Jedro

Pravdni stranki sta vsaka po svojih močeh, enakovredno prispevali k pridobitvi skupnega premoženja. Pri tem ne gre samo za obseg finančnih prispevkov, zneska zaslužkov, vrednosti posameznih del in drugih izračunljivih postavk, ampak gre za celoten odnos do skupnih zadev, pri čemer prispevka strank ni mogoče matematično izračunati. V obravnavanem primeru to pomeni, da je toženkin manjši zaslužek nadomeščen z njenim neplačanim delom doma in z njenim posebnim prispevkom pri pridobitvi obeh nepremičnin.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank nepremičnine vl. št. 417, vl. št. 445 in vl. št. 637 vse k.o... ter pohištvo, oprema, orodje in drugo premično premoženje. Solastninska deleža pravdnih strank na tem premoženju sta enaka, razen pri vl. št. 417 k.o..., kjer je delež tožnika 2/3, toženke pa 1/3. Ugotovilo je, da sta prispevka pravdnih strank pri pridobitvi skupnega premoženja enaka. Tožnik je bil vseskozi zaposlen in je imel večjo plačo kot toženka. Kot priučeni zidar je delal tudi postrani. Toženka je bila od leta 1970 dalje zaposlena, skrbela je za dom in otroka ter sodelovala pri gradnji hiše. Nepremičnini vl. št. 637 k.o. .. in vl. št. 445 iste k.o. sta vknjiženi na toženko. Pri nakupu prve nepremičnine je toženka prispevala kupnino za junca, ki ji ga je v ta namen podarila mati, vl. št. 445 k.o... pa je dobila z izročilno pogodbo. Vendar sta obe nepremičnini skupna lastnina pravdnih strank. Pridobljeni sta bili v času trajanja zakonske skupnosti, ko toženka ni bila zaposlena in je denarni del obveznosti za preživljanje družine nosil tožnik. Tožnik je sodeloval tudi pri izpolnjevanju obveznosti iz izročilne pogodbe. Sodišče je premoženje obravnavalo kot celoto in ugotovilo, da je glede na vse okoliščine prispevek pravdnih strank enak. Tega ni moglo upoštevati le pri vl. št. 417 k.o..., ker toženka ni postavila ustreznega zahtevka.

Proti tej sodbi se je pritožila toženka. Sodišče druge stopnje je zavrnilo njeno pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija toženka z vlogo, ki je bila pravilno predložena revizijskemu sodišču kot revizija. V njej navaja, da je bila obravnava napačno opravljena v njeni odsotnosti. Navaja vrsto podatkov, s katerimi utemeljuje svoj večji delež na skupnem premoženju. Opozarja, da je bil tožnik dolgo bolan in invalidsko upokojen. Ni upoštevano delo in denarni prispevki sinov. Premalo je upoštevano njeno delo in trud. Navaja razna težka dela, ki jih je sama opravila. Denar za nakup zemlje ji je dala mati. Tožnik je hodil po toplicah in letoviščih, sama pa je delala. Grdo je ravnal z njo in povzročal škodo na skupnih stvareh.

Tožnik v odgovoru na revizijo navaja, da revizijske trditve niso resnične. Predlaga zavrženje revizije, ker je ni sestavila oseba, ki ima pravniški državni izpit. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP).

Revizija je dovoljena, ni pa utemeljena.

Ker se v tej zadevi še uporablja ZPP iz leta 1977, je revizija, ki jo sestavi stranka sama, dovoljena.

Na zadnji glavni obravnavi dne 31.8.1998 toženke ni bilo. Sporočila je sodišču, da je zaradi bolezni najbrž ne bo. Ker pa jo je zastopala odvetnica, njena odsotnost ni bila ovira, da se obravnava ne bi mogla opraviti.

Toženka neutemeljeno navaja, da njeno delo in denar nista bila upoštevana. V obeh sodbah je podrobno obrazloženo, da je bilo toženkino delo doma, na posestvu in v službi upoštevano. Upoštevan je bil tudi poseben prispevek pri nakupu nepremičnine vl. št. 637 k.o. ... in sicer izkupiček od prodanega junca kot darilo matere. Vendar je bilo pravilno poudarjeno, da je mogoče delež na skupnem premoženju ugotoviti le za vse skupno premoženje enotno na podlagi celokupnega prispevka vsakega od zakoncev. Zato je bilo pravilno upoštevano po eni strani, da je imel tožnik večjo plačo, da je bil dalj časa v službi in da je glede na svoj poklic priučenega zidarja prispeval k pridobitvi skupnega premoženja tudi z delom izven redne službe. Če bi sodišče upoštevalo samo to, bi bil njegov delež večji. Vendar je bilo pravilno upoštevano tudi toženkino delo doma, ki sicer ni prinašalo zaslužka, bilo pa je nujno. Upoštevan je bil tudi toženkin prispevek pri nakupu vl. št. 637 k.o... in dejstvo, da je bil vl. št. 445 k.o... izročen njej. Upoštevana je bila tudi pomoč sinov, ki je bila namenjena obema strankama. Tako se je izkazalo, da sta obe stranki, vsaka po svojih močeh, enakovredno prispevali k pridobitvi skupnega premoženja. Pri tem ne gre samo za obseg finančnih prispevkov, zneska zaslužkov, vrednosti posameznih del in drugih izračunljivih postavk, ampak gre za celoten odnos do skupnih zadev, pri čemer prispevka strank ni mogoče matematično izračunati. V obravnavanem primeru to pomeni, da je toženkin manjši zaslužek nadomeščen z njenim neplačanim delom doma in z njenim posebnim prispevkom pri pridobitvi obeh navedenih nepremičnin.

Skladno z navedenim bi lahko bil tudi toženkin delež na nepremičnini vl. št. 417 k.o... ena polovica. Sodišče ni moglo tako razsoditi zato, ker tožena stranka ni postavila ustreznega zahtevka. Brez zahtevka ali preko zahtevka pa sodišče ne more odločati (2. člen ZPP).

Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

O stroških revizijskega postopka ni bilo treba odločiti, ker jih pravdni stranki nista uveljavljali.