Jedro

Sodišče prve stopnje je pri svoji presoji utemeljeno upoštevalo pretekle dogodke, torej tiste pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj tudi ti lahko vplivajo na odločitev glede vrnitve tožnice nazaj na delo k toženi stranki (tako je odločilo Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 325/2017 z dne 20. 2. 2018). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so se skrhani medsebojni odnosi odražali praktično skozi celoten sodni postopek in kljub dejstvu, da tožena stranka zaposluje 114 delavcev, je gotovo najbolj relevantno mnenje vodstva in tistih zaposlenih, s katerimi je tožnica neposredno sodelovala pri opravljanju dela.

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je pogodbo o zaposlitvi s tožnico razvezalo z dnem 15. 3. 2021 in tožnici priznalo pravice iz delovnega razmerja do tega datuma, v presežku pa zahtevek tožnice zavrnilo, je pravilna.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se pogodba o zaposlitvi razveže z dnem 19. 3. 2021 (I. točka izreka); da tožnici delovno razmerje ni prenehalo dne 8. 4. 2018, temveč je trajalo do 19. 3. 2021, zavrnilo pa je zahtevek tožnice po vzpostavitvi in priznanju delovnega razmerja od 6. 8. 2017 do 8. 4. 2018 ter po 19. 3. 2021 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo stranko za čas od 9. 4. 2018 do 19. 3. 2021 prijaviti v socialna zavarovanja ter vpisati delovno dobo v matično evidenco pri ZPIZ, ter tožnici za čas od 9. 4. 2018 do 19. 3. 2021 obračunati mesečno bruto nadomestilo plače ter ji izplačati ustrezne mesečne neto zneske nadomestil plače, zmanjšane za prejeta mesečna denarna nadomestila za čas brezposelnosti, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 5. dne v mesecu dalje za pretekli mesec do plačila; kar je tožnica zahtevala več (poziv na delo, prijava v socialno zavarovanje in v matično evidenco pri ZPIZ za čas od 6. 8. 2017 do 8. 4. 2018 in po 19. 3. 2021 ter ji za ta čas obračunati ustrezne bruto plače in ji izplačati posamezne neto zneske plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki obračuna denarno povračilo v znesku 2.000,00 EUR bruto ter ji izplača pripadajoč neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po poteku 8-dnevnega roka za izpolnitev obveznosti, ki teče od vročitve prvostopenjske sodbe do plačila, v presežku (razlika do zahtevanega denarnega povračila v višini 18 plač) je zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 279,99 EUR, v roku 8 dni brezobrestno, po poteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (vrnitev na delo, trajanje delovnega razmerja in priznanje pravic iz delovnega razmerja) se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnice, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da naj bi bilo zaupanje med pravdnima strankama porušeno do te mere, da nadaljnje sodelovanje s tožnico ni možno. Sodišče prve stopnje je takšno odločitev oprlo na izpovedi prič A.A., B.B., C.C., D.D. in E.E. ter pisno izjavo A.A.. Tožnica meni, da tožena stranka ni postavila ustrezne trditvene podlage za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ker ni konkretno navedla razlogov za to, da delovnega razmerja ni več mogoče nadaljevati. Trditvena podlaga tožene stranke je pavšalna, pomanjkljiva in je sodišče ne bi smelo nadomestiti z izpovedbami prič. Obrazložitev sodbe sodišča je v tem delu popolnoma izostala, saj iz obrazložitve niso razvidni nobeni razlogi za zaključek, za je zaupanje porušeno in zakaj za sodelovanje s tožnico ne vidi več nobene možnosti. Sodišče se ni opredelilo do izpovedi priče B.B., da so imeli zjutraj "sestanek z odvetnico o tem, kako bodo pričali na sodišču". Navedena izpoved pušča dvom, ali so izpovedi prič o odnosih s tožnico, o vdušju po odhodu tožnice, res odraz dejanskega stanja. Sodišče ni podalo nobenih razlogov, zakaj ne verjame pričam, ki so izpovedale, da so v računovodstvu dobro sodelovali, da niso imeli slabih odnosov, da ni razlogov, da ni mogoče sodelovanje. Sodišče se tudi ni opredelilo do izpovedi A.A., ki je izpovedal, da s tožnico osebno ni imel konfliktov, ni se opredelilo do izpovedbe B.B., ki je izpovedal, da sta bila s tožnico v dobrih odnosih. Materialnopravno zmotna je odločitev sodišča prve stopnje v 18. točki izpodbijane sodbe, da je neutemeljeno zatrjevanje tožnice, da ima tožena stranka sedaj novega ravnatelja. Ravno dejstvo, da bivše ravnateljice, s katero je tožnica imela skrhan odnos, pri toženi stranki več ni, pomeni, da ni razlogov, da tožnica ne bi mogla nadaljevati z delom pri toženi stranki. Tožnica tudi meni, da ni bilo nobenih razlogov za razvezo pogodbe o zaposlitvi in je posledično napačana tudi odločitev sodišča v II. in III. točki izreka sodbe v delu, ki se nanaša na ugotovitev trajanja delovnega razmerja in priznanja pravic iz delovnega razmerja. Sicer pa je sodišče dosodilo prenizko denarno povračilo v znesku 2.000,00 EUR bruto, in tudi razlogov za dosojeni znesek ni argumentiralo.

