Jedro

Ker iz zapisnika izhaja isto, kot je navedlo sodišče prve stopnje o izpovedbi priče v izpodbijani sodbi, pritožbeni očitek o protispisnosti ni podan.

Ob obstoju dveh nasprotnih dokazov, ki eden govori za obstoj ustnega dogovora (zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke), drugi pa proti (zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke) je breme dokazovanja na stranki, ki zatrjuje obstoj takšnega dogovora, konkretno tožene stranke. Ob pomanjkanju drugih dokazov, ki bi govorili v prid njenim trditvam, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da takšen dogovor kot ga trdi tožena stranka, ni dokazan.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je imelo izvršeno delo napake oziroma ni uspela dokazati predpostavk za uveljavljanje pravic za odpravo napak, je tako postalo irelevantno dokazovanje o vrsti in višini nastale škode iz naslova domnevno storjenih napak in bi lahko sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog že iz tega razloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 33147/2016 z dne 6. 4. 2016 v prvem odstavku izreka za plačilo 1.819,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prva alineja I. točke izreka) ter v tretjem odstavku za izvršilne stroške v višini 122,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (druga alineja I. točke izreka). V preostalem delu prvega odstavka izreka (za plačilo 113,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) in tretjega odstavka izreka (za izvršilne stroške v znesku 35,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je citirani sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti pravdne stroške v višini 792,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava, pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podredno predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka uvodoma v pritožbi navaja, da vlaga pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje v celoti, vendar v nadaljevanju vsebinsko izpodbija le tisti del sodbe, s katerim ni uspela (I. in III. točka izreka sodbe), za kar ima tudi pravni interes, medtem, ko je II. točka izreka izpodbijane sodbe v njeno korist in zanjo ugodnejše odločitve ne more doseči. Pritožbeno sodišče je zato skladno s prvim odstavkom 350. člena ZPP štelo, da tožeča stranka izpodbija le I. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje.

6. V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, v katerem se sme sodba izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dovoljen pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, zato tožena stranka s tem, ko oporeka zaključku sodišča prve stopnje, da je nepravilna odločitev sodišča o tem, da tožeča stranka z izstavitvijo računa 20/2015 ni nadomestila vtoževanega računa, uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog, zato teh pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

7. V tej zadevi tožeča stranka vtožuje plačilo računa št. 11 z dne 18. 11. 2014, ki je zapadel v plačilo 26. 11. 2014 in s katerim je toženi stranki zaračunala naročena dela. Dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje, je naslednje: stranki sta se pogodbeno dogovorili, da tožeča stranka kot izvajalec opravi dobavo in montažo aluminijastih oken in vrat ter demontažo in ponovno montažo obstoječih zunanjih žaluzij, tožena stranka pa ji za to plača 5.499,90 EUR. Dobavo oken je tožena stranka financirala sama, zato se od pogodbeno dogovorjenega zneska odšteje vrednost plačanih oken, to je 1.500,00 EUR. Tožena stranka je poravnala račun št. 20/2015 z dne 9. 6. 2015, v višini 2.180,70 EUR, slednji račun pa ni nadomestil računa št. 11. Po izvedenem dokaznem postopku, z vpogledom v listine in zaslišanjem prič je sodišče prve stopnje nadalje ugotovilo še, da tožena stranka ni izkazala ugovora nekvalitetno opravljenega dela ter, da ni uspela izkazati sklenjenega ustnega dogovora o znižanju kupnine. Po teh ugotovitvah je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še razliko do vrednosti 5.499,90 EUR, to je 1.819,20 EUR, zato je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo.

8. Prvi pritožbeni očitek tožene stranke sodišču prve stopnje je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

9. Očitek se nanaša na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zaslišana priča G. M. izpovedal, da mu je bilo predlagano s strani tožene stranke, da bi se od končnega zneska računa odbil znesek 1.800,00 EUR, ki je enak 10 % vrednosti posla, ki ga je tožena stranka imela sklenjenega z investitorjem, vendar pa do dogovora potem ni prišlo, ker tudi investitor ni odbil toženi stranki tega zneska. Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje je skladna z izpovedbo priče (glej tretji odstavek 2. strani zapisnika z dne 10. 4. 2017). Sodišče ni samo zaključilo, da do dogovora ni prišlo, ker investitor toženi stranki ni odbil zneska 1.800,00 EUR, ampak je to izpovedala priča sama. Ker torej iz zapisnika izhaja isto, kot je navedlo sodišče prve stopnje o izpovedbi priče v izpodbijani sodbi, pritožbeni očitek o protispisnosti ni podan.

10. Neobstoj ustnega dogovora o znižanju plačila je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi pravil o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Ob obstoju dveh nasprotnih dokazov, ki eden govori za obstoj ustnega dogovora (zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke), drugi pa proti (zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke) je breme dokazovanja na stranki, ki zatrjuje obstoj takšnega dogovora, konkretno tožene stranke. Ob pomanjkanju drugih dokazov, ki bi govorili v prid njenim trditvam, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da takšen dogovor kot ga trdi tožena stranka, ni dokazan. Ugotovitev o tem ali je investitor vedel za napake ali ne, nima vpliva na to ali je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor o znižanju kupnine,1 in sodišče je kot pravno odločilno, zakaj tožena stranka ni dokazala obstoja ustnega dogovora, uporabilo 215. člen ZPP. Dokaz o elektronskih sporočilih iz katerih izhaja, da je investitor obljubil tožeči stranki celotno plačilo, ni bil pravno odločilen. Ker investitor v razmerju do ugotavljanja ali je bil med strankami sklenjen ustni dogovor o znižanju kupnine nastopa kot tretja oseba, je irelevanten tudi pritožbeni očitek, da je sodišče spregledalo dejstvo, da investitor o napakah ni vedel nič, saj je tožena stranka sama popravila napake in je investitorju predala delo brez napak. Sodišče prve stopnje se do tega (pravno neodločilnega) dejstva ni bilo dolžno opredeliti.

11. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče A. P., ki naj bi opravil slikopleskarska dela, ki so bila potrebna, ker naj bi tožeča stranka delo opravila z napakami. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je imelo izvršeno delo napake oziroma ni uspela dokazati predpostavk za uveljavljanje pravic za odpravo napak, je tako postalo irelevantno dokazovanje o vrsti in višini nastale škode iz naslova domnevno storjenih napak in bi lahko sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog že iz tega razloga. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog zaradi pomanjkanja trditvene podlage in v 15. točki obrazložitve tudi določno pojasnilo kakšno trditveno podlago bi morala tožena stranka podati, da bi sodišče izvedlo takšno zaslišanje, ob predpostavki, da bi tožena stranka predhodno uspela dokazati obstoj predpostavk jamčevalnih zahtevkov. Sodišče prve stopnje je torej podalo še podrobnejšo utemeljitev zavrnitve dokaznega predloga in z neizvedbo le-tega do kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni prišlo.

12. Tožena stranka odločitev o pravdnih stroških izpodbija le z argumentom napačnosti odločitve o glavni stvari. Slednji se je izkazal za neutemeljenega, zato je neutemeljena tudi pritožba zoper stroškovni del izreka izpodbijane sodbe.

13. Glede na navedeno s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Višje sodišče ni našlo niti kršitev na katere skladno s 350. členom ZPP pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Pogodba ustvarja učinke samo med pogodbenimi strankami (prvi odstavek 125. člena OZ).