Jedro

Toženka je utemeljeno zaključila, da je tožnik v Republiko Hrvaško vstopil na nezakonit način iz tretje države. Tako je imela podlago, da je ob upoštevanju določbe prvega odstavka 21. člena Dublinske uredbe pristojnemu organu Republike Hrvaške posredovala prošnjo za sprejem prosilca (tožnika). Republika Hrvaška je na zahtevek odgovorila in potrdila sprejem odgovornosti za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Toženka je tako z izpodbijanim sklepom utemeljeno odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje tožnika za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za vsebinsko obravnavo njegove prošnje.

Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, ker se ta zadeva ne bi mogla reševati v Sloveniji. Tožnik se namreč ne bi več nahajal tu in četudi bi bil nato sklep odpravljen ter zadeva vrnjena toženki v ponovno odločanje, si s tem tožnik svojega položaja ne bi mogel več izboljšati. S tem pa bi bila kršena njegova pravica do sodnega varstva, ki se lahko uresničuje le pod pogojem, da je tako sodno varstvo učinkovito. Poleg tega po oceni sodišča izvršitev izpodbijanega akta tudi ne nasprotuje javni koristi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-126/2014/14 (1313-18) z dne 5. 6. 2014 odloži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje tožnika za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za vsebinsko obravnavo njegove prošnje. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik dne 5. 5. 2014 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik je pri podaji prošnje potrdil, da je v Slovenijo vstopil ilegalno iz Hrvaške. Povedal je tudi, da je na Hrvaško vstopil ilegalno, skrit v tovornjaku, v katerega se je vkrcal v Republiki Makedoniji. Izjavil je tudi, da se na Hrvaškem ni počutil v nevarnosti, zapustil pa jo je, ker je izvedel, da tam ne more dobiti mednarodne zaščite. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijanega sklepa toženka citira določbe prvega odstavka 3. člena, prvega odstavka 21. člena in prvega odstavka 13. člena Dublinske uredbe in navaja, da je od pristojnega organa Hrvaške 22. 5. 2014 prejela odgovor, v katerem Hrvaška potrjuje sprejem prosilca ter pristojnost za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito v skladu s prvim odstavkom 13. člena Dublinske uredbe. Dalje navaja, da je bil s tožnikom 30. 5. 2014 opravljen osebni razgovor, na katerem je bil seznanjen z zahtevkom, ki je bil poslan Hrvaški in z odgovorom Hrvaške. Na vprašanje, ali ima kakšne zadržke v zvezi s predajo Hrvaški, je odgovoril, da je v Slovenijo prišel prav zato, ker na Hrvaškem precej časa obravnavajo prošnje za mednarodno zaščito, po enem letu pa prosilci prejmejo negativno odločitev. Te informacije je dobil od drugih prosilcev v času bivanja v Azilnem domu na Hrvaškem. Na vprašanje v zvezi z morebitno nevarnostjo v primeru njegove predaje Hrvaški je odgovoril, da ne obstaja nevarnost, da pa je stanje v Azilnem domu kritično zaradi drugih prosilcev, ker se pretepajo in ko zapustijo Azilni dom, kradejo. Povedal je tudi, da na Hrvaškem ni imel pravne pomoči in ne prevajalca. Sporazumeval se je v angleškem jeziku, ki ga malo razume. Povedal je tudi, da ne verjame, da bi dobil na Hrvaškem pravno pomoč in pravično odločitev. Toženka se s takšnim mnenjem tožnika ne strinja, saj tožnik na Hrvaškem ni vložil prošnje za mednarodno zaščito in s potekom postopka torej ni seznanjen. Prav tako ni bil seznanjen s pravico do pravne pomoči in s pravico do prevajalca. V zvezi s tem še izpostavlja, da je Republika Hrvaška od 1. 7. 2013 članica EU, torej je upravičeno moč sklepati, da na Hrvaškem življenje in svoboda nista ogroženi zaradi rase, vere, državljanstva, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja, da Hrvaška v skladu z Ženevsko konvencijo spoštuje načelo nevračanja, da tam obstaja možnost vložitve prošnje za mednarodno zaščito ter pridobitev zaščite v primeru izpolnjevanja pogojev. Kolikor bi torej tožnik na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito, po prepričanju toženke ne obstaja razlog za dvom v pravilno in zakonito ravnanje pristojnih hrvaških organov.

