Jedro

Upoštevajoč dejstvi, da so bolečine blažje, vendar dlje časa trajajoče, in da je tožnica pretrpela precej nevšečnosti med zdravljenjem, velik del pa se še pričakuje po operativnem posegu, je odločitev sodišča pravilna.

Gre za mlado mati, samohranilko treh mlajših otrok, za katero se ni zmanjšala zgolj možnost fizične aktivnosti, ampak tudi njena delazmožnost, ki dolgoročno vpliva na finančno stanje družine. Po t.i. teoriji jajčne lupine osebne lastnosti (somatske in duševne) in stanja oškodovanca niso pravno relevanten sovzrok, ki bi vodil v razbremenitev toženke, ne glede na to, da je bil posledično obseg nastale nepremoženjske škode večji od običajnega.

Kadar je primarni strah kratkotrajen, je lahko veljavna podlaga za prisojo denarne odškodnine samo v primeru, ko je zaradi tega dalj časa porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Slednje se je v konkretni zadevi tudi zgodilo.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: - v I. točki izreka dosojena odškodnina zniža za 4.000 EUR (na 35.691 EUR); - v II. točki izreka znesek zavrnjenega zahtevka v višini 2.309 EUR nadomesti s pravilnim zneskom 6.309 EUR.

II. V preostalem izpodbijanem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbi zoper sklep se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se pravilno glasi: „Tožena stranka je dolžna v korist proračuna Okrožnega sodišča v Krškem, št. računa SI56 0110 ..., povrniti stroške pravdnega postopka in izvedenino v znesku 1.579,49 EUR v roku 15 dni, po tem roku pa za primer zamude še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od šestnajstega dne dalje, šteto od vročitve tega sklepa, do plačila.“

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te odločbe povrniti 547,22 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo odškodnine in tožnici prisodilo 39.691 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 29. 3. 2021 dalje do plačila, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. O stroških postopka je odločilo s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kot bistveno izpostavlja, da je sodišče prisodilo za 25.700 EUR previsoko odškodnino. Odškodnina za pretrpljene telesne bolečine ne bi smela presegati 12.500 EUR, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnica zaradi poškodb vratu in rame trpela blage bolečine (4-6 tednov). Sedanje bolečine izvirajo iz degenerativnih sprememb in niso povezane s poškodbo. Zaradi poškodbe kolka je trpela občasne lažje bolečine, pri čemer se po operaciji pričakuje izboljšanje, morda celo popolna ozdravitev. Odškodnina za strah ne bi smela presegati 1.800 EUR, ker je bil strah kratkotrajen in je tožnica za pomoč zaprosila šele naslednji dan. Med zdravljenjem je bila seznanjena, da ni hudo poškodovana in da je predvidena operacija lažji poseg z ugodnimi pričakovanji, ki ji hujšega strahu ne more povzročiti. Prav tako strah za sina ni pravno priznana škoda. Primerna odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti je 2.000 EUR, saj je tožnica psihične težave imela že prej. Njene življenjske aktivnosti so zaradi poškodbe kolka zmanjšane zgolj zato, ker zaradi bolečine, ki se pojavi, ni sposobna večjih fizičnih obremenitev. Tudi v tem delu bi bilo treba upoštevati, da takšno stanje ne bo trajno, ker bo bolečina po operaciji odpravljena.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo zoper sodbo predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba zoper sodbo je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče skrbno razjasnilo dejansko stanje in pravilno ugotovilo pravno odločilna dejstva, pri čemer tudi ni zagrešilo napak pri vodenju postopka. Pri sami odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo pa je nekoliko odstopilo od primerljivih zadev iz sodne prakse ter posledično materialno pravo napačno uporabilo.

6. 179. člen Obligacijskega zakonika1 določa, da je pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo treba upoštevati načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Po prvem načelu se pravična denarna odškodnina določi glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu. Po drugem načelu pa je treba upoštevati tudi pomen prizadete dobrine in namen dane odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Pritožbeno sodišče pri presoji višine odškodnine in umestitvi izplačanih odškodnin v sistem primerljivih odškodnin za primerljive poškodbe oziroma nevšečnosti upošteva skupni znesek prisojene odškodnine in ne zgolj zneskov, izplačanih za posamezne oblike nepremoženjske škode.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju glede pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, ker sodišče ni v celoti sledilo izvedenskemu mnenju. Izvedenec ortoped je namreč navedel, da predhodne poškodbe iz zdravstvene dokumentacije tožnice niso bile razvidne. O tem je prepričljivo izpovedala tudi tožnica, zato je odločitev sodišča, ki je pri odmeri odškodnine upoštevalo bolečine v vratu in rami, pravilna. Naloga sodišča ni, da izvedenskem mnenju slepo sledi, temveč da ga oceni, upoštevajoč ostale izvedene dokaze, in na podlagi vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj sprejme odločitev.

8. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na dejanske ugotovitve v 6. točki obrazložitve sodbe. Iz njih jasno izhaja, da je sodišče upoštevalo pričakovan operativni uspeh in morebitno kasnejše izboljšanje zdravstvenega stanja. Navkljub zatrjevanju pritožnice ni gotovo, da bo operativni poseg bolečine v celoti odpravil. Upoštevajoč dejstvi, da so bolečine blažje, vendar dlje časa trajajoče, in da je tožnica pretrpela precej nevšečnosti med zdravljenjem, velik del pa se še pričakuje po operativnem posegu, je odločitev sodišča pravilna. Skrbno in upoštevajoč primerljivo sodno prakso2 je namreč ocenilo, da znaša primerna odškodnina po tej postavki 14.000 EUR oziroma 10 povprečnih neto plač. Posplošeno pritožbeno izpodbijanje odškodnine v višini 1.500 EUR je po vsem povedanem neutemeljeno.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede previsoko odmerjene odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče je v 8. točki obrazložitve, upoštevajoč načelo individualizacije odškodnine, podrobno izpostavilo, v čem so se zmanjšale življenjske aktivnosti tožnice. Upravičeno je upoštevalo, da gre za mlado mati, samohranilko treh mlajših otrok, za katero se ni zmanjšala zgolj možnost fizične aktivnosti, ampak tudi njena delazmožnost, ki dolgoročno vpliva na finančno stanje družine. Prav tako je pravilno upoštevalo, da po t.i. teoriji jajčne lupine osebne lastnosti (somatske in duševne) in stanja oškodovanca niso pravno relevanten sovzrok, ki bi vodil v razbremenitev toženke, ne glede na to, da je bil posledično obseg nastale nepremoženjske škode večji od običajnega.3 Tožnico je torej treba sprejeti takšno, kakršna je. Po ugotovitvah izvedenca psihiatra gre za občutljivo osebo z osebnostno motnjo, ki pa je stresne dogodke pred škodnim dogodkom dobro obvladovala. Izvedenec je kot bistveno izpostavil, da je ravno škodni dogodek vzrok večini njenih težav in simptomov. Kljub ugotovitvi, da se njihov obseg počasi zmanjšuje, ni mogoče spregledati, da gre za dolgotrajne, intenzivne in obsežne posledice, za katere je pričakovati, da ne bodo izzvenele v celoti in je njihov vpliv na kvaliteto življenja tožnice precejšen. Tudi po tej postavki je, upoštevajoč primerljive zadeve iz sodne prakse in zgornje ugotovitve, določena odškodnina 15 povprečnih neto plač primerna.4

10. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je odmerjena odškodnina 8.000 EUR za prestani strah previsoka. Pritožbenim navedbam, da pričakovani operativni poseg tožnici ne more povzročiti hujšega strahu, sicer ni mogoče slediti. Med postopkom je namreč tudi izvedenec ortoped pojasnil, da je strah pred posegom zaradi možnih komplikacij povsem upravičen. Na tem mestu je ob načelu individualizacije odškodnine treba upoštevati, da je tožnica zdravstvene posege slabše prenašala, po magnetni resonanci kolka s kontrastom je padla celo v psihološki šok. Drži pa, da je bil močno intenziven (maksimalen) strah ob škodnem dogodku kratkotrajen, po ugotovitvi izvedenca psihiatra se je namreč v nekaj dneh po dogodku, kot zakasneli odziv nanj, pri tožnici pojavila posttravmatska stresna motnja. Kadar je primarni strah kratkotrajen, je lahko veljavna podlaga za prisojo denarne odškodnine samo v primeru, ko je zaradi tega dalj časa porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Slednje se je v konkretni zadevi tudi zgodilo. Kljub povedanemu pa je glede na primerljive zadeve iz sodne prakse (glej zgoraj) odmerjena odškodnina po tej postavki previsoka. Po oceni pritožbenega sodišča predstavlja primerno odškodnino glede na intenzivnost in trajanje primarnega in sekundarnega strahu znesek 4.000 EUR, ki predstavlja protivrednost 3 povprečnih neto plač.

11. Znižana odškodnina za nepremoženjsko škodo (skupno 38.000 EUR oziroma 28,8 neto povprečnih plač) pravilno odseva razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje ter je bolj skladna s primerljivimi zadevami iz sodne prakse.

