Jedro

Tožnik v tožbi storitev očitanega mu kaznivega dejanja zanika, kar po presoji sodišča pomeni, da ni mogoče šteti, da ne gre za zapleten postopek. Tožnikovo pričakovanje ali zahtevek tudi ni v očitnem nasprotju z dejanskim stanjem stvari. Poleg tega po mnenju sodišča tožena stranka pri svoji odločitvi ni upoštevala vseh pravno relevantnih okoliščin konkretnega primera. Tako je v odločbi zgolj pavšalno navedla, da je treba upoštevati tudi osebnost obdolženega, ne da bi bile iz izpodbijane odločbe razvidne kakšne okoliščine, povezane z osebnostjo tožnika.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Mariboru št. Bpp 151/2014-8 z dne 14. 2. 2014 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP). V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 24. 1. 2014 vložil prošnjo za dodelitev BPP v kazenskem postopku opr. št. I K 62104/2012 Okrožnega sodišča v Mariboru. Sklicuje se na določbe 11. in 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči morajo biti vsi pogoji (finančni in objektivni) izpolnjeni kumulativno. Nato navaja, da v kazenskem postopku velja domneva nedolžnosti (3. člen Zakona o kazenskem postopku, ZKP), posledica domneve nedolžnosti pa je, da se v kazenskem postopku obdolžencu ni treba braniti in dokazovati, da je nedolžen, temveč mu mora tožilec dokazati, da je kriv, sodišče pa mora v dvomu vedno odločiti v korist obdolženca. Vsa odločilna dejstva, ki so obdolžencu v škodo, morajo biti v kazenskem postopku ugotovljena z gotovostjo, sicer se šteje, da niso podana. Nasprotno pa se šteje, da so odločilna dejstva, ki so obdolžencu v korist, podana, če niso z gotovostjo izključena. Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je bistveni element pravice do poštenega sojenja in je njen namen zagotoviti dejansko enakost v kazenskem postopku. Vendar pa je ta pravica fakultativna ali obligatorna (obramba z zagovornikom ni obvezna v vseh kazenskim postopkih). Ker obramba ni obvezna, je treba v skladu s pravili in načeli mednarodnega prava gledati tudi na interes pravičnosti, na pojem katerega se na abstraktni ravni opira tretji odstavek 24. člena ZBPP, ki določa, da je zadeva očitno nerazumna, kadar je v nasprotju z interesi pravičnosti. Ker zakonodaja tega pojma ne določa, je treba upoštevati osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom. Temeljno načelo ZKP je tudi načelo iskanja resnice po 17. členu, po katerem sodišče odločilnih dejstev ne ugotavlja samo na predlog strank, temveč tudi po uradni dolžnosti. Iskanje resnice kot vodilno načelo kazenskega postopka sodišče zavezuje, da v okviru obtožbe po uradni dolžnosti med drugim ugotavlja dejstva, ki so obdolžencu v korist in ki jih sam zaradi svoje nevednosti ne uveljavlja. Glede na opis in težo očitanega dejanja (predpisana kazen zapora od 6 mesecev do 5 let) v konkretnem primeru ne gre za obsežno ugotavljanje dejanskega stanja (tako tudi sodbe Upravnega sodišča RS IV U 65/2011, IV U 263/2010, IV U 258/2010). V navedenem kazenskem postopku, v zvezi s katerim se tožnik zavzema za dodelitev BPP, je Okrožno državno tožilstvo v Mariboru vložilo zoper tožnika, A.A., B.B., C.C., D.D. in E.E. zaradi storitve kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti, po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 300. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ker je tožnik na Glavnem trgu v koridor policistov, ki ga je med drugim sestavljal policist F.F., metal granitne kocke, steklenice in druge trde predmete, ki so zadevali ob zaščitno opremo policistov. Z vidika tožniku očitanega kaznivega dejanja, njegove teže ter upoštevaje zbrano gradivo in predlog tožilstva glede dokazov, ki naj jih sodišče izvede, ugotavlja, da bi bilo v nasprotju z interesom pravičnosti in morale, da se tožniku dodeli brezplačen zagovornik, saj tožniku že splošna načela kazenskega postopka, kot so načelo iskanja materialne resnice, domneva nedolžnosti in načelo in dubio pro reo zagotavljajo pošten postopek, saj tožnik očitno razume pravni pouk sodišča, se zaveda svojih pravic in dolžnosti in je sposoben podati zagovor. Iz listin v navedenem kazenskem spisu pa izhaja, da je policist tožnika kot storilca kaznivega dejanja prepoznal, ga pri storitvi kaznivega dejanja opazoval in si ga po oblačilih zapomnil kot storilca, zaradi česar ga je kasneje tudi prijel in zanj odredil pridržanje. Razen tega tožnik tudi v prošnji in dopolnitvi prošnje ni navedel nobenih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel zagotovljeno strokovno obrambo z zagovornikom. Zato si zagovornika lahko izbere sam, vendar ga bo moral plačati, saj bi bila v konkretnem primeru dodelitev BPP v neskladju z načelom pravičnosti in morale. Glede na to, da so dejstva in dokazi jasni in da ne gre za zapleten postopek, tožnik v predmetni zadevi nima verjetnega izgleda za uspeh oziroma je le-ta nerazumna in v nasprotju z dejanskim stanjem stvari, zaradi česar je tožnikova prošnja v skladu s 24. členom ZBPP neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti.

