Jedro

Ugotovitev, da tožnik v izvorni državi ni bil preganjan oz. mu ni bila povzročena resna škoda, še ne pomeni, da tožnik ne more imeti utemeljenega strahu pred bodočim preganjanjem oziroma povzročitvijo resne škode. Toženka navedenega zaradi naslonitve na določbo drugega odstavka 30. člena ZMZ-1 sploh ni obravnavala, s čimer sta povezani tudi ugotovitvi toženke, da tožnikova sprememba vere ni pristna in da so imela njegova dejanja od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

Toženka bi morala ne glede na to, da tožniku ne verjame, da so bile izvršene dejavnosti v povezavi s spremembo vere "pristne", ugotavljati, ali bi bil tožnik zaradi teh dejavnosti, tj. zaradi krsta v evangeličanski cerkvi, ob vrnitvi v Iran izpostavljen preganjanju ali resni škodi.

V konkretnem primeru ni nujno odločilno, ali je tožnik dejansko spremenil vero in ima lastnost, na podlagi katere bi bil lahko preganjan, pač pa je bistveno vprašanje, ali lahko takšno lastnost, tj. spremembo vere iz muslimanske v evangeličansko, tožniku pripiše subjekt preganjanja.

Od tožnika nikakor ni moč zahtevati, naj svojo veroizpoved v primeru vrnitve v Iran skriva (iz splošnih informacij o izvorni državi tožnika je razvidno, da težav načeloma ne bi smel imeti, če bi svojo vero prakticiral le v zasebnosti in vere ne bi oznanjal, razen če ga sorodniki ne bi naznanili oblastem; da pa oče zelo nasprotuje njegovi spremembi veroizpovedi, je tožnik izpovedal). Po praksi Sodišča Evropske unije nobeno od pravil Kvalifikacijske direktive ne določa, da je treba pri presoji tveganja, da se v nekem okolju dejansko utrpijo dejanja preganjanja, upoštevati možnost, ki naj bi jo imel prosilec, da se izogne nevarnosti preganjanja tako, da se odpove verski praksi in s tem zaščiti, ki mu jo direktiva zagotavlja s priznanjem statusa begunca.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-641/2016/14 (1312-02) z dne 31. 1. 2017 se odpravi in se prošnji za priznanje mednarodne zaščite prosilca A.A. , roj. ... 1994 v kraju Shiraz, Islamska republika Iran, državljan Islamske republike Iran, ugodi ter se mu prizna status begunca.

II. Sodna odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve pravnomočne odločbe tožniku velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito. V odločbi toženka najprej povzema, kaj je tožnik povedal ob podaji prošnje 4. 3. 2016 in kaj na osebnem razgovoru 5. 10. 2016, ter ugotavlja, da je tožnikova istovetnost nedvomno izkazana. Iz Irana je tožnik sredi decembra 2016 odšel v Turčijo, kjer je ostal 10 dni in nato odšel v Grčijo, kjer je ostal približno 15 dni. Hotel je v Nemčijo, pa so ga na avstrijski meji zavrnili in vrnili v Republiko Slovenijo (RS). V Centru za tujce v Postojni je bil nastanjen 2 dni in 18 dni v Lendavi, nato pa je na Policijski postaji za izravnalne ukrepe Ljubljana dne 1. 3. 2016 podal izjavo, da želi vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, zato je bil prepeljan v Azilni dom v Ljubljano.

2. Toženka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje s težavami zaradi spremembe vere v povezavi z versko pripadnostjo evangeličanski veri. Navaja, da je v Iranu za spremembo vere predvidena smrtna kazen. Začel se je zanimati za krščanstvo. Generalno se v islamu dogajajo grozne stvari. Ustanovitelj B.B. jih je učil o krščanski veri in jim podajal informacije o prednosti krščanstva. Oblasti so ga zaprle teden dni, preden je zapustil Iran. Cerkvene aktivnosti je izvajal v svoji hiši. Nenadoma ni bilo več nikogar in ugotovili so, da so ga zaprli. Ker so se bali, da jih bo izdali, so državo raje zapustili. Na predavanjih učitelja B.B. je bil vse skupaj enkrat tedensko, skupaj kakih devet mesecev. Včasih so se srečevali tudi dvakrat tedensko. V Iranu ni bil krščen, saj tam te možnosti ni. Nikjer v Iranu bi ne bil varen. Tudi, če bi živel drugod, bi ga našli in bi bil ogrožen. Kot kristjan bi se ne mogel skriti. V Iranu mu osebno ni nihče grozil, je pa bil prestrašen in je zato odšel. V primeru vrnitve v Iran bi ga na letališču aretirali in odpeljali na zaslišanje. Zagotovo je na zaslišanju B.B. izdal njihova imena. C.C., mamin sorodnik, je spremenil vero in je v zaporu, ker je bil v preteklosti povezan z vlado, ni bil usmrčen. Iz spisa je razvidno, da je bila prošnja podana s pomočjo prevajalca za farsi jezik, pri čemer je prosilec navedel, da razume prevajanje v celoti in nanj nima pripomb.

3. V nadaljevanju toženka povzema navedbe tožnika na osebnem razgovoru 5. 10. 2016, in sicer je tožnik navedel, da prihaja iz verne družine in svoje vere ni spremenil zlahka. Vzgojen je v islamskih vrednotah. Leta 1391 (2013), se je odločil, da dobi več informacij o islamu. Zaradi tega je odšel v versko šolo po imenu Č., katere predstojnik je ajatola D.D., v kraju Shiraz. Šest mesecev je intenzivno vsakodnevno poslušal učne ure in se učil o islamu. V koranu ga je zbodlo to, da Bog pravi, da ne želi čaščenja, toda v praksi ga je bilo treba vedno častiti. Treba je bilo moliti k njemu trikrat dnevno. Boga je bilo treba sprejemati z vsem svojim bitom, hkrati pa ustrahuje človeka; če boš izpustil molitev dnevno, boš prikrajšan nebeške radosti. To ga ni prepričalo. Drugo poglavje korana govori samo o nasilju in ubijanju. Vse to je povzročilo, da se je oddaljil od vere, ki je bila vera njegove družine in njegovih prednikov. Islamska vera je zanj kot voda, ki jo natočiš v steklenico in jo zapreš ter po mesecu dni odpreš. Takrat je ta voda nepitna. Podvomil je in sedaj misli, da islam ni vera, ki je bila oznanjena s strani Boga, kajti kakšna je vera, ki spodbuja človeka k nasilju, k pobijanju in na koncu pravi, da je Bog dobrosrčen in usmiljen. V Iranu je profesionalno igral nogomet. Po preučevanju islama je celo zanikal obstoj Boga. Postal je jezen človek in z jezo nasprotoval, če je kdo omenjal Boga oziroma preroke in njihova dela. Nekega dne se je skregal s klubskim soigralcem, ko sta debatirala o veri. Na stran ga je poklical drugi soigralec, ki je bil rojen kristjan. Oba njegova starša sta bila kristjana in ga vprašal, zakaj zanika Boga in mu začel razlagati o svoji veri. To je bilo leta 1393 (2014) v avgustu ali septembru. Povedal mu je, kako je v krščanstvu. Začel je primerjati med tem, kar je zapisano v koranu o Jezusu in krščanstvom in o tem, kar mu je povedal E.E. (soigralec). Bila sta v istem klubu in skupaj so trenirali trikrat tedensko. Sam je začel raziskovati o krščanstvu, kajti krščanska vera je vera dobrosrčnosti, dobrodelnosti, prijateljstva in sožitja. O krščanstvu je raziskoval s pomočjo interneta, na spletnih straneh Masihijad news, imenuje se tudi mohebat news in je v farsiju. Pri krščanstvu ga je najbolj pritegnilo Kristusovo žrtvovanje za človeštvo, zaradi česar so ga tudi pribili na križ. Glede krščanstva je tožnik navedel, da je bil Jezus rojen devici Mariji pred več kot 2000 leti in bil križan zaradi grehov človeštva. V starih časih je bila v krščanstvu za prešuštvo predpisana usmrtitev s kamenjanjem, v novejših časih pa za prešuštvo ni določene predpisane kazni. Za protestantizem in ne za katolicizem ali pravoslavno vejo, kot so npr. Armenci v Iranu, se je odločil, ker je v Iranu 95 % vseh kristjanov protestantov. Sam je bil o krščanstvu ozaveščen oziroma uveden v vero pri protestantih. Ni pomembno, katere veje kristjan je, zanj je pomembno, da vsi kristjani verujejo v Jezusa Kristusa. Med vejami krščanstva so neke razlike. Protestantje ne priznavajo papeža. Ostali kristjani Marijo častijo kot sveto, protestantje pa pravijo, da je Marija seveda pomembna in zaslužna, ker je rodila Jezusa. Protestantje ne verjamejo, da bi cerkev morala biti kraj, ki je okrašen. Priznavajo obhajilo in krst. Protestantizem človeka pusti svobodnega in nima omejitev, kot so v katolicizmu, ki omejuje poroko duhovnikov. Protestantje ne verjamejo v odpustke grehov s spovedjo. V Cerkvi se izvaja demokracija v smislu, da je lahko najmanjši človek največji. Krščanstvo je spoznal preko protestantizma. Zanj ni pomembno, da je protestant ali katolik, temveč to, da se vsi spoštujejo in upoštevajo drug drugega in verjamejo v Jezusa Kristusa. Ni razlike med katoliškimi in protestantskimi prazniki. Praznuje se Vnebovzetje, Velika noč in Božič. Pozna molitev Oče naš. V Iranu so molili molitev z imenom odpuščanje. V Iranu je obiskoval domačo cerkev v Shirazu, enkrat ali dvakrat tedensko, včasih pa za kakšen mesec dni ne, zaradi varnostnih razlogov. O terminih srečanj in lokacijah so se dogovarjali sproti. Bilo jih je od pet do največ sedem ljudi. Zaradi varnosti so se dogovarjali preko telefonskih aplikacij Whatsup ali Viber. Zaradi zelo dobre varnostno obveščevalne službe Irana so bili zelo previdni. Vsakokrat so bili na drugi lokaciji. Na srečanjih so primerjali Koran z evangelijem in razpravljali o vsebinah. F.F. je vodil srečanja. Zaradi varnostnih razlogov na srečanjih niso imeli nobenega križa ali kakršnihkoli drugih znakov krščanstva. Glede tega, kaj mu v vsakodnevnem življenju pomeni sprememba vere, kako se odraža v njegovem življenju, je navedel, da se je v prispodobi utapljal v morju. Komaj je še dihal, pojavila pa se je roka, ki ga je potegnila iz vode. To je bila roka Jezusa Kristusa, ki ga je potegnila iz globoke teme na svetlo. Bil je vzgojen v islamski veri, ki uči nasilja. Človek, ki je vzgojen v tej veri, ne more biti mirnega duha in ne more biti miroljuben, temveč jezen in agresiven, kakršen je bil sam. Kljub temu, da je islam vera njegovih prednikov izpred 1400 let, je ni začutil. Odkar je spoznal in postal kristjan, ga ta vera vedno bolj vsrkava vase. To kar uči krščanstvo, je dobrosrčnost in dobrodelnost. Ni več jezen in agresiven človek, kakršen je bil in sedaj živi to dobrosrčnost. Odločitev za spremembo vere je v njemu dozorela tri do štiri mesece po tem, ko jo je začel raziskovati. To je bilo 20. 8. 1393 (11. 11. 2014), kar je bilo zanj ponovno rojstvo. To je bil dan, ko je s srcem sprejel verovanje v Jezusa Kristusa. Edina oseba, ki je o spremembi vedela, je bila njegova mama. Pozneje je o tem izvedel tudi oče in spremembi je zelo nasprotoval. Sam mu je povedal. Brat in sestra sta o spremembi izvedela, ko je prišel sem. Starša sta ga želela odvrniti od namere, toda tako se je odločil. Kljub spremembi vere se islamskih verskih obredov ni udeleževal. Spremembe vere ni izkazoval, ker bi bil usmrčen. Prakticiral jo je potihoma. Ko je začel spraševati o islamu, na vprašanja ni dobil odgovora in o njem spoznal določene stvari. Vero je zapustil. Ko je postal kristjan, je Boga začutil in na ljudi je začel gledati drugače, in sicer je na vsakega gledal kot na božje bitje, ki si je enak z ostalimi ne glede na versko prepričanje, raso, barvo kože in narodnost. V Iranu ni bil krščen, ker se krst tam zaradi varnostnih razlogov ne izvaja. Za krst je treba odpotovati v druge države in se potem vrniti. Krstil se je 13. 3. 2016. Pred krstom je obiskoval cerkev, v Azilnem domu pa so imeli srečanja, ki jih je vodil rojak in ki je že dolga leta kristjan in ki jih je poučeval o veri. V Sloveniji, v protestantski cerkvi v Ljubljani obiskuje verske obrede, ki jih vodi brat G.G. S strani državnih ali paradržavnih organov mu v Iranu ni nihče ne posredno niti neposredno grozil. Približno teden dni preden je zapustil Iran, je bil v svoji delavnici. Poklical ga je prijatelj z nogometa, ki ga je uvedel v krščanstvo, in mu povedal, da so oblasti odkrile neko domačo cerkev in da je Etalat prijel njihovega H.H. Bil je v šoku. Rekel mu je, naj izgine. Povedal mu je, da če ga Etalat najde, ga bodo zaprli in tako dolgo mučili, da bo povedal še o ostalih članih. Rekel je, da bodo na ta način našli in prijeli vse. Odšel je domov, o dogodku je povedal tudi staršema, ki sta se odločila, da mu uredita pot iz države, saj sta vedela, da je zanj prenevarno, če ostane v Iranu. Sam se ne boji, tudi smrti ne, toda mati bi zelo trpela zaradi njegove smrti. Zato se je odločil, da Iran zapusti. Po odhodu iz Irana ga s strani oblasti ni nihče iskal, niti pošte ni prejel. Ko je prišel v Slovenijo, se je povezal s prijateljem, ki ga je uvedel v krščanstvo in ta mu je povedal, da ni nobenih informacij o H.H. Ni možno, da bi lahko živel v katerem drugem kraju v Iranu. Na vprašanje, ali bi lahko v Iranu živel na način, da svoje vere ne bi izražal, je tožnik navedel, da Evangelij pomeni dobre novice in poglavje v njem govori, da je treba krščansko vero širiti. Želi tisto, kar je sam sprejel, širiti dalje. Če bo po neodobritvi mednarodne zaščite vrnjen v Iran in bi ostal zvest novi veri, bi ga čakala smrtna kazen. Če bi ne bil usmrčen, bi bil dolgo časa zaprt. Sam ne bi ponovno sprejel islama, ker je veliko izgubil zaradi svojega prepričanja.

