Jedro

Tožnik svojega predloga za postavitev izvedenca ni umaknil, prekluzija iz 1. odst. 286. čl. ZPP pa se nanaša le na vprašanje pravočasnosti predloga za izvedbo dokaza. Ali sodišče predlagani dokaz izvede neposredno zatem, ko je predlog podan ali pa kasneje, je stvar procesnega vodstva sodišča. Glede na to je lahko, brez da bi zagrešilo zatrjevano kršitev določb pravdnega postopka, izvedenca imenovalo v ponovljenem postopku, potem ko je tožnik plačal predujem.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 3. tč. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: 1.) toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh tožeči stranki plačati znesek 5.000,00 USD z obrestmi, kot jih B.K. d.d. priznava za ameriške dolarje, vezane nad enim letom, od 1.1.1995 dalje do plačila, pri čemer od 1.1.2002 ne več kot 8 % letno, znesek 125,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.4.2007 do plačila ter znesek 5.062,00 EUR, kar je na dan 1.1.2007 znašalo 1.213.057,68 SIT z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero od 10.3.2004 do 6.4.2007, nadalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila; 2.) zavrnilo višji tožbeni zahtevek; 3.) toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.877,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku 15-dnevnega roka dalje do plačila.

Proti navedeni sodbi je v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo, torej zavrnitev zahtevka tudi v navedenem delu, podrejeno pa njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Trdi, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je tožnik utrpel telesno poškodbo in s tem posledice zaradi "napake ladje". Res je sicer, da se ladjarjeva krivda za telesno poškodbo člana posadke ladje zaradi napake ladje predpostavlja, dokler ladjar ne dokaže nasprotno. Toda tožena stranka je ravno to dokazala s "spričevalom o klasi", ki je najvišji dokument (javna listina) v mednarodnem pomorskem prometu, s katero ladjar dokazuje "plovbno sposobnost ladje". Citirano spričevalo vključuje ladjo kot celoto, torej tudi sporne stopnice na ladji, ki so njen sestavni del. Zgolj s tem dejstvom se dokazno breme obrne in sedaj je tožnik tisti, ki mora dokazati, da je bila sporna stopnica "preperela" ali kako drugače poškodovana oz. udrta. Sodišče zmotno šteje, da je tožnik napako ladje dokazal na podlagi njegove lastne izpovedbe, izpovedbe priče in nejasne fotokopije. Jasno je, da bo vsak tožnik izpovedal sebi v prid. Poleg tega pa se njegova izpovedba v odločilnih okoliščinah ne ujema niti z izpovedbo priče M. (ali se je stopnica udrla ali zlomila; ali gre za stopnico na premcu ali krmi ladje; ali je poškodovan levi ali desni gleženj; kdaj in kje je bila narejena fotografija; kje je original). Sodišče je nepravilno ocenilo dokazno vrednost povsem nerazločne fotokopije stopnic, ker je fotografijo naredila in prepoznala priča M. To je edini objektivni "dokaz", na katerem temelji celotna sodba, čeprav ta listina sploh ne more biti dokaz v smislu ZPP, saj gre le za fotokopijo, iz katere ni mogoče videti in prepoznati sporne stopnice. Poleg tega pa tožena stranka dokazuje, da so bile sporne stopnice v brezhibnem stanju tudi z izpovedbo poveljnika T. in "Prijavo nesreče pri delu", pri čemer pa je sodišče nekritično degradiralo izpovedbo poveljnika. Pravilna je njegova trditev, da bi se dogodek poškodbe stopnice in tudi eventualno popravilo vpisalo v ladijski dnevnik. Ker pa ni bilo poškodbe, ni moglo biti niti popravila, zato takega vpisa v ladijskem dnevniku tožena stranka ne more ponuditi kot dokaz, ker ne obstaja. Namesto da bi sodišče dokazom tožene stranke, ki se med seboj ujemajo, poklonilo verodostojnost, jih je zavrnilo, ker da so preveč skladni, da bi lahko bili resnični. Sodišče je nezakonito sprejelo tožnikove prekludirane dokaze. Dokazno breme glede vrste poškodbe je bilo na strani tožnika, če je zamudil s plačilom predujma ali z navedbo identifikacije poškodbe, je to njegova krivda. Poleg tega da se identitete poškodbe ne more ugotavljati z drugim izvedencem, če gre res le za napako, ampak s tistim ki je izdal izvirno mnenje. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo glede same višine odškodnine, ki je pretirano visoka, saj je notorno znano, da je zvin lahka telesna poškodba, ki ne povzroči trajnih posledic. Tak zaključek potrjuje tudi izvedeniško mnenje dr. D., ko navaja "izhod zdravljenja je zelo ugoden". To pomeni, da tožnik ni utrpel zmanjšanja življenjskih aktivnosti v smislu trajnih posledic. Zato je tudi neupravičeno dosojena odškodnina za strah, pa tudi za tujo pomoč. Izvedenec je zato zmotno ocenil zmanjšanje življenjskih aktivnosti po tabeli zavarovalnice, saj je tožnik zavarovalnino na podlagi kolektivnega zavarovanja pomorščakov prejel po polici. Zvišan tožbeni zahtevek iz naslova zamudnih obresti je neutemeljen, ker je zastaran.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Tožena stranka tudi v pritožbi vztraja na svojem stališču, da tožnik ni utrpel telesne poškodbe zaradi "napake ladje" oz. zaradi poškodovane oz. udrte stopnice na ladji; v zvezi s tem očita sodišču prve stopnje, da neutemeljeno ni verjelo z njene strani predlaganim dokazom (izpovedba poveljnika ladje T., obrazec Prijava nesreče pri delu). V zvezi s tem je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo, da trditve zaslišanega poveljnika ladje T. o tem, da je izjavo z dne 5.5.1994 (priloga B 3) o nesreči sestavil na podlagi tistega, kar mu je povedal tožnik, ni moglo preveriti, glede na to, da njegovi izjavi ni bila priložena tudi izjava tožnika, čeprav je T. hkrati zatrjeval, da je izjavo samega delavca v takšnih primerih običajno priložil prijavi poškodbe. Nadalje je tudi po mnenju pritožbenega sodišča zaradi skladnosti opisa nesreče pri delu, kot jo je v svoji prej omenjeni izjavi podal poveljnik T., z opisom nesreče, kakršnega je v obrazcu Prijava nesreče pri delu navedel J.H. (v obeh je na enak način navedeno, da je tožniku zdrsnilo na stopnicah), sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da kažeta na to, da sta besedili povzeti eno po drugem (prvotno podani predlog za zaslišanje J.H. pa je bil umaknjen, ker se je imenovani nahajal na zdravljenju). Ker je poveljnik T. ob zaslišanju povedal, da je pregledal del ladje, na katerem naj bi prišlo do tožnikove poškodbe in pri tem ugotovil, da ni bilo na tistem mestu nič narobe, se je sodišče prve stopnje v zvezi s tem utemeljeno vprašalo, čemu je to sploh ugotavljal, če naj bi šlo le za zdrs tožnika na stopnici, ne pa za poškodovano stopnico. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno na podlagi po tožniku predlaganih dokazov (zaslišanje tožnika, priče S.M., fotokopije fotografije spornih stopnic) zaključilo, da je do tožnikove poškodbe prišlo zaradi udora stopnice.

