Jedro

S tem, ko je sodišče prve stopnje odločalo hkrati o zahtevkih zoper prvega in zoper eventualnega toženca, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 354. člena ZPP.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijani del sodbe (1. in 3. odstavek izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki zavezalo, da morata tožniku solidarno plačati 1,906.332,00 SIT z zamudnimi obrestmi in sicer kot odškodnino za negmotno in gmotno škodo, ki jo je tožnik utrpel v smučarski nesreči. Višji zahtevek je zavrnilo, v razlogih pa med drugim navedlo, da znaša delež toženih strank pri povzročitvi škode 60 %.

Zoper ugoditveni del omenjene sodbe se iz vseh razlogov pritožuje prva tožena stranka in predlaga spremembo oziroma razveljavitev.

Zatrjuje, da je podano nasprotje med izrekom sodbe in obrazložitvijo, saj je v izreku navedeno, da je solidarni dolžnik poleg prve tožene stranke tudi mladoletni I.Č., v obrazložitvi pa sodba govori o mladoletnem I.K. Sicer pa je do nesreče prišlo izključno zaradi nepravilne in neprevidne vožnje obeh smučarjev, ki se nista držala predpisanih pravil o varni vožnji na smučišču. Prva tožena stranka je v celoti poskrbela za varnost smučarjev in za odlično urejeno smučišče. Za varnost je skrbelo najmanj 8 rediteljev in reševalcev, kar je razvidno iz evidenčnega kartona smučišča. Reditelji in reševalci so svoje delo opravljali vestno, proge so bile odlično urejene in označene, tako da je bilo vsem smučarjem omogočeno varno smučanje. Prva tožena stranka tako ni odgovorna za smučarsko nesrečo. Tožnik je odgovoril na pritožbo, pri čemer opozarja, da gre v izreku le za redakcijsko napako ter da prva tožena stranka ni poskrbela za rediteljsko službo. V času škodnega dogodka ni bilo na smučišču nobenega redarja. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe prve stopnje.

Zoper ugoditveni del sodbe se iz vseh razlogov pritožuje tudi drugi toženec in predlaga spremembo. Sodišču prve stopnje očita predvsem bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je tožnik postavil primarni zahtevek zoper prvo toženo stranko ter podrejen zahtevek zoper drugega toženca. Sodišče bi zato moralo prvenstveno odločati o primarnem zahtevku, ki se nanaša samo na prvo toženo stranko. Le če bi spoznalo, da primarni zahtevek ni utemeljen, bi lahko odločalo o podrejenem. Sicer pa drugi toženec ni povzročil nesreče. Smučal je povsem pravilno in do trčenja je prišlo izključno po tožnikovi krivdi, ki je s poševnim smukom presekal drugemu tožencu hitro vijuganje po vpadnici. To izhaja tudi iz ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta smučarja trčila bočno. Sodišče je dosodilo previsoko odškodnino za posamezne oblike negmotne škode. Pri tem ni upoštevalo, da so bile kasnejše preiskave in tožnikova hospitalizacija v letu 1993 subjektivno pogojene. Ker so vsi nadaljnji izvidi izkazovali stanje tožnika b.p. (brez posebnosti) te neugodnosti niso v vzročni zvezi s smučarsko nesrečo. Iz izpodbijane sodbe sploh ni mogoče razbrati, zakaj je sodišče tožniku priznalo 100.000,00 SIT iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, razlogi pa so nepopolni tudi glede odškodnine za gmotno škodo. Drugi toženec se pritožuje tudi zoper odločbo o stroških postopka.

Tožnik je odgovoril na pritožbo, pri čemer opozarja, da je delitev odgovornosti 60 : 40 kvečjemu premila za drugega toženca ter pojasnjuje posamezne okoliščine trčenja. Meni, da je sodišče odločilo v mejah zahtevka in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe prve stopnje.

Pritožbi sta utemeljeni.

K pritožbi prve tožene stranke: Neutemeljen je sicer očitek, da obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe. Čeprav je (bil) v izreku kot tožnikov solidarni dolžnik naveden mladoletnik I.Č., je očitno, da je šlo le za redakcijsko (in ne vsebinsko) napako, ki sodbi ne jemlje razumljivosti. To napako je predsednik senata v skladu s 342. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) tudi popravil (sklep z dne 25.9.1996).

