Jedro

Pogodba o leasingu je mešana pogodba, ki ima sestavine in lastnosti tudi zakupne pogodbe. Obligacijski zakonik (OZ) te pogodbe ne ureja, čeprav jo naš pravni red pozna. Leasing predstavlja posebno obliko zakupa, ki mora biti urejen s pogodbo. Zato so pravna podlaga za odločanje o tem zahtevku pogodba o leasingu, splošni pogoji, ki so sestavni del te pogodbe, določbe OZ, ki urejajo zakupno pogodbo(OZ 587 in nadaljnji), in pravila, ki urejajo prodajo na obroke (OZ čl. 522) in pa splošne določbe OZ, ki urejajo dvostranske pogodbe. V okviru te pravne podlage je bilo sodišče prve stopnje dolžno ugotavljati pravno relevantna dejstva. Ker pa tožeča stranka očita toženi stranki, da je prekršila pogodbena določila in je zato odškodninsko odgovorna, pa pridejo v upoštev tudi določbe OZ, ki urejajo odškodninsko odgovornost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo plačilo zneska 17.940,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.3.2004 dalje do plačila. Zavrnilo pa je zahtevek za plačilo zneska 331.614,00 SIT z različnim tekom zakonskih zamudnih obresti. Tožeči stranki je naložilo povrnitev stroškov tožene stranke v višini 260.509,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.10.2005 dalje do plačila. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o finančnem leasingu št. ..., predmet pogodbe pa je bilo osebno vozilo R. T. 1,2, letnik 1999, sestavni del te pogodbe pa so bili Splošni pogoji pogodbe o finančnem leasingu tožeče stranke, ki v tč. 5 urejajo zavarovanje, poškodovanje ali uničenje predmeta leasinga. Sodišče je ugotovilo, da je toženec izpolnil svojo pogodbeno obveznost, saj je vozilo kasko zavaroval z 1 % odbitno franšizo, da je prišlo do poškodbe vozila 1.6.2002 in da je toženec o poškodbi obvestil tako zavarovalnico kot tudi tožečo stranko. Z. T. je škodo ocenila na 62.303,76 SIT. Vozilo je bilo popravljeno pri Z. V. s.p., avtoličarstvu, račun pa poslan tožeči stranki v višini 113.400,00 SIT, vendar tožeča stranka računa ni plačala, zato je avtoličarstvo ta znesek iztožilo v pravdni zadevi pri Okrožnem sodišču v Celju, opr. št. I Pg 339/2003. Tožeča stranka je 20.2.2004 z Z. T. podpisala zaključni sporazum za odpravo škodo v višini 58.836,00 SIT. Sodišče je zaključilo, da tožeča stranka neutemeljeno zahteva od tožene stranke znesek, ki ga je morala plačati na podlagi pravdne zadeve I Pg 339/2003 kot tudi ni upravičena, da od nje zahteva povrnitev tistih stroškov, ki jih je imela v tej pravdni zadevi. Sodišče je zaključilo, da tožena stranka ne more biti odgovorna za škodo, ki jo v tej pravdi uveljavlja tožeča stranka. Tožeča stranka je imela kot zavarovanec po zavarovalni polici pravico urejati zadeve z zavarovalnico in podpisati zaključni sporazum, sodišče pa je štelo, da v kolikor je sama podpisala zaključni sporazum za nižjo vsoto, mora tudi sama prevzeti vso odgovornost. Toženec je zavezan plačati le 1 % odbitne franšize, kar znese 17.940,00 SIT. O stroških postopka je odločilo glede na uspeh ene in druge stranke v pravdi.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. V pritožbi najprej navaja, da je prišlo do njenega preimenovanja, saj je pravilen naslov sedaj N. L. V. d.o.o., še vedno pa se nahaja na R. ... v V.. Strinja se z dejanskim stanjem, ki ga je v obrazložitvi navedlo sodišče prve stopnje, vendar pa meni, da je bilo njeno ravnanje vseskozi primerno in skrbno ter usmerjeno tudi v korist toženca. Po določbi tč. 5.3 Splošnih pogojev je leasingojemalec tisti, ki bi moral usposobiti, oziroma vrniti poškodovano vozilo v prvotno stanje na svoje stroške. Zato ni bila zavezana k podaji nobene izjave, s katero je toženca