Jedro

Ko ima predkupni upravičenec pravico do izpodbojne tožbe, s katero obenem zahteva sklenitev prodajne pogodbe z njim (1. odst. 20. člena SZ), in ko ima privatizacijski upravičenec pravico do tožbe, s katero zahteva sklenitev prodajne pogodbe po privatizacijskih določbah SZ (3. odst. 128. člena SZ), je zato treba privatizacijskemu upravičencu (ob kombinaciji sankcij iz 128. in 20. člena SZ) priznati aktivno legitimacijo za izpodbijanje privatizacijske prodajne pogodbe, sklenjene med lastnikom stanovanja in drugim kupcem. Upoštevnost razlogov iz 57. člena SZ kot razlogov za priznanje statusa privatizacijskega upravičenca za sporno stanovanje - v konkurenci zakoncev, katerih zakon je bil razvezan že po uveljavitvi SZ, pri tem pa ni bil sporazumno določen najemnik stanovanja - je potrdila tudi dopolnitev določbe 3. odst. 147. člena SZ s pozneje (že tudi po pravnomočnosti izpodbijane sodbe) uveljavljeno novelo SZ (Ur.l. RS 21/94), ki pa je v tem delu imela naravo pojasnilne novele, torej dopolnitve, ki zakonske ureditve ni spremenila, pač pa je samo napravila že na prvi pogled jasno določbo, katere vsebino je bilo prej treba razlagati po zakonodajnem namenu in drugih pravilih za razlago zakonov.

Izrek

Revizija zoper odločitev o tožnikovem izpraznitvenem tožbenem zahtevku iz tožbe se zavrže. Revizija zoper odločitev o toženkinem tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo odločilo o tožnikovem zahtevku iz tožbe in o toženkinem primarnem tožbenem zahtevku iz nas- protne tožbe. Zavrnilo je tožnikov izpraznitveni zahtevek, po katerem naj bi se toženki naložila izselitev iz stanovanja v 2. nadstropju hiše v L. in izročitev tega 64 m2 velikega stanovanja tožniku. Ugodilo pa je (delno) toženkinemu nasprotnemu primarnemu zahtevku in tako razveljavilo prodajno pogodbo z dne 12.11.1992, s katero je druga nasprotna toženka prodala prvemu nasprotnemu tožencu že navedeno sporno stanovanje - ter drugi nasprotni toženki naložilo, da mora z nasprotno tožnico skleniti prodajno pogodbo, s katero ji bo skladno s 121. členom Stanovanjskega zakona prodala sporno stanovanje za kupnino, plačljivo v 60 dneh v enkratnem znesku 820.903,87 sit (in ne 668.499,00 sit, kot je nasprotna tožnica zahtevala). Po presoji prvega sodišča je namreč tožnik s tem, ko je že v letu 1991 opustil bivanje v spornem stanovanju, izgubil stanovanjsko pravico in zato ob vložitvi zahteve za odkup stanovanja po določbah Stanovanjskega zakona ni bil on upravičen zahtevati odkup pač pa toženka-nasprotna tožnica.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožnika-nasprotnega toženca kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik-nasprotni toženec vložil revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistveni razlogi revizije in njenih dveh pravočasnih dopolnitev bodo povzeti v nadaljevanju, kakor bo sproti nanje odgovorjeno. Revident predlaga razveljavitev sodb prve in druge stopnje in novo sojenje na prvi stopnji.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (zakona o pravdnem postopku, Ur. l. SFRJ 4/77-27/90, v zvezi s 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS 1/91-I, in Zakon o valorizaciji itd., Ur. l. RS 55/92), toženka-nasprotna tožnica na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija zoper odločitev o tožnikovem izpraznitvenem zahtevku iz tožbe ni dovoljena, v preostalem delu pa revizija ni utemeljena.

K sklepu o delnem zavrženju revizije: V pravdni zadevi po tožnikovi tožbi je šlo za spor o izpraznitvi stanovanja , v katerem je bila vložena tožba 11.3.1993, torej v času veljavnosti Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS 18/91-I). Šlo je torej za premoženjskopravni spor z nedenarnim zahtevkom - v smislu 2. odst. 382. člena ZPP. V takih premoženjskopravnih sporih ni revizije, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega zneska, navedenega v tej zakonski določbi.

Predpogoj za dovoljenost revizije v takem sporu je, da je tožnik vrednost spornega predmeta v tožbi sploh navedel. Navedba vrednosti spornega predmeta je posebna sestavina tožbe v vsakem sporu, v katerem predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek (2. odst. 186. člena ZPP). Med take spore sodi tudi obravnavani.

