Jedro

V 114. členu ZPIZ-1 je določeno, da ob pogojih iz 110. člena ZPIZ-1 pridobi ob zavarovančevi smrti pravico do vdovske pokojnine tudi oseba, ki je zadnja 3 leta pred smrtjo zavarovanca živela z zavarovancem v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonskih zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, ali je v takšni skupnosti živela z umrlim zadnje leto pred njegovo smrtjo in je z njim kadarkoli imela skupnega otroka. Tožnica in pokojni sta bila poročena. Kasneje sta se zaradi težav pokojnega z alkoholom razvezala. Imata dva skupna otroka. Po razvezi se je njun odnos bistveno spremenil (pokojni mož je ponovno začel sodelovati in tožnici pomagati, h gospodinjstvu je prispeval s svojim delom in denarjem, ...). Med tožnico in pokojnim je nastala izvenzakonska skupnost. Ker so bili podani vsi pogoji za pridobitev pravice do vdovske pokojnine, je tožničin tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženke št. ... z dne 23. 1. 2012 in št. ... z dne 21. 2. 2012 (I. točka izreka). Odločilo je, da ima tožnica pravica do dela vdovske pokojnine po pokojnem A.A. od 19. 4. 2011 dalje (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da o odmeri in izplačevanju vdovske pokojnine odloči s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe in da je dolžna tožnici izplačati zapadle zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka) ter zavrnilo zahtevek, da se tožnici prizna pravica do dela vdovske pokojnine pred 19. 4. 2011 (IV. točka izreka). Menilo je, da je med tožnico in pokojnim vzpostavljena življenjska skupnost, ki jo je mogoče izenačiti z zakonsko skupnostjo.