4. Toženka ugotavlja, da so bile izjave, ki jih je prosilec podal ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru, večinoma skladne. Toženka ugotavlja, da je prosilec notranje verodostojen. Izjave, ki jih je podal prosilec tako ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito dne 4. 3. 2016, kot tudi na osebnem razgovoru dne 5. 10. 2016, ne odstopajo od preučenih verodostojnih informacij. Glede verjetnosti obstoja dogodkov, kot jih je tožnik opisal, toženka ugotavlja, da tožniku ni mogoče očitati, da se ni kar najbolj potrudil pri utemeljevanju svojih prošenj. Tako iz prošnje za mednarodno zaščito, kot tudi iz zapisnika o opravljenem osebnem razgovoru je razvidno, da je tožnik odgovarjal na zastavljena vprašanja in poskušal predstaviti svoje razloge za zapustitev izvorne države. V zvezi z okoliščinami izraženega namena vložitve prošnje toženka ocenjuje, da je tožnik v Slovenijo, vstopil 14. 2. 2016, šele 1. 3. 2016 pa je zaprosil za mednarodno zaščito, ki jo je formalno vložil 4. 3. 2016. Zato toženka ugotavlja, da ni zaprosil takoj, ko je to bilo mogoče, niti ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, zaprosil pa je zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države.

5. Glede tožnikove splošne verodostojnost toženka ugotavlja, da je mogoče izjave, ki jih je podal prosilec in za katere je pristojni organ sicer ugotovil, da so večinoma skladne, v povezavi z vsemi preučenimi informacijami o izvorni državi, predloženimi s strani tožnika, oceniti za malo verjetne, prav tako ugotavlja, da so tožnikove izjave glede obiskovanja domačih cerkva v Iranu neprepričljive in zavajajoče, njegove navedbe glede siceršnjega prakticiranja krščanske vere v Iranu pa niso bile prepričljive. Po mnenju toženke tožniku zaradi njegovega ravnanja in dejstva, da se je krstil deveti dan po prihodu v Slovenijo, ni mogoče verjeti, da je resnično spremenil vero. Tožnik svojo prošnjo utemeljuje s tem, da ga je strah groženj s smrtjo zaradi spremembe veroizpovedi. Toženka ugotavlja, da je tožnik na osebnem razgovoru sam pojasnil, da zaradi tega, ker se je v Iranu spreobrnil v krščansko vero, pred odhodom iz izvorne države ni imel nobenih problemov. Oblasti mu niso nikoli ne neposredno ne posredno grozile, prav tako je v Iranu živel na način, da svoje vere ni izražal. Tudi po njegovem odhodu ga ni nihče iskal, niti ni na dom prejel nobene pošte. Zato toženka ocenjuje, da tožnik v svoji izvorni državi ni bil deležen dejanj preteklega preganjanja v povezavi s svojim zatrjevanim zanimanjem za krščansko vero.

6. Toženka je tudi presojala, ali ima tožnik zaradi dejstva, da se je po prihodu v RS krstil v evangeličanski cerkvi, utemeljen strah pred prihodnjim preganjanjem. Iz informacij o izvorni državi, ki jih je predložil tožnik, izhaja, da se spreobrnitev iz islama v Iranu šteje za odpadništvo in je kaznovano s smrtno kaznijo. Iranska oblast otroka, rojenega muslimanskemu očetu, avtomatično šteje za muslimana. Za tiste muslimane, ki svojo vero spremenijo v krščansko, je predpisana smrtna kazen, preganjajo pa jih varnostne in obveščevalne sile. Tožnik se je 28. 2. 2016, le 9 dni po podani prošnji, krstil v evangeličanski cerkvi v Ljubljani. Kljub navedenemu pa toženka na podlagi tožnikovih navedb in ravnanj ocenjuje, da so imele njegove dejavnosti od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ-1. Samo krstni list še ne pomeni resničnega spreobrnjenja, ampak je potrebno pri oceni dejstva, ali je tožnik res spremenil vero ali pa gre zgolj za zlorabo postopka priznanja mednarodne zaščite, upoštevati in razčleniti tudi tožnikove osebne okoliščine, njegove navedbe in tudi ravnanja. Po mnenju toženke je tožnik neprepričljiv v izjavi, da spremembe vere ni izkazoval, ker bi bil usmrčen. Prakticiral jo je potihoma. Prav tako je zapustil vero in začutil boga šele, ko je postal kristjan. Toženki so neprepričljive tožnikove izjave na osebnem razgovoru, ko izjavi, da se sam smrti ne boji, toda mati bi zaradi njegove smrti zelo trpela, kasneje pa navede, da strah pred izgubo življenja ne pozna časa. Po mnenju toženke je tožnik neprepričljiv in neverodostojen tudi v izjavi, da bi ob vrnitvi v izvorno državo bil zaprt in ne usmrčen, če bi se premislil glede krščanske veroizpovedi. Toženki se zdijo malo verjetno tožnikove navedbe, da je po dogodku, ki se mu je zgodil, ko je Etalat prijel H.H. in ga zaprl, prekinil partnerstvo v mehanični delavnici, partnerju povedal, da odhaja in da bo začel delati nekaj drugega. Ni mu povedal, kam in zakaj odhaja, partner pa ga je izplačal. Toženki se zdi malo verjetno, da iranski uradni organi tožnika ne bi iskali na domu ali na delovnem mestu, v kolikor bi ga H.H. izdal. Prosilec je v času po prijetju H.H., teden dni ostal doma in formaliziral lastništvo mehanične delavnice s poslovnim partnerjem. Glede na to, da ga je le-ta izplačal, sta lastništvo zagotovo tudi uradno uredila pri za to pristojnem organu.

7. Na podlagi 2. odstavka 30. člena ZMZ-1 je toženka ugotovila, da so imele dejavnosti tožnika od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite (saj je sprememba vere v Iranu skrajno zavržno dejanje, ki se pogosto kaznuje s smrtjo. Tožnik je navedel, da je pred krstom v RS obiskoval cerkev, v Azilnem domu pa so imeli srečanja, ki jih je vodil rojak in ki je že dolga leta kristjan in ki jih je poučeval v veri. Toženka ugotavlja, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito podal 4. 3. 2016, krstil pa se je v nedeljo 13. 3. 2016. Glede na to, da se bogoslužje v evangeličanski cerkvi v Ljubljani, v kateri je bil tožnik krščen, opravljajo samo ob nedeljah in praznikih, se je tožnik pred obredom krsta lahko udeležil samo enega bogoslužja), slednje pa ne more temeljiti samo na tako ustvarjenih pogojih. Tožnik zato ni upravičen do podelitve statusa begunca, iz istega razloga pa tožnik tudi ni upravičen do podelitve statusa subsidiarne oblike zaščite na podlagi 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ-1. Tožnik tudi ni uveljavljal razlogov resne škode zaradi resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. V Iranu situacija mednarodnega ali oboroženega spopada ne obstaja, zato ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi 3. alineje 28. člena ZMZ-1. Zato je tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena zavrnila.

