Jedro

Navajanje „vrste nepreložljivih obveznosti“ in razpisan narok v neki drugi zadevi, pri čemer se niti ne navede, ali je bil tisti narok razpisan pred tem tukaj, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljevalo preložitve naroka.

Predmet postopka ni določitev meje med nepremičnino, ki je javno dobro, in nepremičnino v zasebni lasti, temveč je na meji javnega dobrega samo stičišče sporne meje med dvema nepremičninama v zasebni lasti, ki jo je sodišče v obravnavanem postopku urejalo. Uporabljeni kriterij za določitev meje po zadnji mirni posesti je bil torej dopusten in pravilen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom določilo mejo med parc. št. 33 in 32 k. o. ..., med parc. št. 34 in 30/1 k. o. ... ter med parc. št. 30/3 in 30/2 k. o. ... (I - III. točka izreka); ugotovilo, da znaša vrednost spornega mejnega prostora med parcelama 34 in 30/1 k. o. ... 2.349,60 EUR in med parcelama 30/3 in 30/2 k. o. ... 2.032,80 EUR (IV. točka izreka); določilo mejne točke G - K in M - O (V. točka izreka); odločilo, da je skica sodnega izvedenca z dne 27. 11. 2013 sestavni del sklepa (VI. točka izreka); ugotovilo, da so obstoječi mejniki v točkah 205 in 204 odstranjeni, mejne točke 201, 202 in 203 pa ne veljajo več (VII. točka izreka) ter odločilo, da bo o skupnih stroških, ki bremenijo udeležence vsakega do 1/2, odločilo s posebnim sklepom (VIII. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožujeta drugi in tretji nasprotni udeleženec, dediča po prvotni nasprotni udeleženki A. A. Uveljavljata vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep spremeni tako, da določi mejo po kriteriju močnejše pravice (po stanju, kot ga izkazuje kataster). Pritožnika priglašata tudi pritožbene stroške. Menita, da je bilo ugotavljanje vrednosti spornega predmeta nepotrebno in nedopustno. Predvsem pa trdita, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni ugodilo njuni prošnji, da bi zaradi zahtevnosti obravnavane zadeve, njune pravne neukosti ter zaradi opravičene odsotnosti njunega pooblaščenca preložilo narok na kraju samem 27. 11. 2011. Trdita, da sodišče v zapisnik ni zapisalo vseh njunih pripomb in ni sprejelo dokaznih listin, ki jih je B. B. želel vložiti v spis. Sodišču očitata pristranskost, češ da je sledilo izključno predlagatelju. Pooblaščenec je bil zaradi bolezni v času od 25. 11. 2013 do 30. 11. 2013 upravičeno zadržan z dela in nesposoben za zastopanje strank na terenu v tako hladnem vremenu. Pritožnika navajata, da sta v pravni zmoti umaknila predlog za zaslišanje njune sestre C. Sodišče naj po stališču pritožbe tudi ne bi pravilno vabilo predstavnika prve nasprotne udeleženke, saj je bil narok 27. 11. 2013 opravljen brez njene navzočnosti. Pritožnika kategorično prerekata neresnične in zavajajoče navedbe predlagatelja, da glede poteka meje med zemljišči predhodno ni bilo nikakršnih sporov. Pravita, da ni res, da bi udeleženci postopka dvorišče uporabljali skupno in po enakih delih prispevali za njegovo urejanje ter da se je enotna kmetija delila na dve enaki polovici. Katastrska meja je že ugotovljena in dokazana kot močnejša pravica. To mejo, pravi pritožba, so nasprotni udeleženci ves čas uživali, spor med udeleženci pa naj bi trajal že od leta 1952. B. B. nato še posebej pojasnjuje svoje videnje zadeve. Pritožba sklene z mislijo, da je mejo med javnim dobrim in zemljiščem, ki to ni, mogoče urediti samo po stanju, kot ga izkazuje kataster.

3. Predlagatelj na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Ugotovitev vrednosti spornega mejnega prostora ni bila nedopustna. Stvarnopravni zakonik (SPZ) kot temelj za ureditev meje določa kriterij močnejše pravice (prvi odstavek 77. člena SPZ). Vendar je po tem kriteriju mejo mogoče urediti le, če je vrednost spornega mejnega prostora manjša od 4000 EUR(1) ali če obstaja soglasje udeležencev postopka. Če je vrednost večja oziroma soglasja ni, sodišče uredi mejo po zadnji mirni posesti ali po pravični oceni, udeleženci pa imajo možnost uveljavljati močnejšo pravico v pravdi (78. člen SPZ). Ker soglasja ni bilo, navedena vrednost pa je bila večja od 4000 EUR, je sodišče ravnalo prav, ko je to preverilo oz. ugotovilo. Ugotovitev vrednosti spornega mejnega prostora je tudi bistveni sestavni del sklepa sodišča prve stopnje o ureditvi meje (drugi odstavek 138. člena ZNP).

7. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določb postopka s tem, ko naroka za glavno obravnavo 27. 11. 2013 (in ne 27. 11. 2011, kot navaja pritožba) po zaprosilu pooblaščenca nasprotnih udeležencev ni preložilo. Odvetnik je v predlogu za preložitev naroka z dne 25. 11. 2013 navedel, da ima v času od 25. do 27. 11. 2013 „vrsto nepreložljivih obveznosti“, 27. 11. 2013 še en razpisan narok, in da med strankama obstaja možnost sklenitve sporazuma.

