Jedro

Čeprav imajo pri zbiranju dejanskega gradiva odločilno vlogo stranke, pa to, katera dejstva bodo navedle, ni odvisno izključno od njihove pobude, ampak ima pri tem pomembno vlogo tudi sodišče v okviru materialno procesnega vodstva.

Odvetnik krši pogodbeno obveznost v primeru njegovega krivdnega ravnanja oziroma ravnanja v nasprotju s skrbnostjo, ki se pri opravljanju njegovega poklica zahteva od njega, torej skrbnostjo dobrega strokovnjaka.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 3.173,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2012 do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 387,55 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP pritožuje tožnik. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno obračunalo zamudne obresti. Volja strank ob sklenitvi sodne poravnave je bila, da se na glavnico in do takrat dospele obresti v skupni višini 28.500,00 DEM plačajo zakonske zamudne obresti od 1. 1. 1999 dalje do plačila. Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi bilo potrebno obresti obračunati kot na tujo valuto vse do 1. 1. 2007, ko je evro postal domača valuta. Če bi bil predlog za izvršbo vložen že v letu 1999, bi tožnik imel pravico obračunati zakonske zamudne obresti kot veljajo za domačo valuto. Sodišče bi zato tožniku moralo prisoditi zakonske zamudne obresti, ne glede na to, kakšna so bila glede obresti za dogovorjeni dolg določila sodne poravnave. Poravnava namreč ne bi bila podpisana, če bi imele stranke poravnave namen, da se dogovorjeni znesek obrestuje, kot so takrat velevale obresti za tujo valuto, temveč so bile stranke prepričane, da bodo na dogovorjeni znesek tekle zakonske zamudne obresti, torej po obrestovanju v skladu z določili ZPOMZO. Tožnik bi od dolžnika lahko dolg izterjal že v letu 1999 oziroma najkasneje leta 2000, če bi zavarovanec toženca že takrat vložil predlog za izvršbo, zato tožniku iz tega naslova pripadajo na razliko dolga zakonske zamudne obresti.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka pritožnica vidi v tem, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek in v svoje roke prevzelo zbiranje dokazov, ker je uporabilo dokaze, ki jih ni predlagala nobena od strank niti v tožbi, odgovoru na tožbo, pripravljalnih vlogah ali na prvem naroku. Sodišče je s sklepom z dne 9. 10. 2014 tožeči stranki naložilo, naj posreduje podatke o višini obrestnih mer, ki so se v obdobju od 1. 1. 1999 do 31. 12. 2002 plačevale za vloge v DEM v kraju izpolnitve in naj predloži tudi obračun zamudnih obresti za terjatev 23.500,00 EUR. Tožeča stranka tudi ni zatrjevala, da bi se odvetnik V. moral pritožiti zoper sklep Okrajnega sodišča v Lendavi In 18/2008 z dne 14. 7. 2009 zato, ker sodišče v Lendavi ni upoštevalo, da bi se morala sporna terjatev obrestovati po obrestni meri za depozite v tuji valuti na vpogled. Tega dejstva tožeča stranka odvetniku V. nikoli ni očitala kot napako. Po trditvah tožnika je bila napaka odvetnika v tem, da se ni pritožil zoper odločitev Okrajnega sodišča v Lendavi, ki ni bila materialnopravno pravilna. Napačno naj bi bilo stališče sodišča, da obresti od judikatnih terjatev zastarajo v drugačnem, krajšem triletnem zastaralnem roku. Tožnik bi v konkretnem primeru moral določiti tudi datum, od kdaj šteje, da je bil zadnji trenutek, ko bi odvetnik moral vložiti predlog za izvršbo in opredeliti, zakaj ravno ta trenutek. Tega tožnik ni storil. Izostanek njegove trditve je nadomestilo sodišče s tem, da je tek obresti štelo od 1. 1. 1999, s čimer je samo odločilo, da je datum storitve odvetniške napake 1. 1. 1999. Če je do napake tega dne prišlo, pa je že dne 1. 1. 2004 potekel petletni absolutni zastaralni rok za odškodninske terjatve po drugem odstavku 352. člena OZ, pa tudi splošni petletni zastaralni rok in tožnik ne more več zahtevati izpolnitve.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu ne ugotavlja niti uveljavljenih, niti tistih procesnih kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je vse pravno relevantne okoliščine za odločitev v zadevi pravilno ugotovilo, na tej dejanski podlagi sprejeta meritorna odločitev pa je hkrati tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče tako v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

6. Tožena stranka v pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek prekoračilo. V pravdnem postopku sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). Sodišče zato tožeči stranki ne more prisoditi kaj več, niti kaj drugega, kot je s tožbo zahtevala. Iz tožbenega zahtevka izhaja, da je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača znesek 11.515,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (to je od dne 7. 12. 2012) dalje do plačila. Prvo sodišče je tožeči stranki v okviru uveljavljanega tožbenega zahtevka priznalo znesek 3.173,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2012 dalje do plačila, zaradi česar očitek o prekoračitvi zahtevka in posledičnem kršenju načela dispozitivnosti ni utemeljen.