pooblastila za reševanje škodnega primera v razmerju do zavarovalnice. Takoj ko bi sprejela račun za popravilo vozila bi morala zahtevati plačilo neposredno od toženca, ki bi tudi moral založiti svoja sredstva, povrnitev le-teh pa bi lahko dobil šele po prejemu zavarovalnine. Zato je ravnala skrbno in v korist toženca kot leasingojemalca, ko ga je pooblastila, da lahko sam ureja izplačilo zavarovalnine s strani zavarovalnice V. Z. s.p. Če pa zavarovalnina ni zadostovala za pokritje stroškov popravila vozila, to ni njen problem, ampak je stvar toženca, ki je bil dolžan predmet leasinga popraviti na svoje stroške. Poravnalne ponudbe z zavarovalnico ni podpisala zato, ker od toženca ni sprejela izjave, ali se s to zavarovalnino strinja. Če bi poravnalno ponudbo takoj podpisala bi ji toženec očital, da je iztržila prenizko odškodnino. Po vsem tem kar je storila, ji ni kaj očitati niti ni dolžna sama prevzeti odgovornosti za podpis takšnega, zneskovno prenizkega zaključnega sporazuma. Ne drži tudi, da bi zgolj pavšalno navajala, da je V. Z. s.p. na vozilu opravil še neka druga popravila in da je bil zato račun za popravilo višji od v poravnavo ponujenega zneska. Ni strokovnjak na tem področju in vozila tudi ni imela v uporabi. Če je zavarovalnica ugotovila, da je škoda nižja kot se glasi račun, je morala temu verjeti. Toženec pa temu ni nikoli ugovarjal. Razen tega pa je toženca tudi pozvala v pravdo na svoji strani v zadevi zoper V. Z. s.p., pa se toženec te pravde ni želel udeležiti, kar pomeni, da se ne more sklicevati, da se ni korektno pravdala in zastopala svojih pa tudi toženčevih interesov. Zgolj toženec kot posestnik vozila je bil tisti, ki bi lahko pojasnil, kakšne poškodbe so se zgodile na vozilu in bi potem na podlagi te njegove izjave lahko izvedenec podal svoje mnenje. Nevzdržno je stanje, da mora sama pokrivati stroške popravila vozila, ki ga sploh ni imela v posesti in ni vedela kaj se z njim dogaja, hkrati pa se ji očita, da od zavarovalnice ni iztržila dovolj visoke zavarovalnine, čeprav je je toženca, ki je škodni dogodek tudi povzročil, kot dejanskega uporabnika vozila pozivala k intervenciji na svoji strani. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču v ponovno razsojenje ali pa, da se spremeni tako, da se v celoti ugodi njihovemu zahtevku. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka, za sestavo pritožbe, poročilo stranki, poročilo in tiskovine ter takso za pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki 7.2.2002 sklenili pogodbo o finančnem leasingu št. ..., v kateri je navedeno, da so sestavni del te pogodbe Splošni pogoji o finančnem leasingu FIT leasing. S tem finančnim leasingom je bilo dogovorjeno plačevanje oziroma financiranje nakupa toženčevega osebnega avtomobila R. T. 1,2, letnik 1999. Sodišče prve stopnje je kot nesporno tudi ugotovilo, da je toženec to vozilo poškodoval, da je o poškodbi obvestil tožečo stranko, da je po zapisniku o ogledu poškodovanega vozila z dne 1.6.2002 bila ocenjena škoda na 62.303,76 SIT, da je vozilo popravljalo avtoličarstvo Z. V. s.p., da je popravilo po računu znašalo 113.400,00 SIT in da je avtoličar posredoval račun tožeči stranki. Tožeča stranka računa ni plačala, zato je Z. V. s.p. vložil tožbo in je bila tožeča stranka s sodbo Okrožnega sodišča v Celju I Pg 339/2003 obsojena na plačilo tega zneska, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, naložena pa je bila tudi povrnitev stroškov postopka. Tožeča stranka je po prejemu te sodbe 20.2.2004 z Zavarovalnico Triglav podpisala zaključni sporazum v višini 58.836,00 SIT. Tako ugotovljena dejstva pritožnik s pritožbo ne izpodbija.

