Jedro

Za odločitev v konkretni zadevi ni odločilno, da naj bi toženec na tožnika prenesel vse upravljavske pravice. Tudi če toženec ni izvrševal svojih upravljavskih upravičenj, ki izhajajo iz imetništva delnic, oziroma tudi če je slednja v njegovem imenu in na njegov račun izvrševal tožnik, kot izhaja iz pooblastila, s tem toženec ni (konkludentno) pripoznal dolga na izstavitev naloga za prenos vrednostnih papirjev. Pripoznava dolga (364. člen OZ) mora biti jasna, nepogojna in določena. Priznanje določenega dejstva (npr. da je bila pogodba sklenjena ali izpolnitev sprejeta) ne zadošča za pripoznavo dolga; izjava se mora namreč nanašati na priznanje določenega dejstva z vsemi pravnimi posledicami.

Pripoznava dolga iz 364. člena OZ je mogoča samo, dokler terjatev ni zastarana. Potem ko je terjatev zastarana, nastopijo enaki učinki samo, če so izpolnjeni pogoji za pisno pripoznavo iz 341. člena OZ. Pisna pripoznava, kot je določena v 341. člena OZ je mogoča šele po nastopu zastaranja, zato je predpisana strožja obličnost. Pripoznava dolga po 364. členu OZ se nanaša na čas do nastopa zastaranja, za njo oblika ni predpisana in se lahko poda v kakršni koli obliki. V obeh primerih pa začne zastaralni rok teči znova.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da je toženec dolžan s članom klirinško depotne družbe skleniti pogodbo o vodenju računa nematerializiranih vrednostnih papirjev in izstaviti nalog za prenos desetih navadnih (rednih) delnic družbe G. d. d, ime vrednostnega papirja „S., redne“, z oznako ..., v nominalnem znesku 125,00 EUR, na račun nematerializiranih vrednostnih papirjev tožnika (I). Tožniku je naložilo, da mora tožencu povrniti pravdne stroške v višini 1.263,92 EUR s pp (II).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni oziroma podredno razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Meni, da je prvostopenjska sodba nepravilna in nezakonita. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je terjatev na izstavitev naloga za prenos delnic po pogodbi o odsvojitvi delnic z dne 19. 12. 2002 (v nadaljevanju: pogodba o odsvojitvi delnic) po poteku splošnega petletnega zastaralnega roka, tj. dne 19. 12. 2007, že zastarala. Zatrjuje, da je toženec ves čas vtoževano terjatev priznaval tako ustno kot s konkludentnimi dejanji. Toženec mu je namreč ves čas obljubljal, da bo nanj izvedel prenos delnic, pri čemer je nesporno, da je že takoj de facto nanj prenesel vse upravljavske pravice. S temi obljubami in konkludentnimi ravnanji toženca pa je prišlo do pretrganja zastaranja. Zastaralni rok je pričel ponovno teči šele leta 2015, ko je toženec pričel izpolnitev obveznosti pogojevati s plačilom določenega denarnega zneska, nato je bilo zastaranje ponovno pretrgano z obljubo, dano na sestanku maja 2018. Zatrjuje tudi, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče A. A. Meni, da je zmotno tudi materialnopravno stališče, da mora biti odpoved zastaranju dana v pisni obliki, saj imata pretrganje zastaranja in odpoved zastaranju enak učinek in ne more biti podana razlika v zahtevani obličnosti.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in ter predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, prav tako je sprejeta odločitev pravilna tudi z materialnopravnega vidika.

6. Pravilna je odločitev, da je predmetna obveznost na izstavitev naloga za prenos delnic, ki jo tožnik zahteva na podlagi sklenjene pogodbe o odsvojitvi delnic s tožencem, že zastarala. Ni namreč mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je toženec ves čas od sklenitve pogodbe dalje, torej od dne 19.12.2000 dolg pripoznaval; tako ustno kot tudi konkludentno, s čemer naj bi povzročil pretrganje zastaranja po 364. členu Obligacijskega zakonika (OZ).

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da kakršnekoli obljube na izstavitev naloga za prenos delnic s strani toženca v relevantnem obdobju od 19. 12. 2002 do 19. 12. 2007 niso izkazane. V spisu v zvezi s tem ne obstoji noben materialni dokaz, sam tožnik pa je na naroku izpovedal, da so bile takšne obljube prvič dane šele leta 2009, torej po tem, ko je zastaranje že nastopilo.

