Jedro

Tožnik je bila z odločbo pristojnega zavoda priznana pravica do invalidnine za skupni odstotek 80 % telesne okvare, nastale kot posledica bolezni, zaradi česar je imel po določbi 3. člena ZZRZI status invalida. Ker pa invalidom do uveljavitve Pravilnika o načinu dela Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (dne 1. 1. 2006) ni bilo mogoče redno odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi), je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo tožniku podano odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8.12.2005 in ugotovilo, da delovno razmerje med strankama na njeni podlagi ni prenehalo in še traja (1. odstavek izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, naj tožnika pozove nazaj na delo ter mu za čas od 21.2.2006 dalje vpiše v delovno knjižico delovno dobo ter mu za čas od prenehanja delovnega razmerja dalje izplača pripadajoče nadomestilo plače v višini, kot če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečno zapadlih zneskov do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (2. odstavek izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 1.055,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega paricijskega roka dalje, pod izvršbo (3. odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člen ZPP) pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa razveljavi (pravilno: spremeni), tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožniku naloži v plačilo pritožbene stroške tožene stranke; podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku priznalo varstvo po določbi 116. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima tožnik z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju: Zavoda) priznano 80% telesno okvaro, na tej podlagi pa status invalida skladno z določbo ZZRZI. Na podlagi navedene odločbe Zavoda ni mogoče razbrati, da gre za trajne posledice telesne ali duševne okvare ali bolezni, niti da ima toženec pridobljen status invalida na podlagi ZZRZI. Slednji namreč določa, da je za podelitev statusa invalida na njegovi podlagi pristojen Zavod RS za zaposlovanje, tožnik pa ni niti zatrjeval niti dokazoval, da bi sprožil tovrstni postopek. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožniku status invalida priznan avtomatično na podlagi odločbe Zavoda o ugotovljeni telesni okvari, ni sprejemljiv. Navodilo za izpolnjevanje obrazca prijave v zavarovanje za invalide (Navodilo) je podzakonski akt in ne vsebuje določb, ki bi nudile materialno pravno podlago za priznanje statusa invalida, temveč zgolj in izključno postopkovna pravila prijave v zavarovanje. Pri tem sodišče prve stopnje v celoti spregleda dejstvo, da je v 8. členu Navodila opredeljena dolžnost delodajalca, da trajno hrani dokazila o invalidnosti. Kot dokazilo za invalide, ki nimajo statusa delovnega invalida na podlagi ZPIZ, je obligatorna predložitev odločbe o statusu invalida, če gre za zavarovanca iz 1. točke 3. člena tega navodila, katere pa tožnik nima, posledično pa ne statusa invalida, ki bi mu omogočal varstvo na podlagi določbe 2. odstavka 116. člena ZDR. Oseba s telesno okvaro uživa pravice na podlagi določb ZPIZ, njen položaj pa nikakor ne more in ne sme biti izenačen s položajem invalidne osebe po ZZRZI. Ker tožnik ni pridobil statusa invalidne osebe na podlagi nobenega predpisa, mu varstva na podlagi določb ZDR ne gre priznati. Neutemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da so posledice telesne okvare pri tožniku takšne narave, da upravičujejo varstvo. Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj zaradi materialno pravno napačnega zaključka sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Četudi je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo na dejstvu, da je tožnik varovan kot invalidna oseba, pa je spregledalo, da sme delodajalec pogodbo o zaposlitvi odpovedati, če delavcu ne more zagotoviti ustreznega dela v skladu s predpisi o usposabljanju in zaposlovanju invalidov. Dokazov v tej smeri sploh ni izvajalo, zato je posledično zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zagrešilo očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodba namreč nima razlogov o odločilnem dejstvu in sicer glede predhodnega poskusa tožene stranke tožniku zagotoviti ustrezno delo skladno s predpisi o usposabljanju in zaposlovanju invalidov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 - 52/2007) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (niti zatrjevanih niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti), dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, nanj pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 15.2.1999 opravljal delo vratarja/čuvaja v poslovni enoti tožene stranke. Po združitvi družb X in Y je prišlo do reorganizacije in do sprejema nove sistemizacije delovnih mest, pri čemer se je tožnik znašel na seznamu presežnih delavcev, sprva kot varovana kategorija, po ugotovitvi tožene stranke, da tožnik nima statusa invalida, pa mu je enako kot drugim presežnim delavcem, čeprav nekaj mesecev kasneje, tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alinei 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik invalidna oseba, ki je pred odpovedjo varovana po 2. odstavku 116. člena ZDR in sicer na podlagi 3. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov ter skladno z Navodilom za izpolnjevanje obrazca prijave v zavarovanje za invalide, saj ima tožnik z odločbo Zavoda ugotovljeno skupno 80 % telesno okvaro.

Pritožbeno sodišče soglaša s pravilnimi dejanskimi in pravnimi zaključki izpodbijane sodbe.

