Jedro

Z besedilom "pri vodenju (ali nadzorstvu) gospodarske dejavnosti" je zakonodajalec na abstraktni ravni opredelil zakonski znak kaznivega dejanja in z zahtevo po lastnosti vodstvenega (ali nadzorstvenega) položaja zarisal polje kaznivosti. Čeprav zakonsko ni izrecno definirano, koga lahko zajema pojem vodenja, pa to samo zase še ne pomeni kršitve načela zakonitosti. Zakon je v tem delu pomensko odprt in ga je sodišče v obravnavanem primeru napolnilo z razlago, da lahko pod obravnavani zakonski znak subsumiramo tudi dejanskega poslovodjo gospodarske družbe - torej osebo, ki vodi gospodarsko družbo, čeprav v njej nima formalnega položaja. Takšna razlaga je ustavnoskladna; sledi večinski in ustaljeni sodni praksi, je skladna z bistvom in okvirom kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1/08 in predvidljiva.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojeni A. A. je dolžan plačati sodno takso v višini 500,00 EUR.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Mariboru je pod točko I izreka uvodoma navedene sodbe obsojena A. A. in B. B. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem in prvem odstavku 240. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Izreklo jima je pogojni obsodbi z določeno kaznijo eno leto in šest mesecev zapora ter s preizkusno dobo štirih let. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) jima je v plačilo naložilo stroške tega dela kazenskega postopka. Pod točko II izreka sodbe je zoper obsojenca (v tem delu obtoženca) na podlagi 1. točke 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje po drugem in prvem odstavku 240. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter odločilo o stroških tega dela kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je pritožbe zagovornikov obsojenega A. A., obsojene B. B., njenega zagovornika in državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljene ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencema je v plačilo naložilo sodno takso.

2.Zoper pravnomočno sodbo so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili zagovorniki obsojenega A. A. zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču so predlagali, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa, da razveljavi sodbo pritožbenega sodišča in zadevo vrne v ponovno odločanje pred drug senat.

3.Odgovor na zahtevo je podal vrhovni državni tožilec Boštjan Jeglič. Ob oceni, da zatrjevane kršitve niso podane in da očitki vložnikov posegajo tudi v pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, je predlagal zavrnitev zahteve.

4.Z odgovorom so bili seznanjeni obsojenec in njegovi zagovorniki, ki so v izjavi vztrajali pri svojih stališčih in predlogu iz zahteve.

B.

Obseg preizkusa

5.Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je zahtevo za varstvo zakonitosti kot izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba prava, niso pravilno ali v celoti ugotovljena.

6.Vrhovno sodišče se omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). Po utrjeni sodni praksi

načelo dispozitivnosti vložniku nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navede tudi okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljeno kršitev zakona. Vložnik ima torej odgovornost, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasni oziroma utemelji. To je nujni pogoj, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Če vložnik ne navede vsebine kršitve, to je okoliščin oziroma ravnanja, ki tvorijo kršitev, ki jo kot zakonski razlog uveljavlja, sodišče ni dolžno samo preizkušati, ali niso bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na kakršne se na splošno sklicuje zahteva. To bi namreč pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju z zasnovo in zakonsko ureditvijo tega izrednega pravnega sredstva.

7.V nadaljevanju Vrhovno sodišče odgovarja na navedbe vložnikov po vsebinskih sklopih, kot si sledijo v zahtevi.

Glede uporabe slovenskega jezika

8.Jedro očitkov v uvodnem delu zahteve je v tem, da se v spisu nahaja dokumentacija, ki ni prevedena oziroma ni ustrezno prevedena v slovenski jezik. To sicer ni predmet prvega odstavka 6. člena ZKP, kot uveljavljajo vložniki, saj je kazenski postopek nedvomno tekel v slovenskem jeziku, temveč gre pri navedbah o pomanjkljivih prevodih dokaznega gradiva v spisu lahko za vprašanje obsojenčeve pravice do obrambe iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava) oziroma pravice do poštenega sojenja iz prvega in tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP).

9.Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da so zagovorniki s tem v zvezi v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo navedli zgolj, da celotna dokumentacija ni bila prevedena in da je izvedenka opozorila na neustreznost prevodov. Ob tako posplošenem očitku, še zlasti glede na obsežno spisovno gradivo, zmotno pričakujejo, da bi moralo višje sodišče sámo za vsak dokument ugotavljati, ali sta ga obramba in izvedenka razumeli, in ali kaj manjka. Višje sodišče je na pritožbeno navedbo odgovorilo z ugotovitvijo, da je bila vsebina relevantne dokumentacije oziroma številke v njej za izvedenko jasne ter da je bila tudi dodatno pridobljena dokumentacija v celoti prevedena v slovenski jezik (31. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe). V takšnem zapisu ni mogoče prepoznati napačnega reproduciranja vsebine listin v sodbo, zato očitana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

10.Nadalje pa Vrhovno sodišče opozarja, da vložniki z navedbami, ki so jih podali v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, v bistvenem zamejijo tudi preizkus z zahtevo za varstvo zakonitosti. Ob trditveni podlagi, kot so jo ponudili v pritožbi, in ob razlogih višjega sodišča, ki pritožbenih navedb v bistvenem ne presežejo, ni mogoče spregledati, da so navedbe zagovornikov v zahtevi za varstvo zakonitosti močno razširjene. Kolikor jih je sploh mogoče šteti za materialno izčrpane, pa so po ugotovitvah Vrhovnega sodišča tudi sicer neutemeljene. Vložniki se ob zatrjevanju kršitve pravice do obrambe posplošeno opirajo le na izvedensko mnenje in selektivno citirajo posamezne izjave izvedenke iz sicer obsežnega mnenja (pri čemer je že višje sodišče ugotovilo, da so bile izvedenki številke v relevantni dokumentaciji jasne), določno pa niti ne navedejo, katere listine v spisu naj bi bile v tujem jeziku oziroma neustrezno prevedene in kako naj bi te listine vplivale na obsojenčev položaj in možnost izvajanja učinkovite obrambe. Hkrati tudi ni razvidno, da bi obramba med postopkom ugovarjala, da se do posameznih listin v tujem jeziku ne more opredeliti, ali zahtevala njihov prevod. Zatrjevanih kršitev pravic do obrambe in poštenega sojenja s tem ne morejo utemeljiti.

Glede izvedenskega mnenja

11.Vložniki uveljavljajo, da je bilo izvedensko mnenje dr. Nadje Zorko izdelano na podlagi številnih kršitev zakonskih, ustavnih in konvencijskih določb ter človekovih pravic (6., 12., 16., 17., 18., 248., 252., 257. člen ZKP, 14., 22., 23., 25., 27., 29. člen Ustave, 6., 13., 14. člen EKČP). Kršitve prepoznavajo v okoliščinah, da je mnenje pripravila "zgolj slovenska izvedenka", ki ne govori španskega jezika, ne pozna argentinskih predpisov, njihovega poslovanja in računovodskih standardov. Navajajo, da izvedenki ni bilo odrejeno, da sodeluje s kakšnim drugim strokovnjakom, ter ocenjujejo, da bi bilo nujno sodelovanje več izvedencev. V nadaljevanju obširno zatrjujejo, da je izvedenka razpolagala s pomanjkljivo dokumentacijo in neustreznimi prevodi, kar ni omogočalo verodostojne ocene tržne vrednosti delnic. Mnenje ocenjujejo kot pomanjkljivo in neuporabno, ter opozarjajo, da izvedenka ni uporabila Mednarodnih standardov ocenjevanja vrednosti ter da je mnenje temeljilo na številnih omejitvah in predpostavkah.

12.Kot izhaja iz podatkov spisa, je sodišče na predlog strank odredilo izvedenstvo in ga zaupalo dr. Nadji Zorko, sodni izvedenki za ekonomijo - ocenjevanje vrednosti podjetij. Poleg osnovnega izvedenskega mnenja je izvedenka izdelala tri dopolnitve ter svoje mnenje dodatno obrazložila na glavni obravnavi. Obramba je imela v postopku strokovnega pomočnika, čigar mnenje je predložila v spis, nanj pa se je obrazloženo odzvala tudi sodna izvedenka. Razlogi pravnomočne sodbe razkrivajo, da sta sodišči prve in druge stopnje mnenju sodne izvedenke v celoti sledili in ga sprejeli kot zanesljivega ter verodostojnega, pri čemer potrebe po dodatnem razjasnjevanju očitno nista prepoznali, obramba pa dokaznih predlogov v smeri dodatnega izvedenstva z drugim oziroma dodatnim izvedencem ni podala. Z očitki sodišču, ki temeljijo na lastni oceni vložnikov, da bi pri izdelavi mnenja moralo sodelovati več izvedencev, zato ne morejo utemeljiti zatrjevanih kršitev.

13.Sodišči sta se do ugotovitev sodne izvedenke opredelili v 39. točki obrazložitve prvostopenjske v zvezi z 19. do 27. točko obrazložitve drugostopenjske sodbe. Pri tem je treba posebej izpostaviti, da je izvedenka pri svojem delu upoštevala vso razpoložljivo (obsežno) dokumentacijo (tj. osnovna dokumentacija iz Slovenije in dodatno pridobljena dokumentacija od uradnih organov Argentine), zato trditve vložnikov, da naj bi mnenje temeljilo na dveh dokumentih, ne držijo. Res je izvedenka mestoma opozorila na pomanjkljive podatke oziroma določene omejitve, vendar pa je na podlagi razpoložljive dokumentacije kljub temu (lahko) sprejela zanesljive zaključke o vrednosti delnic obeh družb, jih obrazložila in pri njih tudi vztrajala. Drugačne trditve vložnikov, češ da mnenja zaradi pomanjkljive dokumentacije ni mogoče izdelati, so zavajajoče in jih ni podala ne izvedenka niti ne izhajajo iz razlogov pravnomočne sodbe. Tudi uporaba določenih predpostavk pri izdelavi mnenja (ki jih sicer posplošeno omenjajo vložniki) sama zase ni sporna, njihovo zanesljivost pa je obramba lahko preverjala z vprašanji, pripombami in predvsem s pomočjo strokovnega pomočnika. Izvedenka ni spregledala niti 22 ha zemljišč družbe D., ki jih izpostavlja zahteva, vendar je glede na ugotovljeno višino negativnega kapitala te družbe vztrajala pri svojih dotedanjih zaključkih glede vrednosti delnic, čemur sta obrazloženo sledili tudi sodišči prve in druge stopnje. Vsa relevantna dejanska vprašanja in vsebinske ugotovitve izvedenke, s katerimi se vložniki očitno ne strinjajo, so bile predmet kontradiktornega postopka in se je obramba o njih lahko izjavljala ter jih preverjala s strokovnim pomočnikom, zato navedbam o kršitvah človekovih pravic, poštenega postopka, pravic obrambe in domneve nedolžnosti ni mogoče slediti.

14.Tega ne ovržejo niti navedbe vložnikov, da izvedenka mnenja ni pripravila na podlagi Mednarodnih standardov ocenjevanja vrednosti (MSOV). Vložniki s svojimi navedbami mestoma prikazujejo, da izvedenka MSOV ni želela uporabiti in da ji je bilo naročeno, naj jih ne uporabi, kar pa ne drži. Kot jasno izhaja iz razlogov pravnomočne sodbe,

oprtih na pojasnila sodne izvedenke, za uporabo MSOV v obravnavani zadevi ni bilo pogojev in torej ocenjevanje v skladu z njimi objektivno ni bilo izvedljivo, temveč je bila za oceno vrednosti obeh družb glede na razpoložljivo dokumentacijo primerna zgolj metoda neto vrednosti sredstev. Da strokovne ocene tržne vrednosti delnice, ki bi izpolnjevala zahteve MSOV, v obravnavani zadevi ni mogoče izdelati, je potrdil tudi strokovni pomočnik obrambe. Prizadevanja vložnikov za uporabo MSOV so ob pojasnjenem neutemeljena, enako pa tudi sklicevanje na druge zadeve, v katerih so bili MSOV uporabljeni in je bilo torej ocenjevanje na njihovi podlagi, v nasprotju z obravnavanim primerom, izvedljivo. Da nezmožnost uporabe MSOV nima za posledico nezmožnosti priprave kredibilnega izvedenskega mnenja, pa je obrazložila že sodna izvedenka in razumno pojasnila, da je k delu v obravnavnem primeru lahko pristopila z uporabo druge metode, ki jo je ocenila kot primerno in ustrezno.

15.Tako se izkaže, da zahteva v pretežnem delu oporeka ugotovitvam izvedenskega mnenja, izpodbija njegovo verodostojnost in usposobljenost sodne izvedenke. Obširno navaja, da izvedenka ne pozna relevantnih predpisov in standardov, da je imela na voljo nezanesljivo dokumentacijo, nasprotuje njenim ugotovitvam, tudi s selektivnim in zavajajočim povzemanjem (ko denimo citira trditve, ki jih je izvedenka podala v zvezi z oceno družbe C., ne pa D. in E.), ter poskuša vzbuditi dvom v njene zaključke. S takšnimi navedbami zagovorniki pod videzom kršitev izražajo nestrinjanje z izvedenskim mnenjem in dokazno presojo sodišča, s čimer po vsebini uveljavljajo nedovoljen razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

16.Na več mestih vložniki zatrjujejo kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar določno ne opišejo, glede katerih odločilnih dejstev sodba nima razlogov oziroma vsebuje nejasne ali nasprotujoče si razloge ter v čem konkretno je podano nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin in med samimi listinami. Tako zatrjevane kršitve ne omogočajo vsebinskega preizkusa. Očitek višjemu sodišču, ki naj bi spremembo cenitve sodne izvedenke glede deleža v družbi C. pripisalo utemeljenim in razumnim navedbam državnega tožilca, v čemer vložniki prav tako prepoznavajo kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pa temelji na napačnem razumevanju zapisa. Iz 23. točke drugostopenjske sodbe ne izhaja, da naj bi izvedenka spremenila oceno po navedbah državnega tožilca, temveč da je višje sodišče pritrdilo tožilčevim navedbam o izvedenkini neodvisnosti in nepristranskosti.

17.Zahteva izpostavlja še, da se izvedensko mnenje opira na dokumentacijo, ki obsojencem takrat (očitno ob storitvi kaznivega dejanja) ni bila znana. Ni sicer mogoče prezreti, da zahteva na eni strani obširno poudarja, da je imela izvedenka za kredibilno oceno na voljo premalo dokumentacije, po drugi strani pa problematizira uporabo dodatne dokumentacije. Izvedenka je mnenje najprej pripravila na podlagi podatkov, s katerimi sta razpolagala tudi obsojenca, nato pa je svoje zaključke preizkusila in utrdila še z dodatno dokumentacijo, pridobljeno iz Argentine. Opiranje sodbe na tako izdelano mnenje ne posega v nobene zatrjevane ustavne in konvencijske pravice.

Glede zavrnitve dokaznih predlogov

18.Z navedbami, da sodišče ni ugodilo dokaznim predlogom za zaslišanje prič F. F., G. G., H. H. in I. I., vložniki uveljavljajo kršitev obsojenčeve pravice do učinkovite obrambe kot izraz pravice do izvajanja dokazov v lastno korist.

19.Izhodišča za presojo teh očitkov so v (ustavno)sodni praksi že utrjena. Vložnik bo z zahtevo za varstvo zakonitosti uspel le, če sodišča pri odločanju ne bodo spoštovala ustaljenih meril za odločanje o dokaznih predlogih obrambe.

Sprejeto stališče je, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, temveč glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, stranka pa mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti.

20.Predlog za dodatno zaslišanje F. F. in G. G. je obramba utemeljila z argumentom, da sta bili priči zaslišani pred spremembo obtožnice in podajo izvedenskega mnenja ter da sta priči seznanjeni s stanjem in obsegom premoženja v Argentini ter z delovanjem družbe C. in skupine N.. Z isto obrazložitvijo je utemeljila zaslišanje H. H., zaposlenega v družbi J., zaslišanje I. I. pa je predlagala v zvezi z dejanskimi okoliščinami sklepanja spornih poslov in ekonomskim položajem oziroma vrednostjo delnic argentinskih družb ter drugimi dejanskimi okoliščinami očitanega kaznivega dejanja.

21.Sodišče prve stopnje je predlog za dodatno zaslišanje F. F. in G. G. zavrnilo kot nepotrebnega z obrazložitvijo, da je bil F. F. obširno zaslišan kar dvakrat, G. G. pa je jasno izpovedal, da se s posli v zvezi z argentinskimi delnicami ni ukvarjal, po njunem zaslišanju izveden dokaz z izvedenstvom pa tudi ni narekoval njunega ponovnega zaslišanja, saj je bilo dejansko stanje vsebinsko dovolj razčiščeno (69. stran prvostopenjske sodbe). Predlog za zaslišanje I. I. je zavrnilo, ker je predmet tega postopka nakup delnic družbe C. od družbe N., ne pa okoliščine, v katerih je družba N. pridobila delnice, medtem ko je glede H. H. pojasnilo, da družba J. pri poslu med družbama C. in N. ni sodelovala in tako o okoliščinah v zvezi z obravnavanim poslom ne bi mogel izpovedati (68 in 69. stran prvostopenjske sodbe). Višje sodišče je v okviru dokazne presoje izpostavilo, da se je do vrednosti zemljišč v Argentini opredelila sodna izvedenka in da laične ocene prič niso primerljive s strokovnimi ugotovitvami in zaključkov izvedenke ne more omajati, nadalje pa je pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča (26. in 28. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe).

22.Vložniki v zahtevi ponovijo vsebino zavrnjenih dokaznih predlogov in izpostavljajo predvsem, da so bile priče seznanjene s stanjem oziroma premoženjem argentinskih družb, da so si stvari ogledale v naravi ter jih ocenile kot "ogromno premoženje". Ob tem citirajo dele izpovedb F. F. in G. G., v katerih sta podala lastno oceno premoženja predmetnih družb v Argentini. Iz zahteve tako izhaja, da sta navedeni priči o tem že izpovedeli, pri čemer vložniki ne pojasnijo potrebe po njunem dodatnem zaslišanju. Tudi glede zaslišanja I. I. in H. H. vložniki vztrajajo pri navedbah, da sta seznanjena s stanjem družb, podrobneje pa razlogov za zavrnitev teh predlogov ne napadajo. Ob ugotovitvah pravnomočne sodbe, da je bilo dejansko stanje razjasnjeno in da je bila za vrednotenje družb postavljena sodna izvedenka, ter ob razumnih razlogih višjega sodišča, da laične ocene posameznikov o vrednosti nepremičnin niso primerljive s strokovnimi ugotovitvami, se presoja pravnomočne sodbe, po kateri predlagana zaslišanja niso bila potrebna, pokaže kot razumna in v skladu z merili odločanja o dokaznih predlogih obrambe. Navedbam o kršitvah v posledici zavrnitve dokaznih predlogov zato ni mogoče slediti.

Glede prodaje delnic

23.Vložniki nasprotujejo ugotovitvi pravnomočne sodbe, da je družba C. od družbe O. na podlagi pogodbe o prodaji in nakupu delnic ter aneksov k pogodbi kupila 717 delnic družbe E. in 575 delnic družbe D., v preostalem delu pa je bila pogodba razvezana in je preostanek delnic družba O. prevzela nazaj.

24.Jedro navedb vložnikov je v tem, da je bila v aneksu k prodajni pogodbi določena dolžnost plačila kupnine za delnice v enkratnem znesku do 30. 6. 2011, sicer se v nasprotnem primeru pogodba razveže in medsebojne pravice ter obveznosti med strankama ugasnejo. Ob opiranju na vsebino aneksa in ob sklicevanju na 104. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) vložniki zavzemajo stališče, da iz razloga, ker družba C. delnic ni plačala v enkratnem celotnem znesku, ni prišlo do prodaje delnic, temveč je bila pogodba v celoti razvezana. S tem v zvezi zatrjujejo kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi nasprotja med razlogi sodbe o vsebini listin in samimi listinami ter zaradi odsotnosti odločilnih dejstev.

