Jedro

Ker je iz podatkov v spisih razvidno, da je tožnica predlog za obnovo postopka vložila po preteku absolutnega petletnega roka (4. odstavek 263. člena ZUP), je sodišče prve stopnje utemeljeno potrdilo odločitvi upravnih organov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določb 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in70/00, dalje ZUS) zavrnilo tožbo, ki jo je tožnica vložila zoper odločbo tožene stranke z dne 2.6.2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep Upravne enote L. z dne 23.2.2004, s katero je bil zavržen njen predlog za obnovo postopka končanega z odločbo istega organa z dne 10.3.1997. Tožena stranka je v obrazložitvi pritrdila organu prve stopnje, da dokazi, ki jih tožnica v predlogu navaja, niso novi dokazi v smislu določb 1. točke 1. odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, dalje ZUP). Potrdilo Arhiva RS z dne 20.2.1996 je bilo namreč predloženo že v prvem postopku, prav tako pa kot novih dokazov ni mogoče šteti predlaganega zaslišanja prič, saj je tožnica zanju vedela že pred izdajo prvotne odločbe.

Sodišče prve stopnje se je strinjalo s toženo stranko, da je potrebno tožničin predlog za obnovo postopka zavreči, vendar iz drugih razlogov. Iz upravnih spisov je namreč razvidno, da je bil zahtevek tožnice za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja zavrnjen z odločbo Upravne enote L. z dne 10.3.1997, ki jo je prejela dne 13.3.1997. Zoper navedeno odločbo se tožnica ni pritožila, je pa dne 8.1.2004 podala predlog za obnovo postopka po določbah 1. točke 1. odstavka 260. člena ZUP, v katerem je navedla, da je v zapuščinskem postopku izvedela za nova dejstva in dokaze glede izgnanstva njene matere. Ker je bil predlog za obnovo postopka vložen po preteku petletnega roka, določenega v 4. odstavku 263. člena ZUP, bi moral organ prve stopnje pri preizkusu po 1. odstavku 267. člena ZUP predlog zavreči kot prepoznega (2. odstavek istega člena), ne da bi se pri tem sploh spuščal v vsebino obnovitvenih razlogov.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče ni sledilo namenu ZZVN, da se odpravi zlo, ki ga je prizadejal okupator. Ustavno sodišče je odpravilo prekluzivni rok za uveljavljanje statusa žrtve vojnega nasilja in s tem nakazalo, kako je potrebno razumeti roke za popravo krivic. S svojo odločitvijo prvostopenjsko sodišče ne daje pravega zgleda toženi stranki, kako uporabiti določbe ZUP. Pa tudi sicer se določbe ZUP lahko uporabljajo le takrat, kadar v ZZVN (ki je lex specialis) ni drugače določeno. Zato tožnica meni, da z roki iz ZUP ni omejena. Ker je po končanem prvotnem postopku izvedela za novo dejansko stanje bi bilo potrebno njeno vlogo, glede na to, da je Ustavno sodišče prekluzivni rok odpravilo, obravnavati kot nov zahtevek. Zmotno je namreč stališče, da v odprtem roku po ZZVN, ob povsem drugačnem dejanskem stanju in drugačni materialni podlagi zahtevkov ni mogoče uveljavljati. Tožnica dalje ponavlja tožbene navedbe o medvojnih dogodkih in se sprašuje, zakaj se ji pri uveljavljanju pravic postavlja prepreke, ki jih zakonodajalec ni predvidel. Sodišču smiselno predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Po določbah ZUP, ki so obsežno povzete v obrazložitvi izpodbijane sodbe, mora pristojni organ, preden obnovi postopek, preizkusiti, ali je bil predlog za obnovo postopka vložen v zakonsko določenih rokih ter ga s sklepom zavreči, če ugotovi, da je prepozen. Ker je iz podatkov v spisih razvidno, da je tožnica predlog za obnovo postopka vložila po preteku absolutnega petletnega roka (4. odstavek 263. člena ZUP), je sodišče prve stopnje utemeljeno pritrdilo odločitvi upravnih organov. Svojo določitev je pravilno oprlo na določbe 2. odstavka 59. člena ZUS ter zanjo navedlo tudi pravilne razloge, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema in jih v izogib ponavljanju ne navaja.

Neutemeljeni pa so pritožbeni ugovori, da rokov, ki jih v zvezi z obnovo postopka določa ZUP, v predmetnem postopku ni mogoče upoštevati. Po 20. členu ZZVN se namreč v postopkih uveljavljanja statusa in pravic žrtve vojnega nasilja vedno uporabljajo določbe ZUP in Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95 in nasl., dalje ZVojI), kadar v ZZVN ni drugače določeno. Ker ZZVN kot posebni predpis obnove postopka ne ureja, prav tako pa je ne ureja ZVojI, so upravni organi za odločanje o predlogu tožnice pravilno uporabili določbe ZUP, ki urejajo institut obnove postopka (260. do 272. člen). Dalje si tožnica napačno razlaga odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-14/00-8 z dne 7.12.2000, ko meni, da slednja razveljavlja tudi roke za obnovo postopka. Navedena odločba se namreč nanaša zgolj na razveljavitev materialnega roka za vložitev zahteve za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja iz 16. člena ZZVN, ne opredeljuje pa se do procesnih rokov v ZUP. Odločbe Ustavnega sodišča zato ni mogoče razumeti tako, kot to želi tožnica. Na drugačno odločitev pa ne morejo vplivati niti pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN, saj predmet presoje tega upravnega spora ni zakonitost odločbe, s katero je bil zahtevek tožnice za priznanje uveljavljanega statusa zavrnjen, temveč zakonitost sklepa o zavrženju predloga za obnovo postopka (ter odločbe tožene stranke, s katero je bila tožničina pritožba zoper ta sklep zavrnjena).

Ker torej niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.