7. Nadalje pritožba tožene stranke sodišču prve stopnje očita, da je kršilo razpravno načelo, ker je pozvalo tožečo stranko, da sodišču posreduje podatke v višini obrestnih mer, ki so se v obdobju od 1. 1. 1999 do 31. 12. 2002 vplačevale za vloge v DEM v kraju izpolnitve ter da predloži tudi obračun zamudnih obresti za terjatev 23.500,00 EUR.

8. Čeprav imajo pri zbiranju dejanskega gradiva odločilno vlogo stranke, pa to, katera dejstva bodo navedle, ni odvisno izključno od njihove pobude, ampak ima pri tem pomembno vlogo tudi sodišče v okviru materialno procesnega vodstva. Po 285. členu ZPP predsednik senata v okviru navedenega načela postavlja vprašanja in na druge primerne načine skrbi, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo in dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank in sploh, da se dajo vsa pojasnila, ki so potrebna, da bi se ugotovilo sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo. Katera dejstva so pravno relevantna za odločitev, je odvisno od pravne norme, po kateri sodišče presoja utemeljenost tožbenega zahtevka in če stranka ne ve, kakšen je za pravdo relevanten vidik normativnega sveta, tudi ne more vedeti, kakšno procesno gradivo naj sodišču ponudi. Iz ustavno sodne prakse izhaja, da je metoda materialnega procesnega vodstva nujna za uresničitev načela enakega varstva pravic oziroma pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave.(1) Sodišče prve stopnje je ob ugotavljanju višine škode pri presoji tožnikovih možnosti za uspeh v izvršilnem postopku obema pravdnima strankama razkrilo svoje pravno videnje zadeve (že na naroku dne 12. 9. 2014, nato pa še s sklepom z dne 9.10.2014) in sicer, da bo upoštevalo načelno pravno mnenje VS RS z dne 22. 6. 1993 ter v okviru materialno procesnega vodstva, ob ugotovitvi, da je bila terjatev po sodni poravnavi izražena v tuji valuti, za katere se tedaj veljavni Zakon o obrestni meri zamudnih obresti ni uporabljal in so se za zapolnitev pravne praznine glede obresti od terjatev v tuji valuti, uporabljale določbe noveliranega 399. člena ZOR glede višine obrestnih mer, pravilno pozvalo tožnika k dopolnitvi trditvene podlage, da posreduje podatke o višini obrestnih mer, ki so se plačevale za vpogledne vloge DEM v kraju izpolnitve v obdobju od 1. 1. 1999 do 31. 12. 2009 ter da predloži obračun zamudnih obresti za terjatev 23.500,00 EUR, upoštevajoč za obdobje od 1. 1. 1999 do 31. 12. 2001 obrestno mero za vpogledne vloge v DEM v kraju izpolnitve, za obdobje od 1. 1. 2002 dalje do plačila pa obrestno mero iz drugega odstavka 378. člena OZ.

9. Predmet tožbenega zahtevka je odškodnina iz naslova zavarovanja odvetnikove poklicne odgovornosti pri toženi stranki. Tožnik odvetniku očita, da je devet let prepozno vložil predlog za izvršbo ter da se zoper sklep prvostopnega sodišča, ki je zavrnilo obrestni del izvršbe, ni pritožil. Podlaga je torej v pravilih, ki urejajo mandatno pogodbo. Odvetnik krši pogodbeno obveznost v primeru njegovega krivdnega ravnanja oziroma ravnanja v nasprotju s skrbnostjo, ki se pri opravljanju njegovega poklica zahteva od njega, torej, da s skrbnostjo dobrega strokovnjaka.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi argumentiranega zaključka, da so kumulativno podane vse štiri predpostavke odvetnikove odgovornosti za škodo, tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Prvo sodišče je ugotovilo, da je zavarovanec tožene stranke ravnal protipravno, ker ni izpodbijal sklepa izvršilnega sodišča, izdanega v zvezi z dolžnikovim ugovorom in ker predloga za izvršbo ni vložil takoj po izvršljivosti sodne poravnave.