Tožnik se z navedeno odločitvijo tožene stranke ne strinja. V obširni tožbi navaja, da Ustava RS v 29. členu določa, da mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica, da se v kazenskem postopku brani sam ali z zagovornikom. Tako se postavlja vprašanje, ali je obdolženi po svojem premoženju in svojih prihodkih sposoben sam plačati zastopanje po odvetniku ali pa mu je zaradi njegove objektivne nesposobnosti plačila odvetnika iz lastnih virov potrebno ustavno zagotovljeno pravico do obrambe kriti po predpisih o BPP. Kot je razvidno tako iz prošnje za BPP, kot tudi iz obtožnega predloga, je star le 19 let. V letu 2013 je zaključil 4. letnik III. gimnazije Maribor. Zaradi odsotnosti od izobraževalnega procesa, povzročene s priporom, mu v letu 2013 ni uspelo uspešno izdelati mature, ki jo bo izdelal v letu 2014. Zato je v letu 2014 brez statusa dijaka in ne prejema nikakršnih dohodkov. Tudi njegovi starši niso dolžni prispevati za njegovo preživljanje, tako da tožnik nima nikakršnega premoženja, niti ne prihodkov, iz katerih bi lahko plačal stroške zastopanja zagovornika. Nikoli ni razumel in tudi sedaj ne razume, česa ga bremeni obtožnica, zato se sam ne zna in ne zmore braniti. Ker navedb v obtožnici ne razume, za razumevanje nujno potrebuje pomoč pravnega strokovnjaka. Razen tega je kazenski postopek izredno pomemben za njegov osebni in socialno-ekonomski položaj, kakor tudi za socialno-ekonomski položaj njegove družine. Zaporna kazen bi namreč ustavila njegovo šolanje in popolnoma spremenila njegovo nadaljnje življenje, to pa bi pri njem najbrž povzročilo psihične travme in psihološka bolezenska stanja, saj njegova zavest ne bi mogla doumeti, kako in zakaj je lahko kaznovan za dejanje, ki ga ni storil. Predmetna zadeva nikakor ni očitno nerazumna. Opozoriti je tudi na dejstvo, da še noben postopek zoper nobenega od obtoženih kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ki naj bi bil izvršen na mariborski vstaji dne 3. 12. 2012, ni prišel do faze, v kateri bi s strani sodišča bilo ugotovljeno dejansko stanje in izrečena sodba, tako da tudi iz izida istih zadev ni mogoče prejudicirati izida kazenskega postopka. V navedeni zadevi pa si je sodišče v napadeni odločbi dovolilo popolni prejudic odločitve sodišča v kazenskem postopku in odločilo, da je njegova prošnja za BPP nerazumna, v nasprotju z dejanskim stanjem stvari in kot takšna neutemeljena, pri čemer je takšno ugotovitev izvedlo le na podlagi izjave navedenega policista. Tožnik pa je zaslišan pred preiskovalnim sodnikom natančno izpovedal, kaj se je dne 3. 12. 2012 dogajalo, kar tudi sedaj podrobno opredeljuje. Zato je vprašljiva resničnost in verodostojnost izjave policista. Iz vseh navedb, podanih v obtožnem predlogu, je tako jasno, da tožnik ni in ni mogel biti oseba, ki jo je opazoval policist. Ob tem pa so nelogične tudi navedbe v obtožnici, po katerih zaslišane priče naj ne bi ovrgle navedb policista. Ker ni mogel razumeti, kaj se mu očita, kje, kdaj, kako in zakaj naj bi storil očitano dejanje, je v priporu doživel tako močne psihične travme, da je zbolel in bil med priporom teden dni zdravljen. Ne želi nikogar žaliti ali neutemeljeno obtoževati, je pa v sebi prepričan, da država proti njemu vodi že vnaprej dirigiran kazenski postopek. V takšnih osebnih in postopkovnih okoliščinah pa se v kazenskem postopku ni sposoben sam braniti neutemeljenih obtožb, pač pa potrebuje odvetnika. Glede na navedeno njegova pričakovanja ali zahtevek niso v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. Ne zlorablja možnosti BPP za zadevo, za katero ne bi uporabil pravnih sredstev, tudi če bi mu njegov finančni položaj to omogočal ter njegovo pričakovanje ali zahteva tudi niso v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Nasprotno, iz navedenega je popolnoma skladno z načelom pravičnosti in morale, da se mu omogoči uresničevanje ustavne pravice do zastopanja v kazenskem postopku z zagovornikom, ki ga sam iz objektivnih razlogov ni sposoben sam plačati. Je oseba brez pravnega znanja, zato v odnosu do močnejšega državnega tožilstva v svoj bran potrebuje pravnega strokovnjaka. Zadeva je torej pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj in je pričakovani izid zadeve tudi za prosilca oziroma njegovo družino življenjskega pomena, kar pomeni, da izpolnjuje vse pogoje iz 24. člena ZBPP. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Sodno takso bo plačal takoj po prejemu plačilnega naloga sodišča. Tožba je utemeljena.

Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem pa da zadeva ni očitno nerazumna oz. da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP) in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in ekonomsko-socialni položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (druga alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP). Po tretjem odstavku navedenega člena, na katerega je tožena stranka tudi oprla svojo odločitev, se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca v nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

V obravnavani zadevi je tožena stranka glede na to, da 24. člen ZBPP pojma pravičnosti ne opredeljuje, izhajala iz okoliščin konkretne kazenske zadeve, tako da je štela, da se upoštevajo predvsem osebnost obdolženega, teža kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženec strokovno obrambo z zagovornikom. Upoštevajoč navedene okoliščine je naredila zaključek, da teža kaznivega dejanja in zapletenost postopka v konkretnem primeru ne utemeljujeta dodelitve brezplačne pravne pomoči. Sodišče se s takšnim zaključkom tožene stranke ne strinja. Ne strinja se z razlogi v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da v konkretni zadevi ne gre za zapleten postopek. Tožnik namreč v tožbi storitev očitanega mu kaznivega dejanja zanika, kar po presoji sodišča pomeni, da ni mogoče šteti, da ne gre za zapleten postopek. Tožnikovo pričakovanje ali zahtevek tudi ni v očitnem nasprotju z dejanskim stanjem stvari. Poleg tega po mnenju sodišča tožena stranka pri svoji odločitvi ni upoštevala vseh pravno relevantnih okoliščin konkretnega primera. Tako je v izpodbijani odločbi zgolj pavšalno navedla, da je treba upoštevati tudi osebnost obdolženega, ne da bi bile iz izpodbijane odločbe razvidne kakšne okoliščine, povezane z osebnostjo tožnika. Tožnik pa v tožbi navaja, da je star 19 let, da je brez pravnega znanja in da zato v odnosu do močnejšega državnega tožilstva v svoj bran potrebuje pravnega strokovnjaka, kot tudi, da je v priporu utrpel psihične travme, ki bi se z izrekom zaporne kazni, ki bi popolnoma spremenila njegovo življenje, utegnile ponoviti. Razen tega je sodišče v nekaterih svojih odločitvah (npr. sodba opr. št. I U 1807/2012 in I U 1935/2012) zavzelo stališče, da prosilec, ki zaprosi za BPP v kazenski zadevi, načeloma nima zahteve, ki bi bila lahko nerazumna, temveč ima pričakovanje, da ne bo spoznan za krivega očitanega mu kaznivega dejanja oziroma pričakovanja, ki se nanašajo na odmero kazenske sankcije in da takšno pričakovanje že po naravi stvari ne more biti ne nepravično, ne nemoralno. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sicer sklicuje na drugačno sodno prakso, vendar pa se sodišče v konkretni zadevi v zvezi z razlago pojma pravičnosti in morale sklicuje na razlago kot to izhaja iz zgoraj navedene sodbe opr. št. I U 1807/2012. Po presoji sodišča pa bi okoliščine, ki se nanašajo na razumnost zadeve oziroma na tožnikova pričakovanja v smislu tretjega odstavka 24. člena ZBPP, v konkretni zadevi lahko tudi pomembno vplivale na tožnikov osebni in socialno-ekonomski položaj, kakor tudi na socialno-ekonomski položaj njegove družine.

Po navedenem je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je bilo napačno uporabljeno materialno pravo in so v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka ponovno ugotoviti ali tožnik kot obdolženec v predmetnem kazenskem postopku izpolnjuje pogoje za brezplačno pravno pomoč v smislu obrazložitve v tej sodbi oziroma, ali je v interesu pravičnosti, da se mu dodeli zagovornika po uradni dolžnosti.

Ker je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je presodilo tudi, da mu mora tožena stranka, v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1, povrniti stroške postopka. V skladu z navedeno določbo se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07 in 107/13, v nadaljevanju Pravilnik). Na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Zadeva je bila rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca.

Sodišče tožniku še pojasnjuje, da se na podlagi 4. odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v postopku za odločanje o dodelitvi brezplačne pravne pomoči sodna taksa ne plača.