7. 9. 2020

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila Mateja Vegan Leskovar, Slovenska Bistrica, na seji 7. septembra 2020

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Ip 1026/2019 z dne 5. 3. 2020 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici št. I 34/2019 z dne 9. 9. 2019 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Izvršilno sodišče je ugovoru pritožnice, v izvršilnem postopku dolžnice, delno ugodilo, sklep o izvršbi delno razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo glede zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov za določeno obdobje, v ostalem pa je njen ugovor zavrnilo. Višje sodišče je zavrnilo njeno pritožbo in sklep izvršilnega sodišča v II. točki (v delu, s katerim je bil zavrnjen pritožničin ugovor zoper sklep o izvršbi) potrdilo.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 22. člena Ustave. Navaja, da sodba, na katero se upnik sklicuje, ni izvršljiv izvršilni naslov in da gre za sodbo presenečenja, ki ji kot dolžnici nikoli ni bila vročena. Z njo naj bi se seznanila šele v izvršilnem postopku. Pritožnica trdi, da sodišči nista odgovorili na njene trditve o tem, da ji sodba ni bila vročena. Na to naj bi opozorila tako v ugovoru kot tudi v pritožbi. Navaja, da upnik ni predložil nobenega dokaza o tem, da ji je bila sodba vročena oziroma da v zvezi z vročitvijo sodbe v spisovni dokumentaciji ni prav nobenega dokaza. Opozarja, da gre za zastarano in neiztožljivo terjatev, do česar naj se nobeno sodišče ne bi opredeljevalo. Predlaga razveljavitev sklepa Višjega sodišča in vrnitev zadeve temu sodišču v ponovno odločanje. Predlaga tudi začasno zadržanje izpodbijane odločitve.

B.

3.Ustavna pritožba se sprejme v obravnavo, če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika, ali če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve (drugi odstavek 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS).

4.Pritožnica kršitev 22. člena Ustave utemeljuje z zatrjevanjem, da sodišči v izvršilnem postopku nista odgovorili na njene trditve (v ugovoru in v pritožbi) o tem, da ji sodba ni bila vročena. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, namreč na drugi strani odgovarja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli.[1]

5.Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da upnik ni podal navedb, kdaj je bila sodba dolžnici vročena, je pa odgovoru na ugovor priložil izvršilni naslov s potrdilom, da je sodba postala pravnomočna dne 10. 3. 2016. Pritožnica je v pritožbi vztrajala pri očitku, da ji "sodba nikoli ni bila vročena na način, kot to predvideva zakon". Višje sodišče je uvodoma ugotovilo, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh ugovornih navedb dolžnice ter odločitev jasno in razumljivo argumentiralo, v nadaljevanju pa ponovilo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je sodba, ki predstavlja izvršilni naslov, postala pravnomočna in izvršljiva 10. 3. 2016. Pritožbene trditve, da sodba ne predstavlja izvršilnega naslova, je zavrnilo kot neutemeljene.

6.Očitek, da se sodišči nista opredelili do njenih navedb, da ji sodba ni bila vročena, je neutemeljen. Sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova. Izvršilni naslov je med drugim tudi izvršljiva sodna odločba (prvi in drugi odstavek 17. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14, 54/15 in 11/18 – v nadaljevanju ZIZ). Sodna odločba je izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti (prvi odstavek 19. člena ZIZ). Pravnomočna postane sodba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo (prim. prvi odstavek 319. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – v nadaljevanju ZPP), to pa je dopustno vložiti v določenem roku od vročitve prepisa sodbe (prim. 333. člen ZPP). Rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti začne teči naslednji dan od dneva, ko je bila dolžniku odločba vročena (drugi odstavek 19. člena ZIZ). Tako pravnomočnost kot izvršljivost sodne odločbe torej nastopita v določenem roku, šteto od dneva vročitve sodbe. Potrdilo o izvršljivosti, ki ga da sodišče, ki je o terjatvi odločalo na prvi stopnji (prim. prvi odstavek 42. člena ZIZ), tako nujno predpostavlja, da je bila sodba strankam tudi vročena. Odločitev sodišč, oprta na potrdilo o izvršljivosti, v okoliščinah konkretnega izvršilnega postopka v zadostni meri odgovori na splošen pritožničin očitek, da ji sodba ni bila vročena. Stranka, ki dvomi o ustreznosti potrdila o izvršljivosti, pa lahko sodišču, ki je o terjatvi odločalo na prvi stopnji, predlaga razveljavitev tega potrdila (42. člen ZIZ). Upoštevajoč navedeno, nadaljnje opredeljevanje do poteka dokaznega postopka v zvezi z zatrjevano (ne)vročitvijo sodbe ni potrebno.

7.Neutemeljen je tudi očitek, da se nobeno sodišče ni opredelilo do pritožničine trditve, da gre za zastarano in neiztožljivo terjatev. Na ugovor zastaranja sta odgovorili obe sodišči (8. in 9. točka obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje in 10. točka obrazložitve sklepa Višjega sodišča).

8.Navedeno zadošča za sklep, da očitno ne gre za kršitev 22. člena Ustave. Drugih okoliščin, ki bi narekovale sprejem ustavne pritožbe v obravnavo, pritožnica ne navaja. Senat ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo, posebna odločitev o predlogu za začasno zadržanje ni potrebna (58. člen ZUstS).

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik senata dr. Marijan Pavčnik ter člana dr. Dunja Jadek Pensa in dr. Rajko Knez. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Marijan Pavčnik Predsednik senata

[1]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (OdlUS VI, 71).