Zoper odločitev v citirani sodbi (razen v zavrnilnem delu) se pritožuje toženka. Meni, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ker je izrek sodbe v nasprotju sam s seboj in se takšna sodba ne da preizkusiti oz. izvršiti. Sodišče je v 2. točki izreka odločilo, da ima tožnica pravico do dela vdovske pokojnine, v 3. točki pa toženki naložilo, da tožnici odmeri in izplača vdovsko pokojnino. Priznana pravica ne ustreza izplačilnemu znesku, ki je toženki naložen v 3. točki izreka navedene sodbe. Vdovska pokojnina je namreč odmerjena v višini 70 % od pokojnine, ki uživalcu pripada ob smrti, del vdovske pokojnine pa predstavlja 15 % zneska vdovske pokojnine in v tem primeru tožnica lahko ostane uživalka še svoje pokojnine. Iz tožbenega zahtevka tožnice je razvidno, da ta uveljavlja pravico in izplačilo do dela vdovske pokojnine in ne izplačilo do vdovske pokojnine. Pritožba prav tako meni, da v danem primeru niso izpolnjeni vsi elementi življenjske skupnosti, ki je po predpisih o zakonskih zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. Tožnica je v predsodnem postopku izpovedala, da se odnos bivšega zakonca do alkohola tudi po razvezi zakonske zveze ni spremenil, da pokojni ni imel možnosti, da bi po razvezi živel neodvisno, v drugem stanovanju, ker ni imel denarnih sredstev za preživetje in je vse zapravil za alkohol in cigarete. Tožnica je pred in po razvezi zakonske zveze zanj skrbela in ga negovala, saj je bil tudi sladkorni bolnik. V sodnem postopku je zatrjevala, da je bil njun odnos po razvezi boljši, saj se ni nikamor odselil, ker je bil nanjo navezan, manj je tudi pil. Ko je bila v službi je mož ponovno začel delati, kuhati kosilo, skrbeti za hišo ter sodeloval ko so prišlo obiski, vnuki ter prispeval k stroškom gospodinjstva. Skupaj sta spala v isti postelji, med njima je bila tudi čustvena navezanost. Tožbo za razvezo je vložila, ker je želela, da bi mož prenehal piti. Iz obeh izpovedi izhaja, da tožnica in bivši pokojni mož po razvezi zakonske zveze v letu 2007 nista živela v izvenzakonski skupnosti. Živela sta sicer v isti hiši in tožnica je zanj skrbela, vendar tožnici ni uspelo dokazati, da je med njima obstajala svobodna odločitev obeh partnerjev, da živita skupaj kot mož in žena, na podlagi obojestranske čustvene navezanosti, vzajemnega spoštovanja, zaupanja in medsebojne pomoči, sporazumnega odločanja o skupnih zadevah, sorazmernega prispevanja k preživljanju, skupnega upravljanja in razpolaganja s skupnim premoženjem, kot je to določeno v 13. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. RS, št. 69/04). Bivša zakonca sta bila prisiljena v skupno bivanje zaradi stanovanjskih in premoženjskih razmer. O obojestranski čustveni navezanosti tožnica in zaslišani priči v predsodnem postopku niso vedele izpovedati ničesar. Iz razlogov sodbe o razvezi je razvidno, da je tožnica s tožbo zahtevala razvezo zakonske zveze, saj je skupno življenje zaradi alkoholizma, nasilja in medsebojne odtujitve postalo nevzdržno. Sodišče je subjektivne dokaze ocenilo nepravilno, saj so v nasprotju z objektivnimi dokazi, predvsem iz razlogov v razvezani sodbi in tudi z upoštevanjem, da je zakonska zveza bila razvezana v letu 2007 (ker ni časovno odmaknjeno od dneva smrti), ter omenjeno izpovedjo tožnice v predsodnem postopku. Spremenjena izpoved tožnice v sodnem postopku pomeni zgolj sledenje interesov tožnice in ji ni mogoče šteti za verodostojno in resnično. To, da je tožnica, kot zakonita dedinja navedena kot zunajzakonska partnerica v sklepu o dedovanju po pokojnem A.A., ne dokazuje obstoja zunajzakonske skupnosti. To ne dokazuje tudi račun za izdelavo nagrobnega spomenika, niti zaznamba v potrdilu gospodinjske evidence z dne 14. 4. 2011, da je bila skupaj v gospodinjstvu s pokojnim in tako ni mogoče zaključiti, da bi imela življenjska skupnost med tožnico in pokojnim potrebne vidne posebnosti zakonske skupnosti, ki mora temeljiti na fizično - naravnem, moralo - duhovnem, intimnem in ekonomskem pomenu.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo toženke, v katerem navaja, da pritožbene navedbe v celoti prereka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišč je opravilo preizkus sodbe sodišča prve stopnje v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP. Pri tem preizkusu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, niti tiste, ki jo navaja pritožba. Sodišče prve stopnje je sodbo obrazložilo z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih zato ne ponavlja. Glede na pritožbene navedbe le še dodaja.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke št. ... z dne 21. 2. 2012, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, OE B., št. ... z dne 23. 1. 2012. S slednjo je bila tožnici zavrnjena zahteva za priznanje pravice do dela vdovske pokojnine po zavarovancu A.A., rojenemu 29. 5. 1951, ki je umrl 16. 12. 2009. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je glede na datum vložitve vloge tožnice podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99). V poglavju 5 cit. zakona so določene pravice za primer zavarovančeve smrti. V 114. členu je določeno, da ob pogojih iz 110. člena ZPIZ-1 pridobi ob zavarovančevi smrti pravico do vdovske pokojnine tudi oseba, ki je zadnja 3 leta pred smrtjo zavarovanca živela z zavarovancem v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonskih zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, ali je v takšni skupnosti živela z umrlim zadnje leto pred njegovo smrtjo in je z njim kadarkoli imela skupnega otroka. Toženka se ne strinja s tem, da ugotovljena dejstva, ki se nanašajo na skupno življenje in bivanje tožnice in pokojnika, ustrezajo abstraktnemu pojmu zunajzakonske skupnosti.

