Jedro

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, ki je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bil tožnik moten pri izvrševanju svoje posesti že v juliju 2019 in da je zato tožba, ki jo je vložil v novembru 2019, prepozna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami trpita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi motenja posesti in (II.) naložilo tožniku, da v 8 dneh povrne tožencema 820,57 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper celoten sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravnem postopku1 (v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, tožencema pa naloži plačilo vseh tožnikovih stroškov postopka. Podredno predlaga, da sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Najprej pritožba opozarja na napačen zaključek sodišča prve stopnje, da posest tožniku ni bila motena oziroma da ni bil moten dostop do skupnih delov podstrešja in balkona v prvem nadstropju večstanovanjske stavbe ... Zmotna je tudi ugotovitev, da je tožnik zamudil 30 dnevni prekluzivni rok za vložitev tožbe. V tožbi je namreč med drugim zatrjeval, da mu je toženka pričela nagajati pri dostopu do antene v prvem nadstropju julija 2019, ko pa ji je povedal, da ima pravico dostopati v gornje nadstropje in ji pokazal dopis podjetja A., pa je nekaj časa lahko nemoteno dostopal do balkona. Nadalje je zapisal, da v oktobru 2019 zaradi zaklenjenih vrat v nadstropju ponovno ni mogel dostopati do antene v prvem nadstropju in da je pred vrati ležal toženkin pes, ki je renčal nanj. Kot opozarja tožnik, sodišče teh navedb ni upoštevalo kot ponavljajočega motilnega dejanja (v juliju 2019 in oktobru 2019), pri katerem teče rok za vložitev tožbe od vsakega motilnega dejanja posebej. Za motilno dejanje 22. 10. 2019 je tožba vložena pravočasno.

4. Pritožba opozarja na nasprotja v izpovedbi toženke, ko enkrat govori, da tožniku ne prepoveduje dostopa do balkona, drugič pa pove, da ne sme priti na balkon, itd. V zvezi z obvestilom, ki naj bi ga tožnik izročil tožencema, ni pravilen zaključek, da ga je hotel izročiti že pred 22. 10. 2019. Tega dne sta mu namreč toženca rekla, da nima pravice dostopati na balkon, zato se je obvestilo nanašalo na ta dogodek. Tožnik ne ve, kako se je lahko zgodilo, da obvestila ni v spisu, ob tem pa opozori, da mu kradejo pošto. V zvezi s tem prilaga dopis s 5. 10. 2020, ki ga je poslal na Okrožno sodišče v Krškem, to dokazujejo tudi pripombe na zapisnik glavne obravnave z dne 25. 3. 2021, ki jih je vložil na sodišče 30. 3. 2021. Na koncu se pritožba sklicuje še na odločbo BPP 451/2019, iz katere izhaja, da je bila posest motena 22.10.2019 in da je tožnik takrat toženki izročil pisno opozorilo, naj preneha z motenjem posesti, opozorilo pa je tudi priloga spisa BPP. Očitno je, da služba za BPP ni štela, da je tožnik prekludiran, sicer mu BPP ne bi odobrili.

5. Toženca v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev, pritrjujeta izpodbijani odločitvi in priglašata pritožbene stroške.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti je po 32. členu Stvarnopravnega zakonika2 (v nadaljevanju: SPZ) mogoče zahtevati v tridesetih dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo. 30-dnevni subjektivni rok je materialne in prekluzivne narave ter vpliva na presojo o upravičenosti do zahtevanega sodnega posestnega varstva.

8. Sodišče prve stopnje je zato pravilno najprej ugotavljalo pravočasnost vložene tožbe. V tožbi je res navedeno (kar opozarja tudi pritožba), da je tožniku toženka začela nagajati pri dostopanju do antene v prvem nadstropju v juliju 2019 in da ji je takrat povedal, da ima pravico dostopati v zgornje nadstropje, v zvezi s tem ji je pokazal tudi dopis podjetja A., ter da je nato bil nekaj časa mir in je tožnik nemoteno dostopal v gornje nadstropje. Ponovno ni mogel dostopiti do antene v prvem nadstropju 22. 10. 2019. Tožba je torej sklepčna, saj iz navedb izhaja posledica, ki jo tožnik uveljavlja v pravdi. Sklepčnost tožbe pa sama po sebi še ne pomeni njene utemeljenosti. Sodišče je glede pravočasnosti vložene tožbe zato izvedlo dokaze in na podlagi teh (tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno) ugotovilo, da tožba ni pravočasna.

9. Zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena je dokazno breme za pravočasnost vložitve tožbe (če je ta vezana na rok, kot je tudi v primeru motenjskega varstva) na strani tožnika. Če tožnik pravočasnosti ne uspe dokazati s stopnjo prepričanja, je treba šteti, da tožba ni pravočasna.

10. Izpovedba tožnika (list. št. 70-71) ne potrjuje v tožbi podanih trditev, da je po prvem motenju posesti v juliju 2019 nekaj časa (do oktobra 2019) nemoteno dostopal do antene na balkonu v nadstropju večstanovanjske stavbe .... Izpovedal je namreč, da so vrata do balkona zaklenjena, navedel sicer, da je hodil na balkon, kadar je bilo potrebno zaradi antene ali ko je šel iskat svoje stvari, ki jih ima tam shranjene. Glede motenja je izpovedal, da ga je toženka prvič motila, ko je dal vlogo za motenje posesti. Sedaj ne ve, če so vrata zaklenjena, ker ne gre na balkon, tudi če nima signala. Od vložitve tožbe je šel na balkon le enkrat, ko je nesel pošto, takrat so ga zmerjali, so mu pa tudi dovolili, da je naravnal anteno. Tožba torej trdi, da je prišlo do prvega motenja v juliju 2019 – tožnik v svoji izpovedbi ni nikjer potrdil, da bi po tem še imel omogočen dostop do antene in bi zato bilo motenje v oktobru 2019 novo motenje (od katerega bi ponovno tekel 30-dnevni rok za vložitev tožbe). Tudi druge priče o tem vprašanju niso izpovedovale ničesar takega, da bi bilo mogoče zaključiti, da je imel tožnik od julija 2019 dalje omogočen dostop do svoje antene na balkonu v nadstropju večstanovanjske stavbe .... Zato se izkaže kot pravilen zaključek sodišča prve stopnje, ki je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bil tožnik moten pri izvrševanju svoje posesti že v juliju 2019 in da je zato tožba, ki jo je vložil v novembru 2019, prepozna.

11. Izjava, ki jo je tožnik priložil k pritožbi, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto – tožnik namreč ni zatrjeval, da tega dokaza in z njim povezanih trditev ne bi mogel podati v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče zato teh pritožbenih navedb ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožnik je k pritožbi priložil tudi dopis s 5. 10. 2020, ki ga je poslal na Okrožno sodišče v Krškem. Kot izhaja iz spisa, je tožnik isti dopis že 4. 9. 2020 dostavil sodišču, a brez pojasnila, kaj naj bi ta listina predstavljala, iz vsebine pa tudi ni mogoče razbrati njenega namena. Med različnimi navedbami v dopisu je res zapisano tudi, da naj bi bila ponovno ukradena tožnikova pošta, a iz vsebine ni mogoče razbrati, da bi bilo karkoli narobe z vročanje pošte v tej pravdni zadevi. Tožnik je imel v pravdi pooblaščenko, ki ji je sodišče v skladu z določili ZPP vročalo sodne pošiljke, zato so trditve o ukradeni pošti brezpredmetne tudi iz tega razloga. Končno tudi ni jasno, kako bi s strani tožnika podane trditve, da mu nekdo krade pošto, vplivale na vprašanje, ali je v spisu obvestilo, ki ga je tožnik izročil tožencema. Tudi če bi se izkazalo, da nekdo tožniku krade pošto, to pojmovno ne bi moglo vplivati na oddane pošiljke, ki sta jih tožnik in njegova pooblaščenka poslala sodišču. 12. Ker po povedanem v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154., 155. in 165. členu ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Enako odločitev je sodišče sprejelo glede pritožbenih stroškov tožencev, saj z odgovorom nista prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča. 1 Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Uradni list RS, št. 87/2002, s spremembami.