Jedro

Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je o določenem upnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe zoper istega dolžnika že odločeno s pravnomočnim sklepom (v primeru identitete pravovarstvenih zahtevkov).

Kdaj gre za identiteto pravovarstvenega zahtevka – v obravnavanem primeru za identiteto prvo in drugo vloženega predloga za izdajo začasne odredbe – je potrebno presojati tako glede na obseg in vsebino predlaganega zavarovanja, kot tudi glede na zatrjevano dejansko stanje, ki je bilo v posamezni zadevi, ki naj se obravnava, podlaga za predlog sodišču, da izda začasno odredbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje Zg 4/2010 z dne 6. 5. 2010. Pritožba se delno zavrne in se potrdi IV. točka sklepa sodišča prve stopnje Zg 4/2010 z dne 1. 2. 2010, v preostalem delu pa se sklep sodišča prve stopnje Zg 4/2010 se v točkah II, III in V razveljavi in se zavrže predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim naj se dolžnikovemu dolžniku A. V. d.d. prepoveduje izplačilo kakršnegakoli zneska do vrednosti 1.548,096,07 EUR iz naslova bančne garancije izdajatelja A. V. d.d. številka 0993069 z dne 27. 3. 2008 v korist dolžnika T. d.d. ali kogarkoli tretjega po dolžnikovem nalogu, bodisi katerikoli tretji osebi, na katero bi dolžnik prenesel svojo terjatev oziroma pravice iz garancije, z določitvijo dolžnikovemu dolžniku za primer kršitve te prepovedi denarne kazni 1.678.625,59 EUR.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S sklepom Zg 4/2010 z dne 1. 2. 2010 je Okrožno sodišče v Ljubljani izdalo začasno odredbo, s katero je dolžnikovemu dolžniku A. V. d.d. prepovedalo izplačilo zneska do vrednosti 130.529,52 EUR iz naslova bančne garancije izdajatelja A. V. d.d. številka 0993069 z dne 27.3.2008, v korist dolžnika T. d.d. ali kogarkoli tretjega po dolžnikovem nalogu, bodisi tretji osebi, na katero bi dolžnik prenesel svojo terjatev oziroma pravice iz garancije (I. točka izreka), dolžniku pa je naložilo v plačilo 337,53 EUR upnikovih stroškov postopka (IV. točka izreka). V preostalem delu, glede zadržanja izplačila zneska 1.548,096,07 EUR je predlagano začasno odredbo zavrnilo (II. točka izreka). Zavrnilo je tudi predlog, s katerim naj se določi denarna kazen v višini 1.678.625,59 EUR dolžnikovemu dolžniku A. V. d.d. (III. točka izreka). Predlog za izdajo začasne odredbe, da se dolžniku prepove storiti karkoli v škodo upniku, zlasti pa, da poda izdajatelju bančne garancije pisni podpisan zahtevek za unovčitev bančne garancije 0993069 z dne 27. 3. 2008, pa je zavrglo (IV. točka izreka).

Na podlagi dolžnikovega ugovora je s sklepom Zg 4/2010 z dne 6. 5. 2010 temu ugodilo, sklep o začasni odredbi razveljavilo ter predlog za izdajo začasne odredbe v tem obsegu zavrglo, upniku pa naložilo v plačilo 4.906,00 EUR dolžnikovih stroškov postopka zavarovanja.

Upnik se je pravočasno pritožil zoper oba sklepa in sicer zoper sklep z dne 1. 2. 2010 v delu, v katerem je bil njegov predlog zavrnjen, prav tako pa tudi zoper sklep z dne 6. 5. 2010, s katerim je bilo ugodeno ugovoru dolžnika zoper izdano začasno odredbo.

Vztrajal je pri stališču, da je predlog v celoti utemeljen ter pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijana sklepa spremeni tako, da izda začasno odredbo.

Dolžnik je na obe pritožbi odgovoril s predlogom pritožbenemu sodišču, da ju kot neutemeljeni zavrne.

