Jedro

Ob ugotovitvi, da se je tožnik iz skupnega stanovanja prostovoljno izselil, tožnikova lastninska upravičenja na stanovanju niso omejena le z lastninskimi upravičenji toženke, temveč tudi z njeno pravico do zasebnosti. Ob takšnem materialnopravnem izhodišču pa preprečitev tožnikovega vstopa v stanovanje zaradi menjave ključavnice ne more predstavljati protipravnega omejevanja njegove pravice do uporabe stanovanja.

Izrek

Postopek s predlogom za obnovo postopka se prekine do konca postopka z revizijo in se nadaljuje postopek z revizijo.

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v prvem odstavku spremeni tako, da se pritožbi delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 4. točki izreka spremeni tako, da se zavrne zahtevek za plačilo uporabnine še za 16.659,00 EUR.

Sodbi sodišč druge in prve stopnje stopnje se v stroškovnem delu spremenita tako, da mora tožeča stranka v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki

1.652,99

EUR stroškov postopka pred sodiščem prve in druge stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 503,98

EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je presodilo, da spadata stanovanje (3.E, vl. št. 2006/12, k.o. ...) in pomožni prostor (4.E, vl. št. 2006/12, k.o. ...) v skupno premoženje strank kot zunajzakonskih partnerjev ter da je solastniški delež tožnika na tem premoženju zaradi vložka posebnega premoženja (denarnih sredstev matere) 617/1000, delež toženke pa 383/1000. Toženki, ki je na nepremičninah vpisana do ½, je naložilo tudi izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerega se bo lahko tožnik vpisal v zemljiško knjigo do 617/1000. Tožbenemu zahtevku za plačilo uporabnine je delno ugodilo in toženki naložilo, da mora tožniku plačati 16.813,25 EUR. Presodilo je, da je toženka z menjavo ključavnice tožniku preprečila uporabo stanovanja.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in znesek uporabnine znižalo na 16.659 EUR, ker je sodišče prve stopnje v tem delu prekoračilo zahtevek.

3. Revizijo vlaga tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita in se zahtevka v celoti zavrneta, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Glede odločitve o predlogu za obnovo postopka

5. Tožena stranka je po vložitvi revizije vložila predlog za obnovo postopka. Ker je bil predlog za obnovo vložen po preteku roka za vložitev revizije in ne gre za situacijo iz drugega in tretjega odstavka 402. člena ZPP, je prišlo do procesne situacije iz četrtega odstavka 402. člena ZPP. Revizijsko sodišče je tako moralo najprej odločiti, kateri od postopkov z vloženima izrednima pravnima sredstvoma se prekine, in pri tem upoštevati vse okoliščine, razloge in dokaze, ki se uveljavljajo v predlogu za obnovo postopka in v reviziji.

6. Tožena stranka se v predlogu za obnovo postopka sklicuje na trditev tožnika v drugi pravdi v odgovoru na tožbo, da je njegov delež na stanovanju polovičen. Po njenem mnenju gre za obstoj novega dejstva, ki bi lahko vplival na odločitev o višini deležev na skupnem premoženju. Po presoji revizijskega sodišča toženka zmotno meni, da gre pri trditvah tožnika v odgovoru na tožbo za nova dejstva. Ker je vprašanje višine deleža na skupnem premoženju pravno vprašanje, je mogoče toženčevo navedbo v odgovoru na tožbo šteti le kot stališče o pravnem vprašanju, kar pa ne predstavlja razloga za obnovo postopka. Revizijsko sodišče je zato postopek za obnovo prekinilo in odločalo o reviziji (I. točka izreka).

Glede odločitve o reviziji

7. Neutemeljen je očitek toženke, da dokazni predlog tožnika za postavitev izvedenca finančne stroke ni bil substanciran oziroma da je izvedbo tega dokaza predlagal le glede višine odplačanih posojil in izračuna deležev strank na skupnem premoženju. Tožnik je že v tožbi predlagal postavitev izvedenca ustrezne stroke za določitev višine najemnine kot osnove za izračun neupravičene obogatitve (prim. IV. točko tožbe). Tudi v pripravljalni vlogi, predloženi na prvem naroku, je v točki VII predlagal postavitev izvedenca finančne stroke za del zahtevka, ki se nanaša na neupravičeno obogatitev iz naslova uporabe stanovanja. Prav tako je tožnik podal tudi ustrezno trditveno podlago glede višine uporabnine in tako ne gre za nedovoljen informativni dokaz.

