Jedro

Nobena od strank ni utemeljevala, da bi bilo mogoče sprejeti za pritožnico drugačno odločitev kot za tožnico (npr. zaradi različnih materialnopravnih ugovorov, ki bi utemeljevali njuno različno obravnavo), v odločbi tožene stranke pa sta kot nosilki solidarne obveznosti navedeni obe - tožnica kot uvoznica/prejemnica blaga in pritožnica kot njena posredna zastopnica, ki je vložila deklaraciji, - je mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da sta v tem primeru v razmerju enotnega sosporništva in je zato mogoče v upravnem sporu sprejeti le enotno odločitev za obe. Njuna obveznost glede na izrek upravne odločbe ustreza enemu carinskemu dolgu oziroma sta zavezani za plačilo iste obveznosti, zato se spor glede obstoja in/ali obsega te obveznosti zanju lahko reši le na enak način.

V procesnem smislu se to razmerje odraža v določbi 196. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja tudi v upravnem sporu. To v okoliščinah obravnavanega primera pomeni, da je vložitev tožbe, ki jo je vložila družba A., učinkovala tudi za pritožnico in da je slednja formalno imela položaj tožnice v upravnem sporu. Nadaljnja procesna posledica enotnega sosporništva pa je v tem, da je pritožnica deležna uspeha aktivne sospornice s tožbo.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijana I. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča I U 41/2023-29 z dne 19. 2. 2025 se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu sodišču v nov postopek.

II.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski carinski organ) je v postopku carinske kontrole z odločbo, št. DT 4248-526/2018-12 z dne 29. 7. 2020, dolžnicama, prejemnici blaga, družbi A. d. o. o. in deklarantki, družbi B. d. o. o., določila in naložila v solidarno plačilo znesek dajatev za blago, sproščeno v prosti promet po carinskih deklaracijah z MRN oznakama št. 17SI00603640785293 z dne 27. 7. 2017 in 18SI00603640795996 z dne 18. 7. 2018, in sicer v višini 23.790,96 EUR ter obresti 1.240,31 EUR (1. točka izreka). Dolžnici sta zoper odločbo vložili pritožbi, ki ju je Ministrstvo za finance kot neutemeljeni zavrnilo.

2.Tožbo zoper prvostopenjsko carinsko odločbo (v celoti) je vložila le družba A. d. o. o..

3.Sodišče prve stopnje je na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) njeno tožbo v delu, v katerem je izpodbijala odločitev organa, da se doplačilo carinskih dajatev naloži tudi družbi B. d. o. o., v likvidaciji, zavrglo (I. točka izreka sodbe in sklepa). V preostalem je tožbo štelo za utemeljeno in ji ugodilo, izpodbijano odločbo v obsegu, ki se nanaša nanjo, odpravilo in zadevo v tem obsegu vrnilo organu v ponovni postopek (II. točka izreka) ter odločilo o stroških postopka (III. in IV. točka izreka).

4.Odločitev sodišča prve stopnje o delnem zavrženju tožbe temelji na presoji, da izpodbijani akt, s katerim je bilo naloženo nerazdelno doplačilo carinskih dajatev deklarantki družbi B. d. o. o. in tožnici kot prejemnici blaga (1. točka izreka izpodbijane odločbe), v delu, ki se nanaša na družbo B. d. o. o., ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

5.Družba B. d. o. o. (v nadaljevanju pritožnica) zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je prejela poziv sodišča prve stopnje k prijavi udeležbe v tem upravnem sporu, v katerem se je to v zvezi z njenim položajem v postopku sklicevalo na določbo tretjega odstavka 19. člena ZUS-1. Ocenilo je torej, da je v spornem pravnem razmerju udeležena na tak način, da se odločitev lahko sprejme samo enotno tudi zanjo. Svojo udeležbo je pravočasno priglasila in se postopka aktivno udeleževala. Poseben sklep o udeležbi med postopkom ni bil izdan. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe v delu, v katerem se nanaša nanjo, nepričakovana. Ker sodišče svojega drugačnega pravnega pogleda na njen položaj v postopku pred izdajo sklepa ni razkrilo, je izgubila možnost učinkovitega izjavljanja, kar pomeni kršitev 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) ter 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS). Meni, da glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o nezakonitosti izpodbijanega akta in okoliščino, da gre za isto obveznost, naloženo na podlagi iste dejanske in pravne podlage, med tožnico in njo obstoji neločljivo razmerje, ki preprečuje, da bi se odločitev zanju lahko razlikovala. Drugačno razumevanje bi bilo nepravično in bi v pravna razmerja vnašalo pravno negotovost. Da je v obravnavanem primeru lahko sprejeta samo enotna odločitev za obe, po mnenju pritožnice izhaja tudi iz sodbe in sklepa sodišča prve stopnje, št. III U 79/2020-32, III U 80/2020-32 z dne 19. 11. 2024, izdane v vsebinsko primerljivih zadevah, ki ju je sodišče na podlagi 42. člena ZUS-1 združilo v skupno obravnavanje ravno zato, da ne bi prišlo do protislovne odločitve. Pojasnjuje še, da ima tudi položaj prizadete osebe s položajem stranke po prvem odstavku 19. člena ZUS-1, saj odprava izpodbijane odločbe zgolj v razmerju do tožnice povzroči, da postane edina zavezanka za doplačilo carinske dajatve in obresti. Meni, da bi nastanek take škode zaradi odprave izpodbijanega akta moralo sodišče prve stopnje preprečiti s tem, da bi ji po uradni dolžnosti priznalo status stranke. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbi ugodi in odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4248-526/2018-12 z dne 29. 7. 2020, odpravi tudi v delu, v katerem se nanaša nanj ter zadevo v tem obsegu vrne organu v ponovni postopek; podrejeno, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka skupaj z zamudnimi obrestmi.

