Jedro

Kadar iz izpovedi oškodovanca izhaja, da ta primarnega strahu ni utrpel, oškodovanec ni upravičen do odškodnine iz tega naslova, čeprav obstoj primarnega strahu ugotovi izvedenec.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 2. točki izreka delno tako spremeni, da je tožena stranka dolžna tožnici poleg že pravnomočne prisojene odškodnine plačati še 600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2010 dalje do plačila, v 3. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 15 dni plačati 1.097,28 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 77,59 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Z prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožnici plača denarno odškodnino v višini 1.453,30 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka) in tožnici naložilo, da je dolžna prvi toženi stranki povrniti 237,04 EUR pravdnih stroškov (3. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pravočasno pritožuje tožnica, ki terja še nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 5.700,00 EUR s pripadki in pravdne stroške. Kot bistveno navaja, da je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo prenizka in ne ustreza standardu pravične in primerne odškodnine. Pri tem se sklicuje tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. Prav tako je sodišče ravnalo napačno, ker je o stroških postopka odločilo glede na uspeh pravdnih strank, namesto da bi ločilo uspeh po temelju in višini zahtevka. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

O višini odškodnine

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev glede prisojene odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem oprlo na ugotovitve izvedenca in na izpovedbo tožnice. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je tožnica utrpela poškodbo v obliki vrezne režnjate rane v predelu bližnjega medčlenčnega sklepa kazalca leve roke. Trpela je zmerne telesne bolečine (neposredno po poškodbi in dveh manjših operativnih posegih), in sicer 6 dni, ter občasne (in ne stalne, kot trdi pritožnica) lahke telesne bolečine skupno 3 tedne, še vedno trpi občasne lažje bolečine pri dalj časa trajajočem težkem delu z levo roko. Prestala je tudi neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, in sicer bolniški stalež 30 dni, dva manjša operativna posega v lokalni anesteziji (ekscizija in revizija rane), odstranitev šivov, vnetje, zaradi česar je prišlo do počasnejšega napredovanja pri gibljivosti prsta, razgibavanje, prevezovanje pri splošnem zdravniku. Glede na tako ugotovljene telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da znaša pravična odškodnina za to obliko škode 1.100,00 EUR. Odškodnina je odmerjena v okviru odškodninsko pravnih norm iz 179. člena OZ in je skladna z odškodninami, ki so se za takšne in podobne škode izoblikovale v sodni praksi. Pritožbeno sodišče zavrača primerjamo z zadevami, na katere se sklicuje pritožnica, saj je bil obseg škode (zlasti stopnja in trajanje bolečin) v zadevah, na katere se sklicuje, večji.

6. Enako velja za prisojeno odškodnino za strah v višini 300,00 EUR. Tožnica intenzivnega primarnega strahu ni utrpela1. V pritožbi sicer trdi, da iz mnenja izvedenca izhaja, da je utrpela intenzivni primarni strah, a o njem, ko je bila zaslišana, ni izpovedovala. Nasprotno, sodišče prve stopnje je na podlagi njene izpovedi povzelo dogajanje po nezgodi in prepričljivo zaključilo, da tožnica primarnega strahu ni utrpela (peti odstavek na 14. strani obrazložitve izpodbijane sodbe). Ker tožnica o primarnem strahu ni izpovedovala, manjka subjektivni element, ki ga dokaz z izvedencem ne more nadomestiti. Pač pa je tožnica utrpela sekundarni strah srednje intenzitete, ki je trajal teden dni, kasneje pa je trpela strah lažje intenzitete ob prevezih in umirjanju vnetnega procesa. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Materialnopravno pravilna je tudi odločitev glede višine odškodnine iz naslova skaženosti, zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

8. Sodišče prve stopnje pa je nepravilno zavrnilo zahtevek za odškodnino za duševne bolečine zaradi znižanja življenjskih aktivnosti. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožnica ovirana pri dolgotrajnem težjem delu z levo roko, saj se v predelu poškodovanega sklepa pojavljajo bolečine. Prav tako je ugotovilo, da je brazgotina na sklepu kazalca in 1/3 zavrtost aktivne gibljivosti v končnem medčlenčnem sklepu po treh letih od poškodbe trajna posledica. Tako (objektivno) ugotovljena zmanjšana aktivnost torej ni zgolj začasne narave, zato tožnici iz tega naslova pripada odškodnina. Pritožnica ima prav, da je tožena stranka ni prerekala njene trditve, da zaradi tega duševno trpi. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti narekuje (upoštevaje primerljive zadeve iz sodne prakse) odškodnino za navedeno vrsto škode v znesku 600,00 EUR.

9. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče na podlagi določila 4. točke 358. člena ZPP pritožbi tožnice delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožnici prisodilo dodatnih 600,00 EUR odškodnine. Skupaj je tožnici tako prisojeno 2.000,00 EUR odškodnine za nematerialno škodo, kar je, gledano tudi kot celota, pravična in primerna denarna odškodnina.

O stroških postopka

10. V odškodninskih pravdah sodna praksa izjemoma dopušča vrednotenje uspeha ločeno po temelju in višini, saj neposredne podlage za tako vrednotenje v ZPP ni. Pri tem je končno ovrednotenje uspeha rezultat aritmetične sredine med obema prvotno ločenima ugotovljenima deležema uspeha. Ta metoda je namenjena primerom, ko mora stranka bistveno več napora vložiti v dokazovanje temelja zahtevka. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnico, da so v predmetni zadevi podane take okoliščine, ki narekujejo drugačno stroškovno odločitev. Sporna sta bila namreč tako temelj kot višina zahteva, pri čemer je tudi ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov.

11. Tožnica je po temelju uspela s 100 %, po višini pa (po spremembi na drugi stopnji) z 28,7 % uspehom, zato je njen skupni uspeh v postopku na prvi stopnji 64,35 %. V tem obsegu je tožnica upravičena do povrnitve na prvi stopnji odmerjenih pravdnih stroškov v višini 2.169,84 EUR (pritožba odmere ne izpodbija), torej do povrnitve 1.396,29 EUR pravdnih stroškov. Prvi toženi stranki so v postopki na prvi stopnji nastali pravdni stroški v višini 838,75 EUR, kar prav tako ni bilo predmet pritožbene graje. Glede na njen 35,65 % uspeh, ji je dolžna tožnica povrniti 299,01 EUR pravdnih stroškov. Po opravljenem pobotu pravdnih stroškov je dolžna tožena stranka tožnici povrniti 1.097,28 EUR pravdnih stroškov.

12. Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela (v 10,53 %), v tem obsegu je v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP upravičena do povrnitve upravičeno priglašenih pritožbenih stroškov. Ti znašajo: nagrada za postopek z rednimi pravdnimi sredstvi (tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT) 350,40 EUR, materialni stroški (tar. št. 6002 ZOdvT) 20,00 EUR, vse povečano za 22 % DDV, kar znaša 451,89 EUR, ter sodna taksa za postopek o pritožbi 285,00 EUR. Glede na njen pritožbeni uspeh je tožnica upravičena do povrnitve 77,59 EUR pritožbenih stroškov.