Navedba vrednosti spornega predmeta kot posebna sestavina tožbe je način, s katerim tožnik zagotovi pravico do revizije tako sebi (za primer svojega neuspeha v pravdi) kakor svojemu nasprotniku - toženi stranki (za primer svojega uspeha v pravdi). Poleg tega načina za zagotovitev pravice do revizije (iz 2. odst. 40. člena ZPP) - ki je v rokah tožnika - ima enako posledico lahko le še sklep sodišča o določitvi vrednosti spornega predmeta, izdan v roku iz 3. odst. 40. člena ZPP. Opozoriti pa je treba, da se ta zakonska določba izrečno sklicuje na primere iz 2. odst. istega člena. To mdr. pomeni, da se ne uporablja v primerih, ko tožnik ne upošteva določbe 2. odst. 186. člena ZPP in vrednosti spornega predmeta v tožbi ne navede. V taki situaciji pač ne nastane vprašanje o pravici do revizije, s katerim bi se sodišče moralo ukvarjati - saj je pravica do revizije pravica, ki si jo v sporih iz 2. odst. 382. člena ZPP tožnik le lahko zagoto- vi, ni pa nujno, da si jo zagotovi.

V tej pravdni zadevi tožeča stranka v tožbi ni navedla vrednosti spornega predmeta v skladu s citiranimi določbami ZPP. Na tožbi je namreč zapisala kot vrednost spora ("pcto") 5000 točk, ne pa vrednosti spora v denarnih enotah. K tej (natipkani) "oznaki vrednosti spornega predmeta" je neznana roka neznano kdaj pripisala znesek "40.000,00 sit". Vendar to na zadevi ničesar ne bi spremenilo, četudi bi bilo mogoče šteti, da je ta pripis že takoj ob vložitvi tožbe zapisala sama tožeča stranka. V takih premoženjskopravnih sporih, kot je obravnavani, namreč ni revizije, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela sodbe ne presega zneska, navedenega v tej zakonski določbi - in sicer navedenega v noveliranem besedilu te zakonske določbe, ki je veljalo tedaj, ko se je spor začel (tako po prehodnih določbah novel ZPP ur. l. SFRJ 74/87, 57/89 in 20/90 ter Ur. l. RS 55/92). Spor v tej pravdni zadevi se je začel z vložitvijo tožbe dne 11.3.1993. Tedaj je bila v 2. odst. 382. člena ZPP določena vrednost spornega predmeta, ki jo mora presegati vrednost izpodbijanega dela sodbe, da bi bila revizija dovoljena, v znesku 80.000,00 sit. Znesek 40.000,00 sit torej ne bi bil zadosten, četudi bi bil upošteven.

V točkah (po analogiji taksne - ali odvetniške? - tarife) označena vrednost spora pomeni izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta (prim. pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 14.12.1994, Pravna mnenja 1/95, str. 5). Tako se je izkazalo, da revizija tožnika iz te (prve) pravde ni dovoljena in da jo je na podlagi določbe 392. člena ZPP zato treba zavreči. K sodbi o delni zavrnitvi revizije: Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so in kakor so z revizijo izrečno uveljavljane.

Ni utemeljen revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 354. člena v zvezi s 1. odst. ("sodišče mora popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka") 7. člena ZPP. S tem očitkom, formalno opredeljenim v okviru revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, revident v resnici poskuša izpodbijati dejansko podlago pravnomočne sodbe. Tega pa ne more zaradi prepovedi iz 3. odst. 385. člena ZPP, po katerem revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Proti dejanski podlagi sodbe naperjeni, in zato po pravkar povedanem nedovoljeni, so tudi revizijski razlogi: 1) v zvezi z neizvedenimi dokazi o tem, da je tožnik-nasprotni toženec toženki-nasprotni tožnici ponudil, naj ona odkupi sporno stanovanje, pa je ona to zavrnila, češ da ima hišo (takega dogovarjanja sodišči prve in druge stopnje nista ugotoviliĐ); in 2) da sta se s toženko sporazumela v smislu 1. odst. 17. člena ZSR, da on sam obdrži stanovanjsko pravico in s tem tudi pravico do odkupa (ugotovitev v izpodbijani sodbi je prav obratna: da po razvezi nista sporazumno določila najemnika stanovanjaĐ).

