Jedro

Po četrtem odstavku 128. člena SZ je aktivno legitimiran v pravdi za sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje med lastnikom in ožjim družinskim članom imetnika stanovanjske pravice (le) ožji družinski član.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem - obsodilnem delu.

Tožeča stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena stranka skleniti s tožečo stranko kupoprodajno pogodbo za stanovanje v L. za določeno kupnino in da ji mora povrniti pravdne stroške, kar pa je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo. Zavzelo je stališče, da je tožnik aktivno legitimiran v tej pravdi, ker mu je mati kot imetnica stanovanjske pravice podala pisno privolitev za odkup stanovanja po določbah prvega odstavka 117. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS 18/91-I in 21/94 - SZ) in tožena stranka mora zato z njim skleniti prodajno pogodbo. Določbe četrtega odstavka 128. člena SZ ne gre ozko tolmačiti. Objekt, v katerem je stanovanje, ni predviden za rušenje, kar izhaja iz potrdila Sekretariata za urbanizem in varstvo okolja.

Tožena stranka izpodbija sodbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava, zaradi česar predlaga njeno razveljavitev in zavrnitev zahtevka ali pa vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da je četrti odstavek 128. člena SZ jasen glede tega, kdo je aktivno legitimiran za vložitev tožbe. Če bi zakonodajalec hotel dati legitimacijo tudi ožjim družinskim članom imetnika stanovanjske pravice, bi to eksplicitno navedel kot v drugih členih zakona. Iz potrdila sekretariata za urbanizem in varstvo okolja izhaja tudi, da je po dolgoročnem planu občin obravnavani objekt ohranjen z namembnostjo poslovne stavbe. Tožena stranka ima svoje razvojne načrte, ki jih zaradi morebine lastninske pravice tožnika ne bi mogla uresničiti. Na obravnavanem območju sploh ni stanovanj in obravnavano stanovanje je del poslovne stavbe brez vodnega in električnega števca. Tožnikova oče in mati sta dobila oziroma ohranila stanovanje iz humanitarnih namenov, tožeči stranki pa je bilo ponujeno v odkup drugo stanovanje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo poudarja, da objekt ni namenjen za rušenje in da na rešitev zadeve ne vpliva namen tožene stranke, da bo stanovanje preuredila v poslovne prostore.

Pritožba ni utemeljena.

Res določa SZ v četrtem odstavku 128. člena, da sproži postopek v primeru zavrnitve sklenitve kupoprodajne pogodbe prejšnji imetnik stanovanjske pravice. Toda to zakonsko določbo je potrebno razlagati, da začne postopek oziroma da ima pravico vložiti tožbo bodisi imetnik stanovanjske pravice, če ta sam zahteva sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje, ali pa njegov ožji družinski član, če je dal imetnik stanovanjske pravice pisno privolitev za to (prvi odstavek 117. člena SZ). Do takšnega razumevanja citirane resda nekoliko nenatančne zakonske določbe pridemo bodisi z logično bodisi s teleološko (namensko) razlago. Namen te zakonske določbe je omogočiti tistemu, ki ima pravico do privatizacije družbenega stanovanja s tem, da ga odkupi, da to pravico tudi uveljavi po sodni poti v primeru, ko lastnik stanovanja odkloni prodajo. Če ne bi bilo omogočeno takšno varstvo, bi ostala zakonska določba o lastninjenju le kot deklaracija, kot nekaj, česar ne bi bilo mogoče po nobeni poti uveljaviti. V takšnem primeru je torej na voljo sodna pot, in to v pravdnem postopku (tretji odstavek 128. člena SZ). Spričo procesnih določb o ugotovitveni tožbi (187. člen ZPP) in spričo prekluzivnosti roka za uveljavljanje pravice do nakupa stanovanja s predvidenimi popusti (prvi odstavek 123. člena SZ) je dopustna le tožba z dajatvenim zahtevkom. Takšen zahtevek pa lahko uspešno postavi le tisti, ki kupuje stanovanje, torej bodisi imetnik stanovanjske pravice, bodisi njegov ožji družinski član, če je nanj prenesel pravico do odkupa. Če gre za slednji primer, pa ne more vložiti, če je lastnik odklonil prodajo stanovanja, tožbe imetnik stanovanjske pravice, saj tu ne gre za pogodbo v korist tretjega, ne za kakšno drugo obliko pogodbe in s tem tožbenega zahtevka, po katerem bi moral lastnik stanovanja skleniti prodajno pogodbo z nekom, ki ni stranka v pravdnem postopku, le-temu pa bi bilo naloženo, da mora plačati kupnino tožencu - lastniku stanovanja. Tako se pokaže, da je v primeru prenosa pravice do odkupa stanovanja na ožjega družinskega člana aktivno legitimiran lahko le ta, ne pa samo/tudi imetnik stanovanjske pravice.

Zakon taksativno našteva, kdaj lastnik ni dolžan prodati stanovanja, in sicer, če je stanovanje v stanovanjski hiši, predvideni za rušenje, ali teče celovita prenova oziroma, če ima kdo zakonito predkupno pravico na stanovanju ali stanovanjski hiši (prvi odstavek 129. člena SZ). Zunaj teh primerov je odklonitev prodaje stanovanja nezakonita. Tožena stranka skuša očitno z omenjenim zakonskim zadržkom "rušenja" uveljaviti upravičenost zavrnitve zahteve za prodajo tudi v primeru, ko prostorski akti določajo drugačno namembnost stavbe ali celo širše okoliša za poslovno oziroma nestanovanjsko dejavnost. Za takšno širšo razlago pa ni podlage v zakonu, nasprotno, kot razlagalno oporo je potrebno uporabiti določbo drugega odstavka 40. člena SZ, po kateri se rušenje dokazuje s sprejetim prostorskim aktom, po teh aktih (Dolgoročni plan občin in Mesta Ljubljane in Odlok o sprejetju ureditvenega načrta za območje urejanja MM 1/2) pa rušenje stavbe, v kateri je sporno stanovanje, ni predvideno. Nerelevantne so zato tudi druge pritožbene trditve o namenih tožene stranke o tem, da stanovanje nima vodnega in električnega števca in podobno. Povedano velja toliko bolj tudi za pritožbene razloge v zvezi s tem, iz kakšnih nagibov je dala tožena stranka stanovanje tožnikovemu očetu in zakaj je lahko imetništvo stanovanjske pravice na njem ohranila tožnikova mati in podobno.

Sodišče prve stopnje je torej materialno pravo glede obeh vprašanj, načetih v pritožbi tožene stranke, pravilno uporabilo, pri tem pa se niti ni pojavilo vprašanje (ne)pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, saj gre očitno tu le za problem pravilne uporabe materialnega prava.

Nista torej podana uveljavljana pritožbena razloga in ker tudi ne sam postopek ne izpodbijana odločba nista obremenjena s kakšno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka absolutne narave in ker tudi ni bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno, kar zadeva ostalo vsebino odločbe sodišča prve stopnje, na kar oboje pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo pravilno sodbo sodišča prve stopnje, seveda v obsodilnem delu.

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe, odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke pa temelji na prvem odstavku 155. člena ZPP, saj odgovor na tožbo glede na njegovo vsebino ni v ničemer prispeval k odločitvi o pritožbi in tako torej stroškov v zvezi z njim ni mogoče šteti kot potrebnih pravdnih stroškov.