Jedro

Tožeča stranka je od toženca uveljavljala plačilo odškodnine, ker naj bi bi toženec med trajanjem delovnega razmerja pri tožeči stranki sodeloval z dobavitelji in kupci tožeče stranke na način, da jim je ponujal storitve bodisi sam kot fizična oseba ali preko družbe C. d. o. o., namesto da bi potencialnim kupcem ponudil storitve tožeče stranke (svojega delodajalca). Toženec naj bi z materialom in delovnimi sredstvi tožeče stranke opravljal enako dejavnost kot tožeča stranka, opravljene storitve in dobavljeno blago pa je kupcem zaračunaval v gotovini kot fizična oseba ali z računom omenjene družbe, katere edini družbenik je toženčeva žena, sam pa je prokurist te družbe. Sodišče prve stopnje je pri presoji toženčevega ugovora zastaranja oziroma ugovora prepoznega uveljavljanja kršitve konkurenčne prepovedi napačno poudarilo pomen 182. člena ZDR in posledično upoštevalo zgolj splošni zastaralni rok iz 352. člena OZ, ki določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek), v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala (drugi odstavek), namesto posebnega določila o krajšem zastaralnem roku iz 37. člena ZDR. Iz dejanskih navedb tožeče stranke ne izhaja, da bi tožeča stranka tožencu očitala še kakšna druga ravnanja, ki bi segala zunaj okvira kršene konkurenčne prepovedi. Čeprav je za presojo elementov odškodninske obveznosti delavca treba uporabiti splošna pravila civilnega prava, velja za zastaranje odškodninske terjatve zaradi kršitve konkurenčne prepovedi specialna ureditev iz 37. člena ZDR. Ker je tožeča stranka za sporno dejavnost toženca izvedela najkasneje 20. 2. 2011, tožba pa je bila vložena šele 8. 6. 2011, je vtoževana terjatev zastarana. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: ''1. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 90.882,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2011 dalje do plačila na TRR Odvetniške pisarne A., d. o. o., št. ..., odprt pri B., d. d., v roku 15 dni pod izvršbo.

2. Tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 1.791,00 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.''

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 2.773,20 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da tožeči stranki v roku 15 dni plača 90.882,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2011 dalje do plačila, da povrne stroške postopka 3.291,47 EUR s pp ter še strošek sodne takse 1.114,00 EUR s pp.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje ponudbo toženca zmotno štelo za pripoznavo dolga v višini 40.000,00 EUR, kar pomeni, da je svojo odločitev oprlo na nedovoljena razpolaganja strank. Sodišče ni naredilo dokazne ocene izvedenih dokazov oziroma ni obrazložilo, iz katerih trditev, podkrepljenih z dokazi, izhajajo zaključki sodišča, prav tako ni presodilo navedb toženca. Izpodbijane sodbe se zato ne da preizkusiti. Ker je iz navedb tožeče stranke razvidno, da naj bi toženec kršil konkurenčno prepoved, bi morala tožeča stranka v skladu s 37. členom ZDR tožbo vložiti v treh mesecih od dneva, ko je zvedela za opravljanje dela ali sklenitev posla. Zmotni so zaključki sodišča, ki obremenjujejo le toženca za vsa domnevno izvršena nakazila na družbo C. d. o. o. Tožeča stranka bi morala zahtevke, ki se nanašajo na to družbo, nasloviti nanjo. Sodišče bi moralo zaslišati stranki in priče, za zavrnitev teh dokaznih predlogov ne zadostuje obrazložitev, da že iz ostalih izvedenih dokazov izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Višina škode ni z ničemer izkazana. Sodišče ni obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je prišlo do zaključka o nastanku škode v višini 90.882,00 EUR. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov toženca, tako prvostopenjskih kot pritožbenih.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je pa kljub pravilnim dejanskim ugotovitvam, ki se nanašajo na uporabo 37. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.), v zvezi s to določbo zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je imelo pritožbeno sodišče v 5. alineji 358. člena ZPP podlago za spremembo izpodbijane ugodilne sodbe v zavrnilno.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti. Iz obrazložitve sodbe so razvidni razlogi o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje upoštevalo pripoznavo dolga do višine 40.000,00 EUR, saj ni izdalo delne sodbe na podlagi pripoznave, prav tako iz obrazložitve sodbe ne izhaja pripoznava dolga v tej višini in tudi ne priznanje dejstva glede tega.