8. Za odločitev v konkretni zadevi ni odločilno, da naj bi toženec na tožnika prenesel vse upravljavske pravice. Tudi če toženec ni izvrševal svojih upravljavskih upravičenj, ki izhajajo iz imetništva delnic, oziroma tudi če je slednja v njegovem imenu in na njegov račun izvrševal tožnik, kot izhaja iz pooblastila, ki se nahaja v prilogi A7, s tem toženec ni (konkludentno) pripoznal dolga na izstavitev naloga za prenos vrednostnih papirjev.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se toženec v obdobju od leta 2002 do 2007 ni upiral izstavitvi predmetnega naloga in da je šele leta 2015 slednje pričel pogojevati z izplačilom zneska po sporazumu (v prilogi B4), ki ga je toženec sklenil z njegovim bratom. Takšne trditve so najprej v samem nasprotju z lastnimi trditvami tožnika, da je toženca pozival na izpolnitev obveznosti, slednji pa tega ni želel izpolniti. Dalje je toženec ugovorno trditev, da je že v letu 2003 pogojeval izstavitev naloga s plačilom dolgovanega zneska po vzporedno veljavnem sporazumu, ki se je navezoval na predmetno pogodbo, podkrepil z lastno izpovedbo, katero je prvostopenjsko sodišče utemeljeno ocenilo kot prepričljivo. Toženec je namreč natančno opisal okoliščine sestanka, na katerem je tožencu jasno povedal, da bo šele, ko bo dobil kupnino od prodane družbe po sporazumu, pristopil k realizaciji pogodbe o odsvojitvi delnic.

10. Pripoznava dolga (364. člen OZ) mora biti jasna, nepogojna in določena. Priznanje določenega dejstva (npr. da je bila pogodba sklenjena ali izpolnitev sprejeta) ne zadošča za pripoznavo dolga; izjava se mora namreč nanašati na priznanje določenega dejstva z vsemi pravnimi posledicami1. Upoštevajoč ugotovljeno dejansko stanje tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je toženec do dne 19. 12. 2007, ko je nastopilo zastaranje, že pripoznal dolg, bodisi ustno bodisi konkludentno.

11. Zmotno je pravno naziranje pritožnika, da za odpoved zastaranju po 341. členu OZ ni potrebna pisna izjava. Kot izhaja iz jezikovne razlage jasne določbe; pa tudi v sodni praksi je v zvezi s tem že trdno uveljavljeno stališče, mora biti takšna izjava pisna (torej ne zadostuje ustna obljuba), pri tem pa tudi nedvoumna, jasna in določna.2 Pritožbeno sodišče s tem v zvezi pojasnjuje, da je pripoznava dolga iz 364. člena OZ mogoča samo, dokler terjatev ni zastarana. Potem ko je terjatev zastarana, nastopijo enaki učinki samo, če so izpolnjeni pogoji za pisno pripoznavo iz 341. člena OZ.3 Pisna pripoznava iz 341. člena in pripoznava dolga iz 364. člena sta različna instituta. Pisna pripoznava, kot je določena v 341. člena OZ je mogoča šele po nastopu zastaranja, zato je predpisana strožja obličnost. Pripoznava dolga po 364. členu OZ se nanaša na čas do nastopa zastaranja, za njo oblika ni predpisana in se lahko poda v kakršni koli obliki. V obeh primerih pa začne zastaralni rok teči znova.4

12. Glede na navedeno ustna obljuba o izpolnitvi obveznosti, za katero pritožnik trdi, da je bila s strani toženca dana na sestanku v maju 2018, ne more pomeniti veljavne odpovedi zastaranju, skladno z določili 341. člena OZ. Res je, da ima enake učinke kot pisna izjava tudi zastava (ročna zastava ali hipoteka ali kakšno drugo dano zavarovanje),5 vendar pa tožnik ni niti zatrjeval niti izkazal, da je bilo karkoli od navedenega dejansko dano.

13. Pritožnik neutemeljeno meni, da bi prvostopenjsko sodišče moralo izvesti dokazni predlog z zaslišanjem priče A. A., ki naj bi bil prisoten ob dani ustni obljubi toženca. Kot pojasnjeno, tožnik, tudi če bi izkazal, da je bila ustna obljuba s strani toženca leta 2018 (torej 11 let po nastopu zastaranja) dejansko dana, ne bi mogel uspeti s tožbenim zahtevkom, saj ta ni bila dana v pisni obliki, kot to zahtevajo določila 341. člena OZ. Sodišče prve stopnje je zato postopalo pravilno, ko je dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben.

14. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, saj v ničemer ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zato pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Glej dr. Vesna Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, stran 502. 2 Primeroma glej VSL sodba I Cp 4404/2009 z dne 10.02.2010, VSL sodba II Cp 2574/2014 z dne 04.02.2015, VSL Sodba II Cp 2215/2017 z dne 16.05.2018. 3 Glej dr. Vesna Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, stran 502. 4 Glej dr. Vesna Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, stran 457. 5 2. odstavek 341. člena OZ.