8. V 115. členu Zakon o pravdnem postopku (ZPP)(2) določa, da lahko sodišče preloži narok, če je to nujno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi opravičeni razlogi. Posplošeno navajanje vrste nepreložljivih obveznosti in razpisan narok v neki drugi zadevi v istem dnevu (a ob poznejši uri), pri čemer se niti ne navede, ali je bil tisti narok razpisan pred tem tukaj, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljevalo preložitve naroka. Sicer pa bi si lahko pooblaščenec nasprotnih udeležencev za zastopanje na naroku zagotovil nadomeščanje. Možnost prenosa pooblastila na drugega odvetnika izhaja iz samega pooblastila za zastopanje, ki ga da stranka pooblaščencu, razen če to možnost v pooblastilu izrecno izključi (prvi odstavek 95. člena ZPP). Iz pooblastila (priloga B2) izključitev prenosa pooblastila ni razvidna, prav tako pa takega dogovora ne zatrjujeta pritožnika. Ni pa utemeljen niti pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo narok preložiti zaradi bolezni odvetnika. Slednji se na bolezen sklicuje šele v pritožbi (zato gre tu za nedovoljeno pritožbeno novoto v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP), ki je niti ustrezno ne dokazuje niti ne zatrjuje, da bi šlo za nenadno bolezen, zaradi katere si ni mogel zagotoviti nadomeščanja.

9. Umik predloga za zaslišanje priče ne gre pripisati „pravni zmoti“, se pravi nekakšni nevednosti (kaj točno naj bi to pomenilo, pritožba niti ne pove). Iz zapisnika o naroku z dne 27. 11. 2013 izhaja, da sta se nasprotna udeleženca zaslišanju priče odpovedala po tem, ko se je zaslišanju svojih prič odpovedal predlagatelj, in navedla, da njuna sestra C. ne bi vedela kaj dosti drugače povedati o stvari, ker je mlajša. Iz tega ne izhaja, da sta bila nasprotna udeleženca v kakršni koli zmoti oz. da to njuno procesno dejanje ne bi smelo biti upoštevano.

10. Obširno pritožbeno navajanje o uživanju posesti do katastrske meje, o začetku sporov v letu 1952, o dejstvu, da se prvotna kmetija ni delila na pol, da je bila drvarnica predlagatelja zgrajena na silo, da ta ni pridobil soglasja za postavitev cisterne, da je bil D. okoli drvarnice vedno dopuščen prostor za hojo v širini 2,5 m, glede uporabe dovozov itd., so vse nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožnika vse to prvič navajata šele v pritožbi, čeprav bi te navedbe glede na njihovo naravo očitno lahko podala že tekom postopka na prvi stopnji. V pritožbi tudi ne zatrjujeta nobenih okoliščin, v katerih bi bilo uveljavljanje pritožbenih novot dopustno oz. ne pojasnita, zakaj vsega tega iz opravičljivega razloga nista navedla že pred sodiščem prve stopnje (kljub temu, da je prvostopenjsko sodišče pooblaščencu nasprotnih udeležencev na naroku 20. 12. 2010 določilo rok 15 dni, da odgovori na obširno pripravljalno vlogo predlagatelja, te možnosti ni izkoristil in odgovora ni vložil). Zato pritožbeno sodišče teh trditev in v pritožbenem postopku predloženih dokazov ni upoštevalo.

11. V vodenju postopka pred sodiščem prve stopnje po povedanem pritožbeno sodišče tudi ne vidi nobene pristranskost. 12. Ne drži pritožbeni očitek, da je bila sporna meja že določena po katastru. Postopek za evidentiranje urejene meje pri Geodetski upravi RS je bil namreč prekinjen, stranke pa so bile pozvane, da sprožijo (obravnavani) sodni postopek za določitev mej.

13. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da so bile občini ... (tretji nasprotni udeleženki) pravilno vročene vse vloge strank in vabila ter sklepi sodišča. Dana ji je bila možnost sodelovanja v postopku, ki pa je ni izkoristila. V postopek je bila na strani nasprotnih udeležencev vključena zato, ker predstavljata v tem postopku določeni mejni točki A in O tromeji med parcelami v lasti predlagatelja in nasprotnih udeležencev H. ter javnim dobrim (parc. št. 11/1 in 9/1 k. o. ...). Izvedenec je v svojem mnenju to označil kot „dotik sporne meje s parcelama v lasti občine“. Predmet postopka torej ni določitev meje med nepremičnino, ki je javno dobro, in nepremičnino v zasebni lasti (kot zatrjuje pritožba), temveč je na meji javnega dobrega samo stičišče sporne meje med dvema nepremičninama v zasebni lasti, ki jo je sodišče v obravnavanem postopku urejalo. Uporabljeni kriterij za določitev meje po zadnji mirni posesti je bil torej dopusten in pravilen (4. odst. 77. čl. SPZ).

14. Ker niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni niti niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

15. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo še o stroških pritožbenega postopka: Ker pritožnika s pritožbo nista uspela, sama krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Dvakratna vrednost za določitev spora majhne vrednosti.

Op. št.(2): Ki se po 37. členu Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) smiselno uporablja tudi v nepravdnih postopkih.