8. V tožbi tožnik odločbo izpodbija iz vseh razlogov iz prvega dostavka 27. člena ZUS-1. Zatrjuje kršenje določbe o uporabi jezika (sedmi odstavek 62. člena Zakona o upravnem postopku, ZUP), s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 5. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Tolmač, ki je bil prisoten pri podaji prošnje 4. 3. 2016, ni bil tolmač za farsi jezik (ki je materni jezik tožnika), šlo je za tolmača za paštu jezik. Pri prevajanju je zato prišlo do napak, ker ga tolmač ni razumel. Iz zapisnika o prošnji z dne 4. 3. 2016 je razvidno le, kdo je bil tolmač, tj. I.I., ni pa jasno zabeleženo, v kateri jezik je tolmač prevajal. Tožnik je očitano kršitev izpostavil že sam tekom postopka, saj so prejšnji pooblaščenci tožnika na toženko 4. 10. 2016 naslovili e-mail, katerega priloga so bili komentarji tožnika na prošnjo in prevod z dne 4. 3. 2016. Toženka je očitek tožnika v izpodbijani odločbi povsem prezrla, o njem se ni izjavila. Iz komentarjev tožnika (z dne 4. 10. 2016) izhaja, da je tožnik glede zaslišanja s pomočjo tolmača za paštu jezik že izpostavil, da je prišlo do določenih napak, ker ga tolmač ni razumel, da pa je zapisnik vseeno podpisal, ker je bil utrujen in ker se je bal, da ga bodo ponovno zaprli. Tožnik zatrjuje, da je bil tožniku s tem kršena pravica do izjave. Enako je tožnik izpostavil tudi na osebnem razgovoru z dne 5. 10. 2016. Tožniku je treba omogočiti, da izjave iz prošnje pojasni s pomočjo tolmača za farsi jezik. Dodatno absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1 predstavlja dejstvo, da odločbe na več mestih ni mogoče preizkusiti in je s tem podana kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Izpodbijana odločba je na več mestih kontradiktorna (zaradi česar je ni mogoče preizkusiti) in ne ustreza standardom potrebne obrazložitve v smislu 5. točke prvega odstavka 214. člena ZUP. Tožniku je zato kršena pravica do pravnega sredstva (24. člen Ustave), s tem pa tudi 22. člen Ustave (enako varstvo pravic). V zvezi z oceno tožnikove verodostojnosti toženka zapiše na strani 6 izpodbijane odločbe, da so tožnikove izjave "večinoma skladne", na strani 7 pa zapiše, da je "prosilec notranje verodostojen". Gre za nasprotujoča zaključka, saj ni jasno, katere tožnikove izjave niso skladne. Iz odločbe po smislu izhaja, da je tožnik za toženko neverodostojen, vendar pa tožnik takega zaključka ne more preizkusiti, ker toženka ni navedla, katere njegove izjave niso skladne. Toženka celo zapiše, da so izjave tožnika glede obiskovanja domačih cerkva v Iranu in glede prakticiranja vere v Iranu, neprepričljive in zavajajoče, pri čemer ponovno ne pojasni, od kod in zakaj tako sklepa ter v čem vidi tožnikovo zavajanje oziroma neprepričljivost. Odločbo je nemogoče preizkusiti. Ustaljena upravno sodna praksa je, da če so v izjavah oziroma v ravnanjih prosilca za azil pomembne nekonsistentnosti in neskladja, mora uradna osebi stranki dati možnost, da ta neskladja oziroma nekonsistentnosti pojasni. Gre za sestavni del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in veže upravni organ tudi v azilnem postopku, kar je toženka z navedenim prekršila. Sporna je presoja kriterija, ali je tožniku mogoče verjeti, za katerega toženka zapiše, da ni izpolnjen, iz česar nato sledi splošna ocena o neverodostojnosti tožnika. Tožnik zatrjuje, da presoja tretjega kriterija ni bila celovita, toženka se je osredotočila zgolj na alinejo, ali je tožnik za zaščito zaprosil, kakor hitro je bilo mogoče, ostale alineje pa ali spregleda (neobstoj dokazov in pojasnilo tožnika s tem v zvezi, stopnja natančnosti glede opisovanja dogodkov) ali pa zaključi, da je dejavnik izpolnjen (tožnik se je potrudil). Poleg tega pa toženka znotraj presoje tožnikove (ne)verodostojnosti sploh ne pojasni, zakaj je dala večjo težo tretjemu kriteriju, prvega in drugega (ki sta bila pozitivna) pa je v celoti spregledala oziroma je njun pomen zmanjšala. Tožnik je podrobno opisoval vse podrobnosti v zvezi z evangeličansko vero, pravilno je odgovoril prav na vsa zastavljena vprašanja. Ta vidik je toženka povsem prezrla in ga ni vključila v presojo tretjega kriterija. Izpodbijana odločba ne omenja, da je tožnik svojo vero spremenil že v Iranu (in ne šele po vstopu v Slovenijo). Toženka se je v odločbi osredotočila na tožnikov krst v Sloveniji, prezrla pa je dejstvo, da je tožnik vero spremenil že 11. 11. 2014, ko je notranje spoznal, da je postal kristjan, torej že eno leto in štiri mesece pred uradnim krstom v RS. Slednji je bil za tožnika le formalno dejanje. Izpodbijana odločba o tem sploh ne govori, zato jo je nemogoče preizkusiti. In še, ne drži, da tožnik v Iranu ni bi deležen preganjanja. Že iz tega, da je vero moral prakticirati potihoma, da se ni smel javno izpostavljati in da so se o sestankih dogovarjali skrivoma s pomočjo aplikacij Viber in WhatsApp, jasno nakazuje na to, da ima tožnik neposredno izkušnjo preganjanja iz izvorne države. Izpodbijana odločba se nerazumljivo osredotoča le na dejanje krsta v RS, prezre pa pretekle dogodke iz izvorne države, ki so tožnika sploh pripeljali do tega, da je pobegnil iz Irana. Šele pobeg mu je omogočil, da se je v RS sploh lahko krstil, ne drži, da bi tožnik krst izkoristil za namen lažje pridobitve statusa begunca oziroma da bi šlo celo za zlorabo.

9. Tožnik še navaja, da toženka o prošnji tožnika ni odločila v najkrajšem možnem času oziroma tožnika v nasprotju z drugim odstavkom 47. člena ZMZ-1 sploh ni pisno obvestila o zamudi in razlogih za zamudo. Toženka je odločila 11 mesecev po vložitve prošnje tožnika. To pomeni, da je toženka prekoračila predpisani čas za odločitev.

10. Glede nepopolno/zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in s tem glede nepravilne uporabe/neuporabe materialnega prava tožnik navaja, da ne drži, da je bila prošnja tožnika z dne 4. 3. 2016 podana s pomočjo prevajalca za farsi jezik, šlo je za prevajalca za paštu jezik. To potrjujejo pripombe tožnika z dne 4. 10. 2016, ki so jih toženki poslali prejšnji pooblaščenci tožnika. Zaradi napačnega prevajanja je prišlo do napak, predvsem o tem, kdo je B.B., ki ni bil tožnikov učitelj oziroma H.H. v domači cerkvi, šlo je za ustanovitelja domačih cerkva v Iranu. Ne drži, da tožnik ni zaprosil za azil, kakor hitro je bilo mogoče, prošnja ni bila vložena prej, ker je tožniku vložitev preprečila slovenska policija. Na mejnem prehodu Šentilj so jih cariniki zadrževali 2 dni, Avstrijci mu vstopa v državo niso dovolili in so ga poslali nazaj. Tožnik je bil z dne 15. 2. 2016 nastanjen v CT Postojna, kjer so jih ponovno zadrževali nadaljnja 2 dni, policija jim ni omogočila, da bi podali prošnjo za azil. Še huje je bilo nato v Lendavi (kamor je bil nato poslan), kjer jih je slovenska policija zadrževala kar 18 dni, izpustili so jih zato, ker so se uprli. Po 18-ih dneh jim je policija rekla, da če imajo denar, naj gredo v Nemčijo, če ga pa nimajo, pa lahko odidejo kamor želijo. Glede na to, da je bil prost, se je prosilec samoinciativno z avtobusom odpeljal v Ljubljano, kjer je na PP Vič izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, nato pa je bil odpeljan v Logatec, šele nato pa je bil premeščen v Azilni dom v Ljubljani, kjer je šele 4. 3. 2016 lahko vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Tožniku tekom postopka v zvezi s tem sploh niso bila postavljena dovolj konkretna vprašanja, da bi toženka lahko zaključila, da tožnik prošnje ni vložil v najkrajšem možnem času. Toženka je sedaj v njegovo breme izkoristila gole datume, o razlogih in poteku dogodkov, pa ga tekom postopka ni vprašala. Ne drži, da tožnik v izvorni državi ni bil deležen preganjanja zaradi svojega prakticiranja evangeličanske vere. Čeprav je vero prakticiral potihoma, v smislu, da se ni javno izpostavljal, pa to še ne pomeni, da ni bil preganjan. Ravno iz tega razloga, da so se morali dobivati na skrivaj, da so komunicirali preko aplikacij Viber in Whatsapp, izhaja, da ni bil svoboden, da so jih oblasti preganjale, zato ima tožnik celo neposredno izkušnjo preganjanja iz izvorne države. Izpodbijana odločba ne razpravlja o dogodku, ki je bil za tožnika odločilen, da je sploh zapustil Iran in pobegnil, in sicer, ko je bil aretiran H.H. oziroma tožnikov verski učitelj in vodja tožnikove domače cerkve v Shirazu (F.F.). Tožnik je na osebnem razgovoru 5. 10. 2016 povedal, da je Iran zapustil v začetku novembra. To sicer drži, ampak gre za datum po Iranskem koledarju, po našem koledarju je to sredina januarja 2016. Zapisnik ne konkretizira, za kateri datum gre oziroma po kakšnem koledarju. Ne drži, da so malo verjetne tožnikove navedbe v zvezi s prekinitvijo partnerstva v mehanični delavnici. Tožnik navaja, da je povsem logično, da partnerju ni povedal, kam odhaja, saj bi ga lahko kdo izdal in bi se še bolj izpostavil. Povsem možno je, da H.H. tožnika do trenutka njegovega odhoda iz države še ni izdal, tožnik nima nobenih informacij o tem, kaj se je s H.H. zgodilo po prijetju, tako je tudi izpovedal tekom postopka. Ne drži, da tožnikova sprememba vere ni pristna. Tožnik je vero spremenil že v izvorni državi (11. 11. 2014) in ne šele v RS (toženka je ta vidik prošnje povsem prezrla), z uradnim krstom 13. 3. 2016. Krst je bil le uradno dejanje, za tožnika pa je pomembno, kaj čuti v srcu, ne potrebuje papirja, da bi lahko rekel, da je evangeličan. Tožnik prilaga dokazilo, da je 13. 3. 2016 postal uradni član evangeličanske cerkve in da se od takrat dalje aktivno vključuje v skupnost. Poleg tega, pa je toženka v celoti prezrla tožnikovo zelo podrobno poznavanje evangeličanske vere ter razlike med kristjani in evangeličani (ki jih je pravilno pojasnil) in njegova pojasnila v zvezi z islamom, ki so ga privedla do tega, da je muslimansko vero začel zavračati. Tožnik zatrjuje, da ga je med 4. 3. 2016 in 13. 3. 2016 v izpostavi Azilnega doma na Kotnikovi ulici poučeval duhovnik, ki se je krstil že v Grčiji. Gre za osebo J.J. , s katerim so se dvakrat srečali v sobi v Azilnem domu, da bi jih poučeval o veri.

11. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno tudi v zvezi s tem, kaj tožniku (kot spreobrnjencu) grozi v Iranu. Tožnik je v smrtni nevarnosti, COI, ki so bili predloženi s strani prejšnjih pooblaščencev, je toženka v celoti prezrla. Tožnik prilaga potrdilo o eni izmed zadnjih smrtnih obsodb (za krščanskega spreobrnjenca - K.K.) z dne 2. 9. 2016. Glede neuporabe oz. nepravilne uporabe materialnega prava tožnik navaja, da toženka pri izdaji odločbe ni upoštevala UNHCR-ovih smernic iz leta 2004, ki zadevajo obravnavo prošenj za mednarodno zaščito v zvezi z verskimi razlogi. Iz 29. odstavka teh smernic je npr. razvidno, da so veliko bolj kot preverjanje podrobnosti posamezne religije pomembna splošna načela vere. Pri obravnavi tovrstnih prošenj je zelo pomembno, da organ razišče, kaj npr. za tožnika pomeni evangeličanska vera oziroma kakšna načela, smernice za življenje in delovanje posameznika predvideva oziroma kako jih razume vsak posameznik in kakšen odnos ima do njih in v čem je to drugače od npr. muslimanske vere oziroma načel, ki veljajo v Iranu. Med osebnim razgovorom je tožnik zelo obširno in zelo natančno obrazložil prav vse zgornje vidike, toženka pa jih je nezakonito v celoti prezrla.

12. Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi, odločbo toženke odpravi ter mu prizna mednarodno zaščito oz. podredno, da zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

13. Toženka se v odgovoru na tožbo v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in vztraja pri njej kot pravilni ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

14. Tožnik je z vlogo z dne 15. 1. 2019 dostavil še aktualno potrdilo evangeličanske cerkve iz Ljubljane ter glede dostavljenega izvoda prevodov toženke izjavil, da nanje nima pripomb. Glede članka, ki se po vsebini nanaša na dogodek, zaradi katerega je tožnik Iran zapustil (racija v domači cerkvi 25. 12. 2015), pa še navaja, da vsebina tega članka potrjuje tisto, kar je tožnik izpovedal na naroku 11. 1. 2019 (str. 12, 2. odstavek in str. 9, 1. in 2. odst.). Članek opisuje ta dogodek in navaja imena oseb, ki ji so bile ujete in ki jih tožnik pozna. Iz vsebine članka je razvidno, da so racijo izvedli pripadniki MOIS-a (civilni agentje ministrstva za obveščevalno dejavnost in varnost), pri čemer je tožnik zatrjeval, da je šlo za pripadnike tajne policije (Ettelaata). Gre zgolj za različna poimenovanja iste državne službe.

15. Sodišče je opravilo v zadevi narok 11. 1. 2019 ter na drugem naroku 21. 2. 2019 skladno z drugim odstavkom 302. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 znova začelo glavno obravnavo. V postopku je sodišče vpogledalo in prebralo priloge tožeče stranke A1 do A6, A8 do A101, tožene stranke B2 do B52 in priloge sodišča C1 do C11 (dgp. osebnega dokumenta tožnika in prevedene informacije o izvorni državi), vpogledalo in prebralo upravni spis ter zaslišalo tožečo stranko.

16. Kot nepotrebne je sodišče zavrnilo dokaze, naj toženka oz. tolmač I.I. izjavita, ali je navedeni tolmač tolmač za farsi ali paštu jezik (ali ima status sodnega tolmača za farsi jezik) in tudi o tem ni zaslišalo priče I.I., kakor tudi ni zaslišalo tožnika, ali se je s tem tolmačem razumel in za kakšnega tolmača je šlo, saj toženka ni prerekala trditve tožnika, da se je navedeni tolmač s tožnikom pri podaji prošnje pogovarjal v paštu jeziku, zato navedenemu sodišče sledi, skladno z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sodišču je prav tako znano iz drugih postopkov, da je I.I. tolmač le za paštu jezik, iz imenika sodnih tolmačev pri Ministrstvu za pravosodje, ki ga je sodišče vpogledalo, skladno z drugim odstavkom 20. člena ZUS-1, pa ni razvidno, da bi bil imenovani sodni tolmač za farsi jezik.

17. Sodišče tudi ni vpogledalo v upravna spisa I U 1657/2016 in L.L. v. RS, katere številke tožnik ne pozna, kjer naj bi primerjalo izjave v zvezi s podrobnostmi, ki jih prosilci poznajo o evangeličanski veri – načela, praznike, molitve, razlike med verami..., s konkretno zadevo, saj sodišče ni vezano niti na odločitev v drugih upravnih sporih, še manj pa na ugotovitve toženke oz. sodišča, koliko so drugi prosilci vedeli o evangeličanski veri, presojo znanja tožnika o evangeličanski veri pa je sodišče opravilo v konkretni zadevi, kot bo razvidno iz nadaljevanja te obrazložitve.

18. Sodišče je kot nepotrebno zavrnilo tudi izvedbo dokaza z zaslišanjem prič M.M., N.N. in O.O., ki so bili skupaj s tožnikom prisotni na Šentilju, v CT Postojna in v Lendavi in ki naj bi izpovedali o dogajanju tam in o tem, da jim je slovenska policija onemogočila vložitev prošnje za mednarodno zaščito, kakor tudi ni o tem kot nepotrebnega zaslišalo ne tožnika ne prisotnega prevajalca na Šentilju in v Lendavi, P.P., saj toženka ni prerekala teh trditev tožnika, ki so jih navedene priče podale tudi v izjavi A8, zato navedenemu sodišče sledi, skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1. 19. Zaslišalo tudi ni priče J.J., ki naj bi izpovedal o tem, da je tožnika v izpostavi Azilnega doma poučeval o krščanstvu v času med 4. 3. oz. 6. 3. 20163 in 13. 3. 2016, saj toženka ni prerekala te trditve tožnika, zato navedenemu sodišče sledi, skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1. 20. Sodišče ni še dodatno zaslišalo tožnika glede poimenovanja tajne službe Etalat (Ettelaata), da se imenuje tudi MOIS, saj toženka ni prerekala te trditve tožnika, zato navedenemu sodišče sledi, skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1. Zaradi navedenega pa sodišče tudi ni vpogledalo in prebralo priloge A11, ki jo je v zvezi s tem predložil tožnik (v angleškem jeziku).

21. Sodišče je narok 21. 2. 2019 ob 13:00 uri skladno z drugim odstavkom 58. člena ZUS-1 opravilo v nenavzočnosti toženke, ki je bila na narok pravilno vabljena, njeno opravičilo za nepristop na narok in predlog za preložitev naroka pa je sodišče prejelo po že opravljenem naroku (e-mail sporočilo z opravičilom toženke je bilo posredovano na e-mail vpisnika sodišča istega dne ob 11: 43 uri, vendar pa je bilo to sporočilo na vpisniku natisnjeno šele ob 13:39 in nato posredovano v spis, narok pa je bil končan ob 13:16 uri). Četudi je toženka sicer navedeni dopis sodišču posredovala pravočasno pred začetkom naroka in je dejstvo, da je kasnejše prispetje navedenega dopisa toženke v spis (po že opravljenem naroku) pripisati notranji organizaciji dela sodišča, sodišče naroka ne bi preložilo, četudi bi bil navedeni dopis pravočasno vložen v spis, saj toženka ni specificirala razlogov, zaradi katerih njena pooblaščenka na narok ni mogla pristopiti, navedenega pa tudi ni izkazala.