Sodišče prve stopnje je imelo zadostno oporo za svojo ugotovitev, da sta pokojni in tožnica živela v izvenzakonski skupnosti, v izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je ocenilo listinske dokaze v sodnem in upravnem spisu ter zaslišalo tožnici kot stranko v postopku.

Tožnica in pokojni A.A. sta bila poročena od leta 1976 dalje in sta se v letu 2007, predvsem zaradi težav A.A. z alkoholom, razvezala. O tem je tožnica podrobneje izpovedala na glavni obravnavi. Po razvezi je skupnost tožnice in pokojnika trajala še več kakor 2 leti. V tem času sta tožnica in pokojni, ne samo živela skupaj v ekonomski skupnosti temveč tudi v isti sobi in postelji. Med njima je nastala navezanost, saj ji je mož ob razvezi obljubil, da bo nehal piti in da bosta lahko normalno skupaj živela naprej in skupaj delala. Po razvezi je res manj pil kot prej in so se razmere izboljšale. Hodila je v službo, mož pa je ta čas doma pripravil kosilo, naredil stvari okrog hiše, pokosil, pripravil drva, dajal ji je tudi denar od pokojnine za gospodinjstvo, skupaj sta hodila na obiske k prijateljem in k otrokom, na sprehode, skratka obnašala sta se kot bi bila poročena. Med njima je obstajala čustvena navezanost in so se stvari po razvezi bistveno izboljšale.

Sodišče prve stopnje je določno pojasnilo, zakaj je štelo, da je med tožnico in pokojnim obstajal izvenzakonska skupnost in v čem se je ta tudi navzven manifestirala. Takšnemu stališču se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Da bi obstajala izvenzakonska skupnost ne pomeni, da mora biti ta idealna, kakor to navaja v pritožbi toženka. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da se je po razvezi bistveno spremenil odnos A.A. do tožnice. Pokojni mož tožnice je ponovno začel sodelovati in ji pomagati ter prispeval k gospodinjstvu s svojim delom in s svojim ravnanjem, tudi z denarjem, sodeloval je, ko so prišli na obisk vnuki, prijatelji, na obiske je hodil skupaj s tožnico, z vnuki na sprehode, medsebojno sta si v vsakdanjem življenju pomagala. Oba skupna otroka sta ob izdaji sklepa o dedovanju potrdila, da je tožnica z zapustnikom živela v izvenzakonski skupnosti in tudi navzven sta veljala kot mož in žena, kar sta nenazadanje potrdili tudi priči, zaslišani v predsodnem postopku pri toženki. Navedeno po stališču pritožbenega sodišča v zadostni meri konkretizira abstraktno normo iz 13. člena ZZZDR in potrjuje stališče sodišča prve stopnje, da je med tožnico in A.A. po razvezi nastala ne ekonomska temveč izvenzakonska skupnost. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da je izrek sodbe nejasen in sam s seboj v nasprotju. Tožnica je v predsodnem postopku zahtevala priznanje pravice do dela vdovske pokojnine. Toženka je, že z citiranimi odločbami, ta zahtevek tožnice zavrnila. Sodišče prve stopnje je pravilno odpravilo navedeni odločbi o zavrnitvi tožničinega zahtevka in tožnici priznalo pravico do dela vdovske pokojnine ter toženki naložilo, da o odmeri in izplačevanju sicer vdovske pokojnine (123. člen ZPIZ-1 in v zvezi s 4. točko 123. člena) odloči s posebno odločbo. Toženka bo pri izvršitvi sodbe v 3. točki upoštevala določbe 122. do 126. člena ZPIZ-1. Upoštevajoč navedeno ni mogoče slediti pritožbeni navedbi toženke, da obstaja nasprotje v izreku izpodbijane sodbe ter da se sodba ne da preizkusiti oz. izvršiti. Tako da tudi ni podane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi zaradi katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.