Up-125/97

28.5.1997

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe M. Č. iz R., ki jo zastopa O. T., odvetnica v R. na seji senata dne 28. maja 1997

s k l e n i l o :

1.Ustavna pritožba M. Č. iz R. zoper sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 31/97 z dne 20.2.1997 se ne sprejme v obravnavo.

2.Pritožnica nosi svoje stroške postopka.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnica izpodbija sklep o zavrženju njene revizije zoper sklep višjega sodišča s katerim je bilo ugodeno pritožbi nasprotnega udeleženca (njenega bivšega zakonca) zoper prvostopni sklep, ki je predlagateljico (sedaj ustavno pritožnico) določil za najemnico stanovanja. Po sklepu višjega sodišča je bil za najemnika določen nasprotni udeleženec.

2.Vrhovno sodišče se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicuje na 34. člen Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP), po katerem revizija ni dovoljena, kadar je zakon izrecno ne določa. Določba drugega odstavka 111. člena ZNP dovoljuje revizijo zoper odločbo sodišča druge stopnje, s katero je bilo odločeno o stanovanjski pravici ali o pravici do uporabe stanovanja. Stanovanjski zakon (Uradni list RS, št. 18/91- v nadaljevanju: SZ), ki je že veljal v času, ko je predlagateljica sprožila postopek za določitev najemnika stanovanja, stanovanjske pravice ne pozna več. Pozna le najemna razmerja, ki so po svoji pravni naravi premoženjska razmerja.

Nasprotno pa sta bili stanovanjska pravica in pravica do uporabe stanovanja po prej veljavnem Zakonu o stanovanjskih razmerjih, ki ga je ZNP upošteval, opredeljeni kot pravici posebne vrste. Ker revizija ni bila vložena zoper odločbo, s katero bi bilo odločeno o stanovanjski pravici ali pravici do uporabe stanovanja v pomenu 111. člena ZNP, je bila revizija zavržena kot nedovoljena.

3.Pritožnica očita sklepu Vrhovnega sodišča kršitev človekove pravice iz 25. člena Ustave. Z zavrženjem revizije kot nedovoljene, naj bi ji bila namreč kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Izpodbijana odločba pa naj bi bila tudi v neskladju z načelom zakonitosti kot načelom pravne države iz 2. člena Ustave. Odločitev Vrhovnega sodišča o nedopustnosti revizije naj bi bila tudi v nasprotju z načelom delitve oblasti (smiselno drugi odstavek 3. člena Ustave).

Sodišče mora namreč po 125. členu Ustave soditi po Ustavi in zakonih, pri čemer je Vrhovno sodišče sprejelo izpodbijani sklep na podlagi razlage 111. člena ZNP, za katero pa naj bi bil pristojen le Državni zbor, pri čemer se pritožnica sklicuje na 86. člen Ustave. Pritožnica meni, da ji gre revizija na podlagi 111. člena ZNP, saj naj bi šlo tudi v primeru najema za pravico do uporabe stanovanja, pri čemer naj bi bilo nepomembno, da se ta uporaba po SZ imenuje najem. Nepomembno pa naj bi bilo tudi vprašanje, ali je to sedaj čista premoženjska pravica, čeprav sama meni, da ne gre za čisto premoženjsko pravico.

Pritožnica predlaga sprejem ustavne pritožbe in zadržanje izvršitve drugostopne sodne odločbe do končne odločitve. V nadaljevanju predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve v novo odločanje pristojnemu organu.

B.

4.Zakon o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) v prvem odstavku 50. člena določa, da lahko vsakdo, ki meni, da mu je s posamičnim aktom kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina, vloži ustavno pritožbo. Tudi prvi odstavek 53. člena ZUstS določa, da je v ustavni pritožbi potrebno navesti domnevno kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Zato Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo v okviru navedb preveri le, ali je z izpodbijanim aktom bila kršena kakšna od v Ustavi navedenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

5.Ustavno sodišče tako v okviru preizkusa ustavne pritožbe ni ocenjevalo zatrjevanih kršitev 2., drugega odstavka 3., 86. in 125. člena Ustave, saj te določbe ne vsebujejo človekovih pravic. Člena 86. in 125. se nahajata v poglavju IV. Ustave (Državna ureditev), pri čemer se 86. člen nanaša na Državni zbor (odločanje), člen 125. pa na sodstvo (neodvisnost sodnikov), v primeru 2. člena in drugega odstavka 3. člena Ustave pa gre za splošna ustavna načela. Te navedbe ustavne pritožbe pa kažejo, da je bila vložena predvsem zaradi tega, ker naj bi Vrhovno sodišče zmotno uporabilo pravo. Ustavno sodišče zato dodaja, da ni redno instančno sodišče in da preverjanje pravilne uporabe prava (tako procesnega kot materialnega), kolikor ni v povezavi z določeno očitano kršitvijo ustavne pravice ali svoboščine, ni v njegovi pristojnosti.

6.Očitane kršitve 25. člena Ustave (pravica do pravnega sredstva) pa očitno ni. Ustavno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave več kot dvostopenjskega sojenja (tj. več kot pritožbe proti odločbi sodišča prve stopnje) ne zagotavlja. Tudi v obravnavanem postopku je bila pravica do pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje zagotovljena. Pravica do revizije in s tem do trostopenjskega sodnega postopka pa s pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave ni zajeta; preko te ustavne določbe jo omogoča šele zakon, zato je tudi vprašanje zakonitosti odločb o dopustnosti revizije le vprašanje pravilne uporabe procesnega prava, ki pa ne posega v ustavno pravico do pravnega sredstva.

7.V obravnavanem primeru očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

8.Po prvem odstavku 34. člena ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo, nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, zato je Ustavno sodišče glede prijavljenih stroškov sklenilo kot v izreku.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Janez Snoj in člana Franc Testen in dr. Lojze Ude.

Predsednik senata:

mag. Janez Snoj