Jedro

Tudi za vzdrževanje javnih poti veljajo stroga načela Zakona o cestah. Vzdrževane morajo biti tako, da je na njih mogoč promet za katerega so namenjene, če pa je ogrožena javna varnost, jih je treba zapreti. Na sporno pešpot pa se je, vsipal material s hriba nad potjo, zato po notranji strani ni bilo mogoče hoditi, voda je spodjedala škarpo, zaradi česar je bila pot nagnjena proti zunanjem robu. Pot bi morala biti na njenem zunanjem robu glede na izpostavljenost mesta in njegovo potencialno nevarnost (globina štiri metre) ter na precejšnje število obiskovalcev, ki so dnevno tu hodili (med njimi tudi predšolski otroci), kar so toženke vedele, zavarovana z ustrezno zaščitno ograjo, saj drugega zavarovanja, ki bi preprečevalo morebitne padce, ni bilo.

Izrek

Revizija proti odločitvi o premoženjski škodi se zavrže, v ostalem pa zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morajo toženke tožniku nerazdelno plačati 2.598.493,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 2.200.000 SIT (odškodnina za nepremoženjsko škodo) od 22. 12. 2004 dalje, od zneska 398.493,60 SIT (odškodnina za premoženjsko škodo) pa od zapadlosti posameznih zneskov dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je tudi o stroških postopka.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi prve toženke in stranske intervenientke ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s pritožnicama, da pot ne predstavlja nevarne stvari ter pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost toženk, saj pešpot ni bila urejena v skladu z zahtevami Odloka Občine Velenje o gospodarjenju z javnimi potmi (sprejetim 12. 7. 1985 in objavljenim v Uradnem vestniku Občine Velenje). Nanjo se je vsipaval material s hriba, voda je spodjedala škarpo, zaradi česar je bila pot nagnjena. Kljub dejstvu, da se tam sprehaja veliko ljudi, pa tudi ni bila postavljena zaščitna ograja.

Sodbo pritožbenega sodišča stranska intervenientka zaradi zmotne uporabe materialnega prava izpodbija z revizijo. Navaja, da toženke svoje dolžnosti vzdrževanja poti, niso opustile. Pot je bila namreč dovolj široka za hojo povprečno skrbnega človeka in je bila tudi povsem varna brez zaščitne ograje. Za normalno hojo je potrebno maksimalno 0,80 cm pohodne površine. Do padca tožnika je prišlo izključno zaradi vzrokov na strani tožnika. Hodil je preveč ob zunanjem robu poti in se pri tem še obračal nazaj. Za varnost njegovih otrok takšna hoja ni bila potrebna, saj se kot člani skakalnega kluba višine ne bojijo. Njihovo varnost bi moral zagotoviti na primernejši način, ne pa s svojim izpostavljanjem nevarnosti.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter tožniku in toženkam, ki nanjo niso odgovorili.

Revizija delno ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenem delu revizije: Revizija je izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom izpodbijanja. Po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji; v nadaljevanju ZPP) je dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Nepremoženjska in premoženjska škoda imata različno dejansko in pravno podlago, in to tudi v primeru, ko se uveljavljata z eno tožbo. V takšnem primeru se v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki se nanaša na premoženjsko škodo, znaša 1.662,88 EUR (prej 398.493,60 SIT). Ker ta znesek ne presega revizijskega praga, revizija v tem delu ni dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP v tem delu zavrglo.

O neutemeljenem delu revizije: Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da se je tožnik dne 23. 9. 1992 telesno poškodoval, ko se je pri hoji ob robu z ograjo nezavarovane makadamske pešpoti obrnil nazaj, stopil mimo in padel približno štiri metre v globino. Pot (gre za javno pot) je bila široka le 1 do 1,5 metra ter nagnjena proti robu štiri metre visoke škarpe. Nanjo se je vsipal material s hriba, zato se po notranjem delu ni dalo hoditi. Voda, ki je tekla s hriba, je spodjedala škarpo, ki se je zato rušila.

Glede na dejanske ugotovitve o stanju poti je materialnopravno pravilen zaključek nižjih sodišč, da so toženke v konkretnem primeru opustile dolžnost njenega vzdrževanja in so zato krivdno odgovorne za škodo, ki jo je utrpel tožnik. Tudi za vzdrževanje javnih poti veljajo stroga načela Zakona o cestah (Ur. list SRS, št. 38/81, 7/86 in 37/87). Vzdrževane morajo biti tako, da je na njih mogoč promet za katerega so namenjene, če pa je ogrožena javna varnost, jih je treba zapreti. Na sporno pešpot pa se je, kot je bilo že navedeno, vsipal material s hriba nad potjo, zato po notranji strani ni bilo mogoče hoditi, voda je spodjedala škarpo, zaradi česar je bila pot nagnjena proti zunanjem robu. Pot bi morala biti na njenem zunanjem robu glede na izpostavljenost mesta in njegovo potencialno nevarnost (globina štiri metre) ter na precejšnje število obiskovalcev, ki so dnevno tu hodili (med njimi tudi predšolski otroci), kar so toženke vedele, zavarovana z ustrezno zaščitno ograjo,(1) saj drugega zavarovanja, ki bi preprečevalo morebitne padce, ni bilo.

Sodišče druge stopnje je po oceni revizijskega sodišča pravno pravilno ovrednotilo tista ravnanja in opustitve tožnika, zaradi katerih je deloma sam odgovoren za nezgodo. Odločilnega pomena za sklep, da je sam odgovoren za dvajset odstotkov nastale škode, je ugotovitev, da pri hoji ob zunanjem robu ni bil dovolj previden (obračal se je nazaj, zaradi česar je stopil mimo in padel v globino), kljub temu, da je pot dobro poznal ter da je bil izkušen planinec. Revijsko sodišče se strinja tudi s presojo nižjih sodišč, po kateri tožnikove soodgovornosti ni mogoče graditi na dejstvu, da je hodil po zunanjem robu vzporedno s sinovoma. Tožnik je namreč glede na dejstvi, da se po notranjem robu ni dalo hoditi ter da na drugi strani poti ni bilo zaščitne ograje, le na takšen način lahko zagotovil, da ni kateri izmed otrok omahnil v globino. Jasno je, da starši storijo vse, kar je v njihovi moči, za varnost svojih otrok. Če bi namreč tožnik hodil za otrokoma ali pred njima, njunih morebitnih padcev ne bi mogel preprečiti. Dejstvo, ali se otroci višine bojijo ali ne, pri tem ne more biti odločilno.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo v dovoljenem delu na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.

Op. št. (1): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 357/2000.