6.Družba A. d. o. o. na pritožbo ni odgovorila.

7.Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje razlogom izpodbijane I. točke sodbe in sklepa in meni, da pritožba ni utemeljena.

8.Pritožnica je pritožbo naknadno dopolnila z vlogama z dne 24. 4. 2025 in 19. 6. 2025, v katerih je opozorila na novi odločitvi prvostopenjskega carinskega organa: prva je bila sprejeta v vsebinsko primerljivi zadevi, druga je sledila (delni) odpravi v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe in vrnitvi v ponovno odločanje temu organu. V obeh primerih kot bistveno izpostavlja ugotovitev carinskega organa, da je bodisi istovrstno bodisi isto blago upravičeno do preferencialne tarifne obravnave.

K I. točki izreka

9.Pritožba je utemeljena.

10.V obravnavanem primeru ni sporno, da je prvostopenjski carinski organ doplačilo dajatev iz naslova carine in obresti z odločbo odmeril in naložil v plačilo družbama A. d. o. o. in B. d. o. o. kot solidarnima dolžnicama. Prav tako ni sporno, da sta obe zoper to odločbo vložili pritožbi, ki ju je drugostopenjski davčni organ ločeno obravnaval in zavrnil. Sporno ni niti, izhaja pa tudi iz podatkov sodnega spisa, da je tožbo zoper prvostopenjsko odločbo (v celoti) vložila le družba A. d. o. o. in z njo v upravnem sporu, v katerega je vstopila in se ga udeleževala tudi pritožnica, uspela. Spor pa je o tem, ali je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je s sprejemom procesne odločitve (zavrženjem tožbe v delu, ki se nanaša na družbo B. d. o. o. - pritožnico) učinek ugodilne sodbe omejilo le na tožnico.

11.Pritožnica v pritožbi tako v bistvenem izpostavlja, da izpodbijani sklep temelji na napačni presoji sodišča prve stopnje o naravi pravnega razmerja med carinskima dolžnicama (in njunim razmerjem do tožene stranke) ter v odrazu tega razmerja v pritožničinem procesnopravnem položaju v tem upravnem sporu. Svoj procesni položaj utemeljuje na več podlagah.

12.Glede na to, da nobena od strank ni utemeljevala, da bi bilo mogoče sprejeti za pritožnico drugačno odločitev kot za tožnico (npr. zaradi različnih materialnopravnih ugovorov, ki bi utemeljevali njuno različno obravnavo), v odločbi tožene stranke pa sta kot nosilki solidarne obveznosti navedeni obe - tožnica kot uvoznica/prejemnica blaga in pritožnica kot njena posredna zastopnica, ki je vložila deklaraciji, - je mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da sta v tem primeru v razmerju enotnega sosporništva in je zato mogoče v upravnem sporu sprejeti le enotno odločitev za obe. Njuna obveznost glede na izrek upravne odločbe ustreza enemu carinskemu dolgu oziroma sta zavezani za plačilo iste obveznosti, zato se spor glede obstoja in/ali obsega te obveznosti zanju lahko reši le na enak način.

13.V procesnem smislu se to razmerje odraža v določbi 196. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja tudi v upravnem sporu in določa, da če je mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor rešiti samo na enak način za vse sospornike (enotni sosporniki), se štejejo ti za enotno pravdno stranko, tako da se razteza, če zamudijo posamezni sosporniki kakšno pravdno dejanje, tudi nanje učinek pravdnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki. To v okoliščinah obravnavanega primera pomeni, da je vložitev tožbe, ki jo je vložila družba A. d. o. o., učinkovala tudi za pritožnico in da je slednja formalno imela položaj tožnice v upravnem sporu, da pa je, kot izhaja iz sodnega spisa, vanj bila na podlagi določbe tretjega odstavka 19. člena ZUS-1 pritegnjena kasneje. Nadaljnja procesna posledica enotnega sosporništva pa je v tem, da je pritožnica deležna uspeha aktivne sospornice s tožbo.

14.Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka upravnega spora je glede na navedeno utemeljen. Sodišče prve stopnje je z delnim zavrženjem tožbe kršilo 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1, s tem pa je podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 77. člena ZUS-1 v povezavi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo, razveljavilo izpodbijani sklep ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odločiti o tožbi še v delu, ki se nanaša na pritožnico.

15.Ker je pritožba utemeljena že iz tega razloga, se Vrhovno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni vsebinsko opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

K II. točki izreka

16.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Obe sta v skladu s 3. točko 77. člena Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (prenovitev) (v nadaljevanju CZU) sicer nesporno solidarni dolžnici za carinski dolg.

2V 84. členu CZU je določeno, da kadar je več oseb zavezanih plačilu zneska uvozne ali izvozne dajatve, ki ustreza enemu carinskemu dolgu, so te solidarno odgovorne za plačilo zneska.

3Prvi odstavek 47. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) določa, da če je več davčnih zavezancev dolžno izpolniti isto davčno obveznost, so zavezanci solidarno odgovorni za izpolnitev davčne obveznosti (solidarni davčni zavezanci). Vsak solidarni davčni zavezanec je zavezan izpolniti celotno davčno obveznost.

4Poziv, št. I U 41/23-14 z dne 21. 1. 2025, list. št. 23.