Pogodba o leasingu je mešana pogodba, ki ima sestavine in lastnosti tudi zakupne pogodbe. Obligacijski zakonik (OZ) te pogodbe ne ureja, čeprav jo naš pravni red pozna. Leasing predstavlja posebno obliko zakupa, ki mora biti urejen s pogodbo. Zato so pravna podlaga za odločanje o tem zahtevku pogodba o leasingu, splošni pogoji, ki so sestavni del te pogodbe, določbe OZ, ki urejajo zakupno pogodbo(OZ 587 in nadaljnji), in pravila, ki urejajo prodajo na obroke ( OZ čl. 522) in pa splošne določbe OZ, ki urejajo dvostranske pogodbe. V okviru te pravne podlage je bilo sodišče prve stopnje dolžno ugotavljati pravno relevantna dejstva. Ker pa tožeča stranka očita toženi stranki, da je prekršila pogodbena določila. Zato je odškodninsko odgovorna, pa pridejo v upoštev tudi določbe OZ, ki urejajo odškodninsko odgovornost. Res je, kot navaja pritožnik v pritožbi, da je bilo v Splošnih pogojih pogodbe o finančnem leasingu v tč. 5, ki ureja zavarovanje, poškodovanje ali uničenje predmeta leasinga pod št. 3 določeno, da je leasingojemalec dolžan poškodovani predmet leasinga usposobiti, oziroma vrniti v prvotno stanje na svoje stroške, kateri se mu po predložitvi ustreznih računov popravila povrnejo iz naslova odškodnine. Vendar pa je sodišče utemeljeno zahtevek zavrnilo. Pritožbeni očitki, v katerih se pritožnik sklicuje na določbe Splošnih pogojev v tč. 5.3. in glede tega sodišču očita nepravilno uporabo materialnega prava, oziroma nepravilne zaključke, niso utemeljeni. Res je, da Splošni pogoji določajo to kar trdi tožnik, vendar pa je sodišče z gotovostjo ugotovilo, da je bila tožeča stranka lastnik vozila, da je toženec obvestil tožečo stranko, da je bilo vozilo poškodovano, da je škodo ocenila zavarovalnica, da je avtoličar tožnici poslal račun, pa ga ni plačala, zato je bila s sodbo obsojena na plačilo računa, da je sklenila z zavarovalnico poravnavo o poravnavi škode in da je bil po zavarovalni pogodbi zavarovanec tožeča stranka, sklenitelj zavarovalne pogodbe pa toženec (pogodba v korist tretjega, OZ. čl. 126). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila tožeča stranka kot ena od pogodbenih strank, ki je sprejela Splošne pogoje, tista, ki se ni ravnala po določbah čl. 5.3. Splošnih pogojev. Sodišče je tudi ugotovilo, da je tožeča stranka sama urejala in tudi sama sprejela od zavarovalnice odškodnino ter se tudi poravnala.

Kot izhaja iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, je sklenila zavarovalno pogodbo v skladu s pogodbo o leasingu, tožena stranka z zavarovalnico, pogodba pa je bila sklenjena v korist tretjega, to je tožeče stranke. Zato veljajo določbe 126. čl. OZ, ki določajo, da pridobi tretji lastno in neposredno pravico nasproti dolžniku, če ni dogovorjeno ali, če ne izhaja iz okoliščin posla kaj drugega. Glede na ravnanje tožeče stranke pa to pomeni, da je tožeča stranka bila tista, ki je imela pravico od zavarovalnice zahtevati plačilo odškodnine, in ki je imela lastno pravico to urejati, kar je tudi storila. Zato pritožbena navajanja o tem, da tožeča stranka tega ni bila dolžna storiti, niso utemeljena, glede na to pa, da je tožeča stranka vse to dejansko urejala, pa še posebej neutemeljena, zato jih pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati. 125. čl. Obligacijskega zakonika, ki ureja ustvarjanje obveznosti za pogodbenike in učinke pogodbe med pogodbenikoma in njunima pravnima naslednikoma določa, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki. Sodišče prve stopnje je z gotovostjo ugotovilo, da je bil tožnik tisti, ki je prevzel vlogo pogodbene stranke, zato se tudi učinki obveznosti nanašajo na tožnika in ne na toženca.