Neutemeljen je revizijski očitek, da sta sodišči prve in druge stopnje prezrli zatrjevanje tožnika-nasprotnega toženca, da se iz spornega stanovanja ni izselil, temveč se je le umaknil - kar da v okviru pravnega standarda "druge okoliščine primera" ne vpliva na njegove pravice pri presoji, komu bi šla stanovanjska pravica. Sodišče prve stopnje je izrečno ugotovilo, da ni sledilo tožnikovim navedbam, da se je začasno odselil zaradi strahu in groženj toženke, ampak je ugotovilo, da je tožnik leta 1991 opustil bivanje v spornem stanovanju zato, da bi si uredil življenje drugod z drugo žensko. Sodišče druge stopnje je (tudi v tem delu) dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje sprejelo kot pravilne. To, kakor revident poudarja odločilno okoliščino, je torej sodišče ugotavljalo - le ugotovilo jo je drugače, kakor bi on rad. To seveda pomeni, da tudi s temi revizijskimi razlogi le nedovoljeno poskuša izpodbijati dejansko podlago pravnomočne sodbe.

Neutemeljena je tudi revizijska graja uporabe materialnega prava. Predvsem ni utemeljeno revizijsko stališče (izraženo v drugi pravočasni dopolnitvi revizije), da toženka-nasprotna tožnica ne more zahtevati razveljavitve sporne pogodbe o prodaji stanovanja, ker lahko po določbi 1. odst. 122. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ 29/78-57/89, v zvezi s 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS 1/91-I) izpodbija pogodbo le pogodbenik. Zakon o obligacijskih razmerjih je v razmerju do SZ (Stanovanjskega zakona, Ur. l. RS 18/91-I, besedilo iz časa obravnavanega razmerja) splošni predpis. Določbe splošnega predpisa se za pravno presojo konkretne situacije uporabijo, samo če je posebni predpis ne ureja. Zato je pomembna presoja, ali ima oseba, ki je po določbah SZ o privatizaciji stanovanj privatizacijski upravičenec, pravico izpodbijati pogodbo o prodaji stanovanja osebi, ki po 117. členu in drugih SZ ni upravičenec za odkup.

Določbe SZ o privatizaciji stanovanj so prisilne narave. Lastnik stanovanja do izteka roka za privatizacijo stanovanj nima proste izbire, ali bo, komu bo in za kakšno ceno bo prodal stanovanje, ki je bilo lastninjeno in glede katerega ne veljajo izjeme od obveznosti privatizacije (vse po določbah 111. do 116. člen SZ). Privatizacijski upravičenec je, kar zadeva možnost odkupa stanovanja, v privatizacijskem roku nasproti lastniku v močnejšem položaju, kakor pa je sicer. Zunaj prehodne situacije privatizacije lastninjenih stanovanj iz prejšnjega družbenega stanovanjskega sklada ima najemnik stanovanja predkupno pravico na stanovanju, ki mu je bilo dano v najem (18. člen SZ). Ta predkupna pravica daje upravičencu tudi pravico do izpodbijanja pogodbe, s katero je bila kršena predkupna pravica (1. odst. 20. člena SZ).

Pravica do odkupa stanovanja po privatizacijskih določbah SZ (na prvem mestu priznana prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice, 1. odst. 117. člena SZ) je predkupni pravici najemnika stanovanja, ki ima pogodbo o najemu za nedoločen čas (do takega najema pa ima pravico prejšnji imetnik stanovanjske pravice, 1. in 2. odst. 147. člena SZ) podobna in sorodna, a je po prej povedanem od nje močnejša. Ko ima predkupni upravičenec pravico do izpodbojne tožbe, s katero obenem zahteva sklenitev prodajne pogodbe z njim (1. odst. 20. člena SZ), in ko ima privatizacijski upravičenec pravico do tožbe, s katero zahteva sklenitev prodajne pogodbe po privatizacijskih določbah SZ (3. odst. 128. člena SZ), je zato treba privatizacijskemu upravičencu (ob kombinaciji sankcij iz 128. in 20. člena SZ) priznati aktivno legitimacijo za izpodbijanje privatizacijske prodajne pogodbe, sklenjene med lastnikom stanovanja in drugim kupcem. Neutemeljeno je torej drugačno revizijsko stališče, da je namreč vprašanje aktivne legitimacije nasprotne tožnice treba presojati le po določbi 117. člena ZOR in da zato nasprotna tožnica ni bila aktivno legitimirana za nasprotno tožbo. Vsa druga, s tem povezana vprašanja, so vprašanja utemeljenosti zahtevka aktivno legitimirane nasprotne tožnice.