K I. točki izreka:

22. Tožba je utemeljena.

23. Po drugem odstavku 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države. V skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZMZ-1 se status subsidiarne oblike zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ. Ta določa, da resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

24. Tožnik je svojo prošnjo utemeljeval z versko spreobrnitvijo iz islama v evangeličansko vero, po podaji prošnje pa se je tudi krstil in je uveljavljal mednarodno zaščito na tej podlagi. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka tožnikovo prošnjo zavrnila, ker je ugotovila, da tožnik v svoji izvorni državi ni bil deležen dejanj preganjanja v povezavi s svojim zatrjevanim zanimanjem za krščansko vero, kakor tudi, da njegova kasnejša sprememba vere ni pristna in da so imela tožnikova dejanja od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

25. V skladu z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 je do priznanja statusa begunca upravičena oseba, ki ima v primeru vrnitve v izvorno državo utemeljen strah pred preganjanjem. Gre torej za utemeljen strah pred bodočim preganjanjem. Zgolj dejstvo, da oseba v izvorni državi ni bila izpostavljena dejanjem preganjanja, še ne pomeni, da oseba ne more imeti utemeljenega strahu pred bodočim preganjanjem. Takšno je tudi stališče Ustavnega sodišča4, ki sledi določbi drugega odstavka 23. člena ZMZ-1, po kateri je dejstvo, da je bil prosilec že izpostavljen preganjanju ali da mu je bila že povzročena resna škoda ali da mu je preganjanje ali resna škoda neposredno že grozila, zgolj resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljenim tveganjem resne škode, ni pa takšno preteklo preganjanje, povzročena resna škoda oziroma pretekla neposredna grožnja pogoj za priznanje mednarodne zaščite.5 Toženka se je v izpodbijani odločbi izrecno opredelila zgolj do zatrjevanih dejanj preteklega preganjanja, presoja, ali tožniku kljub ugotovljenemu neobstoju preteklega preganjanja, grozi bodoče preganjanje oziroma povzročitev resne škode, pa je neupravičeno izostala. Sodišče se glede prvega razloga za zavrnitev prošnje, tj., da tožnik v svoji izvorni državi ni bil deležen dejanj preganjanja v povezavi s svojim zatrjevanim zanimanjem za krščansko vero, strinja z zaključki toženke, da navedbe tožnika glede podlage za preganjanje in preteklih dejanj preganjanja, ki naj bi obstajala v izvorni državi (tožnikovo „tiho prakticiranje“ krščanske vere z obiskovanjem domačih cerkva, za kar iranske oblasti niso izvedele, saj bi bil sicer priprt in ne bi mogel zapustiti izvorne države), niso utemeljene. Sodišče sledi temu, da je tožnik v Iranu navedene domače cerkve obiskoval, saj so njegove navedbe o tem in izpovedba o dogodku, zaradi katerega je zapustil Iran, potrjene tudi s člankom B3, ki obravnava racijo v domači cerkvi tožnika 25. 12. 2015 (iz pridobljenih informacij o izvorni državi tožnika), vendar pa tudi sodišče meni, da tožnik s svojim „tihim prakticiranjem“ krščanske vere, zaradi katere ga pred njegovim odhodom iz Iraka oblastne strukture niso niti kontaktirale in ga ne preganjale, ni izkazal, da bi bil v svoji izvorni državi deležen dejanj preganjanja. Sodišče se glede navedenega sklicuje na razloge iz izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1).

26. Kot že razlogovano, toženka ni opravila presoje, ali tožniku kljub ugotovljenemu neobstoju preteklega preganjanja grozi bodoče preganjanje oziroma povzročitev resne škode. Toženka je namreč ugotovila, da je podana splošna neverodostojnost tožnika, slednjemu tudi ni sledila, da je njegova sprememba vere pristna in je zato tudi ugotovila, da mu v primeru vrnitve v Iran ne grozi bodoče preganjanje zaradi njegovega izražanja (spremenjene) vere. Navedenemu je tožnik ugovarjal in navajal, da se obrazložitvi odločbe ne da slediti. Sodišče temu očitku sledi. Toženka je na strani 6 izpodbijane odločbe ugotovila, da so tožnikove izjave "večinoma skladne", na strani 7 pa zapisala, da je "prosilec notranje verodostojen". Toženka je ugotovila, da je tožnik splošno neverodostojen, navedeno toženka tudi ugotovi kot splošno neverodostojnost tožnika, vendar pa se navedenega ne da preizkusiti, saj toženka ni navedla, katere njegove izjave niso skladne. Toženka tudi zapiše, da so izjave tožnika glede obiskovanja domačih cerkva v Iranu in glede prakticiranja vere v Iranu neprepričljive in zavajajoče, pri čemer ne pojasni, zakaj tako sklepa ter v čem vidi tožnikovo zavajanje oziroma neprepričljivost. Prav tako ugotavlja, da tožnikova sprememba vere ni pristna, ker se je v RS krstil 9 dni po podaji prošnje za mednarodno zaščito, pri čemer pa se ne opredeli do tožnikovih navedb o njegovi spremembi vere že v Iranu (11. 11. 2014) ter do njegovega poznavanja razlik med muslimansko in evangeličansko vero. Sodišče ugotavlja, da je iz zapisnika o osebnem razgovoru tožnika razvidno, da slednji dobro pozna značilnosti evangeličanske vere, primerjal je svojo prejšnjo in sedanjo vero in tudi odgovoril toženki, kaj zanj prestavlja krščanstvo oz. evangeličanstvo. Ne glede na navedeno in ne glede na svoje prejšnje ugotovitve v izpodbijani odločbi, da je tožnik notranje verodostojen in da je pri njem podana tudi zunanja konsistentnost, saj njegove izjave ne odstopajo od preučenih verodostojnih informacij, pa ugotavlja, da je tožnik splošno neverodostojen. Navaja, da se je tožnik potrudil za utemeljitev svoje prošnje za mednarodno zaščito, vendar slednje ni podal v najkrajšem času. Pri tem drži tudi očitek tožnika, da ga toženka o tem, zakaj ni prej podal prošnje za mednarodno zaščito v RS, ni izprašala, pač pa je to ugotovila le na podlagi datumov tožnikovega prečkanja meje RS in njegove podaje prošnje za mednarodno zaščito. Na podlagi vsega navedenega pa toženka ugotavlja, da je tožnik splošno neverodostojen in zato ne sledi njegovi spremembi vere kot pristni. S tem pa je toženka nepopolno oz. zmotno ugotovila dejansko stanje (3. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1) in v zvezi s tem tudi nepravilno uporabila materialno pravo (1. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), saj je na podlagi nepopolno ugotovljene tožnikove splošne neverodostojnosti tudi posledično ugotovila, da mu ne grozi preganjanje ob vrnitvi v Iran. Hkrati pa je toženka z nepojasnitvijo, katere navedbe tožnika niso skladne in zakaj so izjave tožnika glede obiskovanja domačih cerkva v Iranu in glede prakticiranja vere v Iranu neprepričljive in zavajajoče, storila tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, saj je tudi na podlagi navedenega ugotovila splošno neverodostojnost tožnika (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), teh ugotovitev pa se ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

27. Kot že razlogovano, ugotovitev, da tožnik v izvorni državi ni bil preganjan oz. mu ni bila povzročena resna škoda, še ne pomeni, da tožnik ne more imeti utemeljenega strahu pred bodočim preganjanjem oziroma povzročitvijo resne škode. Toženka navedenega zaradi naslonitve na določbo drugega odstavka 30. člena ZMZ-1 sploh ni obravnavala, s čimer sta povezani tudi ugotovitvi toženke, da tožnikova sprememba vere ni pristna in da so imela njegova dejanja od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Drugi odstavek 30. člena ZMZ-1 namreč pravi, da če so imele dejavnosti prosilca od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite po tem zakonu, priznanje mednarodne zaščite ne more temeljiti samo na tako ustvarjenih pogojih. Določbo je treba brati v povezavi s prvim odstavkom 30. člena ZMZ-1, ki določa, da utemeljen strah pred preganjanjem ali utemeljena nevarnost, da prosilec utrpi resno škodo, lahko temeljita na dogodkih in dejavnostih, ki so se zgodili oz. pri katerih je sodeloval prosilec po zapustitvi izvorne države, pri čemer je to dejstvo treba upoštevati zlasti, kadar se ugotovi, da so te dejavnosti izraz in nadaljevanje prepričanj ali usmeritev, ki jih je prosilec zagovarjal že v izvorni državi. Določba prvega odstavka 30. člena ZMZ-1 ureja potrebo po mednarodni zaščiti, ki se pojavi na kraju samem (sur place), torej zaradi dogodkov oz. dejanj prosilca, ki so se zgodili po tem, ko je prosilec zapustil izvorno državo. Po prvem odstavku 30. člena ZMZ-1 je podelitev mednarodne zaščite utemeljena tudi v takšnih primerih, pri čemer ta določba v celoti ustreza določbi člena 5(1) in 5(2) Kvalifikacijske direktive.6 Določba drugega odstavka 30. člena ZMZ-1 pa predstavlja izjemo od tega pravila.

28. Neutemeljen je tožbeni očitek o prekoračitvi roka iz prvega oziroma drugega odstavka 47. člena ZMZ-1 od podaje tožnikove prošnje do sprejema odločbe o njej s strani toženke. Gre za instrukcijski rok, poleg tega pa ne gre za bistveno kršitev pravil postopka, saj ni jasno, kako bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), tega pa v tožbi ne pojasni niti tožnik.

29. Tožnik je podal še tožbeni ugovor, da je bil ob podaji prošnje zaslišan po tolmaču, ki ni bil tolmač njegovega maternega, farsi jezika, temveč tolmač za paštu jezik (temu toženka ni ugovarjala, zato navedenemu sodišče sledi, skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1). Sodišče pa hkrati ugotavlja, da je s tem, ko je v tej zadevi sodišče opravilo glavno obravnavo, tožnik lahko podal vse pripombe, povezane z navedenim prevajanjem, saj ga je sodišče na naroku 11. 1. 2019 o tem tudi zaslišalo. Tožnik je tako lahko v tem postopku pojasnil vse, kar naj bi bilo narobe prevedeno v postopku pred toženko, zato sodišče ugotavlja, da je bila z navedenim ravnanjem sodišča očitana kršitev odpravljena in zato sodišče glede navedenega ni ugotovilo absolutno bistvene kršitve določb postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1), navedena kršitev pa zato tudi ni imela vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

30. Toženka se ni opredelila do tožnikovega zatrjevanja, da je vero spremenil že 11. 11. 2014 v Iranu, kakor tudi ne do njegovega poznavanja evangeličanske vere. Zaradi tožnikovega krsta v RS v 9 dneh po vložitvi njegove prošnje (kar je med strankama nesporno, to dejstvo pa izhaja tudi iz tožnikovega krstnega lista A10) se je oprla na drugi odstavek 30. člena ZMZ-1 in zato ni presojala, ali tožniku grozi preganjanje oziroma povzročitev resne škode zaradi njegovih dejavnosti po zapustitvi Irana, ki so povezane z njegovo spremembo vere.

31. Iz zadeve F.G. proti Švedski,7 izhaja, da je država dolžna, kljub temu da se tožnik sprva pri vložitvi prošnje ni skliceval na svojo spremembo vere, to upoštevati pri presoji okoliščin v zvezi s 3. členom EKČP (prepoved mučenja) in po uradni dolžnosti zbrati informacije o izvorni državi.8

32. Kot že v zadevi Upravnega sodišča I U 1551/2016 z dne 12. 3. 2018, sodišče poudarja, da vprašanje pristnosti vere v okoliščinah konkretnega primera, ko ni sporno, da se je tožnik 13. 3. 2016 krstil v evangeličanski cerkvi, in ko toženka v izpodbijani odločbi sama ugotavlja, da je spreobrnitev iz islama v Iranu lahko kaznovana s smrtno kaznijo in da v Iranu spreobrnjence preganjajo varnostne in obveščevalne sile, ni nujno odločilno. Toženka bi morala ne glede na to, da tožniku ne verjame, da so bile izvršene dejavnosti v povezavi s spremembo vere "pristne", ugotavljati, ali bi bil tožnik zaradi teh dejavnosti, tj. zaradi krsta v evangeličanski cerkvi, ob vrnitvi v Iran izpostavljen preganjanju ali resni škodi.