Pritožbeni očitki, da je sodišče napačno zaključilo, da ni ravnala z zadostno skrbnostjo napram toženi stranki, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe ugotovilo več dejstev iz katerih je pravilno zaključilo, da je bilo ravnanje tožeče stranke, ki je potem, ko je bila obsojena na plačilo zneska popravila sklenila z zavarovalnico sporazum o poravnavi škode za bistveno nižji znesek, čudno. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni ravnala s tisto skrbnostjo, ki jo od nje zahteva določba II. odst. 6. čl. OZ (skrbnost dobrega strokovnjaka). Razlogovanje pritožbe, da tožeča stranka ni mogla vedeti kakšne so poškodbe vozila, so neupoštevne, saj je sodišče ugotovilo, da je bila tožena v pravdni zadevi I Pg 339/2003, kot tožena stranka pa je imela možnost uveljavljati vse ugovore tako tiste, ki se nanašajo na temelj njene odgovornosti kot tudi tiste, ki se nanašajo na višino. Če je štela, da škoda ni bila takšna, bi morala v zvezi s tem predlagati dokaze, s katerimi bi izpodbijala trditve tožeče stranke. Iz sodbe sodišča prve stopnje, ki jo je sodišče v dokaznem postopku vpogledalo, pa ne izhaja, da bi kakorkoli ugovarjala sami višini zahtevka. Zato ne more breme takšnega pravdanja prevaliti na toženo stranko, ne glede na to, da se ta, kot trdi, ni hotela na njeni strani spustiti v pravdanje kot stranski intervenient. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da je nerazumljivo, zakaj je tožeča stranka po dveh letih podpisala poravnavo za bistveno nižji znesek in za takšen, kot je bil ugotovljen v cenilnem zapisniku ob ogledu poškodovanega vozila v letu 2002. Pritožbena zatrjevanja tožeče stranke, da je morala zaupati v cenitev zavarovalnice so glede na to, da je račun za popravilo bil višji, najmanj neresne.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da trditve tožeče stranke, da je toženec odgovoren za nastalo škodo, ker ni spoštoval določil Splošnih pogojev leasing pogodbe oz., da je ravnal protipravno in malomarno, ni utemeljeno. Sodišče je v razlogih sodbe natančno opisalo zakaj šteje, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke, pritožbeno sodišče pa k takšnim zaključkom nima kaj za dodati. Da bi bila podana odškodninska odgovornost, bi morala tožeča stranka, v skladu z določbo člena 132 čl. OZ dokazati protipravno ravnanje tožene stranke (ali opustitev) nastalo škodo, vzročno zvezo in pa krivdo tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni bilo podano že protipravno ravnanje tožene stranke, saj je bila tožeča stranka kot zavarovanec po zavarovalni polici tista, ki je imela pravico urejati zadeve z zavarovalnico in podpisati tako zaključni sporazum in če je sama podpisala takšen zaključni sporazum, ki je bistveno odstopal od škode po računu, mora tudi sama prevzeti za podpis takšnega zaključnega sporazuma odgovornost. Zato ravnanje tožene stranke, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ko po tem, ko ji je tožeča stranka poslala v podpis izjavo, po kateri se strinja s poravnavo zneska 58.836,00 SIT in ko na to izjavo ni reagirala, ne more pomeniti njenega protipravnega ravnanja. Tudi okoliščina, da je tožeča stranka toženca pozvalo v pravdo na svoji strani v zadevi kjer jo je tožil V. Z. s.p. in da se toženec te pravde ni želel udeležiti ne pomeni, da je bilo njegovo ravnanje protipravno, saj bi se bila tožeča stranka dolžna v tej pravdi, v skladu z določbo šestega člena OZ, braniti z vso skrbnostjo dobrega strokovnjaka.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ob uradnem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni našlo, zato je bilo potrebno pritožbo, ob pravilni uporabi materialnega prava, v skladu z določbo 353 ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka ( ZPP čl. 165, 154).