12. Po odštetju revalorizirane vrednosti delnega plačila toženke (v višini 3.309 EUR) in upoštevajoč neizpodbijano odškodnino za materialno škodo (v višini 1.000 EUR) je tožnica upravičena do skupno 35.691 EUR. Pritožbeno sodišče je zato skladno s peto alinejo 358. člena ZPP sodbo prvostopnega sodišča spremenilo, kot izhaja iz izreka te odločbe. V preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu je pritožbo zavrnilo in prvostopno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. Pritožbeni uspeh toženke je vplival tudi na odločitev o pravdnih stroških. Ti so bili odmerjeni s posebnim sklepom prvostopnega sodišča, po katerem je toženka dolžna v korist proračuna Okrožnega sodišča v Krškem povrniti stroške pravdnega postopka in izvedenino v skupnem znesku 2.462,11 EUR.

14. Zoper sklep se pritožuje toženka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in navaja, da je sklep o stroških preuranjen in zato nezakonit. Predlaga njegovo spremembo in izpostavlja, da 5,5 % neuspeh ni zanemarljiv del ter da bi bila tožnica upravičena do povrnitve zgolj 94,5 % priznanih stroškov.

15. Tožnica odgovora na pritožbo zoper sklep ni podala.

16. Pritožba zoper sklep je utemeljena.

17. Po spremenjeni odločitvi sta pravdni stranki v postopku uspeli v razmerju tožnica 85 % in toženka 15 %. Upoštevajoč drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP takšna sprememba izpodbijane sodbe pogojuje tudi spremembo stroškovne odločitve, torej sklepa o stroških. Pritožbeno sodišče je pri stroških tožnice izhajalo iz odmere prvostopnega sodišča, saj s pritožbo ni bila izpodbijana. Priznani pravdni stroški tožnice znašajo skupno 2.462,11 EUR.

18. Odmero pravdnih stroškov toženke je pritožbeno sodišče opravilo samo, pri čemer je upoštevalo določila Odvetniške tarife5, vrednost spornega predmeta in vrednost točke v višini 0,60 EUR. Toženka je stroške priglasila v stroškovniku (red. št. 55). Pritožbeno sodišče je toženki priznalo 600 točk za odgovor na tožbo po tar. št. 19/1 OT, 600 točk za prvo pripravljalno vlogo po tar. št. 19/1 OT in 450 točk za drugo pripravljalno vlogo po tar. št. 19/2 OT. Prav tako je priznalo nagrado za zastopanje na pripravljalnem naroku in naroku za glavno obravnavo z dne 6. 5. 2022 v višini 600 točk po tar. št. 20/1 OT. Za naslednja dva naroka z dne 11. 11. 2022 in 21. 12. 2022 je priznalo 2x po 300 točk po tar. št. 20/2 OT ter priglašeno urnino (za narok 11. 11. 2022) v višini 50 točk po prvem odstavku 6. člena OT.

19. Pooblaščenec toženke je zahteval povrnitev potnih stroškov, in sicer kilometrine na relaciji Novo mesto – Krško – Novo mesto za dan izvedbe prvega naroka za glavno obravnavo 6. 5. 2022 v skupnem znesku 34,04 EUR (74 km x 0,46). Po vpogledu v aplikacijo Google maps izhaja, da je med sedežem pooblaščenca in Okrožnega sodišča v Krškem skupna razdalja 38,1 km in dolžina potovanja z avtomobilom v eno smer 33 minut. Pooblaščenec je priglasil 2 x 37 km, čemur je zaradi vezanosti na stroškovni predlog pritožbeno sodišče sledilo. V primerih, ko odvetnik uporabi osebni avtomobil v zvezi z delom, ki ga opravi za stranko, mu je ta dolžna plačati kilometrino (tretji odstavek 10. člena OT), in sicer v višini, ki se po Uredbi, ki ureja davčno obravnavo povračil stroškov in drugih dohodkov z delovnega razmerja, ne všteva v davčno osnovo. Po tretjem odstavku 5. člena te uredbe se v davčno osnovo ne všteva povračilo stroškov prevoza z lastnim prevoznim vozilom do višine 0,37 EUR za vsak prevožen kilometer. Pooblaščencu torej pripada kilometrina, vendar ne v priglašenem obsegu, ampak 74 km x 0,37 EUR, kar znaša 27,38 EUR. Za povrnitev kilometrine na isti relaciji za naslednja naroka z dne 11. 11. 2022 in 21. 12. 2022 je pooblaščenec obakrat priglasil 31,74 EUR (74 x 0,424). Skladno s 3. členom Uredbe o spremembah Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja,6 se za povračila stroškov prevoza od julija 2022 dalje uporablja spremenjeni 5. člen Uredbe. Ta določa, da se v davčno osnovo ne všteva povračilo stroškov prevoza do višine 0,43 EUR za vsak prevožen kilometer. Pooblaščencu tako za prevoz na nadaljnja dva naroka pripada kilometrina (vsakič po) 31,74 EUR.7 Skupno mu je tako pritožbeno sodišče iz naslova kilometrine priznalo 90,86 EUR. Potreben čas potovanja v eno smer znaša 33 minut, zato toženki po četrtem odstavku 6. člena OT pripada za vse tri naroke še priglašenih 240 točk (20 točk za vsake pol ure x 3 x 2 x 2). Pritožbeno sodišče preveč priglašenih 150 točk za odsotnost iz pisarne na naroku 21. 12. 2022 iz zgoraj navedenih razlogov ni priznalo.