33. Skladno z devetim odstavkom 27. člena ZMZ-1 pri ocenjevanju dejstva, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem, ni pomembno, ali prosilec dejansko ima rasne, verske, nacionalne, družbene ali politične lastnosti, ki se preganjajo, pod pogojem, da takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt preganjanja oziroma resne škode. V konkretnem primeru ni nujno odločilno, ali je tožnik dejansko spremenil vero in ima lastnost, na podlagi katere bi bil lahko preganjan, pač pa je bistveno vprašanje, ali lahko takšno lastnost, tj. spremembo vere iz muslimanske v evangeličansko, tožniku pripiše subjekt preganjanja.9

34. Četudi ni povsem jasno, kakšno težo ESČP daje vprašanju, ali so bile sur place aktivnosti pristne ali ne,10 ESČP na splošno priznava, da je v primerih, ki zadevajo sur place dejavnosti, zelo težko oceniti, ali se oseba resnično zavzema za določene cilje ali pa se je v te dejavnosti vključila le zato, da bi ustvarila razloge za ugoditev prošnji.11 Po mnenju sodišča je glede na absolutno naravo pravic iz 2. člena EKČP in Protokola 6 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki zadeva odpravo smrtne kazni12 in Protokolom 13 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin glede odprave smrtne kazni v vseh okoliščinah13 (pravica do življenja) in 3. člena EKČP (prepoved mučenja), kar je ESČP v svoji sodni praksi že večkrat poudarilo,14 mogoče sklepati, da bi bila prisilna odstranitev tujca v izvorno državo, kjer bi mu grozila kršitev pravic iz 2. ali 3. člena EKČP (enaki pravici pa določata tudi Ustava RS15 in Listina EU o temeljnih pravicah16), nedopustna, in to ne glede na morebitna tujčeva preračunljiva sur place dejanja.17

35. Z razliko od drugega odstavka 30. člena ZMZ-1 po pravu EU šele za situacijo, ko prosilec vloži naknadno prošnjo za mednarodno zaščito, velja,18 da brez poseganja v Ženevsko konvencijo države članice lahko določijo, da se takšnemu prosilcu načeloma ne prizna status begunca, če tveganje preganjanja temelji na okoliščinah, ki jih je prosilec ustvaril po lastni odločitvi po odhodu iz izvorne države. Slovenski zakonodajalec je to pooblastilo napačno implementiral, saj je to možnost predpisal že za odločanje o prvi prošnji, namesto da bi ta možnost veljala zgolj za naknadno prošnjo. V tem elementu je izpodbijani akt nezakonit zaradi napačne uporabe materialnega prava. Implicitno to (možno) neskladje med ZMZ-1 in pravom EU izpostavlja tudi Vrhovno sodišče v precedenčni sodbi, ko pravi, da je mogoče uporabiti tudi določilo drugega odstavka 30. člena ZMZ-1, ko prosilec s povzročenimi dejavnostmi v času od odhoda iz izvorne države ustvari okoliščine za pridobitev mednarodne zaščite na nepristen način, ampak ustvari zgolj navidezno potrebo po mednarodni zaščiti; Vrhovno sodišče izpeljuje, da se tudi v takem primeru prošnja lahko zavrne, a ne iz razloga, ker bi bil izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 30. člena ZMZ-1 (saj bi bilo to v nasprotju z določilom člena 5(3) Kvalifikacijske direktive - opomba Upravnega sodišča), ampak „ker je organ ob upoštevanju dejstev in okoliščin iz 23. člena tega zakona ugotovil, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.“19 Po mnenju Upravnega sodišča Vrhovno sodišče na ta način podaja razlago in nakazuje na uporabo določila drugega odstavka 30. člena ZMZ-1, ki je lahko skladna z omenjenim določilom Kvalifikacijske direktive. Tožena stranka določila drugega odstavka 30. člena ZMZ-1 ni uporabila na tak način. Upoštevajoč vse navedeno tožnik izpolnjuje pogoje za status begunca.

36. Glede na informacije o izvorni državi in ugotovitve toženke, da je spreobrnitev iz islama v Iranu kaznovana s smrtno kaznijo in da v Iranu spreobrnjence preganjajo varnostne in obveščevalne sile, je razlog za preganjanje tožnika lahko podan, če mu subjekti preganjanja pripišejo spremembo vere. Sodišče je zato v konkretnem primeru ugotavljalo, kakšna je verjetnost, da se bo to zgodilo.

37. Sodišče je tako po uradni dolžnosti pridobilo splošne in specifične informacije o izvorni državi v skladu z 8. in 9. alinejo prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 in jih posredovalo obema strankama med postopkom v izjavo. Glede posredovanih informacij tožnik ni imel pripomb. Toženka je v zvezi z njimi navedla, da se ji ne zdijo relevantne za postopek, saj je tožnik izjavil, da zaradi tega, ker se je v Iranu spreobrnil v krščansko vero, pred odhodom iz države ni imel nobenih problemov, oblasti mu niso nikoli grozile, tudi ne posredno, v Iranu pa je živel na način, da svoje vere ni izražal. Tudi po odhodu iz Irana ga s strani oblastnih struktur ni nihče iskal niti ni na dom prejel nobene pošte. Ugotavlja, da večina prevedenih informacij nima navedenega vira, so pa starejšega datuma, 2015 in starejša, pomembno pa se ji zdi poročilo finske službe za priseljevanje o razmerah krščanskih konvertitov v Iranu z dne 21. 8. 2015, ki na podlagi različnih virov navaja: "Na voljo ni nobenih podatkov o vrnitvi krščanskih konvertitov v Iran, vendar pa v splošnem velja, da bodo takšni posamezniki imeli težave predvsem, če bodo poskušali širiti božjo besedo ali drugače javno oznanjali svojo veroizpoved. Državo bolj zanima javno versko udejstvovanje ter širjenje vere, kot zasebni nazori posameznikov". Po mnenju toženke na podlagi tožnikovih navedb in ravnanj ocenjuje, da so imele njegove dejavnosti, od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ-1. Toženka meni, da je potrebno pri oceni dejstva, ali je res spremenil vero ali pa gre zgolj za zlorabo postopka za priznanje mednarodne zaščite, upoštevati in razčleniti tudi tožnikove osebne okoliščine, njegove navedbe in tudi ravnanja. Tožnik v zvezi s pripombami toženke navaja, da ne drži, da tožnik zaradi svoje spreobrnitve v izvorni državi ni imel nikakršnih problemov, tožnik ima neposredno izkušnjo preganjanja iz izvorne države. Tudi ne drži, da so zbrane informacije o izvorni državi s strani sodišča starejšega datuma (2015 in starejše), saj se npr. med informacijami nahaja tudi poročilo US Department of State (International Religious Freedom Report for 2017) iz leta 2017 in poročilo USCIRF iz leta 2018. Drži pa, kar opozarja toženka, da vira zbranih informacij ni mogoče natančno preveriti, saj je sodišče prevedlo le relevantne dele informacije iz zbranih poročil, pri čemer pa ni jasno navedlo, od kod natančno informacije izvirajo (npr. vir spletne strani, kjer je poročilo javno dostopno, kdo je izdelal poročilo oziroma članek in da je bil objavljen). Po mnenju tožnika gre za enostavno rešljiv zaplet, ki naj ga sodišče v nadaljevanju odpravi na način, da natančno navede vir zbranih informacij, na način, da navede organizacijo, ki je poročilo pripravila in datum izdelave poročila. Sodišče je glede na pripombe strank na naroku 11. 1. 2019 obema strankama izročilo dopolnjen izvod dgp. poročila o stanju v izvorni državi (priloge C2 do C11), iz katerega so bili razvidni podatki o viru, iz katerega je bilo vsako posamezno poročilo oz. informacija pridobljeni, nobena od strank pa zoper predloženo dopolnjeno poročilo pripomb ni podala.

38. Sodišče na podlagi pridobljenih informacij o tožnikovi izvorni državi ugotavlja, da je spreobrnjencem muslimanskega izvora v Iranu v krščansko vero (v nadaljevanju konvertiti) prepovedano udeleževanje bogoslužja v uradnih cerkvah. Konvertiti se zato zbirajo v neformalnih skupinah, kot so hišne cerkve. Takšna zborovanja so obravnavana kot protizakonita in v zvezi z njimi pogosto izvajajo racije, pripadnike teh hišnih cerkev pa aretirajo in jih zaslišujejo ter so pogosto obdolženi delovanja zoper nacionalno varnost ter obsojeni na zaporne kazni, tudi 10 do 15 let. V zadnjih desetih letih ni bila izrečena smrtna kazen zaradi spreobrnitve. Če se konvertit v Iran vrne krščen in to javno naznanja, se lahko znajde v težavah. Ti primeri so povezani s kaznivimi dejanji zoper nacionalno varnost (kazensko preganjanje zaradi spreobrnitve v krščansko vero, dejansko pa gre za odrekanje svobode veroizpovedi). Širjenju božje besede in promoviranju hišnih cerkva se je treba izogibati – če konvertit aktivno udejanja svojo veroizpoved, se lahko znajde v težavah (ne pa, če to počne v zasebnosti). Če oseba moli samo v domačem okolju in svoje vere ne širi, potem ni ogrožena. Vendar je širjenje božje besede za evangeličanske skupine, katerim ti konvertiti pripadajo, pomembno, zato jih lahko v očeh oblasti takšno udejstvovanje spravi v tvegan položaj. Konvertitov, ki ne širijo božje besede in niso pripadniki hišnih cerkva, oblasti ne preganjajo, se pa lahko znajdejo v težavnem položaju, če jih oblastem prijavi družinski član. Če se konvertit po vrnitvi v Iran začne udeleževati cerkvenih dogodkov, pritegne pozornost in lahko postane tarča – organi ga bodo aretirali in zasliševali. Izrekajo se visoke varščine za izpustitev iz pripora (več deset tisoč USD). Krstni list kot dokaz o spreobrnitvi v krščanstvo pritegne pozornost oblasti in je lahko problematično za konvertita, ki se vrne v Iran. Kristjani (posebej konvertiti) so še naprej tarča samovoljnih aretacij in zasliševanj zaradi z vero povezanih aktivnosti. Še vedno so podvrženi grobemu ravnanju, med pridržanjem pa so nekateri izpostavljeni hudemu telesnemu in psihičnemu mučenju. Sodstvo krščanske aktivnosti (npr. sestajanje v zasebnih domovih in branje svetega pisma oziroma komuniciranje s kristjani zunaj Irana) še vedno obravnava kot politično udejstvovanje, ki ogroža državno varnost Irana. Kristjani so tako še naprej v mnogih primerih obsojeni na dolgotrajne zaporne kazni in/ali telesno kaznovanje (udarci z bičem).