25.Stališču obrambe ni mogoče slediti. V obravnavanem primeru ni prišlo do zamude družbe C. z izpolnitvijo celotne obveznosti, ki bi po 104. členu OZ imela za posledico zakonsko razvezo celotne pogodbe, pa tudi ne do odstopa pogodbene stranke od pogodbe zaradi delne neizpolnitve obveznosti. Obveznost po prodajnih pogodbah je družba C. v roku delno izpolnila, kar je vodilo do obojestranske delne izpolnitve, saj je družba N. prejela (in obdržala) delno kupnino za delnice v znesku 769.197,04 EUR, družba C. pa je v tem obsegu prejela lastništvo delnic, ki jih je v nadaljevanju slabila (in torej z njimi razpolagala). Ob še dodatni odsotnosti kondikcijskih zahtevkov med družbama je jasno, da sta bili pogodbi o prodaji delnic v tem delu dejansko realizirani, razvezani pa zgolj v preostanku. O teh dejstvih ima sodba sodišča prve stopnje razloge v 16. točki ter nadalje v 31., 32., 43. točki obrazložitve, sodba pritožbenega sodišča pa v 16. točki obrazložitve, v njih pa ni mogoče prepoznati napačnega reproduciranja vsebine listin. Zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zato niso podane.

26.Navedbe o datumu preknjižbe delnic v delniški knjigi niso materialno izčrpane (peti odstavek 420. člena ZKP), medtem ko preostale trditve, s katerimi vložniki nasprotujejo ugotovitvam pravnomočne sodbe, jih označujejo kot napačne, nepopolne ter pri tem izhajajo iz drugačne ocene dejstev, ne presežejo uveljavljanja razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Glede dejanskega poslovodje

27.Kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, je storil, kdor je pri vodenju ali nadzorstvu gospodarske dejavnosti, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, zlorabil svoj položaj ali dano zaupanje glede razpolaganja s tujim premoženjem, upravljanja podjetja ali vodenja gospodarske dejavnosti, prestopil meje svojih pravic ali ni opravil svoje dolžnosti, pri tem pa je bila pridobljena velika premoženjska korist ali povzročena velika premoženjska škoda in je storilec hotel sebi ali komu drugemu pridobiti tako premoženjsko korist ali drugemu povzročiti tako premoženjsko škodo.

28.V skladu z navedeno zakonsko določbo je tako opis obravnavanega kaznivega dejanja iz izreka pravnomočne sodbe kot njena obrazložitev. Z izjemo napačno povzete zakonske določbe v 40. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe, je iz nadaljnjih razlogov razvidna dejanska ugotovitev sodišča, da sta obsojenca opravljala funkcijo vodenja in zlorabila svoj položaj pri (poslo)vodenju družbe C. kot dejanski poslovodji. Enako presojo, da sta obsojenca delovala pri vodenju gospodarske dejavnosti, vsebuje tudi drugostopenjskega sodba. Navedbe vložnikov, v katerih opozarjajo na v času storitve kaznivega dejanja veljaven zakonski znak vodenja ali nadzorstva gospodarske dejavnosti ter podajajo očitke, da sodišči tega nista ugotovili, niso utemeljene, posledično pa tudi ne zatrjevanje kršitve kazenskega zakona in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

29.Vložniki nadalje uveljavljajo kršitev načela zakonitosti z navedbami, da bi moral biti institut dejanskega poslovodje določno urejen v zakonskih predpisih, ne pa razvit v sodni praksi. Zavzemajo stališče, da bi moral že zakonodajalec v kazenskem zakoniku ustrezno opredeliti odgovornost dejanskega poslovodje in kriterije, ki se uporabijo za njegovo določitev. Ob tem se sklicujejo na zakonsko ureditev v Španiji in Franciji. Nadalje pa ob opiranju na nemško sodno prakso izpostavljajo kriterije, po katerih se določi dejanski poslovodja, ter se zavzemajo za to, da bi jih morala upoštevati tudi slovenska sodišča in v tem spremeniti dosedanjo sodno prakso.

30.Za vložnike ni sporen časovni vidik razvoja instituta dejanskega poslovodje v sodni praksi, temveč nasprotujejo uporabi instituta dejanskega poslovodje navkljub izostanku zakonskih določb in v tem prepoznavajo kršitev načela zakonitosti.

31.Po prvem odstavku 28. člena Ustave nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno. S to določbo Ustava ureja načelo zakonitosti v kazenskem pravu, ki postavlja več omejitev za uporabo kazenskopravne represije, med njimi tudi načelo določnosti (lex certa). Namen načela zakonitosti in s tem določnosti v kazenskem materialnem pravu je preprečiti samovoljno in arbitrarno uporabo državnega kaznovalnega sankcioniranja v primerih, ki ne bi bili vnaprej točno opredeljeni. Smisel te zahteve je v tem, da storilec vnaprej ve, kaj je kaznivo, saj le tako lahko prilagodi svoja ravnanja. Ko zakonodajalec opredeljuje kaznivo dejanje, mora zato ravnati do te mere določno, da je mogoče povsem jasno razmejiti med ravnanji, ki so kazniva, in tistimi, ki v polje kaznivosti ne spadajo. Zakonodajalec pri opredeljevanju kaznivih dejanj ne sme uporabljati praznih, nedoločljivih ali nejasnih pojmov, lahko pa uporablja nedoločne in pomensko odprte pravne pojme. Če je mogoče z ustaljenimi metodami razlage jasno ugotoviti vsebino prepovedanih ravnanj, je zahteva po določnosti izpolnjena.

Tudi v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) je sodna razlaga zakonskih določb neizogibna in lahko tudi postopna ter ni v nasprotju s 7. členom EKČP, če je skladna z bistvom kaznivega dejanja in jo je mogoče razumno predvideti.

32.Z besedilom upoštevne določbe "pri vodenju (ali nadzorstvu) gospodarske dejavnosti" je zakonodajalec na abstraktni ravni opredelil zakonski znak kaznivega dejanja in z zahtevo po lastnosti vodstvenega (ali nadzorstvenega) položaja zarisal polje kaznivosti. Čeprav zakonsko ni izrecno definirano, koga lahko zajema pojem vodenja, pa to samo zase še ne pomeni kršitve načela zakonitosti. Zakon je v tem delu pomensko odprt in ga je sodišče v obravnavanem primeru napolnilo z razlago, da lahko pod obravnavani zakonski znak subsumiramo tudi dejanskega poslovodjo gospodarske družbe - torej osebo, ki vodi gospodarsko družbo, čeprav v njej nima formalnega položaja. Po presoji Vrhovnega sodišča je takšna razlaga ustavnoskladna in ostaja znotraj mogočega besednega pomena iz prvega odstavka 240. člena KZ-1/08 ter polja kaznivosti. Že jezikovna razlaga tega zakonskega znaka namreč pokaže, da so lahko storilci kaznivega dejanja vsi, ki zlorabijo svoj položaj ali zaupanje pri vodenju ali nadzorstvu gospodarske dejavnosti, ne glede na njihov formalni status v gospodarski družbi.

Tudi z ozirom na bistvo kaznivega dejanja je kot logično sprejeti, da ni pomembno, ali oseba vodi gospodarsko dejavnost kot dejanski ali zakoniti poslovodja družbe. Razlaga tega zakonskega znaka se je v sodni praksi postopoma razjasnila in je bila ob predmetnem odločanju sodišča ustaljena v tem, da posebno lastnost storilca lahko izpolnjuje tudi dejanski poslovodja. Institut dejanskega poslovodje pa je v sodni praksi tudi sicer uveljavljen, tako pri drugih kaznivih dejanjih, kot na drugih pravnih področjih. Takšna razlaga inkriminacije zato sledi enotnemu razumevanju dejavnosti vodenja gospodarske družbe v različnih pravnih panogah. Vse navedeno vodi v zaključek, da razlaga, ki je razvidna iz izpodbijane pravnomočne sodbe, sledi večinski in ustaljeni sodni praksi, je hkrati skladna z bistvom in okvirom kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1/08 in zato predvidljiva. Kršitev načela zakonitosti ob pojasnjenem ni podana.

33.Na obsojenčev položaj dejanskega poslovodje družbe C. je sodišče prve stopnje sklepalo na podlagi izpovedb prič o tem, da je imel K. K. kot direktor družbe zgolj formalni položaj in da je posle te družbe dejansko vodila uprava družbe O. (tj. obsojena A. A. in B. B.), kar je bilo dogovorjeno, še preden je K. K. postal direktor. Nadalje pa v zvezi z obravnavanim poslom ugotovilo tudi, da sta obsojenca sprejela odločitev o sklenitvi za družbo C. škodljivih pogodb in aneksov, da jih je B. B. dajala v podpis pravnoformalnemu direktorju družbe C., ki njihove vsebine ni poznal in ne presojal, ter da je slednji kupljene delnice nato oslabil po navodilih obeh obsojencev (zlasti 34. točka, pa tudi 41. in 42. točka obrazložitve). Pritožbeno sodišče je razlogom pritrdilo in dodalo, da sklepanje poslov ter v zvezi s tem razpolaganje s premoženjem družbe pomeni dejavnost pri vodenju gospodarske družbe. Zavrnilo je pritožbeno zavzemanje za pregled vseh poslov družbe in preverbo drugih kriterijev, obenem pa ugotovilo še, da se družba C. pravzaprav ni ukvarjala z ničemer, razen tega, da je bila posrednica za denar, ki ga je prejela iz naslova kredita (39. do 41. točka obrazložitve).

34.Iz povzetega izhaja, da sta sodišči navedli razloge, na podlagi katerih sta sklepali, da je bil obsojenec dejanski poslovodja družbe C., pritožbeno sodišče pa se je na navedbe pritožbe odzvalo. Neutemeljen je zato očitek kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP oziroma prvega odstavka 395. člena ZKP. Hkrati pa razlogi pravnomočne sodbe razkrivajo, da presoja sodišča o vlogi dejanskih poslovodij ni temeljila samo na njuni aktivnosti pri sklenitvi ene pogodbe, kot prikazujejo vložniki. Že obravnavano kaznivo dejanje se razteza na obdobje več kot dveh let, predvsem pa se ugotovitve (zlasti prvostopenjskega) sodišča, da sta družbo C. dejansko vodila obsojenca kot uprava O. in je bil K. K. zgolj formalni direktor, nanašajo na poslovanje te družbe nasploh. To utrjuje ugotovitev, da je bilo takšno vodenje dogovorjeno še pred nastopom K. K. kot direktorja (tj. leta 2003). Iz tega je razvidno daljše časovno obdobje in kontinuiranost takšnega poslovodstva.

35.Vložniki problematizirajo dokazno presojo sodišč o tem, da je imel obsojenec v družbi vlogo dejanskega poslovodje, in se zavzemajo za to, da bi moralo sodišče pri tej presoji upoštevati kriterije iz nemške sodne prakse ter preveriti vse posle družbe (s čimer prvotno nasprotujejo pravnomočni ugotovitvi, da se družba C. pravzaprav ni ukvarjala z ničemer). Skozi lastno interpretacijo teh kriterijev in okoliščin obravnavane zadeve utemeljujejo, da obsojenec ni bil dejanski poslovodja. Vse to je usmerjeno v zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, s čimer zahteva ne more uspeti. Kriterije, kot jih povzemajo iz nemške sodne prakse, vložniki neutemeljeno pogrešajo tudi v opisu kaznivega dejanja, enako pa velja za dodatne navedbe o tem, kje, kdaj in kako naj bi obsojenca sprejela odločitev o sklenitvi spornih pogodb ter ali sta poskrbela za plačila po teh pogodbah. Te navedbe za ustrezno konkretizacijo opisa kaznivega dejanja niso potrebne.

36.Nadalje vložniki zavzemajo stališče, da je K. K., kot direktor in lastnik družbe C., podal soglasje k sklenitvi obravnavanih poslov, kar pomeni, da je oškodovanec privolil v izvršitev kaznivega dejanja in s tem izključil protipravnost obsojenčevega ravnanja. Ob sklicevanju na posamezne sodne odločbe in tujo sodno prakso izpostavljajo zlasti izhodišče, da lahko soglasje družbenikov vpliva na obstoj kaznivega dejanja.

37.Te navedbe je, v nasprotju s trditvami v zahtevi, presodilo in nanje konkretno odgovorilo višje sodišče. Pojasnilo je, (i) da je oškodovanec v obravnavani zadevi družba C., medtem ko je K. K. le njen pravnoformalni direktor in družbenik v zgolj 1 % deležu, ki ni vodil njenih poslov, ampak sta v tej vlogi delovala obsojenca; (ii) da K. K. k obravnavanim poslom ni dal soglasja in z njimi ni bil niti seznanjen, temveč je pogodbe in anekse podpisal, ne da bi njih prebral in se seznanil z njihovo vsebino. Ob ugotovitvah, da K. K. kot formalni direktor in (ne edini) družbenik družbe C. ni podal soglasja k poslom, je obrambne navedbe zavrnilo. Dodalo je še, da je sicer tudi zloraba v enoosebni družbi, izpostavljeni v pritožbi, protipravna glede na novejšo sodno prakso (42. in 43. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe).

