Jedro

Ob dejanski ugotovitvi, da je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo (15. 10. 1993) po izteku enoletnega roka od obvestila o ugotovljenih napakah (21. 8. 1991), sta sodišči nižjih stopenj pravilno presodili, da je tožeča stranka izgubila materialno upravičenje za uveljavljanje tožbenega zahtevka (prvi odstavek 616. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti 854,66 EUR stroškov revizijskega odgovora, za primer zamude pa še zakonske obresti od tega zneska od šestnajstega dne od vročitve te sodbe do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 8.650.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 1993 do plačila. Z zahtevkom na plačilo tega zneska je tožeča stranka uveljavljala povrnitev stroškov odprave napak(1).

2. Tožeča stranka zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo sodb sodišč nižjih stopenj z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njuno razveljavitev z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V obeh primerih predlaga tudi naložitev revizijskih in pritožbenih stroškov v plačilo toženi stranki.

3. Revizija je bila vročena toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga potrditev izpodbijane sodbe s povrnitvijo stroškov revizijskega odgovora z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D). Zato se po drugem odstavku 130. člena ZPP-D nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji; v nadaljevanju ZPP).

Ugotovljeno dejansko stanje

5. Sodišči druge in prve stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločila dejstva: - pravdni stranki sta dne 3. 5. 1990 sklenili gradbeno pogodbo štev. 41/90 (v nadaljevanju gradbeno pogodbo; priloga B3), na podlagi katere se je tožena stranka zavezala izvršiti „projektiranje in izvedbo objekta za proizvodnjo poliesterskih podlog za bitumeniziranje“, pri čemer je tožena stranka nastopala tako v vlogi projektantke kot izvajalke gradbenih del; - tožeča stranka je prvič sodno uveljavljala povrnitev stroškov za odpravo napak po izteku enoletnega prekluzivnega roka od (pravočasnega) obvestila o skritih napakah; pravdni stranki sta 7. 1. 1993 sklenili pisni dogovor o arbitraži (v nadaljevanju arbitražni dogovor; priloga B4), iz katerega izhaja, da se bo o spor glede izvedbe strojnih inštalacij – mikroklime v proizvodni hali tožeče stranke reševal izvensodno(2).

Presoja utemeljenosti revizije

6. V obravnavani zadevi gre za spor iz naslova jamčevanja za napake pri gradbeni pogodbi. Tožeča stranka od tožene zahteva povrnitev stroškov odprave napak (tretji odstavek 620. člena v zvezi z 641. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR)). Ob dejanski ugotovitvi, da je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo (15. 10. 1993) po izteku enoletnega roka od obvestila o ugotovljenih napakah (21. 8. 1991), sta sodišči nižjih stopenj pravilno presodili, da je tožeča stranka izgubila materialno upravičenje za uveljavljanje tožbenega zahtevka (prvi odstavek 616. člena ZOR). Presodili sta še, da sklenitev dogovora o arbitraži z dne 7. 1. 1993 nima učinka, ki bi izključeval pravne posledice izteka prekluzivnega roka iz prvega odstavka 616. člena ZOR.

7. Tožeča stranka v reviziji uveljavlja drugačno razlago arbitražnega dogovora. Po njenem mnenju naj bi iz vsebine arbitražnega dogovora izhajala pripravljenost oziroma privolitev tožene stranke odpraviti napake, s čimer naj bi se tožena stranka odpovedala sklicevanju na rok iz prvega odstavka 616. člena ZOR. Vendar pa revizijsko sodišče argumentacije revidentke ne sprejema. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj namreč izhaja, da sta pravdni stranki z arbitražnim dogovorom zgolj ugotovili obstoj spora med njima (glede izvedbe strojnih inštalacij – mikroklime v proizvodni hali tožeče stranke) ter določili izvensodni način reševanja tega spora (1. člen arbitražnega dogovora). Tudi po razumevanju revizijskega sodišča dogovora s takšno vsebino ni mogoče razlagati v smislu, da naj bi tožena stranka že z njegovo sklenitvijo privolila v odpravo napak. Iz podpisanega sporazuma namreč izhaja: (1) da je vprašanje stvarnih napak med strankama sporno in (2) da bosta to vprašanje reševali z arbitražo. Po navedenem se izkaže za neutemeljen revizijski očitek, da naj bi sodišči nižjih stopenj v zvezi z interpretacijo arbitražnega dogovora zmotno uporabili materialno pravo. Ker je drugostopenjsko sodišče argumentirano obrazložilo stališče, da (in zakaj) arbitražni dogovor ne more pomeniti nove pogodbene podlage za sodno uveljavljanje jamčevalnega zahtevka tožeče stranke (list. št. 282), je neutemeljen tudi revizijski očitek, da izpodbijana sodba o tem nima razlogov.

8. Iz naslova mandatne pogodbe naročitelj nima jamčevalnega zahtevka, kakršnega tožeča stranka uveljavlja v predmetnem sporu v zvezi s tistim delom gradbene pogodbe, ki se nanaša na projektantske storitve tožene stranke. Zato revizijske navedbe s tem v zvezi izzvenijo v prazno.

Odločitev revizijskega sodišča

9. S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na revizijske navedbe (ki so bile po njegovi materialnopravni presoji) odločilnega pomena. Ker so se te izkazale za neutemeljene in ker ni zasledilo zmotne uporabe materialnega prava izven okvirov revizijskih navedb, na kar je bilo revizijsko sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo (I. točka izreka).

10. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP (II. točka izreka). Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, mora toženi stranki povrniti potrebne stroške revizijskega odgovora. Gre za priglašene stroške, razen stroškov posveta s stranko, ki so vsebovani v stroških sestave odgovora na revizijo, ki v seštevku (skupaj z davkom na dodano vrednost) znašajo 854,66 EUR. Od priznanih stroškov gredo toženi stranki za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 – Pravna mnenja I/2006).

Op. št. (1): Napaka naj bi bila v nepravilni izvedbi strojnih inštalacij – mikroklime v proizvodni hali tožeče stranke, ki je imela za posledico previsoko temperaturo zraka v teh prostorih.

Op. št. (2): Arbitražni dogovor je bil razveljavljen na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani 8 Pg 31/99 z dne 10. 5. 2001, ki jo je potrdilo pritožbeno sodišče s sodbo z dne 23. 1. 2002.