K pritožbi zoper sklep Zg 4/2010 z dne 6. 5. 2010 Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugodilo ugovoru dolžnika ter razveljavilo izdano začasno odredbo na podlagi ugotovitve, da je o identičnem predlogu upnika za izdajo začasne odredbe kot v tem postopku, odločilo s sklepom o zavrnitvi predloga, ki je postal pravnomočen 10. 2. 2010, Okrožno sodišče v Celju. Ker je po izdaji začasne odredbe drugo sodišče že s pravnomočnim sklepom odločilo o neutemeljenosti predloga za izdajo predlagane začasne odredbe, je v delu, o katerem je odločalo na podlagi ugovora dolžnika, upnikov predlog zavrglo (2. odstavek 319. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

Stališče tožeče stranke, da se določba 2. odstavka 319. člena ZPP uporablja le za zadeve, o katerih je bilo odločeno s sodbo, je po stališču pritožbenega sodišča zmotno. O vprašanju veljavnosti pravila ne bis in idem za sklepe izdane v postopku zavarovanja terjatev sodna praksa upošteva smiselno uporabo določb ZPP o pravnomočnosti sodbe za meritorne sklepe v izvršilnem postopku (primerjaj VSL sklep I Cpg 1397/99). Ker se v postopku zavarovanja smiselno uporabljajo določbe ZIZ o izvršbi (239. člen ZIZ), odločbe v postopku zavarovanja izdaja sodišče v obliki sklepa (1. odstavek 8. člena ZIZ). ZIZ vsebuje tudi določbe o pravnomočnosti odločb (primerjaj 6. odstavek 9. člena ZIZ), zato se določba 2. odstavka 319. člena ZPP lahko smiselno uporablja tudi za pravnomočne meritorne sklepe. To pa pomeni, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je o določenem upnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe zoper istega dolžnika že odločeno s pravnomočnim sklepom (v primeru identitete pravovarstvenih zahtevkov). Navedeno pravilo izhaja iz načela pravne varnosti in preprečuje možnost obstoja kontradiktornih pravnomočnih (izvršljivih) sodnih odločb. Pritožnica neutemeljeno graja tudi presojo sodišča prve stopnje, da je bil njen predlog, o katerem je že pravnomočno odločeno, identičen obravnavanemu predlogu.

Kdaj gre za identiteto pravovarstvenega zahtevka – v obravnavanem primeru za identiteto prvo in drugo vloženega predloga za izdajo začasne odredbe, je potrebno presojati tako glede na obseg in vsebino predlaganega zavarovanja, kot tudi glede na zatrjevano dejansko stanje, ki je bilo v posamezni zadevi, ki naj se obravnava, podlaga za predlog sodišču, da izda začasno odredbo. Če ne gre za identiteto predlaganih začasnih odredb, odločitev o enem predlogu vsekakor ne more biti ovira za ponovno odločanje o drugem predlogu. Takšno stališče zagovarja tudi odločba, ki jo v pritožbi navaja pritožnik (VSM sklep Cpg 341/98). Odločilno pa je, da upnik ne uspe izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila vsebina prvega predloga za izdajo začasne odredbe, ki ga je Okrožno sodišče v Celju meritorno zavrnilo, identična predlogu, o katerem je odločalo Okrožno sodišče v Ljubljani. Prav tako pa ne uspe izpodbiti niti zaključka sodišča prve stopnje, da je v obeh zadevah verjetnost svoje terjatve na prepoved (banki) izplačati upravičencu po predmetni bančni garanciji znesek 1.678.625,59 EUR, utemeljeval na istih trditvah, da je upravičenec v celoti zlorabil svoje pravice iz bančne garancije za odpravo napak v garancijski dobi, ker jo je predložil banki na unovčenje, čeprav mu niso nastali nobeni stroški v zvezi z odpravo napak. Okrožno sodišče v Celju je predlog upnika v celoti zavrnilo iz razloga, ker je v zvezi s predlaganim sredstvom zavarovanja v predlogu za izdajo začasne odredbe upnik zatrjeval bodočo terjatev na vračilo denarnega zneska, če bo garancija unovčena, ni pa podal ustreznih trditev glede obstoja terjatve na vračilo garancije, torej terjatve, za katero je predlagal zavarovanje. Zato je kot nerelevantne ocenilo upnikove trditve o zlorabi pravic iz bančne garancije ter je v razlogih sklepa navedlo, da jih ni presojalo. Upnik se zoper navedeni sklep ni pritožil. Okrožno sodišče v Ljubljani pa je v sklepu, s katerim je izdalo začasno odredbo, ocenilo verjetnost upnikove terjatve na prepoved unovčitve bančne garancije glede zneska v višini 130.529,52 EUR in v tem obsegu začasno odredbo izdalo, upniku pa naložilo obvezo, da proti dolžniku vloži tožbo, s katero bo opravičil izdajo začasne odredbe. Iz navedenega izhaja, da sta prvostopenjski sodišči različno presodili sklepčnost trditev upnika glede verjetnosti terjatve, katere zavarovanje je upnik predlagal. Drugačno dejansko stanje, ki naj bi bilo ugotovljeno s sklepom sodišča o izdaji začasne odredbe in ki je vplivalo na presojo sodišča prve stopnje o tem, v katerem delu je dolžnik upravičeno reklamiral dela oziroma jih ni reklamiral upniku ter v katerem delu je sam upnik pristopil k odpravi napak, po presoji pritožbenega sodišča v konkretnem primeru nima vpliva na presojo o identiteti obeh upnikovih predlogov. Pomembno pa je, da je postal sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga pravnomočen pred odločitvijo drugega sodišča o izdaji začasne odredbe. Prepoved ponovnega odločanja o isti zadevi preprečuje možnost obstoja med seboj kontradiktornih odločb, kar se je zgodilo tudi v konkretnem primeru, zato je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito ugodilo dolžnikovemu ugovoru, v katerem je opozoril na sklep Okrožnega sodišča v Celju ter izdano začasno odredbo razveljavilo, upnikov predlog pa zavrglo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo upnika zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