8. Zmotno je tudi stališče toženke, da sta pravdni stranki deleže na skupnem premoženju določili že z določitvijo solastniških deležev v kupoprodajni pogodbi o nakupu stanovanja. Določitev deležev v pogodbi ne more vplivati na višino deleža po 59. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). O deležih na skupnem premoženju se namreč odloča na podlagi celovite presoje razmerij med bivšima zakoncema v celotnem obdobju, ki je pomembno za nastanek skupnega premoženja (drugi odstavek 51. člena in 59. člen ZZZDR). To pa je obdobje od sklenitve zakonske zveze do njenega prenehanja (oziroma do razpada življenjske skupnosti). Prav tako določitev deležev v pogodbi ne pomeni veljavnega delilnega sporazuma.(1) Stroga obličnostna zahteva namreč velja tudi za sporazum o delitvi skupnega premoženja, sklenjen med zunajzakonskima partnerjema, čeprav Zakon o notariatu ob črtanju drugega odstavka 62. člena ZZZDR ni posebej določil, da je potrebna posebna oblika za veljavnost pogodb med zunajzakonskima partnerjema.(2)

9. Sodišči sta pri izračunu tožnikovega deleža na skupnem premoženju pravilno upoštevali tudi denarna sredstva tožnikove matere, in sicer kot vložek posebnega premoženja v skupno. Ugotovljeno je bilo namreč, da je tožnikova mati ta denarna sredstva namenila samo tožniku in da so bila denarna sredstva porabljena za skupne potrebe. Vendar sta sodišči v nadaljevanju napačno presodili, kakšen je vpliv vložka posebnega premoženja na tožnikov delež in sta tako posledično napačno ugotovili deleže na skupnem premoženju. Pri izračunu vpliva vložka posebnega premoženja enega od zakoncev na njegov delež na skupnem premoženju je namreč potrebno upoštevati celotno skupno premoženje, ne pa samo vrednost tistega dela premoženja, v katerega je bil dan vložek posebnega premoženja. Toženka tako utemeljeno opozarja, da sta sodišči vpliv denarnih sredstev tožnikove matere (13.000 DEM) na tožnikov delež zmotno ocenjevali le glede na višino kupnine, dano za stanovanje (90.000 DEM), in pri izračunu nista upoštevali tudi vrednosti vlaganj, ki sta jih pravdni stranki izvedli v času njune skupnosti v to stanovanje. Kljub zmotnemu izhodišču sodišč pa to na pravilnost odločitve glede deležev ni vplivalo. Tudi v primeru, če se pri izračunu deležev na skupnem premoženju upošteva vlaganja, izvedena v stanovanje v času zunajzakonske skupnosti, katerih vrednost naj bi bila glede na trditve toženke (15.832,81 DEM), bi bil namreč delež tožnika 62,3 %, kar je še vedno več kot delež, ki ga je tožnik zahteval (61,7 %) oziroma mu je bil prisojen. Ob ugotovitvi, da so bila denarna sredstva tožnikove matere porabljena za skupne potrebe, je za odločitev nepomembno, ali so bila ta denarna sredstva v celoti porabljena za plačilo kupnine. Zato obširne revizijske navedbe, s katerimi skuša toženka prikazati nasprotje v razlogih sodbe glede zaključka, da so bila tudi denarna sredstva matere porabljena za nakup stanovanja, za odločitev v tej zadevi niso relevantne in se revizijsko sodišče z njimi ni ukvarjalo.

10. Toženka nadalje meni, da sta sodišči napačno uporabili pravno podlago pri presoji utemeljenosti zahtevka za plačilo uporabnine. Ker se je tožnik prostovoljno izselil iz stanovanja, sama pa mu uporabe nepremičnine ni preprečevala, golo dejstvo, da sama uporablja nepremičnino, po presoji toženke tožniku ne daje pravice do uporabnine. Meni, da bi moral tožnik zatrjevati ali predložiti dokaze, da je toženko pozval in da slednja ni dopustila vstopa v stanovanje.

