Jedro

Predpisi, na katere se sklicuje tožilstvo, ne določajo, da je v primeru zakupa odjemalec toplote zakupnik. Zato je tožeča stranka to vprašanje lahko uredila v svojih splošnih pogojih. Splošni pogoji so določali, da je odjemalec toplote oseba, ki je lastnica objekta oskrbovanega s toploto.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. Dosedanji potek postopka

1. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje, tako da je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi, s katerim je Okrajno sodišče naložilo toženi stranki, naj tožeči stranki plača znesek 82,50 evrov z zakonitimi zamudnimi obrestmi in ji povrne stroške izvršilnega postopka.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je Državno tožilstvo vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

3. Sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo obema pravdnima strankama. Odgovor je podala pooblaščenka tožeče stranke. Ta ni odvetnica, zato sodišče tega procesnega dejanja ni upoštevalo (tretji odstavek 86. člena ZPP).

Ugotovljeno dejansko stanje

4. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: - tožeča stranka je – ne da bi bila o tem sklenjena pisna pogodba - dobavljala toplotno energijo poslovnim prostorom v lasti tožene stranke, ki jih je na podlagi pogodbe o lizingu uporabljala tretja oseba - jemalec lizinga; - tožena stranka je tožečo stranko obvestila, da poslovne prostore uporablja jemalec lizinga.

B.

Navedbe Državnega tožilstva

5. Z odločitvijo, da mora stroške ogrevanja poslovnih prostorov, ki jih na podlagi pogodbe o lizingu uporablja tretji – jemalec lizinga - plačati lastnik poslovnih prostorov – dajalec lizinga - naj bi sodišče zmotno uporabilo splošne pogoje, ni pa uporabilo tretjega odstavka 589. člena Obligacijskega zakonika (OZ), 19. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP), ne 3. in 15. člena Akta o določitvi metodologije za določitev splošnih pogojev za dobavo in odjem toplote iz distribucijskega omrežja (Uradni list 74/2005 – Akt) v zvezi s 33. členom Energetskega zakona (Ur. l. RS 79/99 – EZ).

C.

Presoja utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti

6. Državno tožilstvo navaja, da je vprašanje pomembno za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava in da sodne prakse Vrhovnega sodišča glede tega vprašanja ni. Vrhovno sodišče se glede tega vprašanja res še ni izreklo. Lizing kot moderen način financiranja predstavlja pomemben in v praksi pogosto uporabljen, pa v zakonodaji nepopolno izdelan pravni institut. Pravno vprašanje, ki se je izostrilo v tem sporu, se pojavlja v številnih primerih. Vrhovno sodišče glede na to ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji za dopustnost zahteve za varstvo zakonitosti iz prvega odstavka 367.a člena ZPP (tretji odstavek 385. člena ZPP).

7. Prvi odstavek 391. člena ZPP določa, da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državno tožilstvo v svoji zahtevi.

8. Tretji odstavek 33. člena EZ določa, da mora dobavitelj s končnimi odjemalci skleniti pogodbo o dobavi. Podobno določa prvi odstavek 15. člena Akta: Pogodbo o dobavi in odjemu skleneta distributer toplote in odjemalec toplote … Kolikor pogodba o dobavi in odjemu ni sklenjena v pisni obliki, pa odjemalec toplote dejansko odjema toploto, se domneva, da je bila pogodba sklenjena.(1) Ne glede na to, da ni bila sklenjena pisna pogodba, lahko torej tožeča stranka toploto, dobavljeno na odjemno mesto v lasti tožene stranke, zaračunava na pogodbeni osnovi. Vprašanje je le, kdo je v spornem primeru odjemalec toplote – s kom (se torej domneva, da) je bila sklenjena pogodba o dobavi in odjemu toplote.