Po toženi stranki zatrjevano neskladje med izpovedbo tožnika in priče M. pa po mnenju pritožbenega sodišča ne predstavlja neskladja o odločilnih objektivnih okoliščinah v zvezi z vprašanjem, ali se je tožniku udrla stopnica: udor stopnice ali njen zlom pri običajnem izražanju ne pomeni bistveno različnih stvari; kakšne poškodbe je utrpel tožnik; kdaj in kje je bila narejena fotografija stopnice. Kar se tiče slednje, ni mogoče soglašati s pritožnikom, da ne more predstavljati dokaza v smislu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zgolj zato, ker gre za fotokopijo fotografije. Ta je res sama zase nerazločna, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje (vendar ne v tolikšni meri, da ne bi bilo iz nje razvidno udrtje oz. zlom stopnice), vendar pa jo je prepoznal M. kot fotokopijo tiste fotografije, ki jo je posnel prav on na konkretni ladji po padcu tožnika. Ocena obeh izvedenih dokazov skupaj in v povezavi enega z drugim je v smislu 8. čl. ZPP omogočala zaključek, ki ga je napravilo sodišče prve stopnje, in sicer da je šlo za fotokopijo fotografije udrte ladijske stopnice, na kateri se je poškodoval tožnik.

Tožena stranka je trdila, to pa ponavlja tudi v pritožbi, da s predloženim "spričevalom o klasi" tožena stranka dokazuje plovbno sposobnost ladje, da to spričevalo vključuje ladjo kot celoto, torej tudi sporne stopnice. Vendar pa je v zvezi s tem sodišče prve stopnje pravilno navedlo najprej to, da spričevalo o klasi potrjuje le, da je ladji dodeljena klasa z veljavnostjo od februarja 1992 do februarja 1997, ničesar pa ne pove o stanju ladje na določen datum (konkretno na dan 3.5.1994, ko se je poškodoval tožnik). Poleg tega pa, čeprav gre za javno listino, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej navaja (1. odst. 224. čl. ZPP), je tožniku to uspelo ovreči, kot je obrazloženo zgoraj, saj je dokazal, da je bila stopnica na ladji poškodovana.

Kar se tiče identifikacije tožnikove poškodbe, ni utemeljena pritožbena trditev, da naj bi tožnik prepozno podal navedbe v smeri, da si je na ladji tožene stranke poškodoval levo roko; gre za to, da so bile na prvem naroku nove glavne obravnave v ponovljenem postopku le razčiščene nejasnosti o tem (glede na to, da je v eni od listin, nanašajočih se na tožnikovo zdravljenje, bilo navedeno, da je šlo za poškodbo desne roke). Tudi določbe o materialnem procesnem vodstvu iz 285. čl. ZPP nalagajo sodišču prve stopnje, da s stranko razčisti nejasnosti v njenih navedbah, tako da do prekluzije navedb v navedenem smislu v obravnavanem primeru ni moglo priti.

ZPP v 1. odst. 286. čl. določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, je tožnik že v prvotnem postopku, ki je tekel pred izdajo sodbe z dne 10.3.2004, za ugotovitev njegovih poškodb in posledic le-teh, predlagal imenovanje izvedenca medicinske stroke. Res je, da sodišče prve stopnje izvedenca tedaj ni imenovalo, ker tožnik predujma za kritje stroškov v zvezi s tem ni plačal. Vendar pa tožnik svojega predloga za postavitev izvedenca tudi ni umaknil, prekluzija iz 1. odst. 286. čl. ZPP pa se nanaša le na vprašanje pravočasnosti predloga za izvedbo dokaza. Ali sodišče predlagani dokaz izvede neposredno zatem, ko je predlog podan ali pa kasneje, je stvar procesnega vodstva sodišča. Glede na to je lahko, brez da bi zagrešilo zatrjevano kršitev določb pravdnega postopka, izvedenca imenovalo v ponovljenem postopku, potem ko je tožnik plačal predujem.

Pritožbene trditve v smeri, da je odškodnina pretirano visoka in da je sodišče prve stopnje s tem, da je tožniku takšno odškodnino prisodilo, napačno uporabilo materialno pravo, so pavšalne in nekonkretizirane. Pritožnik izhaja iz po njegovem mnenju notornega dejstva, da je zvin lahka telesna poškodba, ki ne povzroči trajnih posledic. Vendar pa je v zvezi s tem izvedenec medicinske stroke dr. D. ugotovil, njegove ugotovitve pa je sodišče prve stopnje v celoti sprejelo, da ima tožnik omejeno gibljivost poškodovanega zapestja leve roke srednje stopnje, da je groba moč roke zmanjšana in da bodo posledice ostale, s tem da tožnik ne bo sposoben za delo z levico, kjer je potreben dober prijem, za dela z vibracijskimi stroji, za dela, kjer je potrebna dobra gibljivost v zapestju, zlasti pa je pričakovati težave, če bi moral pri delu izvajati ponavljajoče se gibe v zapestju oziroma v prstih levice. Sodišče je ugotovilo, da tožnik še danes trpi za posledicami poškodbe, groba moč roke je zaradi omejene gibljivosti prstov in levega zapestja zmanjšana ter je hkrati pričakovati, da bodo takšne posledice ostale. Pritožbena trditev, da tožnik ni utrpel zmanjšanja življenjskih aktivnosti v smislu trajnih posledic torej ni utemeljena.

Niso pa utemeljene niti pritožbene trditve, da je neupravičeno dosojena odškodnina za strah pa tudi za tujo pomoč, ker jih je tožena stranka navezovala na svoje trditve, da tožnik ni utrpel zmanjšanja življenjskih aktivnosti v smislu trajnih posledic, te trditve pa so se izkazale za neutemeljene. Nekonkretizirana in zato pravno neupoštevna pa je tudi pritožbena trditev, da je izvedenec zmotno ocenil zmanjšanje življenjskih aktivnosti po tabeli zavarovalnice, saj da je tožnik zavarovalnino na podlagi kolektivnega zavarovanja pomorščakov prejel po polici. Pri trditvi, da je zvišan tožbeni zahtevek iz naslova zamudnih obresti neutemeljen, ker da je zastaran, gre za nedopustne pritožbene novote iz 1. odst. 337. čl. ZPP, glede na to, da tožena stranka ni navajala, da jih brez svoje krivde ni mogla uveljavljati že pred tem.

Ker je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka in niti takšne, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.