38.S temi razlogi, s katerimi je višje sodišče argumentirano zavrnilo pritožbena izvajanja, se vložniki ne soočijo, temveč zgolj ponavljajo svoje predhodne navedbe. S svojo tezo pa že v izhodišču ne morejo uspeti, saj K. K. k sklenitvi obravnavanih poslov ni podal soglasja. Po pravnomočnih ugotovitvah je bil namreč zgolj formalni (navidezni) direktor družbe, ki dejansko ni vodil poslov in ni bil seznanjen ne z njihovo vsebino ne s pogodbami, ki jih je podpisal, temveč sta ga z izrabljanjem vodila prav obsojenca. Njegovega podpisa na pogodbah, ki ga je dal brez poznavanja vsebine in torej brez pristnega oblikovanja volje, zato ni mogoče šteti za jasno in veljavno soglasje k poslom. Že iz tega razloga navedbam zahteve ni mogoče slediti in uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana, medtem ko očitek kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tudi v tem delu ostaja nekonkretiziran.

Glede naklepa

39.Zagovorniki izhajajo iz stališča, da je treba konkretno kaznivo dejanje, ob uporabi v času storitve kaznivega dejanja veljavnega zakona, obravnavati kot namerni delikt, za katerega je značilno, da si storilec za cilj postavi bodisi izvršitveno ravnanje bodisi prepovedano posledico. Pri takšnih dejanjih je direktni naklep obarvan s posebnim namenom dolus coloratus. Nadalje zatrjujejo, da je očitek naklepa v predmetnem opisu dejanja pomanjkljiv in nejasen, zato slednji ne obsega vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja.

40.V obravnavnem primeru se obsojencema očita kvalificirana oblika kaznivega dejanja po drugem odstavku 240. člena KZ-1, veljavnega v času storitve. Krivdna oblika, ki jo je predpisovala določba prvega odstavka 240. člena KZ-1 in jo je bilo mogoče prepoznati v določitvi namena pridobivanja premoženjske koristi kot subjektivnem zakonskem znaku, je bila t. i. obarvani naklep, ki ga povzemajo vložniki. Drugačno pa je besedilo drugega odstavka 240. člena KZ-1, ki je v opis ravnanja vključilo tako pridobitev velike premoženjske koristi kot tudi voljno sestavino naklepa, z besedami "in je storilec hotel sebi ali komu drugemu pridobiti tako premoženjsko korist."

41.Vložniki v opisu neutemeljeno pogrešajo dodatno konkretizacijo naklepa. Ustaljeno je stališče sodne prakse, da se zahteva po konkretizaciji nanaša na objektivne zakonske znake, medtem ko za subjektivne zakonske znake velja, da so dovolj določno opredeljeni že v zakonu in zato za opredelitev kaznivega dejanja zadošča sklicevanje na zakonske prvine, kar je izpolnjeno tudi v obravnavanem primeru. Pri subjektivnih zakonskih znakih gre namreč za t. i. notranja subjektivna dejstva, ki neposredno niso zaznavna, nanje pa je mogoče sklepati iz posrednih dokazov, ki jih sodišče v okviru dokazne ocene navede v razlogih sodbe in ne sodijo v sodbeni izrek. Posledično trditve, ki jih vložniki pogrešajo v opisu (da bi obsojenec prosil K. K. za sklenitev posla; da bi od njega zahteval podpis pogodb ali plačilo v zvezi s prodajo; da bi poskrbel za plačilo; ali da bi v imenu obsojenca kaj takšnega zahtevala soobsojena B. B.) za konkretizacijo zakonskih znakov v izreku sodbe niso potrebne.

42.Okoliščine, v katerih bi pri temeljni obliki kaznivega dejanja prepoznali namen pridobivanja premoženjske koristi, bodo pri kvalificirani obliki prerasle v okoliščine, v katerih prepoznamo voljno sestavino naklepa. Sodišči sta jih navedli v 40. do 43. točki obrazložitve prvostopenjske in 45. ter 46. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe. Iz razlogov je razvidna materialnopravna presoja, da je bilo ravnanje obsojencev usmerjeno v pridobitev premoženjske koristi družbi O., in s tem pravilen materialnopravni zaključek glede obstoja subjektivnega znaka kvalificirane oblike kaznivega dejanja.

43.V preostalih navedbah vložnikov je prepoznati zgolj nasprotovanje dejanskim ugotovitvam pravnomočne sodbe in podajanje lastne dokazne ocene ter s tem uveljavljanje zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tako je tudi zatrjevanje bistvenih kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP le navidezno in pomeni nasprotovanje presoji sodišč, ali pa zgolj s prepisom zakonske določbe ostaja nekonkretizirano.

Glede projektne družbe

44.Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo, da je bila družba C. samostojni pravni subjekt s svojim premoženjem, ter ob tem zavrnilo obrambne navedbe, da naj bi bila družba C. projektna družba O.. Ob sklicevanju na odločbo višjega sodišča je v izhodišču navedlo, da je za projektno družbo značilna kapitalska vez z ustvarjalcem projekta, česar v okoliščinah obravnavanega primera ni prepoznalo. Ocenilo je, da v obravnavanem poslu ni mogoče govoriti o "projektu", ki bi ga za družbo O. opravila družba C., saj je denarni tok potekal v nasprotno smer in družba O. v projekt ni vložila ničesar. Ugotovilo je namreč, da je družba C. delnice kupila z lastnimi sredstvi, družba O. pa ji tudi ni povrnila vloženih denarnih sredstev za projekt, kar bi bilo iz poslovnega ter ekonomskega vidika smiselno, in tega namena tudi ni imela. To je podprlo z okoliščino, da je formalni direktor družbe C. odredil 100 % slabitev kupljenih delnic. Glede na opis poteka dogajanja je presodilo, da družba C. ni imela nobene značilnosti in pomena projektne družbe. Ob tem je pojasnilo, zakaj ni sledilo drugačnim izpovedbam posameznih prič, hkrati pa tudi, da položaj družbe C. ni primerljiv z družbama L. in M., na katero se nanaša sodba Okrožnega sodišča v Mariboru X K 24484/2014 (35. in 36. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Višje sodišče je tem razlogom pritrdilo in poudarilo, da med obema družbama ni bilo ugotovljeno nobeno medsebojno razmerje. V nasprotju s trditvami vložnikov se je opredelilo tudi do izpovedbe K. K. Prav tako je ponovno obrazložilo, da sodba Okrožnega sodišča v Mariboru X K 24484/2014 ni vsebinsko uporabljiva. Dodatno pa pojasnilo še, zakaj izpovedbam posameznih izpostavljenih prič ni mogoče slediti, ter poudarilo, da med dokaznim postopkom ni bil ugotovljen prav noben projekt, ki bi ga družba C. izpeljala za družbo O.. Ob povzetih ugotovitvah sodišča, ki so ustrezno argumentirane, ni mogoče sprejeti trditev zahteve, da je sodišče zaključke sprejemalo arbitrarno, "na pamet" in zato v nasprotju z načelom poštenega postopka iz 6. člena EKČP.

