Jedro

Navzočnost oškodovanca na predobravnavnem naroku in naroku za izrek kazenske sankcije ni obvezna, saj je priglasil premoženjskopravni zahtevek, o katerem je sodišče z izpodbijano sodbo odločilo. Prav tako ne gre za osebo, katere navzočnost je obvezna na glavni obravnavi.

Sodišče prve stopnje je pri izreku enotne kazni upoštevalo kazen, ki je bila že upoštevana v pravnomočni sodbi, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obdolžencu, upoštevajoč nespremenjene določene kazni za kazniva dejanja pod točko 1., 2. in 3. izreka, izreklo enotno kazen 5 mesecev zapora.

Izrek

I. Ob odločanju o pritožbi se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji po uradni dolžnosti spremeni tako, da se obdolžencu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, upoštevajoč nespremenjene določene kazni za kazniva dejanja pod točko 1., 2. in 3. izreka izreče enotna kazen 5 (pet) mesecev zapora.

II. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Sevnici obdolženega A. A. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj goljufije po petem in prvem odstavku 211. člena KZ-1 in kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1. Obdolžencu je na podlagi 46. člena KZ-1, petega in prvega odstavka 211. člena KZ-1 (pravilno petega odstavka 211. člena KZ-1) in prvega odstavka 253. člena KZ-1 določilo kazni: za kaznivi dejanji, pod točko 1 in 2 izreka za vsako en mesec zapora, za kaznivo dejanje, pod točko 3 izreka, štiri mesece zapora, nakar je obdolžencu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 55. člena KZ-1, upoštevaje kot določene kazni v tej sodbi in enotno kazen devet let in tri mesece zapora, ki je bila obdolžencu izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici I K 52644/2017 z dne 8. 7. 2019, pravnomočni 31. 8. 2019, izreklo enotno kazen devet let in sedem mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas 6 ur pridržanja v predmetni zadevi od 15. 2. 2019 od 22.25 ure dalje in že prestano kazen po sodbah Okrajnega sodišča v Žalcu II Kr 5376/2012, Okrožnega sodišča v Celju I K 93909/2010, Okrajnega sodišča v Kopru I K 20573/2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru II Kp 20573/2017 od 15. 6. 2019 dalje. Odločilo je, da je obdolženi dolžan B. B. plačati znesek 40,00 EUR in C. C. znesek 50,00 EUR, vse v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka in plačila vseh sodnih taks.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil obdolženec brez navedbe pritožbenih razlogov, smiselno se zavzema za znižanje kazni.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po proučitvi spisovnih podatkov in razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče po sprejemu priznanja krivde na predobravnavnem naroku obdolženemu A. A. izreklo primerno kazensko sankcijo.

5. Pritožnik utemeljuje svoje zavzemanje za izrek nižje kazni z okoliščino, da sodišče prve stopnje pri odmeri kazni ni upoštevalo nobenih olajševalnih okoliščin. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje vse okoliščine, ki so upoštevne pri odmeri kazni, pravilno in natančno ugotovilo ter ustrezno ovrednotilo. V nasprotju z mnenjem pritožnika sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obdolženemu, glede na predpisano kazen za kazniva dejanja goljufije v petem odstavku 211. člena KZ-1 in kaznivega dejanja overitve lažne vsebine v prvem odstavku 253. člena KZ-1, določilo prej nizke kot visoke kazni, pri čemer je upoštevalo tudi edino olajševalno okoliščino, ki jo izpostavlja pritožnik - obdolženčevo priznanje krivde, ob pravilno ugotovljenih obteževalnih okoliščinah ne more narekovati določitev posameznih nižjih kazni in nato izrek nižje enotne kazni. Sodišče prve stopnje je v izčrpnih razlogih izpodbijane sodbe v točki 11 do 13 obrazložitve pojasnilo, katere obteževalne okoliščine je upoštevalo pri odmeri kazni in ki jih sprejema v celoti tudi sodišče druge stopnje. Ob obširni predkaznovanosti obdolženca predvsem zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje, okoliščini, da ga izrečene zaporne kazni niso odvrnile od izvrševanja novih kaznivih dejanj, načina izvršitve kaznivih dejanj, okoliščine, da ni povrnil škode oškodovancem, zgolj priznanje kaznivih dejanj, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni tista tehtna oteževalna okoliščina, ki bi utemeljevala izrek določitev nižje posamezne kazni in nato izrek nižje enotne kazni, kot to zmotno meni pritožnik.

6. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno utemeljevanje, da je bila z izostankom oškodovanca C. C. na predobravnavnem naroku in naroku za izrek kazenske sankcije kršena njegova ustavna pravica. Pritožnik sicer ne navede, katera ustavna pravica naj bi mu bila kršena, prav tako iz pritožbenih navedb ni razviden vpliv kršitve na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pregled spisa je pokazal, da je oškodovanec C. C. priglasil premoženjskopravni zahtevek, o katerem je sodišče z izpodbijano sodbo odločilo. Prav tako ne gre za osebo, katere navzočnost je obvezna na glavni obravnavi, zato zatrjevana kršitev ni podana.

7. Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu s 383. členom ZKP je pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je pri izreku enotne kazni upoštevalo kot določeno kazen tudi enotno kazen devet let in tri mesece zapora, ki je bila obdolžencu izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici I K 52644/2017 z dne 8. 7. 2019, ki je postala pravnomočna 31. 8. 2019. Na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka 377. člena ZKP je pritožbeno sodišče pribavilo spis Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 52746/2019 in ugotovilo da je bila kazen devet let in treh mesecev zapora, izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici I K 52644/2017 z dne 8. 7. 2019 z zgoraj navedeno sodbo že upoštevana v sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 52746/2019 z dne 10. 12. 2019, ki je postala pravnomočna 28. 1. 2020. Glede na pojasnjeno, je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obdolžencu, upoštevajoč nespremenjene določene kazni za kazniva dejanja pod točko 1., 2. in 3. izreka, izreklo enotno kazen 5 mesecev zapora.

8. Sodišče druge stopnje v postopku in v izpodbijani sodbi drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni zaznalo, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP).

PRAVNI POUK: Zoper to sodbo pritožba ni dovoljena.