9. Tretji odstavek 589. člena OZ ne daje odgovora na to vprašanje. Vrhovno sodišče soglaša s stališčem tožilstva, da se za razmerja pri lizingu lahko smiselno uporabljajo (tudi) določbe o zakupni (najemni) pogodbi. Tretji odstavek 589. člena OZ določa, da … stroški same rabe (stvari) gredo v breme zakupnika. Ne da bi se opredelilo glede vprašanja, ali so stroški ogrevanja „stroški same rabe stvari“, sodišče ugotavlja, da določba, da „gredo v breme“ (zakupnika), še ne pomeni, da je za plačilo dobav oziroma storitev, ki povzročajo takšne stroške, ne glede na to, kdo je takšno dobavo oziroma storitev naročil, dobavitelju oziroma izvajalcu storitve zavezan neposredno zakupnik. Obremenitev zakupnika – v spornem primeru jemalca lizinga - je stvar notranjega razmerja med dajalcem in jemalcem lizinga. Določba tretjega odstavka 589. člena OZ ne posega v načelo relativnosti pogodbenih razmerij: pogodba (na podlagi katere so nastali stroški), ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki.(2) Končna obremenitev, skladno z določbo tretjega odstavka 589. člena OZ, se doseže s tem, da mora zakupnik povrniti zakupodajalcu „stroške same rabe“, ki jih je ta morda moral plačati namesto njega. Da v takšnih razmerjih „breme“ še ne pomeni tudi obveznosti plačila, izhaja med drugim iz določbe drugega odstavka 589. člena OZ, ki določa naravi zakupne pogodbe ustrezno naložitev „bremena“, ne da bi bilo s tem poseženo v načelo relativnosti pogodbenih razmerij. Z odločitvijo, da je pogodbeni zavezanec za plačilo dobavljene toplote tožena stranka, določba tretjega odstavka 589. člena OZ torej ni bila prekršena.

10. Odgovora na vprašanje, kdo je v spornem primeru odjemalec toplote, pa tudi v določbi 19. člena ZPSPP ni mogoče najti. Ta govori o stroških skupnih naprav in skupnih storitev v stavbi.(3) Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje ne izhaja, da so predmet tožbenega zahtevka terjatve iz naslova ogrevanja skupnih naprav. Poslovni prostori niso skupne naprave. Njihovo ogrevanje ne predstavlja skupnih storitev v stavbi. Zato Vrhovnemu sodišču tudi ni treba odgovoriti na vprašanje, ali določba, da mora najemnik plačevati „povračilo“ za navedene stroške, pomeni, da jih mora plačevati neposredno izvajalcu oziroma dobavitelju ne glede na to, kdo jih je naročil. Tudi določba 19. člena ZPSPP torej v izpodbijani sodbi ni bila zmotno uporabljena.

11. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožilstva na določbo pogodbe o finančnem lizingu, po kateri vsi stroški, povezani s predmetom lizinga bremenijo lizingojemalca in jih mora ta plačevati neposredno izvajalcem storitev. S stališča dobavitelja oziroma distributerja toplote je pogodba o lizingu res inter alios acta, ki zanj ne ustvarja nobenih pravic oziroma obveznosti. Glede tega vprašanja velja smiselno, kar je bilo povedano o pomenu določbe 589. člena OZ. Tudi okoliščina, da je tožena stranka s to pogodbo seznanila tožečo stranko, še ne pomeni, da je jemalec lizinga postal odjemalec toplote in s tem pogodbena stranka. Do veljavnega prevzema dolga pa s takšnim obvestilom tudi ni prišlo, saj ni izkazano, da bi bila tožeča stranka vanj privolila (prvi odstavek 427. člena OZ).

12. Jasnega odgovora na vprašanje, kdo je odjemalec toplote, torej tisti, ki ga veže pogodbena obveznost, da plačuje dobavljeno toploto, pa ne dajejo niti tretji odstavek 33. člena EZ in tudi ne določbi 3. in 15. člena Akta.