ZDR v 2. odstavku 116. člena določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi invalidu, ki nima statusa delovnega invalida, iz poslovnega razloga, razen če mu ni možno zagotoviti ustreznega dela v skladu s predpisi o usposabljanju in zaposlovanju invalidov. Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI; Ur. l. RS, št. 63/2004, 78/2005), ki je začel veljati 25.6.2004, v 3. členu opredeljuje pojem invalida po tem zakonu. Tako določa, da je invalid oseba, ki pridobi status invalida po tem zakonu ali po drugih predpisih in oseba, pri kateri so z odločbo pristojnega organa ugotovljene trajne posledice telesne ali duševne okvare ali bolezni in ima zato bistveno manjše možnosti, da se zaposli ali ohrani zaposlitev ali v zaposlitvi napreduje. ZZRZI torej pojem invalida opredeljuje nekoliko širše. Iz Odločbe Zavoda z dne 26.10.1993 (priloga A3) izhaja, da je tožniku priznana pravica do invalidnine za skupni odstotek 80 % telesne okvare, nastale kot posledica bolezni. Pravica do invalidnine sodi med dodatne pravice iz obveznega invalidskega zavarovanja in jo ureja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji). Gre za pravico do denarnega nadomestila za telesno okvaro, ki se izplačuje mesečno. Telesna okvara je podana, ko nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne (143. člen ZPIZ-1). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku priznana 80 % telesna okvara z odločbo Zavoda pomeni invalidnost glede na določbo 3. člena ZZRZI. Pri tem se je pravilno oprlo na Navodilo za izpolnjevanje obrazca prijave v zavarovanje za invalide (Navodilo; Ur. l. RS, št. 10/2005), ki določa, kako se v prijavi v pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje evidentira, da se prijavlja invalida po 3. členu ZZRZI ter dokazila, ki jih mora delodajalec hraniti za zavarovanca, ki ga prijavlja kot invalida (1. odstavek 1. člena Navodila). Po 5. točki 1. odstavka 3. člena Navodila se kot invalida v prijavi označi zavarovanca invalida z ugotovljeno telesno okvaro (iz 4. člena Navodila), ki mu je ugotovljena telesna okvara po 1. in 3. odstavku 143. člena ZPIZ-1 oziroma po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo zadnje spremembe tega zakona. Skladno s 4. členom Navodila ("zavarovanci invalidi z ugotovljeno telesno okvaro") se kot invalida v prijavi vpiše tudi zavarovanca, ki ima najmanj 80 % telesno okvaro, s tem da je najnižji odstotek posamične telesne okvare, ki se sešteva, vsaj 70 %. Iz odločbe Zavoda (priloga A3) je razvidno, da je bila tožniku s sklepom z dne 5.5.1987 priznana 4. stopnja telesne okvare (to je 70 %) kot posledica bolezni, z odločbo z dne 26.10.1993 pa mu zaradi slepote levega očesa pripada še telesna okvara 8. stopnje (to je 30 %). Skupni odstotek telesnih okvar tako znaša 80 %. Pritožba v tej zvezi neutemeljeno opozarja na 1. točko 1. odstavka 8. člena Navodila, po kateri mora delodajalec, ki prijavlja zavarovanca invalida iz 3. člena trajno hraniti kot dokazilo pravnomočno oziroma dokončno odločbo o statusu invalida, če gre za zavarovanca iz 1. točke 3. člena Navodila. V konkretnem primeru je namreč relevantna 5. točka 3. člena Navodila, v zvezi z njo pa 8. člen Navodila določa, da delodajalec trajno hrani odločbo (ali sklep oziroma izvedensko mnenje invalidske komisije Zavoda) o priznani telesni okvari. Tožnik res ni pridobil statusa invalida niti po ZZRZI niti po drugih predpisih, vendar pa je tožnika moč uvrstiti v širšo opredelitev invalida po 3. členu ZZRZI, po katerem šteje za invalida tudi oseba, ki sicer ni pridobila statusa invalida: "..., in oseba, pri kateri so z odločbo pristojnega organa ugotovljene trajne posledice telesne ali duševne okvare ali bolezni in ima zato bistveno manjše možnosti, da se zaposli ali ohrani zaposlitev ali v zaposlitvi napreduje." Glede na določbe Navodila (zlasti 3. točka 4. člena Navodila) je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da se 80 % telesna okvara šteje za takšne trajne posledice telesne okvare, ki izpolnjuje pogoje iz opredelitve invalida po 3. členu ZZRZI.

Res je sicer, kot zatrjuje pritožba, da četudi je tožnik varovan kot invalidna oseba, sme delodajalec pod določenimi pogoji (39. in 40. člen ZZRZI) odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Neutemeljeno pa pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (smiselno 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP), ker naj izpodbijana sodba ne bi imela razlogov o odločilnem dejstvu - glede predhodnega poskusa tožniku zagotoviti ustrezno delo skladno s predpisi o usposabljanju in zaposlovanju invalidov. Dejstvo je, da je bila tožniku - invalidu odpoved pogodbe o zaposlitvi podana oziroma vročena dne 8.12.2005 in je bila že zaradi tega dejstva nezakonita. V skladu z 110. členom ZZRZI, ki določa, da se ne glede na določbe 2. odstavka 446. člena ZPIZ-1 začnejo določbe 102. do 105. člena ZPIZ-1-UPB3 uporabljati z dnem uveljavitve Pravilnika o načinu dela Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju Komisija), so bili tako s 1.1.2006 izpolnjeni pogoji, da so delodajalci pri Komisiji začeli postopke za ugotavljanje podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi delovnim invalidom in invalidom, ki nimajo statusa delovnega invalida, v skladu s 116. členom ZDR, v zvezi s 102. in 103. členom ZPIZ-1 ter 40. členom ZZRZI (tudi po slednji določbi je namreč mnenje Komisije procesna predpostavka v postopku za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe - 4. odstavek 40. člena ZZRZI). Odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi tako pred 1.1.2006 ni bila mogoča (smiselno enako Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 39/2007 z dne 18.6.2007).

Ob pravilnem zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnik na podlagi 3. člena ZZRZI invalid ter ob dejstvu, da invalidom v letu 2005 še ni bilo mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8.12.2005 razveljavi ter se posledično ugodi reintegracijskemu ter reparacijskim zahtevkom tožnika. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbenih navedb, ki za odločitev v zadevi niso odločilnega pomena, pritožbeno sodišče ni presojalo (1. odstavek 360. člena ZDR).

Vsled neuspeha s pritožbo (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP) ter v skladu s 5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004) krije tožena stranka sama svoje stroške pritožbenega postopka.