39. Toženka je v upravnem postopku ugotovila splošno neverodostojnost tožnika, zaradi česar tudi ni sledila pristnosti njegove spremembe vere in zato ugotovila, da mu ob vrnitvi v Iran ne grozi bodoča škoda. Ocena (ne)verodostojnosti prosilca pride v poštev, kadar prosilec ne predloži nobenega dokaza za svoje trditve, ali pa tudi, če predloži določene dokaze in je njegova prošnja vseeno precej neprepričljiva zaradi nekonsistentnih, malo verjetnih, protislovnih ali nezadostnih navedb. Ugotovitev splošne verodostojnosti mora biti vselej rezultat celovite presoje izjav in ravnanja prosilca pred in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite.20

40. Glede na to, da je tožnik v postopku predložil le informacije o svoji izvorni državi in dokaze, ki se nanašajo na izvrševanje vere v Sloveniji, ni pa predložil dokazov, ki bi potrjevali navedbe v zvezi z razlogom, zaradi katerega je zapustil svojo izvorno državo, je sodišče zato preverjalo, ali je podana splošna verodostojnost tožnika.

41. Že toženka je v postopku ugotovila, da je tožnik notranje konsistenten, tudi sodišče navedeno ugotavlja, saj so tožnikove izjave (upoštevajoč tožnikove pripombe glede prevoda iz paštu jezika namesto farsi jezika) med seboj skladne. Sodišče, upoštevajoč tožnikove pripombe k prevodu prošnje za mednarodno zaščito in njegovo izpovedbo, sledi tožniku, da: B.B. ni bil tožnikov učitelj oz. H.H. v domači cerkvi, temveč je šlo za ustanovitelja domačih cerkva v Iranu; je tožnik zapustil Iran po dogodku, ko je bil aretiran H.H. oziroma tožnikov verski učitelj in vodja tožnikove domače cerkve v Shirazu (F.F.); je tožnik izpovedal, da je Iran zapustil v začetku novembra po iranskem koledarju (kar naj bi bilo po pojasnilu tolmača za farsi jezik obdobje med 10. in 18. februarjem 2016 po našem koledarju); da oseba, ki naj bi bil stric tožnika in s katerim sta skupaj prišla v RS, ni njegov stric, pač pa njegov prijatelj. Po pojasnilu tožnika s podajo pripomb zoper prevod njegove prošnje s pomočjo tolmača za paštu jezik in zaslišanju tožnika o tem toženka namreč navedenim tožnikovim pojasnilom ni nasprotovala, skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP, med navedenimi navedbami in izpovedbo tožnika o tem pa tudi ni zaznati nedoslednosti, tožnikove navedbe o dogodku, zaradi katerega je zapustil Iran, pa so potrjene s člankom B3 (del splošnih informacij o tožnikovi izvorni državi, predloženih s strani toženke).

42. Prav tako se sodišče strinja s toženko, da je podana zunanja konsistentnost tožnika, saj izjave, ki jih je podal tožnik tako ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito 4. 3. 2016, kot tudi na osebnem razgovoru 5. 10. 2016 in na zaslišanju 11. 1. 2019, ne odstopajo od preučenih verodostojnih informacij. Članek B3 celo govori prav o dogodku, zaradi katerega je tožnik zapustil Iran, kot izhaja iz navedb v članku B3, tožnikovih navedb in njegove izpovedbe, ko je navedel tudi dva človeka, ki sta omenjena s strani toženke kasneje predloženem članku B3. 43. Sodišče se tudi strinja s toženko, da tožniku ni mogoče očitati, da se ni kar najbolj potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje. Tako iz prošnje za mednarodno zaščito, iz zapisnika o opravljenem osebnem razgovoru, ki se nahajata v upravnem spisu, kot iz zapisnika naroka z dne 11. 1. 2019 je razvidno, da je tožnik odgovarjal na zastavljena vprašanja in predstavljal svoje razloge za zapustitev izvorne države.

44. Drugače kot toženka pa sodišče ugotavlja, da tožniku ni moč očitati, da ni za mednarodno zaščito takoj, ko je to bilo mogoče oz. da ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času. Kot že razlogovano, toženka ni nasprotovala tožnikovim navedbam, da njegova prošnja ni bila vložena prej, ker je tožniku vložitev preprečila slovenska policija, kar izhaja tudi iz listine A8 - izjav oseb, ki so bile tam prisotne, zato navedenemu sodišče sledi. Sodišče tudi pripominja, da je tožnik prišel v RS ravno s t.i. »begunskim valom« v času množičnih migracij po »balkanski poti«, zaradi česar je tudi pri slovenski policiji prišlo do zamika sprejemanja prošenj za mednarodno zaščito, vendar navedenega ni moč naprtiti tožniku in mu očitati zamude pri podaji prošnje.

45. Sodišče ne deli mnenja toženke, da je tožnik neprepričljiv v izjavi, da spremembe vere ni izkazoval, ker bi bil usmrčen oz. zaprt. Da je smrtna kazen zagrožena muslimanom, ki spremenijo vero, navsezadnje toženka ugotavlja v izpodbijani odločbi, to pa sledi tudi iz pridobljenih splošnih informacij o izvorni državi, ki jih je pridobilo sodišče v tem postopku. Enako velja glede dolgotrajnih zapornih kazni, ki grozijo konvertitom. Prav tako ni jasno, zakaj toženka ne sledi tožniku, da je Etalat prijel H.H. in ga zaprl, kot že razlogovano, je navedeno poleg prepričljive tožnikove izpovedbe podprto tudi s člankom B3 in sodišče navedenemu sledi. Toženka tudi ni sledila tožniku, da je zaradi navedenega dogodka prekinil partnerstvo v svoji delavnici, partnerju povedal, da odhaja (ne pa kam in zakaj) in da bo začel delati nekaj drugega, partner pa ga je izplačal. Toženka je dvomila, da iranski uradni organi tožnika ne bi iskali na domu ali na delovnem mestu, če bi ga H.H. izdal, tožnik pa je v času po prijetju H.H. teden dni ostal doma in formaliziral lastništvo mehanične delavnice s poslovnim partnerjem. Meni, da glede na to, da ga je le-ta izplačal, sta lastništvo zagotovo tudi uradno uredila pri za to pristojnem organu. Sodišče pa sledi tudi tem navedbam tožnika, saj je tožnik izpovedal, da ne ve, kaj se je dogajalo s H.H. po prijetju in da ga očitno slednji še ni izdal pred njegovim odhodom iz Irana, ki je bil prav zato omogočen, po mnenju sodišča pa je verjeten tudi časovni okvir enega tedna od dogodka (z ozirom, da je moral tožnik v tem času prodati solastništvo mehanične delavnice in ga v tem času iranski organi še niso iskali) do tožnikove zapustitve izvorne države. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je podana splošna verodostojnost tožnika.

46. Tožnik se je res krstil deveti dan po prihodu v Slovenijo, zaradi česar toženka ni sledila tožniku, da je resnično spremenil vero. Vendar pa se ni opredelila do njegovih trditev, da je vero spremenil že v izvorni državi (11. 11. 2014) in ne šele v RS z uradnim krstom 13. 3. 2016. Sodišče po vpogledu vseh dokazov, upravnega spisa in zaslišanja tožnika sledi tožniku, ki je prepričljivo in skladno izpovedal, da je bil krst zanj le uradno dejanje, saj mu je pomembno, kaj čuti v srcu, ne potrebuje papirja, da bi lahko rekel, da je evangeličan. Na naroku 11. 1. 2019 pa je še dodal, da je preko prijatelja, rojenega kristjana začel obiskovati domače cerkve, kjer so govorili o krščanski in islamski veri. Spoznal je, da lahko krščansko vero duhovno sprejme in da mu to odgovarja. Ko je pridobil informacije o krščanski veri, ko je prebral Sveto pismo, je videl, da v Svetem pismu nikjer ne pišejo take stvari, kot v Koranu, kjer je večina informacij zelo agresivnih. Njegova pamet se je odločila, na kateri strani je realno, čeprav sta obe (sveti knjigi) božja beseda, to je bilo 11. 11. 2014, takrat je s srcem sprejel krščansko vero in zato točno ve datum tega dne, saj je to njegov drugi rojstni dan, ki ga zato ne more pozabiti, saj je takrat iz temnega prišel v svetlobo. Povedal je, da v RS še vedno rade volje hodi v cerkev in je zelo ponosen, ker je kristjan. Toženka je tudi v celoti prezrla tožnikovo zelo podrobno poznavanje evangeličanske vere, razlike med kristjani in evangeličani in njegova pojasnila v zvezi z islamom, ki so ga privedla do tega, da je muslimansko vero začel zavračati, kar je tožnik še nadgradil s svojo izpovedjo na naroku 11. 1. 2019, ko je opisal svoj odnos do domačih živali, po islamskem nauku so bile to nečiste živali, on pa jih ima rad, sedaj ima dva psa, zaradi česar se je tudi iz Idrije preselil v Ljubljano.

47. Tožnik je še izpovedal, da se je leto in pol spoznaval s krščansko vero, od tega je 9 mesecev obiskoval domačo cerkev in raziskoval in se zanimal za krščansko vero. Zato sodišče ne sledi ugotovitvi toženke, da je tožnik takoj, ko je izvedel za krščansko vero, slednjo takoj sprejel s krstom. Sodišče ugotavlja, da je krst tožnika v RS zgolj izraz in nadaljevanje prepričanj ali usmeritev, ki jih je prosilec zagovarjal že v izvorni državi, skladno s prvim odstavkom 30. člena ZMZ-1. To izhaja tudi iz nadaljnje tožnikove izpovedbe, da so v Iranu v domači cerkvi vedno molili, razlikovali med islamom in krščansko vero in se o tem tudi tam veliko pogovarjali, krstil pa se je zaradi božje besede in ker je želel pokazati svoje spoštovanje do boga. Navedel in izpovedal je tudi, da ga je med 4. 3. oz. 6. 3 2016 in 13. 3. 2016 v izpostavi Azilnega doma na Kotnikovi ulici poučeval duhovnik, ki se je krstil že v Grčiji (J.J.), s katerim so se dvakrat srečali v sobi v Azilnem domu, da bi jih poučeval o veri, čemur toženka ni nasprotovala, zato navedenemu sodišče sledi. Tožnik je tudi predložil potrdili Evangeličanske cerkvene občine Ljubljana z dne 13. 2. 2017 o tožnikovem udeleževanju obredov in udejstvovanju v skupnosti od krsta 13. 3. 2016 dalje (priloga A6) ter z dne 10. 1. 2019 o rednem udeleževanju obredov in sobotnih bibličnih ur – preučevanju Svetega pisma in krščanstva, ki se izvaja za skupino iranskih vernikov ter aktivnem vključevanju v skupnost od krsta 13. 3. 2016 dalje (priloga A9). Izpovedal je tudi, da je sodeloval pri ustanovitvi iranske protestantske cerkve v Sloveniji, čemur sodišče sledi, saj je izpovedoval skladno in prepričljivo.