Pač pa pritožba utemeljeno opozarja na nezanesljivost zaključka sodišča prve stopnje, da je za škodo zaradi trčenja smučarjev odškodninsko odgovorna tudi prva tožena stranka (upravljalec smučišča). Dejstvo, da reditelji niso bili na svojih delovnih mestih, oziroma, da niso opravljali svojih nalog in dolžnosti (kot je iz dejstva, da so priči M.V. in K.K. ter drugi toženec in tožnik izpovedali, da na smučišču niso videli nobenih redarjev, ugotovilo sodišče prve stopnje), je samo po sebi še premalo za zaključek, da je trčenje smučarjev posledica (tudi) pomanjkljive rediteljske službe.

Res je, da mora upravljalec med obratovanjem smučišča zagotoviti ustrezno število usposobljenih rediteljev (19. člen Zakona o varnosti na javnih smučiščih - v nadaljevanju ZVJS) ter da spada med pravice in dolžnosti reditelja tudi preprečevati divje in za druge udeležence nevarne vožnje (1. alinea 23. člena ZVJS) kot tudi posvečanje posebne pozornosti organiziranim skupinam smučarjev tečajnikov (1. odst. 24. člena ZVJS). Toda predpostavka odškodninske odgovornosti je tudi vzročna zveza med kršitvijo oziroma opustitvijo tožene stranke in nastalimi posledicami. O tem pa izpodbijana sodba nima razlogov: t.j. razlogov, na kakšen način so posamezne kršitve rediteljskih dolžnosti v vzročni zvezi s tožnikovo poškodbo.

Za oceno vzročne zveze je v konkretnem primeru bistveno zlasti vprašanje, na kakšen način je reditelj (sploh) lahko preprečil divjo in za druge smučarje nevarno vožnjo drugega toženca in v čem naj bi bila "posebna pozornost", ki bi jo morali reditelji posvetiti skupini tečajnikov (ZVJS govori le o mladini in začetnikih). Šele po takem konkretnem ovsebinjenju poklicne skrbnosti prve tožene stranke (za katero je bržkone potrebno tudi ustrezno strokovno oziroma poklicno znanje, ki ga sodišču lahko posreduje izvedenec smučarske stroke) je mogoče presojati, ali je podana vzročna zveza med kršitvami oziroma opustitvami prve tožene stranke in nastalimi posledicami.

Ker izpodbijani del sodbe o teh odločilnih dejstvih nima razlogov (kot jih nima tudi glede obstoja in višine posameznih oblik gmotne škode), je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, tisti del sodbe, ki se nanaša na prvo toženo stranko razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 369. člena ZPP). Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od končnega uspeha strank, je bilo treba razveljaviti tudi stroškovno odločbo.

K pritožbi drugega toženca: Pritožnik utemeljeno opozarja, da ima položaj eventualnega sospornika. To pomeni, da lahko o zahtevku zoper njega sodišče odloča šele po tem, ko je pravnomočno zavrnjen zahtevek zoper prvo toženo stranko (1. odst. 197. člena ZPP). S tem, ko je sodišče prve stopnje odločalo hkrati o zahtevkih zoper prvega in zoper eventualnega toženca, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 354. člena ZPP. Kršitev prepovedi hkratnega sojenja o takih zahtevkih bi namreč mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijanega dela sodbe; kajti če bi bilo zahtevku zoper prvo toženo stranko pravnomočno ugodeno (v tistem delu, glede katerega zoper drugega - eventualnega toženca ni pravnomočno zavrnjen) do sojenja o zahtevku zoper drugega (eventualnega) toženca sploh ne bi prišlo.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo (pogojno) vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 369. člena ZPP). Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od končnega uspeha strank, je bilo treba razveljaviti tudi stroškovno odločbo.

Napotki za nadaljnje delo so dani že v prejšnjih odstavkih. Sodišče prve stopnje bo moralo zlasti določno ugotoviti kršitve določb ZVJS s strani prve tožene stranke (ter si pri tem pomagati tudi z izvedencem smučarske stroke) in vzročno zvezo med temi kršitvami in tožnikovo poškodbo. Ob tem velja opozoriti, da bi solidarna odgovornost morebitnih povzročiteljev lahko temeljila le na 3. odst. 206. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Če bo mogoče ugotoviti njune deleže pri povzročeni škodi, bo prva tožena stranka (če bo seveda odgovorna za škodo) dolžna plačati odškodnino le za tisti del škode, ki ustreza njenemu deležu pri povzročeni škodi.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. in 4. odst. 166. člena ZPP.