11. Revizijski očitek tožene stranke glede plačila uporabnine je utemeljen. Ob ugotovitvi, da se je tožnik iz skupnega stanovanja prostovoljno izselil (in glede na neprerekane navedbe toženke naselil pri novi partnerki), tožniku glede možnosti uporabe skupne stvari (stanovanja) ni mogoče priznati lastninskih upravičenj v enakem obsegu, kot v primeru, če bi živel v stanovanju. V taki situaciji tožnikova lastninska upravičenja na stanovanju niso omejena le z lastninskimi upravičenji toženke, temveč tudi z njeno pravico do zasebnosti. Tožnik torej zaradi varstva toženkine zasebnosti nedvomno ni imel neomejenega dostopa do stanovanja. Ob takšnem materialnopravnem izhodišču preprečitev tožnikovega vstopa v stanovanje zaradi menjave ključavnice ne more predstavljati protipravnega omejevanja njegove pravice do uporabe stanovanja. Tožnik bi namreč zaradi zasebnosti toženke lahko vstopil v stanovanje le ob njenem soglasju. Zato je treba situacijo, ko tožnik zaradi menjave ključavnice ni mogel vstopiti v stanovanje, obravnavati enako kot primer, če bi toženka tožniku odrekla soglasje za vstop v stanovanje. Tovrstna preprečitev vstopa v stanovanje bi lahko predstavljala kršitev tožnikove pravice do uporabe le, če bi si tožnik prizadeval, da ponovno pridobi možnost uporabe stanovanja, pa je zaradi ravnanja toženke ne bi mogel pridobiti. Vendar trditev v tej smeri, kot utemeljeno opozarja toženka, tožnik ni postavil. Sodišče je torej zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča glede obsega lastninskega upravičenja tožnika do uporabe stanovanja zmotno presodilo, da je toženka z menjavo ključavnice tožniku to uporabo preprečila. Revizijsko sodišče je zato odločitev v tem delu spremenilo in zahtevek za plačilo uporabnine zavrnilo (II. točka izreka).

12. Če revizijsko sodišče spremeni odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, odloči o celotnih stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). O b dejstvu, da je tožnik z zahtevkom glede obsega in deležev na skupnem premoženju, katerega vrednost je opredelil z 8.350,01 EUR, uspel v celoti, z denarnim zahtevkom za plačilo uporabnine v višini 33.626,50 EUR pa je v celoti propadel, je končni uspeh tožeče stranke 20 %, tožene stranke pa 80 %. Skupno odmerjeni stroški tožnika pred sodiščem prve stopnje znašajo 2.989,75 EUR, stroški tožene stranke pa 2.690,49 EUR, kar glede na uspeh in po medsebojnem pobotu pomeni, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki 1.554,44 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Revizijsko sodišče še pojasnjuje, da pri izračunu stroškov tožeče stranke pred sodiščem prve stopnje ni upoštevalo stroškov postavitve izvedenca, saj je bilo izvedensko mnenje namenjeno izključno izračunu uporabnine, glede katere je bil zahtevek v celoti zavrnjen.

Skupno odmerjeni stroški tožeče stranke pred sodiščem druge stopnje znašajo 321,49 EUR, tožene stranke pa 420,04 EUR, kar pomeni, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki 98.55 EUR pritožbenih stroškov.

P

ritožbene stroške je revizijsko sodišče odmerilo glede na znesek, s katerim je tožena stranka uspela s pritožbo (16.813,25 EUR) oziroma tožnik z odgovorom na pritožbo (8.350,01 EUR).

Skupno mora torej tožeča stranka povrniti toženi stranki 1.652,99 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve in druge stopnje (III. točka izreka). Revizijsko sodišče je odločilo še o stroških revizijskega postopka, pri čemer je stroške odmerilo glede na znesek, s katerim je toženka uspela v revizijskem postopku (16.659 EUR).

Ti stroški obsegajo nagrado za sestavo revizije, povečano za davek na dodano vrednost, in materialne stroške ter znašajo skupaj 503,98 EUR ( V. točka izreka )

. Nagrada za delo odvetnika je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo. O zamudnih obrestih na prisojene stroške postopka je revizijsko sodišče odločilo skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje VS RS z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006).

Op. št. (1): Prim. odločbo VS RS II Ips 870/2008 z dne 28. 1. 2010 Op. št. (2): Prim. odločbo VS RS II Ips 219/2007 z dne 1. 10. 2009.