ni bilo dokončno odločeno o prošnji za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, ne more pomeniti, da je bila prošnja za izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje vložena pravočasno. O pravočasno vloženi prošnji za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje je bilo A.A. sicer res izdano potrdilo, ki je veljalo kot dovoljenje za začasno prebivanje, vendar pa ZTuj-2 v drugem odstavku 36. člena določa, da je treba prošnjo za izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje vložiti pred iztekom veljavnosti dovoljenja za začasno prebivanje. Ker je, glede na navedeno, bilo treba tožnikovo prošnjo za izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje v RS zaradi združitve družine A.A. zavreči, se ni ukvarjala z utemeljenostjo pritožbenih navedb.

Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja. Meni, da ugotovitev tožene stranke, da je bila prošnja za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje vložena prepozno, ni pravilna, saj je imel A.A. dne 8. 3. 2012 še vedno veljavno dovoljenje, pridobljeno s potrdilom o pravočasno vloženi prošnji za podaljšanje prejšnjega dovoljenja. To potrdilo pa velja v vseh pravnih situacijah in mu je poteklo dne 21. 9. 2012. Prošnja za izdajo podaljšanega dovoljenja je bila tako nepravilno zavržena. Povprečno inteligenten uporabnik zakona (državljan ali tujec) namreč zakonske določbe, da potrdilo do odločitve o prošnji velja kot dovoljenje, ne more razumeti drugače kot pojasnjeno. Zato je bilo materialno pravo napačno uporabljeno. Smiselno predlaga odpravo izpodbijanega akta.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v ponovljenem postopku ravnala skladno z napotki sodišča iz sodbe z dne 13. 11. 2013 in tožnika pisno seznanila z ugotovitvijo, da bo njegova prošnja za izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje, zato ker je bila vložena po poteku roka iz drugega odstavka 36. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2), zavržena. Tožniku je bila tako dana možnost, da se pred izdajo odločbe izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, vendar tožnik te svoje možnosti ni izkoristil, saj na pisno seznanitev ni odgovoril. Zato je, zaradi napačne uporabe pravnega predpisa v odločbi upravne enote z dne 8. 10. 2012, navedeno odločbo odpravila in sama rešila zadevo tako, da je tožnikovo prošnjo za izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine A.A. kot prepozno zavrgla. Sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločba tožene stranke, s katero je le-ta odpravila odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 8. 10. 2012 in tožnikovo prošnjo za izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za A.A. kot prepozno zavrgla.

Prebivanje tujcev v RS ureja Zakon o tujcih (ZTuj-2) v 4. poglavju. Po prvem odstavku 31. člena ZTuj-2 mora tujec, ki želi v Republiko Slovenijo vstopiti in v njej prebivati iz drugačnih razlogov, kot je to mogoče na podlagi vizuma, imeti dovoljenje za prebivanje. Po določbi prvega odstavka 35. člena ZTuj-2 se dovoljenje za začasno prebivanje izda tujcu, ki namerava v Republiki Sloveniji prebivati iz naslednjih razlogov: zaposlitve ali dela; združitve družine; študija, izobraževanja, specializacije ali strokovnega izpopolnjevanja ter praktičnega usposabljanja ter sodelovanja v programih mednarodnih izmenjav prostovoljcev in v drugih upravičenih primerih. Po določbi prvega odstavka 36. člena ZTuj-2 se dovoljenje za začasno prebivanje lahko podaljša pod enakimi pogoji kot se izda in mora tujec prošnjo za podaljšanje dovoljenja vložiti pred potekom roka, do katerega dovoljenje velja. Po drugem odstavku 36. člena ZTuj-2 lahko tujec, ki ima dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, pred potekom roka, za katerega je dovoljenje izdano, vloži prošnjo pri pristojnem organu za izdajo nadaljnjega dovoljenja za prebivanje z drugačnim namenom.

V konkretnem primeru gre torej za izdajo nadaljnjega dovoljenja. Med strankama ni sporno, da je bilo A.A. izdano dovoljenje za začasno prebivanje. Sporno tudi ni, da je tožnik še pred potekom veljavnosti dovoljenja zaprosil za podaljšanje dovoljenja. Prav tako ni sporno, da je bilo tožniku ob vložitvi prošnje za podaljšanje dovoljenja A.A. izdano posebno potrdilo. Sporno tudi ni, da je tožnik nato dne 8. 3. 2012 za A.A. vložil prošnjo za izdajo nadaljnjega dovoljenja za prebivanje z drugačnim namenom. Sporno pa je, ali je upravni organ pravilno štel, da je bila tožnikova prošnja za izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje z drugačnim namenom A.A. vložena prepozno.

Iz podatkov v spisu in iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je bilo A.A. izdano dovoljenje za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela z veljavnostjo od 11. 9. 2009 do 3. 9. 2011. Tožnik je še pred potekom veljavnosti dovoljenja, po navedbi v tožbi, dne 4. 8. 2011 (ta podatek v spisih ni razviden), podal prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje. Zato mu je bilo, na podlagi tretjega odstavka 47. člena ZTuj-1, izdano posebno potrdilo. Nato je dne 8. 3. 2012 (ko še ni bilo dokončno odločeno o prošnji za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje), vložil prošnjo za izdajo nadaljnjega dovoljenja za prebivanje z drugačnim namenom A.A., in sicer zaradi združitve družine, po določbah 47. člena ZTuj-2. Po določbi tretjega odstavka 47. člena ZTuj-1 se tujcu, ki je pravočasno vložil prošnjo za podaljšanje dovoljenja za prebivanje ali za izdajo nadaljnjega dovoljenja, izda posebno potrdilo, ki velja kot dovoljenje za začasno prebivanje, do odločitve o prošnji. Med strankama ni sporno, da je bilo A.A. posebno potrdilo izdano z veljavnostjo do dne 21. 9. 2012. To dejstvo in v predhodnem odstavku navedena dejstva pa, ob upoštevanju navedenih zakonskih določb, po presoji sodišča ne omogočajo takšnega zaključka, kot sta ga naredila upravna organa (tako prvostopenjski organ, kakor tudi tožena stranka za njim), da je bila tožnikova prošnja za izdajo nadaljnjega dovoljenja A.A., vložena dne 8. 3. 2012, vložena prepozno. A.A. je namreč v času, ko je tožnik podal prošnjo za izdajo nadaljnjega dovoljenja za prebivanje z drugačnim namenom (dne 8. 3. 2012), imel potrdilo, ki je veljalo kot dovoljenje za začasno prebivanje. To pa pomeni, kot to pravilno zatrjuje tožnik v tožbi, da to potrdilo (do odločitve o prošnji) velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v vseh pravnih situacijah. To nadalje pomeni, da je tožnik prošnjo za izdajo nadaljnjega dovoljenja vložil v času, ko je imel A.A. veljavno dovoljenje za začasno prebivanje. To pa posledično pomeni, da je tožnik prošnjo za izdajo nadaljnjega dovoljenja A.A. vložil pravočasno. Tožnik ima zato prav, ko v tožbi zatrjuje, da je bilo v obravnavani sporni zadevi materialno pravo napačno uporabljeno. Glede na navedeno torej odločitev tožene stranke, da je bila prošnja za podaljšanje dovoljenja vložena prepozno, po presoji sodišča ni pravilna in zakonita.

Sodišče je zato na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka upoštevati pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia