Jedro

Hoja po stopnicah (ali klančinah) pomeni vsakodnevno aktivnost, zato ne pomeni nevarne dejavnosti, same stopnice ali klančine pa tudi ne nevarne stvari.

Ugovor tožbenemu zahtevku po temelju sicer vključuje ugovor delne sokrivde, vendar pa mora takšen ugovor v skladu z razpravnim načelom (7. člen ZPP) nujno temeljiti na ustreznih trditvah. Trditveno breme obsega odločilna (konstitutivna) dejstva, ne pa tudi vseh posameznih okoliščin primera.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnik je od toženke zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku 16. 5. 2011, ko si je na delovnem mestu pri padcu na spolzkih tleh brez protizdrsne zaščite zlomil desni gleženj. Navajal je, da je zaposlen v Zdravstvenem domu A. in da je v kritičnem času opravljal delo zdravstvenega tehnika v enoti nujne medicinske pomoči, ki se nahaja v stavbi, katere upravljanje je v toženkini pristojnosti.

2. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je toženka 50 % soodgovorna za škodo, ki je nastala tožniku (I. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku po temelju v celoti ugodilo (I. točka izreka). Pritožbo toženke je zavrnilo (II. točka izreka) in sklenilo, da se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (III. točka izreka).

4. Toženka zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in kršitev pravil pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi, sodbo sodišča druge stopnje pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži v plačilo stroške pravdnega postopka.

5. Revizija toženke je bila vročena tožniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

**Glede uporabe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)**

6. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred 14. 9. 2017, to je pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem na podlagi prvega odstavka 125. člena ZPP-E nadaljeval po določbah ZPP, ki se uporabljajo do začetka uporabe ZPP-E. **Ugotovljeno dejansko stanje**

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja: - tožnik je 16. 5. 2011 padel na klančini na hodniku stavbe, ki je v upravljanju toženke; - naklon klančine je 20,5 % (oziroma 11,61 stopinj), protizdrsnih trakov na njej v času tožnikovega padca ni bilo; talna podloga (R10) klančine je bila neprimerna; - tla klančine v času tožnikovega padca niso bila niti vlažna niti mastna; - talna obloga na klančini pri uporabi gumijastega podplata ne drsi; - tožnik je klančino uporabljal že pet dni pred padcem; - tožnik si je pri padcu zlomil desni gleženj, njegovo zdravstveno stanje je bilo dokončno 26. 7. 2013. **Razlogi sodišč nižjih stopenj**

8. Sodišče prve stopnje je najprej odločalo o ugovoru zastaranja. Imenovalo je dva izvedenca medicinske stroke in na podlagi njunih mnenj sprejelo dejanski zaključek, da je bilo zdravljenje tožnika zaključeno 26. 7. 2013, zato je bila tožba vložena pravočasno. Glede pravne podlage odškodninske odgovornosti tožnika je poudarilo, da po novejši sodni praksi hoja po pločnikih, stopnicah ali klančinah pomeni vsakodnevno aktivnost, ne nevarne dejavnosti, in da klančina ni nevarna stvar, zato je zahtevek presojalo po pravilih subjektivne (krivdne) odgovornosti. Ugotovilo je, da je naklon klančine (20,5 %) glede na standarde v zvezi z objekti v javni rabi1 prestrm2 in da uporabljena talna podloga (R10)3 brez protizdrsnih trakov ni bila ustrezna, ker je pomenila le zmerno povečanje odpornosti proti drsenju. Ugotovilo je tudi, da tla niso bila mokra ali mastna. Po pojasnjenem je sprejelo materialnopravni zaključek, da je toženka za nastalo škodo krivdno odgovorna, vendar le v obsegu 50 %, saj je ugotovilo, da je tožnik klančino pred tem že uporabljal (pet dni) in da pri hoji ni bil dovolj skrben in pazljiv.

9. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke, v kateri je grajala bistvene kršitve pravdnega postopka, zavrnilo. Pritrdilo je dokazni oceni sodišča prve stopnje in sprejetemu materialnopravnemu zaključku o krivdni odgovornosti toženke. Kot utemeljeno pa je sprejelo pritožbeno grajo tožnika, ki se nanaša na njegov 50 % soprispevek k nastanku škode, saj niti toženka niti stranska intervenientka trditev o soprispevku tožnika k nastali škodi nista podali, zato je sodišče prve stopnje o njem odločalo brez trditvene podlage. V tem delu je zato sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in zaključilo, da je toženka tožniku v celoti odgovorna za nastalo škodo.

**Jedro revizijskih navedb**

10. Toženka v reviziji uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba o tem, kakšna naj bi bila krivdna odgovornost toženke, nima razlogov. Do elementov krivdne odgovornosti se sodišči nižjih stopenj sploh nista opredelili. Tožnik je celo sam zatrjeval, da je padel takoj, ko je stopil na klančino, zato varnostna brezhibnost klančine sploh ni bistvena. Sicer pa so bili na klančini nameščeni protizdrsni trakovi, kar izhaja iz računa št. 6 z dne 22. 2. 2011 oziroma so to potrdile tudi zaslišane priče. Tudi odločitev sodišča o odsotnosti trditvene podlage za presojo ugovora sokrivde ni niti obrazložena niti utemeljena. S tem v zvezi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno uporabo materialnega prava. Toženka je vseskozi ugovarjala, da ni odgovorna za škodni dogodek, kar vključuje tudi ugovor sokrivde. Sodišči nižjih stopenj sta navedbam tožnika na eni strani nekritično sledili, druge pa sta v dokaznem postopku ovrgli. Ugovarja zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje sopotnic v reševalnem vozilu, saj je ta dokazni predlog bistven za odločanje v zadevi. V zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodba sodišča druge stopnje o tem nima razlogov oziroma pomanjkljivih razlogov ni mogoče preizkusiti. Sopotnici v reševalnem vozilu, katerih zaslišanje je tožnik predlagal, sta bili namreč prisotni ob tožniku neposredno po zatrjevani poškodbi, torej na poti med Mariborom in Ljubljano, in bi lahko izpovedali o tem, ali je tožnik na poti tožil o bolečinah oziroma bi vedeli povedali, ali je poškodba nastala na poti oziroma ob izstopu iz vozila v Ljubljani. Če bi se tožnik res poškodoval že v Mariboru, vožnje reševalnega vozila do Ljubljane ne bi zmogel. Zaslišane in dokazno ocenjene priče padca tožnika sploh niso videle. Tožnik je tisti, ki je ravnal nepazljivo, zato je za nastalo škodo v celoti odgovoren.

**Povzetek odgovora na revizijo**

11. Tožnik predlaga zavrnitev revizije, saj ta v večjem delu prikrito izpodbija dejansko stanje in zanemarja dejanske okoliščine, ki so bile podlaga za odločitev o krivdni odgovornosti toženke (prestrma klančina, neustrezna talna podloga in odsotnost protizdrsnih trakov). Odločitev o tem, da ni podana sokrivda tožnika, je pravilna; ugovori v zvezi z lastnostmi klančine namreč niso ugovori o sokrivdi tožnika. Zavrnitev dokaznih predlogov je bila utemeljena in obrazložena.

**Presoja utemeljenosti revizije**

12. Revizija ni utemeljena.

13. Vrhovno sodišče glede na vsebino revizije uvodoma poudarja, da je najvišje sodišče v državi, katerega primarna in ustavna naloga je skrb za enotno sodno prakso ter za razvoj prava prek sodne prakse, torej tvorba živega prava. V okviru razlagalnega prostora, ki mu pripada kot vrhu tretje veje oblasti glede razlage zakona, sprejema stališča o pomembnih pravnih vprašanjih in s tem soustvarja pravo. Sooblikuje merila, ki naj bodo v podobnih primerih v prihodnje ex ante vodilo sodiščem in naslovnikom pravnih norm nasploh in na ta način krepi predvidljivost pravnih norm, torej pravno varnost. Zaradi tako pomembne vloge, ki jo v sistemu sodne veje oblasti zagotavlja Vrhovno sodišče, revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), kar izključuje tudi presojo dokazne ocene sodišč nižjih stopenj.4

14. Uveljavljanje kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339, člena ZPP je le navidezno. V resnici skuša revidentka (prikrito) izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje. Pri zatrjevani protispisnosti gre namreč za nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami, ne pa za nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se v razlogih sodb sodišč nižje stopnje navaja o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

15. Neutemeljena, ker je uveljavljena z namenom prikritega izpodbijanja dejanskega stanja in dokazne ocene, je tudi graja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi jo sodišči nižjih stopenj storili s tem, ko o kraju nastanka poškodbe tožnika nista izvedli dokaznega predloga z zaslišanjem sopotnic tožnika v reševalnem vozilu, s katerim je toženka želela izpodbiti navedbo tožnika, da se nesreča ni zgodila v njenih prostorih. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da sodišče izvede (le) tiste dokaze, ki so pomembni za ugotovitev odločilnih dejstev. Vezano je sicer na dokazne predloge strank, vendar je v njegovi sferi, da oceni, katere dokaze bo izvedlo.5 Če določene dokaze oceni za nepotrebne in pri tem svojo odločitev razumno obrazloži, ne poseže v pravico stranke do izjave.6 Med drugim je utemeljen razlog za zavrnitev dokaznega predloga, če stranka predlaga dokaz za ugotovitev dejstva, ki za odločitev ni bistveno,7 prav tako sodišče ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano. Pri slednjem pa ne velja nasprotno - sodišče ne sme zavrniti izvedbe nekega dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje obrazložitev zavrnitve dokaza z zaslišanjem sopotnic utemeljilo prav z argumentom, da se je o kraju nastanka poškodbe že prepričalo (z zaslišanjem drugih prič), kar bi glede na prakso Vrhovnega sodišče, temelječo na judikaturi Ustavnega sodišča, lahko pomenilo kršitev strankine pravice do izjave v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ne glede na to pa revidentka s pavšalnim očitkom v tej smeri, pri čemer se ne sooči z razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev dokaznega predloga, ne more uspeti. Konkretizirano, a neutemeljeno uveljavlja (le) kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in preko nje nedovoljeno izpodbija dokazno oceno. Ker v skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, revizijsko sodišče kršitve pravice do izjave v postopku ne more upoštevati, saj bi s tem preseglo meje revizijskega preizkusa.

16. Tudi razlogi sodb sodišč nižjih stopenj o podlagi odškodninske odgovornosti toženke so jasni, pravilni in zadostni.8 Naše odškodninsko pravo temelji na pravilu o krivdni ali subjektivni odgovornosti. Zato je odgovornost ne glede na krivdo ali objektivna odgovornost izjema, ki jo je treba kot vse izjeme razlagati ozko, utesnjujoče. Hoja po stopnicah (ali klančinah) pomeni vsakodnevno aktivnost, zato ne pomeni nevarne dejavnosti, same stopnice ali klančine pa tudi ne nevarne stvari. V določenih okoliščinah lahko sicer stvar postane nevarna (iz njihove uporabe izvira večja nevarnost zdrsov in padcev ter s tem povezan nastanek škode), vendar to narave odgovornosti ne spreminja.9 Po splošnem pravilu o prepovedi povzročanja škode se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (10. člen OZ). Ne glede na to, da iz pravila izhaja dolžnost vzdržati se aktivnega ravnanja, pa škoda lahko nastane tudi s pasivnim ravnanjem, torej z opustitvijo. Gre za opustitev dolžnosti opraviti določeno ravnanje za preprečitev ali zmanjšanje škode. Ali bo določena opustitev pripeljala do odškodninske odgovornosti, je odvisno od odgovora na vprašanje, ali je objektivno predvidljivo, da bi zaradi nje lahko nastal škodni dogodek. Presoditi je torej treba, ali je v okoliščinah konkretnega primera nastanek škodne posledice bil predvidljiv oziroma, ali bi oseba, ki je dolžnost opustila, ob ustrezni skrbnosti nastanek škode lahko preprečila. S tako logiko je sodna praksa presegla ozka stališča, da morajo imeti opustitve (torej dolžnosti opraviti določena dejanja zaradi preprečitve ali zmanjšanja škode) pravni temelj (le) v zakonu, pogodbi ali drugem pravnem aktu.10

17. Vprašanje protipravnosti ravnanja se v primerih, kot je obravnavani, prepleta z vprašanjem krivde, torej z vprašanjem, ali je toženka ravnala malomarno. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je imela sporna klančina glede na predpise s področja varnosti in zdravja pri delu ter predpise o objektih v javni rabi prevelik naklon, glede na tak naklon pa tudi neustrezno talno podlogo, ki bi ji zadostno protizdrsno zaščito zagotovili šele protizdrsni trakovi, ki pa v času tožnikovega padca niso bili nameščeni. Ker je torej toženka kršila predpise, ki določajo zahteve s področja dostopa in uporabe objektov v javni rabi ter z ustreznimi varnostnimi ukrepi ni zagotovila varnega okolja, je krivdno odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala ob padcu na neustrezni in drseči klančini.

18. Končno je pravilen tudi zaključek izpodbijane sodbe, da ugovor tožbenemu zahtevku po temelju sicer vključuje ugovor delne sokrivde, vendar pa mora takšen ugovor v skladu z razpravnim načelom (7. člen ZPP) nujno temeljiti na ustreznih trditvah. Trditveno breme obsega odločilna (konstitutivna) dejstva, ne pa tudi vseh posameznih okoliščin primera, ki znotraj istega dejstvenega substrata pomenijo konkretizacijo prvotnih trditev, obenem pa praviloma na njih sloni ocena, ali odločilna (konstitutivna) dejstva obstajajo ali ne.11 Ker toženka v svojih vlogah ni trdila, da bi npr. tožnik bil nepazljiv,12 neprimerno obut ipd. (kar so običajni ugovori tožne stranke v podobnih življenjskih primerih), ni mogoče sprejeti materialnopravnega sklepa o deljeni odgovornosti pravdnih strank.13 Ugovori, da klančina ni bila mokra, da ni bila mastna in da je bila podloga ustreza, so namreč ekskupacijski ugovori toženke, ki se nanašajo na lastnosti - ustreznost sporne klančine, ne utemeljujejo pa ugovora sokrivde, saj ne pomenijo ustrezne trditvene podlage za dokazovanje neskrbnosti oziroma delne krivde tožnika.

**Odločitev o reviziji**

19. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo toženke zavrnilo (378. člen ZPP).

**Odločitev o stroških**

20. Odločitev o revizijskih stroških je Vrhovno sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP). 14 1 Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delavnih mestih (Ur. list RS, št. 89/99-43/11- ZVZD-1) in Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje neoviranega dostopa, vstopa in uporabe objektov v javni rabi ter večstanovanjskih stavb (Ur. List RS, št. 97/03, 33/07- ZPNačrt in 77/09). 2 Običajen oziroma dopusten naklon klančine je med 6,5 % in 9 %. 3 Glede na naklon klančine bi morala biti uporabljena talna podloga R12. 4 Revizijskih navedb o tem, da se tožnik ni poškodoval v prostorih toženke, da je bila klančina ustrezna in da so bili v času nezgodne na klančino nameščeni protizdrsni trakovi, zato revizijsko sodišče ni upoštevalo. 5 Jan Zobec, Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 357. 6 Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 650/2007 z dne 14. 10. 2010 in odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1266/05 z dne 7. 6. 2007. 7 Glej odločbo Ustavnega sodišča RS Up-334/05 z dne 19. 10. 2006. 8 Glej npr. 9. in 15. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje. 9 Glej sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 826/2006 in II Ips 935/2007 z dne 10. 7. 2008. 10 Glej sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 129/2015 z dne 6. 10. 2016. 11 Glej sklep Vrhovnega sodišča II Ips 273/2010 z dne 19. 12. 2013. 12 To je navajala šele v reviziji, kar je prepozno. 13 Primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 273/2010 z dne 19. 12. 2013. 14 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča II Ips 80/2018 z dne 7. 6. 2018.