K pritožbi zoper točke II, III, IV in V izreka sklepa Zg 472010 z dne 1. 2. 2010 Bistvena kršitev določb postopka po 12. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ je podana, če sodišče odloči o zahtevku (predlogu), o katerem teče pravda (postopek). Na navedeno bistveno kršitev določb postopka pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

V okviru preizkusa izpodbijanega dela sklepa sodišče druge stopnje iz podatkov spisa ugotavlja, da je Okrožno sodišče v Celju izdalo sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe dne 29. 1. 2010, Okrožno sodišče v Ljubljani pa sklep o delni zavrnitvi predloga 1. 2. 2010. Slednje sodišče je odločilo o predlogu, o katerem je že tekel postopek. Obstoj drugega sodnega postopka o isti zadevi med istimi strankami pa je procesna ovira za izdajo sodne odločbe o isti stvari. Ker je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje z izdajo sklepa o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe prekršena določba 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ, je pritožbeno sodišče razveljavilo sklep sodišča prve stopnje v točkah II., III. in V. izreka ter zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe (tudi) v delu, ki se nanaša na prepoved unovčitve bančne garancije do vrednosti 1.548.096,07 EUR (2. odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

Glede zavrženega predloga za izdajo začasne odredbe (točka IV izreka izpodbijanega sklepa) upnik ne navaja nobenih razlogov proti razlogom sodišča prve stopnje o nekonkretiziranosti predlaganega načina zavarovanja (prepoved dolžniku, da ne stori ničesar, kar bi lahko povzročilo škodo upniku...). Zato je pritožbeno sodišče preizkusilo sklep le v mejah razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti in pri tem ugotovilo, da le ti niso podani. Zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano IV. točko izreka sklepa v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. in 2. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ. V delu, v katerem upnik s pritožbama ni uspel, sam nosi svoje pritožbene stroške. S potrditvijo 3. točke izreka sklepa Zg 4/2010 z dne 6. 5. 2010 je odločeno tudi o stroških ugovora dolžnika, zato dodatna odločitev o dolžnikovih stroških prvostopenjskega postopka ni potrebna. Dolžnik pa z odgovorom na pritožbi ni pripomogel k rešitvi zadeve, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni (155. člen ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ) in jih je dolžan nositi sam.