Revizijsko sodišče sprejema kot pravilno uporabo materialnega prava tako razlago določb SZ, po kateri je bilo: 1) kot predhodno vprašanje v pravdi po nasprotni tožbi rešeno vprašanje, kateri izmed razvezanih zakoncev je izpolnjeval pogoje za določitev najemnika stanovanja (po 57. členu SZ), in na podlagi (za revizijsko sodišče neizpodbojnoĐ) ugotovljenih dejstev ocenjeno, da je bila to nasprotna tožnica; 2) upoštevano, da je nasprotni toženec, ki je sicer dotlej bil (prejšnji) imetnik stanovanjske pravice, že v letu 1991 opustil bivanje v spornem stanovanju, zato da bi si uredil življenje drugod z drugo žensko (sama ta ugotovitev je dejanska ugotovitev, ki je z revizijo ni mogoče izpodbijatiĐ); 3) nasprotni tožnici nato priznano, da ima status privatizacijske upravičenke za odkup spornega stanovanja.

Revizijsko sodišče sicer pri tem ne izhaja iz razlage določbe 2. odst. 159. člena SZ, za katero sta se odločili sodišči prve in druge stopnje in po kateri je treba uporabiti določbe ZSR, ker do izpodbijane prodaje stanovanja še ni bila z nikomer sklenjena najemna pogodba za sporno stanovanje. Kljub temu pa je pravilna končna materialnopravna presoja - predvsem upoštevnost razlogov iz 57. člena SZ kot razlogov za priznanje statusa privatizacijskega upravičenca za sporno stanovanje v konkurenci nasprotne tožnice in nasprotnega toženca kot zakoncev, katerih zakon je bil razvezan že po uveljavitvi SZ, pri tem pa ni bil sporazumno določen najemnik stanovanja. Pravilnost take razlage je potrdila tudi dopolnitev določbe 3. odst. 147. člena SZ s pozneje (že tudi po pravnomočnosti izpodbijane sodbeĐ) uveljavljeno novelo SZ (Ur. l. RS 21/94), ki pa je v tem delu imela naravo pojasnilne novele, torej dopolnitve, ki zakonske ureditve ni spremenila, pač pa je samo napravila že na prvi pogled jasno določbo, katere vsebino je bilo prej treba razlagati po zakonodajnem namenu in drugih pravilih za razlago zakonov. Že pri prvotnem, za to pravdno zadevo odločilnem besedilu SZ, je bilo namreč mogoče in treba privatizacijske določbe SZ razlagati tako, da je v primeru razveze zakonske zveze pravica do odkupa stanovanja pripadala tistemu zakoncu, ki je ostal oziroma postal najemnik stanovanja.

Neutemeljen je tudi nadaljnji revizijski očitek na račun uporabe materialnega prava, da je toženki-nasprotni tožnici na podlagi dosedanjih dejanskih ugotovitev zmotno priznana pravica do odkupa spornega stanovanja - ker je lastnica stanovanjske hiše in je to bila tudi v času njegove zahteve za odkup, to pa predstavlja razlog za odklonitev prodaje po 2. odst. 128. člena SZ v zvezi s 60. členom ZSR. Pri tem še očita izpodbijani sodbi, da ne pojasni, v čem je neprimernost te hiše. Sodišče druge stopnje je jasno zapisalo, da toženkine nedokončane hiše v Novi vasi pri Ptuju ni mogoče šteti kot ustrezno stanovanje, v katerem bi si ona in obe hčeri, ki živita z njo, lahko rešile svoj stanovanjski problem, če bi v spornem stanovanju ostal tožnik - glede na to, da so toženka in njeni hčeri zaposlene v Portorožu. Na podlagi take dejanske ugotovitve ni mogoče imeti pomisleka proti presoji, da navedena toženkina hiša ni primerno drugo stanovanje v smislu 1. ali 3. odst. 60. člena ZSR (in da torej na tej podlagi ne bi bilo mogoče odpovedati stanovanjskega razmerja brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov). Zato druga nasprotna tožena stranka ne bi mogla nasprotni tožnici odkloniti prodaje stanovanja po privatizacijskih določbah SZ, sklicujoč se na 2. odst. 128. člena SZ ("lastnik ni dolžan prodati stanovanja, če je prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko razmerje oziroma mu je mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov skladno z določbami ZSR"). Ni odveč opozoriti, da druga nasprotna tožena stranka v pravdi po nasprotni tožbi ni uveljavljala takega ugovora.

Po vsem obrazloženem se je tako izkazalo, da revizija tožnika-nasprotnega toženca zoper odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP v tem delu treba zavrniti.