20. Stroški izvedenca medicinske stroke (psihiatra) so bili v breme toženke. Prvostopno sodišče je na podlagi sklepa z dne 27. 10. 2022 odmerilo stroške izvedenca v višini 731,89 EUR za pisno izvedensko mnenje in na podlagi sklepa z dne 15. 11. 2022 še 250,48 EUR za ustno podajanje mnenja na naroku. Skupno je bilo za stroške izvedenca odmerjenih 982,37 EUR, ki so se krili iz založenega predujma toženke.

21. Skupno je tako toženki priznalo 3.140 točk in materialne stroške v višini 41,4 točk (tretji odstavek 11. člena OT), kar ob vrednosti točke 0,60 EUR in 90,86 EUR kilometrine oziroma 1.999,70 EUR, upoštevajoč 22% DDV, znaša 2.439,63 EUR, povečano še za izvedenino pa skupno 3.422 EUR. Upoštevaje pravdni uspeh tožnice (85%) ji je toženka dolžna povrniti 2.092,79 EUR, tožnica pa mora toženki povrniti 513,30 EUR (15%). Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna tožnici povrniti še 1.579,49 EUR pravdnih stroškov, in sicer v korist proračuna Okrožnega sodišča v Krškem (tretji odstavek 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči).8

22. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP sklep o stroških spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te odločbe.

23. Tožnica z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve, zato ti stroški niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP). Toženka je s pritožbo zoper sodbo uspela uspela s 15,56 %, zato je skladno z drugim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP upravičena do povrnitve ustreznega dela pritožbenih stroškov zoper sodbo v višini 200,72 EUR (15,56 % od zneska 1.290 EUR, ki zajema 750 točk oziroma 450 EUR za pritožbo po tar. št. 22/1 OT, povečano za 22 % DDV in sodno takso za pritožbo zoper sodbo v višini 741 EUR). S pritožbo zoper sklep je toženka v celoti uspela in je posledično upravičena do povrnitve vseh pritožbenih stroškov zoper prvostopni sklep v višini 346,50 EUR (ki zajema 375 točk oziroma 225 EUR za pritožbo po tar. št. 22/1 OT, povečano za 22 % DDV in sodno takso za pritožbo zoper sklep v višini 72 EUR). Skupno je torej upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov v višini 547,22 EUR, ki jih je tožnica dolžna plačati v roku 15 dni (313. člen ZPP), če zamudi, pa še zakonske zamudne obresti od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (378. člen OZ).

1 Uradni list RS, št. 97/07, v nadaljevanju OZ. 2 Prim. VSRS II Ips 723/2008 (izpah kolka, primerljive telesne bolečine in nevšečnosti, 32 povprečnih neto plač), VSRS II Ips 317/2009 (poškodba hrustančnega robu sklepne ponvice desnega kolka, primerljive telesne bolečine in nevšečnosti, ni strahu, 23 povprečnih neto plač), VSRS II Ips 327/2000 (manj nevšečnosti, ni primarnega strahu, posttravmatski sindrom, 26 povprečnih neto plač), VSRS II Ips 545/2008 (primerljive telesne bolečine, manj nevšečnosti, 32 povprečnih neto plač). 3 N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, Založba GV, Ljubljana 2003, stran 965. 4 Prim. VSRS II DoR 449/2019 (srednje hudi primeri, ponovitev psihičnih težav, 31,74 povprečnih neto plač), VSRS II Ips 723/2008 (zelo hud primarni strah, sekundarni strah za izid zdravljenja, bistveno krajša posttravmatska stresna motnja, 32 povprečnih neto plač), VSRS II Ips 94/2002 (srednje hudi primeri, psihoorganska prizadetost, 28 povprečnih neto plač). 5 Uradni list RS, št. 2/2015, v nadaljevanju OT). 6 Uradni list RS, št. 87/2022. 7 Pravilen izračun znaša 31,82 EUR (74 x 0,43 EUR), vendar sodišče več od priglašenih 31,74 EUR pooblaščencu ne more priznati. 8 Uradni list RS, št. 96/04 in nadaljnji, v nadaljevanju ZBPP.