Tožnik v tožbi navaja, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, ali je na Hrvaško vstopil iz tretje države ali iz EU (na primer iz Madžarske). Ta okoliščina, ki je prvi pogoj za uporabo 13. člena Dublinske uredbe, tako ostaja neraziskana. Izpostavlja, da Dublinska uredba napotuje na uporabo Uredbe komisije (ES) št. 1560/2003 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 o določitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države. V prilogi II te uredbe pa so natančno navedeni tako dokazi, kot posredne okoliščine o nezakonitem vstopu na ozemlje preko zunanje meje, ki so relevantni za odločitev o tem, katera država je pristojna za obravnavanje prošnje prosilca. Toženka pa v izpodbijanem sklepu ni izrecno izpostavila, kateri dokaz ali indic naj bi bil osnova za dublinsko predajo tožnika tuji državi. Iz tožnikove izjave, da je na Hrvaško dospel iz Makedonije, skrit v tovornjaku, namreč ni jasno niti kje naj bi do prehoda prišlo, niti kdaj, niti taka izjava ne vsebuje podatkov, ki bi jih bilo mogoče preveriti. Zato sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi oziroma podrejeno, da zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero zahteva, naj sodišče odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne odločbe o njegovi tožbi zoper izpodbijani sklep. V zahtevi za izdajo začasne odredbe navaja, da tožba ne zadrži izvršitve izpodbijanega akta. Z izvršitvijo akta še pred odločitvijo sodišča o tožbi pa bi mu nastala težko popravljiva škoda. Kolikor bi bil namreč izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, se tožnik ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije in ne bi bil več pod jurisdikcijo te države. Zaradi tega ne bi več izkazoval pravnega interesa. Njegov pravni interes bi zaradi predaje Hrvaški naknadno prenehal. Zgolj ugotavljanje zakonitosti izpodbijanega sklepa pa bi bilo za tožnika brez učinka. Pri tem se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča, ki je zavzelo stališče, da zadržanje tovrstnih odločitev zavezuje toženko že po naravi stvari. Tudi če bi v upravnem sporu uspel in bi bil sklep odpravljen ter zadeva vrnjena toženki v ponovno odločanje, si tožnik svojega položaja s tem ne bi mogel več izboljšati, ker se njegova zadeva ne bi mogla reševati v Sloveniji. Sodno varstvo v upravnem sporu na ta način ne bi moglo biti učinkovito, s tem pa bi bila kršena pravica do sodnega varstva.

Toženka na tožbo in na zahtevo za izdajo začasne odredbe ni vsebinsko odgovorila.

K I. točki izreka Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je toženka odločila pravilno, da ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito ter da bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za vsebinsko obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Svojo odločitev je toženka oprla na določbe prvega odstavka 3. člena, prvega odstavka 13. člena in prvega odstavka 21. člena Dublinske uredbe.

Po določbi prvega odstavka 3. člena Dublinske uredbe države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju; prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. V okviru poglavja III (Merila za določanje odgovorne države članice) prvi odstavek 13. člena Dublinske uredbe določa, da kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, opisanih na dveh seznamih iz člena 22(3) te uredbe, vključno s podatki iz Uredbe (EU) št. 603/2013, ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način; ta odgovornost pa preneha 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje. Po prvem odstavku 21. člena Dublinske uredbe pa kadar država članica, v kateri je bila vložena prošnja za mednarodno zaščito, meni, da je za obravnavanje prošnje odgovorna druga država članica, lahko čim hitreje, v vsakem primeru pa tri mesece od datuma, na katerega je bila prošnja vložena v smislu člena 20(2), od druge države članice zahteva, da sprejme prosilca.

Iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je tožnik pri podaji prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji izjavil, da je v Republiko Slovenijo vstopil ilegalno iz Republike Hrvaške, v katero je pripotoval skrit v tovornjaku, v katerega se je vkrcal v Makedoniji in ga je pripeljal do Splita na Hrvaškem. V Republiko Slovenijo je nezakonito vstopil iz Republike Hrvaške 2. 5. 2014 in ko je bil prijet s strani policije, je zaprosil za mednarodno zaščito. Navedena dejstva med strankama niso sporna. To pomeni, da je tožnik nezakonito (skrit v tovornjaku) po kopnem prečkal mejo države članice (Hrvaške).

Tožnik v tožbi ugovarja, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, ali je na Hrvaško nezakonito vstopil iz tretje države, ali iz države EU (npr. Madžarske). S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da tožnik v upravnem postopku, čeprav je bila na osebnem razgovoru dne 30. 5. 2014 prisotna tudi njegova pooblaščenka, ni trdil, da je v Republiko Hrvaško nezakonito vstopil iz druge države članice (npr. Madžarske), pri čemer mu je uradna oseba predočila prošnjo Slovenije pristojnemu organu Republike Hrvaške po prvem odstavku 13. člena Dublinske uredbe za sprejem prosilca in ob tem navedla, da je Slovenija na pristojne organe Hrvaške naslovila navedeno prošnjo zato, ker je v Republiko Hrvaško vstopil nezakonito iz tretje države. Sicer pa tožnik tudi v predmetni tožbi sploh ne zatrjuje, da bi v Republiko Hrvaško vstopil iz druge države članice, temveč zgolj očita toženki, da v postopku ni ugotovila, ali je na Hrvaško vstopil iz tretje države, ali iz članice EU. Ker pa tožnik, kot že povedano, niti v postopku pred toženko, niti v tožbi ne zatrjuje, da je v Republiko Hrvaško vstopil iz druge države članice in ob upoštevanju njegove izpovedbe v prošnji za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru, da ga je tovornjak iz Makedonije pripeljal do mesta Splita na Hrvaškem, je po presoji sodišča toženka utemeljeno zaključila, da je tožnik v Republiko Hrvaško vstopil na nezakonit način iz tretje države. Kot že navedeno, pa tožnik konkretizirano temu sploh ne ugovarja.

Tako sodišče sodi, da je imela toženka podlago, da je 13. 5. 2014, ob upoštevanju določbe prvega odstavka 21. člena Dublinske uredbe, pristojnemu organu Republike Hrvaške posredovala prošnjo za sprejem prosilca (tožnika). Republika Hrvaška je dne 22. 5. 2014 na zahtevek Slovenije odgovorila in potrdila sprejem odgovornosti za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, s čimer je bil tožnik seznanjen na osebnem razgovoru dne 30. 5. 2014. Da bi imel tožnik kakšne zadržke v zvezi s predajo Republiki Hrvaški v smislu drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe, pa v tožbi ne zatrjuje. Zato se sodišče v tem delu v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1).

Ker je po vsem povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K II. točki izreka Sodišče je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov: V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da je izpodbijani sklep že postal izvršljiv, saj je v samem sklepu navedeno, da tožba na Upravno sodišče ne zadrži njegove izvršitve. Tudi v četrtem odstavku 74. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) je določeno, da le tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje zadrži izvršitev, medtem ko v primeru vseh drugih odločitev po tem zakonu tožba ne zadrži njihove izvršitve. Kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, ker se ta zadeva ne bi mogla reševati v Sloveniji, ker se tožnik ne bi več nahajal tu. Torej vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila mogoča, četudi bi tožnik v tem upravnem sporu uspel. Če bi namreč v njem uspel in bi bil sklep odpravljen ter zadeva vrnjena toženki v ponovno odločanje, si s tem svojega položaja ne bi mogel več izboljšati. Sodno varstvo v upravnem sporu na ta način ne bi moglo biti več učinkovito. S tem pa bi bila kršena pravica do sodnega varstva, kajti ta pravica se lahko uresničuje le pod pogojem, da je tako sodno varstvo učinkovito. Poleg tega po oceni sodišča izvršitev izpodbijanega akta tudi ne nasprotuje javni koristi.

Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1.