45.Vložniki ta del pravnomočne sodbe izpodbijajo z očitki številnih drugih kršitev, vendar dejansko ne konkretizirajo, zakaj naj bi bile ugotovitve sodišč v nasprotju s 14., 22., 23., 25., 27., 29. členom Ustave ter 13. in 14. členom EKČP. Prav tako ne pojasnijo, v čem prepoznavajo kršitev kazenskega zakona. Vložniki ne zatrjujejo, da bi sodišče na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja napravilo napačen materialnopravni zaključek, temveč z navajanjem dejanskih okoliščin (izpostavljanjem delov izpovedb prič in navajanjem listinskih dokazov) nasprotujejo dejanski presoji sodišča in pričakujejo drugačno dokazno oceno. V takšnih navedbah je po vsebini prepoznati zgolj uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

46.Enako velja za redoma zatrjevane in nekonkretizirane kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Izjema je le zatrjevanje nasprotja v razlogih sodbe, ker naj bi bili družbi C. in O. povezani preko istega poslovodstva, hkrati pa povsem samostojni. Vendar pa nasprotja med ugotovitvijo sodišča, da sta obsojenca delovala kot dejanski poslovodji v družbi C. in v upravi družbe O., ter ugotovitvijo, da sta bili obe družbi samostojna pravna subjekta, očitno ni.

Glede spremembe obtožnice

47.Vložniki zatrjujejo, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo prvega odstavka 344. člena ZKP, ko je dovolilo spremembo obtožnice, kar je vplivalo na zakonitost sodbe. Ob tem navržejo še kršitve 14., 22., 23., 27., 28., 29. člena Ustave in 6., 7., 13., 14. člena EKČP ter 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, česar pa nadalje ne konkretizirajo. Jedro predstavljajo navedbe, da zaradi sprememb obtožnice ni več mogoče govoriti o istem historičnem dogodku, temveč gre za povsem drugo dejanje. Izpostavljajo, da se je obsojencema po spremembi očitalo izrabljanje in vodenje ravnanj K. K., čas izvrševanja kaznivega dejanja se je podaljšal za več kot eno leto, očitek opravljanja gospodarske dejavnosti pa se je spremenil v očitek vodenja gospodarske dejavnosti.

48.Prvi odstavek 344. člena ZKP določa, da če tožilec med dokaznim postopkom spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, sme ustno spremeniti obtožnico, sme pa tudi predlagati, naj se glavna obravnava prekine, da pripravi novo obtožnico. Spremenjena obtožnica se sme nanašati le na dejanje, ki je že predmet obtožbe. Iz ustaljene ustavnosodne presoje in prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da ima tožilec zaradi možnosti, da na glavni obravnavi izvedeni dokazi pokažejo na drugačno dejansko stanje, kakor ga zatrjuje, pooblastilo za spremembo obtožnice na način, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku. To pooblastilo samo po sebi ni v neskladju z nobenim od ustavnih jamstev, če ga tožilec ne zlorabi in če je istočasno dopuščeno, da tudi druga stranka v postopku lahko glede na spremenjene okoliščine še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor če do spremembe obtožnice ne bi prišlo. Pogoj za spremembo obtožbe ni nujno ugotovitev nove okoliščine in izvedba novih dokazov, temveč lahko tožilec obtožnico spremeni, če po njegovi oceni izvedeni dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje, kot ga je videl ob vložitvi obtožnice. Pri tem je vezan na istega obtoženca ter na isti historični dogodek, čeprav s spremenjenimi dejstvi in okoliščinami, ki so znaki kaznivega dejanja.

49.Tožilstvo je obsojencema s prvotno obtožnico očitalo storitev dveh kaznivih dejanj po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 v sostorilstvu še s tedaj obtoženim K. K.. Obema obsojencema se je očitala zloraba položaja v vlogi dejanskih poslovodij družbe C., konkretni očitki obravnavanega dejanja pa so v bistvenem zajemali njuno dogovarjanje in organiziranje sklenitve za družbo C. škodljivih pogodb in aneksov o prodaji in nakupu argentinskih delnic družb E. in D. Vse to v sodelovanju z K. K., pri čemer so vedeli, da so delnice brez vrednosti, in so bile po prenosu na družbo C. oslabljene na vrednost nič, s čimer so družbi O. pridobili veliko premoženjsko korist v višini 769.197,04 EUR.

50.S spremembo z dne 14. 2. 2020 je tožilstvo obtožnico v delu zoper K. K. umaknilo, opis kaznivega dejanja pa nekoliko spremenilo. Vložniki pravilno navajajo, da so se v opis obravnavanega dejanja med drugim vključile navedbe o tem, da je imel K. K. zgolj pravnoformalno vlogo direktorja in da sta njegova ravnanja vodila A. A. in B. B.; odnos med obsojencema in K. K. je bil sicer v nadaljevanju konkretiziran z (novim) očitkom B. B., da je pogodbe in anekse dala K. K. v podpis, medtem ko je bila navedba, da je K. K. po navodilih obsojencev delnice oslabil, zajeta tudi v prvotnem opisu. Ni sicer dvoma, da so se posamezne okoliščine v opisu dejanja spremenile, vendar pa ni mogoče sprejeti stališča, da je tožilec z njimi prestopil okvir historičnega dogodka. Obsojenca sta bila že prvotno opredeljena kot storilca kaznivega dejanja, v vlogi dejanskih poslovodij družbe C., njuna ravnanja pa usmerjena v sklenitev pogodb o nakupu delnic in se očitki zoper njiju v bistvenem niso spremenili. Tega ne ovrže niti nekoliko drugače opredeljen čas storitve kaznivega dejanja, na katerega opozarja obramba. Medtem ko sprememba začetka izvrševanja (iz 27. 10. 2009 v oktober 2009) ni bistvena in je časovni okvir še vedno dovolj določen, je bilo zadnje izvršitveno ravnanje dne 31. 12. 2011, ki ga je tožilec navedel v uvodu spremenjenega opisa, dejansko zajeto že v konkretnem delu prvotnega opisa z navedbo, da je tega dne K. K. po navodilih obsojencev odredil 100 % slabitev delnic. Z drugo spremembo obtožnice z dne 20. 4. 2023 je tožilstvo v uvodnem delu opisa kaznivega dejanja nadomestilo besedo "opravljanju" z besedo "vodenju", vendar pa ni mogoče slediti navedbam vložnikov, da se je na obsojenca šele tedaj naslovil očitek vodenja gospodarske dejavnosti. Njuna konkretna (vodilna) vloga v družbi - tj. kot dejanski poslovodji - je bila navedena že v prvotni obtožbi.