11. Iz sklenjene sodne poravnave z dne 11. 2. 1998 izhaja, da se je toženec tožniku zavezal plačati 23.500,00 takratnih DEM za pokritje glavnice in 5.000,00 takratnih DEM za pokritje obresti, skupaj torej 28.500,00 takratnih DEM in sicer v roku do 31. 12. 1998 brezobrestno, od 1. 1. 1999 dalje pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi do plačila, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju BS dan plačila. Izvršilno sodišče je vezano na izvršilni naslov, kajti s sklepom o izvršbi je mogoče dovoliti prisilno izvršitev le za tisto obveznost dolžnika, ki izhaja iz izvršilnega naslova oz. povedano drugače, tožnik bi v izvršilnem postopku lahko uspel le v obsegu terjatve, kot izhaja iz izvršilnega naslova. Pritožbeno sodišče se zato strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bi tožnik v pritožbenem postopku delno uspel, saj bi moralo že Okrajno sodišče v Lendavi(2), ob odločanju o ugovoru dolžnika, obračunati zamudne obresti po obrestni meri, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled, vse do 1. 1. 2007, od tedaj dalje pa po ZPOMZO-1, zato bi tožnik za obrestni del terjatve po sklepu o izvršbi uspel za zamudne obresti za čas od 11. 2. 2005 do plačila, to je za zadnje tri leta pred vložitvijo predloga za izvršbo, saj za ta del obrestni del zahtevka ni bil zastaran.

12. Sicer pa že samo ugotovljeno dejstvo, da grobo napako odvetnika predstavlja njegovo zavlačevanje z vložitvijo predloga, utemeljuje zaključek prvega sodišča, da je bil tožnik zaradi navedene odvetnikove opustitve oškodovan za zamudne obresti, kot jih je določala sodna poravnava od dneva zamude do 21. 9. 2009, ko je bil v izvršilni zadevi za znesek glavnice poplačan.

13. Kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka je bila sodna poravnava sklenjena že dne 1. 2. 1998, zato je pravilen zaključek prvega sodišča, da bi zavarovanec tožene stranke predlog za izvršbo moral vložiti do leta 1999. Čeprav tožena stranka uveljavlja ugovor zastaranja šele v pritožbenem postopku, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da nastanek škode ni vedno sočasen s škodnim dogodkom in da je mogoče, da terjatev povzročena z določenim škodnim ravnanjem, lahko zastara tudi kasneje. Za nastanek absolutnega zastaranja je odločilen nastanek škode, ki nastane tedaj, ko so znane škodljive posledice oziroma vsi elementi odškodninske odgovornosti. Tožnik pa je, kot izhaja iz njegove trditvene podlage, ki ni bila prerekana, za obstoj škode, njen obseg in višino izvedel v februarju leta 2011, tožba pa je bila vložena decembra 2012, torej pravočasno.

14. Glede pritožbenih navedb tožnika pritožbeno sodišče odgovarja, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da lahko tožnik od zavarovanca tožene stranke zahteva le tisto višino škode iz naslova zamudnih obresti, kot je bil med strankama sodne poravnave dogovorjena višina obresti za glavnico, oz. tisto višino do katere bi bil upravičen tudi v izvršilnem postopku zahtevati zamudne obresti, to pa je tista obrestna stopnja zamudnih obresti, ki ima svojo oporo v materialnopravni ureditvi.

15. Če je bila volja strank glede zamudnih obresti drugačna, kot izhaja iz sklenjene sodne poravnave, bi moral tožnik vložiti tožbo na razveljavitev sodne poravnave, kar pa tožnik ni zatrjeval, zato sodna poravnava v takšni obliki, kot je bila sklenjena, velja, saj je sodna poravnava v svojih učinkih izenačena s pravnomočno sodno odločbo. Učinki pravnomočnosti so namreč v tem, da se o stvari, o kateri je bilo s sodno poravnavo že odločeno, ne more ponovno meritorno razpravljati in odločati, in zato pravdne stranke na katere se nanaša, obvezuje.

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo tre potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154., 155. in prvega odstavka 165. člena ZPP. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, ker v pritožbenem postopku nista uspeli.

Op. št. (1): glej sodbo VSL III Cp 681/2014. Op. št. (2): na pravilno uporabo materialnega prava pa pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti