Jedro

Pri presoji upravičenosti uporabe znižane davčne stopnje po 10. členu ZPD je treba presoditi, ali sredstvo, ki je bilo nabavljeno z znižano davčno stopnjo, dejansko služi zasebniku za opravljanje njegove dejavnosti, torej ali se sredstvo uporablja za namen, ki dopušča njegovo opredelitev kot osnovno sredstvo, to je za opravljanje tožnikove dejavnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, št. ... z dne 22.4.1998 s katero je bila tožniku naložena obveznost plačila davka od prometa proizvodov po tarifni številki 1 Tarife davka od prometa proizvodov v znesku 1.500.599,60 SIT (točka I/1. izreka prvostopne odločbe), davka od prometa proizvodov po tarifni številki 3 Tarife davka od prometa proizvodov v znesku 1.959,00 SIT (točka I/2. izreka prvostopne odločbe), pripadajočih zamudnih obresti od neplačanega davka od prometa proizvodov iz točke 1. in 2. izreka od prvega dne zamude plačila do dneva dejanskega plačila (točka I/3. izreka prvostopne odločbe) in zamudnih obresti od neplačanih akontacij davka od osebnih prejemkov za leto 1996 v višini 268.284,00 SIT, ki so obračunane od prvih dni zamude plačila davčne obveznosti do konca koledarskega leta 1996 (točka I/4. izreka prvostopne odločbe). Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzame utemeljitev iz prvostopne odločbe, potem ko ugotovi, da se tožnik v pritožbi ni strinjal z dejstvom, da mu je davčni organ izločil nabavo helikopterja ENSTROM kot opremo za opravljanje dejavnosti, kar je vplivalo na plačilo davka od prometa proizvodov po tarifni številki 1 Tarife davka od prometa proizvodov. (Pri)tožnik se ni strinjal tudi z ukrepom inšpektorja, ki je iz osnovnih sredstev izločil kombinirano vozilo CHRYSLER VOYAGER 3,3 - Grand/SE, za katero je tožnik plačal znesek prek svojega žiro računa ter stališčem davčnega organa, da gre za drug prejemek AA. V utemeljitvi svoje odločitve tožena stranka navaja, da ne more slediti pritožbenim navedbam, da je davčni organ nezakonito izločil helikopter kot opremo za opravljanje dejavnosti, saj tega plovila zavezanec ni nabavil z namenom opravljanja helikopterske dejavnosti oziroma prevozov, temveč zgolj iz razloga ekonomične izrabe časa pri poslovanju s poslovnimi partnerji, ki so oddaljeni tudi po več 100 km. Določba 10. člena Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92 do 16/96, v nadaljevanju ZPD) poleg pogojev, ki morajo biti izpolnjeni pri nakupu opreme in nadomestnih delov zanje, določa tudi, kaj vse se šteje za osnovna sredstva za opravljanje dejavnosti pravnih oseb in zasebnikov. Tožena stranka se ne strinja s (pri)tožnikom, ki pravi, da je presoja davčnega organa, ki ni priznal helikopterja kot osnovno sredstvo, zmotna iz razloga, ker noben zakon ne navaja prepovedi uvoza plovil in da je nadalje nepravilna tudi odločitev, da so mu bili izločeni tudi vsi stroški, ki so bili povezani z nabavo helikopterja. Po mnenju tožene stranke ni dvoma, da helikopter, ki ga je zavezanec nabavil za opravljanje svoje dejavnosti "kovinoplastike - sitotiska ter izdelovanje drugih izdelkov iz plastičnih mas in ključavničarstva", ne predstavlja opreme in nadomestne dele za to dejavnost. Helikopter torej ni običajna oprema in ne predstavlja neposrednega pogoja za opravljanje te dejavnosti. Tudi iz Slovenskih računovodskih standardov (SRS) 1.21. je razvidno, da se med opredmetena osnovna sredstva med drugim štejejo stvari, ki jih podjetje poseduje, da z njimi lahko opravlja svojo dejavnost ali pa vzdržuje in popravlja druge takšne stvari. Uporaba helikopterja tožniku res lahko omogoči v posameznih primerih bolj ekonomično izrabo časa, vendar dejavnost kovinoplastike kot jo opravlja tožnik, ni nujno povezana s hitrostjo opravljanja storitev, kot se to zahteva npr. pri gorskem ali drugem reševanju, opravljanjem različnih nujnih del, pomoči iz zraka itd. Tožena stranka posebej poudarja, da tudi iz predložene dokumentacije zavezanca ni razvidno, da bi kadarkoli v okviru svoje dejavnosti opravljal podobne nujne storitve in tudi ni razvidno, da bi plovilo uporabljal za službene namene, poleg tega pa niti v postopku, niti