6. Predmet spora je zahtevek za povračilo škode, vtoževani v tožbi, ki je bila vložena 8. 6. 2011. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil toženec zaposlen pri tožeči stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 12. 2004 kot programer in mu je delovno razmerje na podlagi njegove odpovedi prenehalo 21. 2. 2011. Tožeča stranka je za dejavnost toženca izvedela najkasneje 20. 2. 2011 (ko je zaključila s pregledom toženčevega računalnika). Iz navedb tožeče stranke, ki jih je pravilno povzelo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, je razvidna dejanska podlaga zahtevka – da naj bi toženec med trajanjem delovnega razmerja pri tožeči stranki sodeloval z dobavitelji in kupci tožeče stranke na način, da jim je ponujal storitve bodisi sam kot fizična oseba ali preko družbe C. d. o. o., namesto da bi potencialnim kupcem ponudil storitve tožeče stranke, torej svojega delodajalca. Tožeča stranka je pri tem še navedla, da je toženec z materialom in delovnimi sredstvi tožeče stranke opravljal enako dejavnost kot tožeča stranka, opravljene storitve in dobavljeno blago pa je kupcem zaračunaval v gotovini kot fizična oseba ali z računom omenjene družbe, katere edini družbenik je toženčeva žena, sam pa je prokurist te družbe. Tožeča stranka je kot pravno podlago zahtevka navedla 37. člen ZDR in tudi 182. člen ZDR.

7. Po prvem odstavku 182. člena ZDR je dolžan delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti delodajalcu povzroči škodo, to dolžan povrniti. Člen 37 ZDR pa določa, da delavec med trajanjem delovnega razmerja ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco (prvi odstavek); delodajalec lahko zahteva povrnitev škode, nastale z delavčevim ravnanjem, v roku treh mesecev od dneva, ko je zvedel za opravljanje dela ali sklenitev posla, oziroma v roku treh let od dokončanja dela ali sklenitve posla (drugi odstavek).

8. Sodišče prve stopnje je pri presoji toženčevega ugovora zastaranja oziroma ugovora prepoznega uveljavljanja kršitve konkurenčne prepovedi napačno poudarilo pomen 182. člena ZDR in posledično upoštevalo zgolj splošni zastaralni rok iz 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), ki določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek), v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala (drugi odstavek), namesto posebnega določila o krajšem zastaralnem roku iz 37. člena ZDR.

9. Iz zgoraj povzetih dejanskih navedb tožeče stranke namreč ne izhaja, da bi tožeča stranka tožencu očitala še kakšna druga ravnanja, ki bi segala zunaj okvira kršene konkurenčne prepovedi. Tudi izrecne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (da naj bi toženec v času zaposlitve pri tožeči stranki kot fizična oseba in prek družbe C., d. o. o., sklepal posle, ki sodijo v dejavnost tožeče stranke, tožeči stranki pa je zato nastala škoda) se nanašajo le na pravno podlago povrnitve škode iz naslova konkurenčne prepovedi in ne kakšno drugo podlago odškodninske obveznosti.

10. Čeprav je za presojo elementov odškodninske obveznosti delavca treba uporabiti splošna pravila civilnega prava, velja za zastaranje odškodninske terjatve zaradi kršitve konkurenčne prepovedi specialna ureditev iz 37. člena ZDR. Ker je tožeča stranka za sporno dejavnost toženca izvedela najkasneje 20. 2. 2011, tožba pa je bila vložena šele 8. 6. 2011, je vtoževana terjatev zastarana.

11. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Glede na takšno odločitev o glavni stvari je moralo spremeniti tudi odločitev o stroških prvostopenjskega postopka (165. člen ZPP). Tožeča stranka, ki v sporu ni uspela, krije sama svoje stroške, tožencu pa je dolžna povrniti njegove stroške prvostopenjskega postopka (154. člen ZPP), ki v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/208 in nasl.) znašajo: nagrada za postopek 765,70 EUR, nagrada za narok 706,80 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR, kar s priglašenim 20 % DDV znaša 1.791,00 EUR s pp.

12. Ker je toženec s pritožbo uspel, mu mora tožeča stranka povrniti tudi pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP), ki skladno z ZOdvT znašajo: nagrada za postopek 1.340,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR, kar z 22 % DDV znese 1.659,20 EUR, skupaj s stroškom sodnih taks (1.114,00 EUR), mora tožeča stranka tožencu povrniti 2.773,20 EUR s pp.