3. Zoper III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge po členu 338 ZPP ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sodbo razveljavi ter vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožena stranka pripominja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, saj je tožnica delala le 30 % delovnega časa, da je bila večino tega časa bolna, kar pomeni, da bi v primeru zaposlitve bila tako ali tako v bolniškem staležu in tožnica ne bi bila upravičena do nadomestila plače. Sodišče bi moralo pribaviti zdravstveni karton tožnice, da bi ugotovilo, da je tožnica večino časa trajanja postopka, ki se je začel z vložitvijo tožbe 8. 9. 2017, bila zaradi bolezni odsotna z obravnav. Toženi stranki ni jasno, katera bolezen je tožnici preprečevala prihod na sodišče, vendar pa tožnica v tem času z gotovostjo ne bi delala. Tožena stranka je predlagala poizvedbe o njeni delazmožnosti v spornem obdobju, saj je v tem času tožnica kar sedemkrat zaprosila za preložitev obravnave. Če tožnici ne bi prenehala pogodba o zaposlitvi in bi tožnica bila v spornem času zaposlena pri toženi stranki, bi prejemala nadomestilo zaradi bolniške odsotnosti, nikakor pa ne nadomestila plače. Bremena bolezni, če je ta resnična, in zavlačevanje postopka s strani tožnice, sodišče ne more naprtiti toženi stranki, ki kot osnovna šola razpolaga le z določeno količino denarja. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožene stranke. Navaja, da ni najbolj jasno, kaj tožena stranka sploh želi. Če ima tožena stranka v mislih zdravstveno stanje tožnice tekom postopka, bi lahko predlagala angažiranje izvedenca, ki bi podal mnenje, ali zaradi bolezni ni bila sposobna prihajati na obravnave. Pa tudi sicer so pritožbene navedbe tožene stranke neutemeljene in pavšalne.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh za odločitev bistvenih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

7. Sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu odločalo drugič. V novem sojenju je odločalo o vprašanju reintegracije (vrnitve nazaj na delo) oziroma trajanja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki in priznanju pravic iz naslova delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Odločitev sodišča prve stopnje, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 7. 7. 2017 nezakonita, je postala pravnomočna.

K pritožbi tožnice

8. Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da se pogodba o zaposlitvi razveže z dnem 19. 3. 2021. Po mnenju tožnice tožena stranka ni podala ustreznih trditev glede odločilnih okoliščin, ki preprečujejo nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki. Neutemeljene so pritožbene trditve tožnice, da je trditvena podlaga tožene stranke pomanjkljiva in da sodišče ne bi smelo trditvene podlage v izpodbijani sodbi nadomestiti z izpovedbami prič. Tožena stranka je podala zadostno trditveno podlago, zakaj delovnega razmerja med strankama ni mogoče nadaljevati. Tožena stranka je navedla, da je vsakršno sodelovanje in nadaljevanje zaposlitve tožnice nemogoče in bi povzročilo trenje v kolektivu, kar bi vplivalo na vzgojni proces, ki je dejavnost tožene stranke. V dokaz svojih trditev je predlagala zaslišanje bivše ravnateljice F.F., sedanjega ravnatelja A.A. ter prič B.B., C.C., D.D. in E.E.. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnice, da sodišče v sodbi ni obrazložilo, zakaj je zaupanje med strankama porušeno. Iz obrazložitve sodbe je namreč jasno razvidno, da je sodišče na podlagi skladnih izpovedi ravnatelja A.A. ter prič B.B., C.C., D.D. in E.E. ter pisne izjave A.A. zaključilo, da je zaupanje porušeno in za nadaljnje sodelovanje s tožnico ravnatelj tožene stranke, pa tudi drugi zaposleni ne vidijo nobene možnosti. Ravnatelj tožene stranke in priče so skladno izpovedali o porušenem odnosu in izgubi zaupanja ter o tem, da si ne predstavljajo sodelovanja s tožnico. Tovrstna izguba zaupanja, če se odrazi v nastanku konfliktov v kolektivu, negativno vpliva na celoten delovni proces. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da ne glede na trditve tožnice, da gre za zelo velik kolektiv, je bistveno predvsem, da vodstvo tožene stranke in zaposleni, ki so v času zaposlitve tožnice sodelovali s tožnico, ne vidijo možnosti nadaljnjega sodelovanja in da ima njihova izpoved vsekakor veliko težo. Pri tem je sodišče tudi upoštevalo okoliščino, da je tožnica zoper bivšo ravnateljico in tajnico tožene stranke vložila kazensko ovadbo, ki je bila kasneje zavržena. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve tožnice, da bi sodišče moralo upoštevati, da izjave le nekaj zaposlenih ne gre enačiti z mnenjem vseh zaposlenih pri toženi stranki, ki jih je več kot 114. Dejstvo je, da tožnica ni bila samo v konfliktnem odnosu z bivšo ravnateljico tožene stranke F.F., temveč je tudi novi ravnatelj A.A. izpovedal, da so delovni odnosi pri toženi stranki zadnje leto dobri ter se trudijo, da jih izboljšujejo. Če bi se tožnica vrnila na delo k toženi stranki, bi bilo medsebojno zaupanje zelo porušeno, zato ne vidi osnove za uspešno delo niti v računovodstvu niti med sodelavci širše ter s starši. 9. Sodišče prve stopnje je pri svoji presoji utemeljeno upoštevalo pretekle dogodke, torej tiste pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj tudi ti lahko vplivajo na odločitev glede vrnitve tožnice nazaj na delo k toženi stranki (tako je odločilo Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 325/2017 z dne 20. 2. 2018). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so se skrhani medsebojni odnosi odražali praktično skozi celoten sodni postopek in kljub dejstvu, da tožena stranka zaposluje 114 delavcev, je gotovo najbolj relevantno mnenje vodstva in tistih zaposlenih, s katerimi je tožnica neposredno sodelovala pri opravljanju dela.

10. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je pogodbo o zaposlitvi s tožnico razvezalo z dnem 15. 3. 2021 in tožnici priznalo pravice iz delovnega razmerja do tega datuma, v presežku pa zahtevek tožnice zavrnilo, je pravilna. Sodišče je pri odmeri denarnega povračila upoštevalo vse okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, tožničino izobrazbo (diplomantka upravnih ved), njeno starost 51 let, da je bil toženi stranki zaposlena 7 let in 5 mesecev, da je prejemala denarno nadomestilo za brezposelnost v obdobju od 9. 4. 2018 do 8. 10. 2018 ter da je glede na leta tožnica težje zaposljiva. Dosojeno denarno povračilo je po mnenju pritožbenega sodišča v skladu z prisojenimi denarnimi povračili v primerljivih primerih. Sodišče prve stopnje pa je v 24 točki tudi obširno obrazložilo način izračuna denarnega povračila po 118. členu ZDR-1, zato ne drži pritožbena trditev, da svoje odločitve za dosojen znesek denarnega povračila ni primerno obrazložilo.

K pritožbi tožene stranke

11. Tožena stranka se pritožuje zoper III. točko sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnico za čas od 9. 4. 2018 do 19. 3. 2021 prijaviti v socialna zavarovanja, v matično evidenco ZPIZ, ji priznati delovno dobo od vključno 9. 4. 2018 do 19. 3. 2021, v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 10. 6. 2016 obračunati mesečno bruto nadomestilo plače, ter tožnici izplačati ustrezne neto zneske nadomestila plače, zmanjšane za prejeta mesečna denarna nadomestila za čas brezposelnosti. Tožena stranka se v pritožbi predvsem sklicuje, da je tožnica delala le 30 % delovnega časa in da je bila večino časa v bolniškem staležu, kar bi moralo sodišče upoštevati. Dejstvo, da je tožnica po odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tekom sodnega postopka ugotovljena za nezakonito, bila zaradi zdravstvenih razlogov sicer nesposobna za delo, pa ne vpliva na dolžnost tožene stranke, da je tožnici dolžna povrniti škodo, ki ji je nastala zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sicer pa je sodišče toženi stranki naložilo, da je dolžna obračunati in plačati nadomestilo plače tožnici v skladu s pogodbo o zaposlitvi, kjer je razvidno, da je sklenjena za 30 % delovnega časa.

12. Neutemeljeno je zavzemanje tožene stranke, da bi sodišče moralo opraviti poizvedbe pri ZZZS, koliko časa bi bila tožnica upravičeno odsotna z dela zaradi bolezni. V primeru, da se v sodnem postopku ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je delavec vsekakor upravičen do prejemkov iz delovnega razmerja in ostalih pravic iz delovnega razmerja, kot če bi v spornem času delal. 13. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

14. Pritožbeno sodišče je na podlagi 165. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Ker tožnik in tožena stranka s pritožbama nista uspeli, v skladu s 154. členom ZPP sami krijeta svoje pritožbene stroške.