kasneje v pritožbi zavezanec ne prilaga nikakršnih listin, ki bi pričale o tem, da je helikopter dejansko uporabljal za namene opravljanja svoje dejavnosti in da je njegova vrednost kakorkoli prenesena na poslovne učinke. Kot pilota sta vselej navedena zavezančev sin ali hčerka, iz dokumentacije pa tudi ni razvidno, ali so bili poleti opravljeni za poslovne ali privatne namene, saj so razvidni le podatki o pilotu ter datumu in času poleta. Zgolj pavšalna navedba zavezanca, da mu helikopter služi za ekonomičnejšo izrabo časa, nikakor ni sprejemljiv in zadosten razlog, da bi plovilo lahko šteli kot osnovno sredstvo za opravljanje dejavnosti kovinoplastike. Tožena stranka se zato strinja z odločitvijo prvostopnega organa, ki je zavezancu naknadno obračunal premalo obračunani in plačani prometni davek od prometa proizvodov v višini 958.390,50 SIT. V postopku je bilo nadalje ugotovljeno, da je zavezanec svojim delavcem in drugim fizičnim osebam plačeval razne osebne prejemke, ki v skladu s 4. alineo 1. odstavka 15. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90 do 2/94, v nadaljevanju ZDoh) pomenijo izplačila drugih prejemkov, vključno z nagradami in podobnimi prejemki. Po 1. odstavku 15. člena ZDoh je zavezanec fizična oseba s stalnim bivališčem v Republiki Sloveniji. Med druge prejemke, vključno z nagradami in podobnimi prejemki štejejo tisti prejemki fizične osebe, ki jih ni mogoče šteti kot plačo ali drug prejemek iz delovnega razmerja. Po 4. odstavku 18. člena ZDoh je stopnja davka od osebnih prejemkov iz 4. alinee 1. odstavka 15. člena ZDoh 25 %. Med ostale prejemke, ki jih je zavezanec izplačal fizičnim osebam, je prvostopni organ uvrstil tudi nabavo kombiniranega vozila CHRYSLER VOYAGER 3,3 - Grand/SE. Iz izstavljenega računa prodajalca BB s.p. z dne 28. 11. 1996 ter iz prometnega dovoljenja je namreč razvidno, da se račun glasi na AA (žena podjetnika) in da je vozilo na njeno ime tudi registrirano. Prvostopni organ je na podlagi ugotovljenih dejstev in ker žena samostojnega podjetnika ni zaposlena pri zavezancu, izdatek za nabavo tega vozila v višini 5.143.627,00 SIT štel kot drugi prejemek AA. Zavezanec za davek je fizična oseba, ki prejema osebni prejemek, vendar pa je po določbi 107. člena ZDoh, ki je veljal do 31. 12. 1996 dolžan od vsakega posameznega dohodka obračunati in plačati davek izplačevalec osebnih prejemkov. Tožena stranka ne sledi navedbam (pri)tožnika, ki pravi, da je nabavil omenjeno novo vozilo za namene oziroma potrebe obratovalnice in da nabava osnovnega sredstva ne more biti drug prejemek. Iz fakture o pridobitvi kombiniranega vozila ni razvidno, da bi bilo le to nabavljeno za obratovalnico, saj se tako račun kot registracija za to vozilo, glasi na ženo podjetnika, ki pa pri zavezancu ni zaposlena. Res je sicer, da se plačilo izvršilo iz žiro računa obratovalnice, vendar se takšni izdatki, katerih prejemniki so fizične osebe, štejejo v skladu z določbo 4. alinee 1. odstavka 15. člena ZDoh kot izplačila drugih prejemkov, vključno z nagradami in drugimi prejemki. Glede na navedeno je tožnik dolžan poravnati samo znesek zamudnih obresti, ki tečejo od prvega dne zamude za plačilo posamezne akontacije neplačanega davka od osebnih prejemkov do konca koledarskega leta. Zamudne obresti, obračunane od prve dne zamude plačila do konca koledarskega leta 1996 pa znašajo 268.284,00 SIT. Ker je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, pravila postopka upoštevana in predpisi pravilno uporabljeni, je tožena stranka pritožbo zavrnila kot neutemeljeno.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da helikopterja ni nabavila za namene opravljanja helikopterskih prevozov, temveč zgolj zaradi ekonomične izrabe časa pri svojem obsegu poslovanja s poslovnimi partnerji, kar je razvidno tudi iz poslovne dokumentacije, ki jo vodi po Zakonu o zračnem prometu. Tožeča stranka se ne strinja s stališčem tožene stranke, da lahko uporaba helikopterja tožeči stranki le omogoči v posameznih primerih bolj ekonomično izrabo časa in da dejavnost kovinoplastike, ki jo opravlja tožeča stranka, ni nujno povezana s hitrostjo opravljanja storitve, kot se to zahteva npr. pri gorskem ali drugem reševanju, opravljanju različnih nujnih del, pomoči iz zraka itd. Tožena stranka veže priznavanje helikopterja kot osnovnega sredstva na okoliščino registrirane dejavnosti in niti ne skuša ugotoviti dejanskega stanja, saj je imela tožeča stranka vpisan helikopter v registru osnovnih sredstev. Helikopter je predmet popisa po inventurnem stanju z dne 31. 12. 1996, njegova vrednost je izkazana v bilanci stanja za leto 1996 in v naslednjih letih, pri njegovi prodaji januarja 2001 pa izstavljen račun ter od tržne vrednosti obračunan DDV, razlika med prejeto kupnino in neodpisano revalorizirano vrednostjo pa knjižena kot izreden prihodek iz naslova registrirane dejavnosti. Tožeča stranka opozarja na določbo 12. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb in poudarja, da je helikopter služil za namene opravljanja dejavnosti tožeče stranke kot prevozno sredstvo do poslovnih partnerjev oziroma za službene namene. Po mnenju tožeče stranke tožena stranka ni postopala skladno s procesnimi pravili in je zato podana kršitev Zakona o splošnem upravnem postopku in neopravičeno obračunan prometni davek od prometa proizvodov v znesku 958.390,50 SIT. Res je sicer, da sta bila pilota helikopterja sin ali hčerka, saj tožeča stranka v tem času še ni imela izpita. Vendar pa davčna zakonodaja ne pogojuje nakupa opreme za opravljanje dejavnosti še z dodatnim pogojem, da bi moral gospodarski subjekt najprej opraviti šoferski izpit za osebni avtomobil oziroma v obravnavanem primeru izpit za helikopter, šele nato pa bi lahko opremo uvrstil med osnovna sredstva. Vse službene poti je tožeča stranka evidentirala s potnimi nalogi - primer potnega naloga prilaga kot prilogo. Iz določbe 10. člena ZPD izhaja le obveznost izpolnjevanja pogojev pri nakupu opreme in nadomestnih delov zanjo ter pogoj, da gre za opremo, ki se sme nabavljati po znižani davčni stopnji za opravljanje dejavnosti pravnih oseb in zasebnikov. Tožeča stranka je pri nakupu helikopterja izpolnila vse zgoraj predpisane pogoje, zato je prepričana, da tožena stranka za svojo odločitev ni imela zakonske podlage. Helikopter je služil izključno kot oprema za opravljanje dejavnosti, saj je bil uporabljen za službene poti. Tožeča stranka se tudi ne strinja z izločitvijo stroškov šolanja na helikopterju, saj so bili ti stroški neizogibno potrebni za uporabo te opreme - helikopterja.

Kombinirano vozilo, ki je bilo nabavljeno v letu 1996 je tožeča stranka plačala iz svojega žiro računa na žiro račun prodajalca, faktura o pridobitvi tega vozila se nanaša na obratovalnico tožeče stranke, po pomoti pa je bila v prometno dovoljenje vpisana kot lastnik vozila AA, fizična oseba in ne obratovalnica tožeče stranke, za namene katere je bilo omenjeno vozilo nabavljeno. Zaradi te napake je tožeča stranka izgubila pravico do stroška amortizacije in davčno olajšavo za to vozilo. Pravni lastnik tega vozila je ves čas AA. Tožeča stranka je prepričana, da bi morala tožena stranka na podlagi dokumentacije ugotoviti dejansko stanje, saj meni, da plačilo kupnine za kombinirano vozilo ne more biti oziroma se ne more šteti med prejemke fizičnih oseb. Iz statusnih in davčnih predpisov je popolnoma jasno, da sredstva na žiro računu zasebnika pripadajo zasebniku kot fizični osebi, ki lahko prosto razpolaga z denarnimi sredstvi. Zasebnik kot gospodarski subjekt za razliko od pravne osebe nima obveznih pologov za svoj žiro račun. V opisanem primeru je šlo zgolj za denarni tok med fizičnimi osebami oziroma nedokumentirani dvig za potrebe gospodinjstva v znesku 2.518.208,00 SIT. Tožeča stranka še opozarja na dejstvo, da so dvigi gotovine pri zasebnikih lahko nedokumentirani. Tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporen ukrep davčnega organa o plačilu davka na promet proizvodov po tarifni številki 1 Tarife Zakona o prometnem davku za helikopter ter ukrep naložitve plačila zamudnih obresti od neplačanih akontacij davka od osebnih prejemkov iz naslova plačila kupnine za kombinirano vozilo tretji osebi.