48. Ker tožnik že skoraj tri leta obiskuje obrede in se aktivno udejstvuje v skupnosti evangeličanske cerkve, preučuje Sveto pismo in krščanstvo (kar tudi pojasnjuje njegovo dobro poznavanje evangeličanske vere ter razlik med kristjani in evangeličani), hkrati pa iskreno, skladno in zavzeto opisuje, kaj mu pomeni krščanska vera v nasprotju z islamom, sodišče ne dvomi, da je tožnikova sprememba vere pristna.

49. Sodišče ugotavlja, da od tožnika nikakor ni moč zahtevati, naj svojo veroizpoved v primeru vrnitve v Iran skriva (iz splošnih informacij o izvorni državi tožnika je razvidno, da težav načeloma ne bi smel imeti, če bi svojo vero prakticiral le v zasebnosti in vere ne bi oznanjal, razen če ga sorodniki ne bi naznanili oblastem; da pa oče zelo nasprotuje njegovi spremembi veroizpovedi, je tožnik izpovedal). Po praksi Sodišča Evropske unije nobeno od pravil Kvalifikacijske direktive ne določa, da je treba pri presoji tveganja, da se v nekem okolju dejansko utrpijo dejanja preganjanja, upoštevati možnost, ki naj bi jo imel prosilec, da se izogne nevarnosti preganjanja tako, da se odpove verski praksi in s tem zaščiti, ki mu jo direktiva zagotavlja s priznanjem statusa begunca.21

50. Da pa namerava imeti tožnik v primeru vrnitve v Iran drugačen odnos do svoje nove vere v Iranu od opisanega, sodišče sledi, saj je tožnik prepričljivo izpovedal, da Evangelij pomeni dobre novice in poglavje v njem govori, da je treba krščansko vero širiti, želi tisto, kar je sam sprejel, širiti dalje. Na naroku 11. 1. 2019 je še dodal, da tako kot piše v Svetem pismu, tudi sam razširja krščansko vero in spoznava ljudi v njihovi veri – ljudem, ki jih želi spoznati in ki želijo spoznavati krščansko vero, pove svoje izkušnje, ki jih je imel, kako ga je spremenila vera in na ta način širi krščansko vero. Četudi ga bodo vrnili nazaj, bo svojo pot nadaljeval, zato ker se je odločil za to in četudi bi zaradi tega izgubil življenje; zelo je ponosen, da se je odločil za to pot; če ga vrnejo nazaj v Iran, bo ostal na svoji poti in verjame v to, kar verjame. Ko on vidi božjo voljo do ljudi, verjame in bo 100 % ostal v svoji veri in bo to nadaljeval naprej. Doda še, da iranske oblasti 100 % vedo, da je bil pripadnik domače cerkve, ker je iranski Etalat obveščevalna služba, če koga dobijo, jih toliko mučijo, da povedo še za ostale ljudi. Od leta 1393, ko so jih ujeli (od dogodka okrog Božiča 2015, zaradi katerega je zapustil Iran) še vedno za nikogar ni znano, kje so.

51. Sodišče tudi ugotavlja, da se je tožnik v RS asimiliral – tu že skoraj tri leta obiskuje Evangeličansko cerkev v Ljubljani in je aktivni del te skupnosti, saj je sodeloval tudi pri ustanovitvi iranske protestantske cerkve v Sloveniji, kot izhaja iz tožnikove izpovedbe in iz potrdil A6 in A9. Kot pa nadalje izhaja iz tožnikove izpovedbe, ki ji sodišče kot prepričljivi in skladni sledi, pa tožnik živi v Ljubljani in ima tu tudi partnerko in službo ter dva psa, naučil se je tudi slovenščine, saj se v službi sporazumeva v slovenščini.

52. Sodišče na podlagi splošnih informacij o izvorni državi tožnika ugotavlja, da je versko odpadništvo v Iranu sicer kaznivo, zanj je zagrožena smrtna kazen, ki pa se v zadnjih desetih letih ni izvršila. V primeru, da tožnik svoje spremembe vere ne bo skrival in bo širil svojo vero ter obiskoval hišne cerkve in pri tem vztrajal, kot je tudi izpovedal in čemur sodišče sledi (pri čemer sodišče tudi sledi tožniku, da je zaradi dogodka okrog Božiča 2015, v zvezi s katerim je bil aretiran njihov H.H., tožnikovo ime zaradi njihovega načina zasliševanja priprtih znano iranskim oblastem kot osebe, ki je konvertit in je obiskoval hišne cerkve), mu bodo iranske oblasti - subjekti preganjanja v tožnikovi izvorni državi, najverjetneje pripisale spremembo vere in ga označile kot verskega odpadnika. V takem primeru mu glede na splošne informacije o izvorni državi tožnika grozi aretacija s priporom, lahko pa tudi psihično oz. telesno mučenje in zaporna kazen.

53. Ker toženka ni napravila pravilne dokazne ocene glede (ne)verodostojnosti tožnika v zvezi s tretjim odstavkom 21. člena ZMZ-1, zaradi česar je bilo dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovljeno, in ker toženka ni pravilno uporabila materialnega prava (26., 27. in 30. člen ZMZ-1 v zvezi z 2. alinejo prvega odstavka 27. člena ZMZ-1), je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo skladno z 2., 3. in 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in samo odločilo o stvari na podlagi prvega odstavka 65. člena ZUS-1 v zvezi s petim odstavkom 65. člena in prvim odstavkom 7. člena ZUS-1, tako, da je tožniku priznalo status begunca. Sodišče je skladno z 2. alinejo tretjega odstavka 59. člena ZUS-1 v povezavi z drugim odstavkom 71. člena ZMZ-1 opravilo v zadevi glavno obravnavo.

K II. točki izreka:

54. Odločitev v II. točki izreka temelji na določilu prvega odstavka 92. člena ZMZ-1, ki določa, da osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznan status begunca, odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Po določilu tretjega odstavka 92. člena ZMZ-1 dovoljenje za prebivanje izda ministrstvo v obliki, določeni z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji.

1 Listina A7 je bila kot dokaz umaknjena na glavni obravnavi 11. 1. 2019. 2 Listina B1 je pooblastilo toženke njeni pooblaščenki. 3 V tožbi je podan datum 6. 3. 2016 kot začetek obdobja poučevanja, v drugi pripravljalni vlogi pa je tožnik navedel datum poučevanja od 4. 3. 2015, pri čemer sodišče ugotavlja, da gre za očitno napako pri letnici, pravilno 2016, saj je tožnik po lastni izjavi zapustil Iran šele sredi januarja 2016, kot razvidno iz e-maila A5, ki ga je poslal svoji pooblaščenki. 4 Glej odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-50/08-16, Up-2177/08-16 z dne 26. 3. 2009. 5 Glej odločbo Vrhovnega sodišče RS I Up 294/2016 z dne 16. 11. 2016. 6 Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev), Uradni list EU L 337/9, 20. 12. 2011. 7 Sodba Velikega senata ESČP F.G. proti Švedski, 43611/11, 23. 3. 2016. 8 ESČP je švedskim oblastem očitalo, da niso izvedli temeljite ocene pritožnikove spremembe vere in preverili resnosti njegovih prepričanj, načina izražanja krščanske vere na Švedskem ter tega, kako bo novo vero izražal v Iranu, če bi bil tja vrnjen (odst. 156). Vrhovno sodišče RS je v Sodbi I Up 43/2017 z dne 15. 3. 2017 (odst. 19) glede vprašanja o izražanju vere v izvorni državi navedlo, da če ni prišlo do spremembe vere, kot izhaja iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovila toženka, tudi niso smiselna morebitna vprašanja o tem, kako bi pritožnik novo vero izražal v Iranu. 9 Glede sodne prakse o tem, da priznanje statusa begunca ni pogojeno z obstojem dobre vere na strani prosilca, glej odločbo Upravnega sodišča I U 1551/2016 z dne 12. 3. 2018. Tudi v teh primerih je nujna izvedba presoje, ali bi bil prosilec ob vrnitvi v to državo prav zaradi teh dejavnosti izpostavljen preganjanju ali resni škodi. 10 Priročnik EASO Qualification For International Protection (Directive 2011/95/EU) A Judicial Analysis, december 2016, str. 88, opomba 563. 11 A.A. proti Švici, 58802/12, 7. 1. 2014, odst. 41. in tam navedene sodbe ter A. proti Švici, 60342/16, 19. 12. 2017. 12 Ur. l. RS – MP, št. 7/94. 13 Ur. l. RS – MP, št. 22/03. 14 Npr. sodba Chahal proti Združenemu Kraljestvu, 22414/93, 15. 11. 1996, odst. 79, Saadi proti Italiji, 37201/06, 28. 2. 20108, odst. 138, Othman (Abu Qatada) proti Združenemu Kraljestvu, 8139/09, 17. 1. 2012, odst. 185 in F.G. proti Švedski, 43611/11, 23. 3. 2016, odst. 127. 15 17. in 18. člen Ustave RS. 16 2. in 4. člen Listine EU o temeljnih pravicah, Uradni list EU, C 83/389, 30. 3. 2010. 17 Tako odločba Upravnega sodišča I U 1551/2016 z dne 12. 3. 2018. 18 Člen 5(3) Kvalifikacijske direktive. 19 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 74/2018 z dne 13. 6. 2018, odst. 16. 20 Odločba Upravnega sodišča I U 101/2016 z dne 6. 9. 2016. 21 Glej odločbi SEU v zadevi Y in Z (C-71/11 in C-95/11) z dne 5. 9. 2012, tč. 78, 79, ter v zadevi Fathi (C-56/17) z dne 4. 10. 2018.