13. Tretji odstavek 33. člena EZ govori o končnem odjemalcu, tega pojma pa ne pojasnjuje. Pojem je pomensko odprt. Če se opravlja dobava toplote brez pisne pogodbe, je treba „končnega odjemalca“ najti z razlago, ponujajo pa se vsaj lastnik nepremičnine, ki se ogreva, tisti, ki nepremičnino uporablja, z možnimi različnimi izidi tudi glede na to, na kakšni pravni podlagi (ali tudi brez nje) jo uporablja.

14. Določba 3. člena Akta definira odjemalca za primer, ko je sklenjena pisna pogodba: odjemalec toplote je vsaka fizična ali pravna oseba, kateri distributer toplote na podlagi pisne pogodbe dobavlja ... Določba drugega odstavka 15. člena Akta, da „se domneva“, da je bila pogodba sklenjena, kadar odjemalec dejansko odjema toploto, pa ravno tako zahteva razlago, kdo je tisti, ki „dejansko odjema toploto“. Možna bi bila razlaga, da je to tisti, ki se z dobavljeno toploto „dejansko greje“. Takšna razlaga bi postavila dobavitelja toplote pred nesprejemljivo negotovost: na podlagi nejasnega dejanskega stanja bi moral ugotavljati, s katero osebo je pravzaprav v pogodbenem razmerju: z lastnikom, najemnikom, morda podnajemnikom prostorov, ki jim dobavlja energijo. Če so prostori prazni, potemtakem tistega, ki dejansko odjema toploto, in s tem pogodbenega razmerja in obveznosti plačila sploh ni.

15. Ni torej res, da bi predpisi, na katere se sklicuje tožilstvo, določali, da je v primeru zakupa odjemalec toplote zakupnik. Zato je tožeča stranka to vprašanje lahko uredila v svojih splošnih pogojih. V času nastanka spornih obveznosti so za dobavo toplote pri tožeči stranki veljali Pogoji za dobavo in odjem toplote iz vročevodnega omrežja JP Energetika Ljubljana d. o. o. (Ur. l. RS 76/97 – Splošni pogoji). Te je sprejel ustanovitelj na podlagi pooblastila v 26. členu Zakona o gospodarskih javnih službah (Ur. l. 32/93 - ZGJS). Z objavo v Uradnem listu so pridobili veljavnost predpisa. Splošni pogoji so v drugem odstavku 2. člena določali, da je odjemalec toplote … oseba, ki je lastnica objekta … oskrbovanega s toploto. Drugi odstavek 17. člena je za primer, da pogodba o odjemu ni bila sklenjena v pisni obliki, določal, da se šteje, da je pogodbeno razmerje med dobaviteljem in odjemalcem nastalo z dnem dobave toplote. Za ta primer je tožeča stranka v Splošnih pogojih poleg odjemalca - lastnika – ki je v vsakem primeru pogodbena stranka, uvedla še pojem „dejanskega uporabnika toplote“, ki poleg odjemalca nerazdelno odgovarja za nastale obveznosti. Takšna ureditev ne nasprotuje nobenemu predpisu višje hierarhične ravni in je tudi logična. Ščiti dobavitelja, ki nima vpliva na to, kdo se bo grel, kdo bo torej dejanski uporabnik toplote in s tem, če naj obvelja tožilčeva razlaga, njegov dolžnik. Dobavitelj nima vpliva na to, s kom bo na ta način stopil v pogodbeno razmerje. Ne obvladuje tveganja morebitne neplačevitosti takšnih prejemnikov njegovih dobav oziroma storitev in tudi nima koristi od tega, da prostore, ki jih ogreva lastniku, uporablja tretja oseba.

16. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je zahteva za varstvo zakonitosti vložena. Zato jo je zavrnilo (378. v povezavi z drugim in prvim odstavkom 391. člena ZPP).

Op. št. (1): Drugi odstavek 15. člena Akta.

Op. št. (2): Prvi odstavek 125. člena OZ.

Op. št. (3): 19. člen ZPSPP: Če v pogodbi ni drugače določeno,mora plačevati najemnik najemnino mesečno vnaprej, in sicer najkasneje do petega dne v mesecu, ter povračilo za stroške uporabe skupnih naprav in za skupne storitve v stavbi.