Po določbi 10. člena ZPD pravne osebe in zasebniki lahko pod pogoji in na način iz 7. člena tega zakona kupujejo opremo in nadomestne dele zanje po znižani davčni stopnji. Za zasebnika po tem členu se šteje tudi zasebnik, ki je v postopku za pridobitev dovoljenja za opravljanje registrirane dejavnosti (1. odstavek). Za opremo po prejšnjem odstavku se štejejo osnovna sredstva za opravljanje dejavnosti pravnih oseb in zasebnikov (stroji, naprave, postroji, transportna sredstva, sredstva inventarja, posebno in univerzalno orodje, obratovno pohištvo in druga oprema ter sredstva za osebno varstvo pri delu in osebna varovalna oprema) ter stvari drobnega inventarja (2. odstavek). Za opremo po tem členu se ne štejejo osebni avtomobili, preproge ter pohištva za pisarne in druge upravne prostore. Tožnik je pri nakupu helikopterja priložil izjavo za uporabo znižane davčne stopnje za opremo oziroma nadomestne dele v skladu z določbo 10. člena ZPD. Ker tožnik nima registrirane nobene dejavnosti v zvezi z opravljanjem helikopterskih prevozov, po stališču obeh davčnih organov tožnik ni bil upravičen nabaviti helikopterja po znižani davčni stopnji. Tudi po presoji sodišča nabavljen helikopter za tožnika ne predstavlja opremo po 2. odstavku 10. člena ZPD, zato mu je davčni organ upravičeno naložil v plačilo razliko davka od prometa proizvodov po tarifni številki 1 Tarife Zakona o prometnem davku. Dejstvo, da ima tožnik helikopter evidentiran v registru osnovnih sredstev z davčno prometnega vidika ne dokazuje, da gre za osnovno sredstvo po določbi 10.člena ZPD, za katero bi bilo mogoče uveljavljati znižano davčno stopnjo. Pri presoji upravičenosti uporabe znižane davčne stopnje po 10. členu ZPD je treba presoditi, ali sredstvo, ki je bilo nabavljeno z znižano davčno stopnjo, dejansko služi zasebniku za opravljanje njegove dejavnosti, torej ali se sredstvo uporablja za namen, ki dopušča njegovo opredelitev kot osnovno sredstvo, to je za opravljanje tožnikove dejavnosti. Ker tožnik v postopku z verodostojnimi listinami ni izkazal, da se je helikopter uporabljal za opravljanje njegove dejavnosti (niti za v postopku zatrjevani prevoz do poslovnih partnerjev oziroma v službene namene), je tudi po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena.

Ni sporno ugotovljeno dejansko stanje, da je tožnik poravnal kupnino za kombinirano vozilo, katerega lastnica je tretja oseba, to je tožnikova žena, (ki ni zaposlena pri tožniku), kar je razvidno iz računa št. ... z dne 28. 11. 1996, ki se glasi na tožnikovo ženo in ne na obratovalnico tožeče stranke, kot izhaja iz tožbe in je tudi registrirano na ime tožnikove žene. Po določbi 4. alinee 1. odstavka 15. člena ZDoh je zavezanec za davek od osebnih prejemkov fizična oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. V osnovo za davek od osebnih prejemkov se vključi vsak posamezni prejemek iz 4. alinee 1.odstavka 15.člena ZDoh, izplačan v denarju, bonih ali naravi (5.alinea 1.odstavka 16.člena ZDoh). Sodišče se strinja z odločitvijo davčnega organa, ki je plačilo kombiniranega vozila opredelil kot drugi prejemek tožnikove žene, tožniku kot izplačevalcu prejemka pa je bilo skladno z določbo 107. člena ZDoh naloženo plačilo zamudnih obresti od neplačanih akontacij davka od osebnih prejemkov. Ne glede na tožbene navedbe, da je šlo zgolj za denarni tok med fizičnimi osebami, je iz dokumentacije razvidno, da je tožnik neposredno poravnal kupnino za sporno vozilo, ki ga je kupila tretja oseba, zato jih sodišče zavrača kot neutemeljene.

Ker je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in na zakonu utemeljen in ker sodišče ni našlo drugih nepravilnosti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).