51.Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da se opis dejanja kljub spremembam še vedno nanaša na očitek istega kaznivega dejanja, na isti historični dogodek in se opis življenjskega primera ni spremenil tako, da bi šlo za drugo kaznivo dejanje. Obrambi je bila ob tem dana možnost, da se pred spremenjeno obtožbo brani in se o njej izjavi, kar je tudi storila, morebitnega prikrajšanja zaradi spremembe pa v zahtevi niti ne zatrjuje. Navedba, da je sodišče zavrnilo predlog za zaslišanje prič in je bila pravica do obrambe povsem izvotljena, ostaja tako posplošena, da je ni mogoče preizkusiti. Kršitev določbe prvega odstavka 344. člena ZKP ob pojasnjenem ni podana.

Glede premoženjske koristi

52.Vložniki zatrjujejo kršitev kazenskega zakona, ki je ne obrazložijo, ter kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo oprejo na navedbe, da se sodišči do "bistvenih razlogov" v zvezi s premoženjsko koristjo nista (ustrezno) opredelili ter da so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z listinami v spisu. Vendar nadaljnji pregled navedb v zahtevi pokaže, da vložniki v resnici nasprotujejo dejanskim ugotovitvam sodišča ter ponovno podajajo lastno dokazno oceno. Razlogi glede višine premoženjske koristi, ki sta jo obsojenca z očitanim dejanjem na škodo družbe C. pridobila družbi O., so v pravnomočni sodbi navedeni zlasti v točkah 31, 35 in 43 prvostopenjske sodbe ter 49. točki drugostopenjske sodbe, medtem ko navedbe vložnikov ne presežejo uveljavljanja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

53.Na podlagi vsega obrazloženega je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (prvi odstavek 425. člena ZKP).

54.Izrek o stroških temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP ter na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1) po tar. št. 7113, 71113 in 7152. Vrhovno sodišče je sodno takso ob upoštevanju pravnomočno izrečene kazenske sankcije, stopnje zahtevnosti zadeve in obsojenčevih premoženjskih razmer, kot so razvidne iz sodbe sodišča prve stopnje, odmerilo na 500,00 EUR.

55.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 38/2009 z dne 28. 5. 2009, I Ips 2907/2010-89 z dne 22. 3. 2012, I Ips 51396/2019 z dne 21. 7. 2022, I Ips 4980/2011 z dne 13. 3. 2025 in druge.

2Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča se v primerih, ko določene listine niso prevedene v slovenski jezik, lahko zastavlja (le) vprašanje dokazne vrednosti teh listin in obdolženčevih možnosti za učinkovito obrambo. Tako denimo sodbe I Ips 20728/2019 z dne 19. 1. 2023 (tč. 9), I Ips 53725/2012 z dne 20. 2. 2020 (tč. 37-39), I Ips 39/2006 z dne 3. 2. 2006.

3Sodišče prve stopnje v točkah 58 in 63-64 obrazložitve, višje sodišče pa se je na tovrstne pritožbene navedbe odzvalo v 19. točki obrazložitve svoje sodbe.

4Odločba Ustavnega sodišča Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 in številne nadaljnje, kjer so povzeta merila za odločanje o dokaznih predlogih, recimo U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011 (16. točka obrazložitve), Up-88/05 z dne 14. 6. 2007 (14. točka obrazložitve) ali sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 23697/2018 z dne 8. 7. 2021 in I Ips 26906/2014 z dne 22. 7. 2021.

5Kazenski zakonik KZ-1 z vključeno novelo KZ-1A; Uradni list RS, št. 55/08, 66/08, 39/09.

6Npr. odločbi Ustavnega sodišča RS, št. Up-709/15-29, Up-710/15-34 z dne 9. 10. 2019 in U-I-132/15 z dne 15. 3. 2018.

7Sodbi ESČP v zadevah Bavčar proti Sloveniji z dne 19. 2. 2024 in Vasiliauskas proti Litvi z dne 20. 10. 2015 ter druge.

8Tako že sodba Vrhovnega sodišča I Ips 61671/2012 z dne 23. 2. 2023. Podobno tudi I Ips 9578/2015 z dne 24. 9. 2020.

9Stališče, po katerem posebna lastnost storilcev izvira iz formalnega položaja v družbi, pridobljenega na podlagi zakona ali aktov družbe, oziroma na podlagi posebnega pooblastila (sodba I Ips 157/2009 z dne 1. 10. 2009), je bilo preseženo v nadaljnjih odločbah, ko je sodišče posebno lastnost prepoznalo tudi v storilcu, ki je de facto prevzel vlogo poslovodnega organa družbe (I Ips 159/2011 z dne 12. 4. 2012). V slovenski teoriji je na položaj dejanskega poslovodje opozoril denimo že Novoselec P. v: Zloraba položaja ali pravic kot nosilno kaznivo dejanje zoper gospodarstvo, v: Ustreznost klasičnega kazenskega prava v pogojih tranzicije, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2003, str. 156.

10Tako že sodba Vrhovnega sodišča I Ips 159/2011 z dne 12. 4. 2012, med novejšimi pa I Ips 9578/2015 z dne 24. 9. 2020, I Ips 61671/2012 z dne 23. 2. 2023 in I Ips 34548/2016 z dne 14. 3. 2024.

11Npr. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 20175/2015 z dne 19. 1. 2017.

12Sodba Vrhovnega sodišča v gospodarski zadevi III Ips 32/2023 z dne 12. 11. 2024.

13Kazenski zakonik KZ-1 z vključeno novelo KZ-1A; Uradni list RS, št. 55/08, 66/08, 39/09.

14Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 37451/2012 z dne 22. 2. 2022.

15Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 17167/2016 z dne 08.10.2024, I Ips 22995/2017 z dne 25. 5. 2023, I Ips 46546/2016 z dne 15. 9. 2022, I Ips 4215/2020 z dne 26. 5. 2022 in druge.

16Zlasti odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997, Up-328/03-21 z dne 12. 5. 2005, U-I-40/00 z dne 16. 1. 2003.

17Npr. sodbe I Ips 24137/2015 z dne 7. 9. 2023, I Ips 14593/2015 z dne 28. 11. 2019, I Ips 11688/2017 z dne 10. 6. 2022, I Ips 45062/2014 z dne 22. 6. 2017, I Ips 250/2009 z dne 28. 1. 2010 in številne druge.

18Znesek 3,091.359,88 EUR, ki ga navaja zahteva, predstavlja seštevek premoženjske koristi iz obeh tedaj obravnavanih dejanj.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 240, 240/1

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 28

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.