Jedro

Ni pa naloga toženke, da pri presojanju upravičenosti do BPP presoja izvedene dokaze in pravilnost sodbe prvostopenjskega sodišča ter stališč, na katerih temelji. Zaključki toženke, ko presoja izvedene dokaze in pravilnost posledice, ki jo je sodišče v sodbi pripisalo dejstvu, da je tožnik prenehal z odplačevanjem dolga in s tem posledično izgubo tožnikove pravice do bivanja v hiši, presegajo kriterij, kot je določen v tretjem odstavku 24. člena ZBPP.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 432/2011 z dne 20. 12. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano odločbo zavrnilo prošnjo tožnika za brezplačno pravno pomoč z dne 10. 11. 2011. V obrazložitvi podrobno opiše potek pravdnega postopka. Pritrdi oceni prvostopenjskega pravdnega sodišča, da pomeni tožnikovo prenehanje odplačevanja dogovorjenih obrokov odpoved dogovora s strani tožnika in posledično prenehanje obojestranskih obveznosti iz dogovora, zaradi česar je tožnik izgubil pravico do bivanja v hiši. Razlogi, ki jih je v prošnji za brezplačno pravno pomoč oziroma dopolnitvi prošnje navedel tožnik, glede na podatke iz pravdnega spisa, ne predstavljajo takšnih okoliščin, zaradi katerih bi bilo mogoče sklepati, da bo uspel, torej da bi bil tožbeni zahtevek tožnika zavrnjen in da bi bilo s tem tudi zaradi tega nerazumno vlagati v postopku pravna sredstva. Razlogi, zaradi katerih je tožnik prenehal z odplačevanjem dolga, po oceni toženke niso relevantni v tej smeri, da bi tožnik z njihovim navajanjem imel možnost verjetnih izgledov tako na prvi, kot na drugi stopnji v pravdnem postopku. Meni, da tožnikovo dejansko odplačilo dela dolga ni stvar tega postopka. Glede na navedeno toženka ugotavlja, da tožnik v zadevi, za katero prosi za brezplačno pravno pomoč, nima verjetnih izgledov za uspeh v smislu, da se je razumno udeleževati postopka, zato je bilo treba njegovo prošnjo kot neutemeljeno zavrniti. Tožnik tako ne izpolnjuje vsebinskega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v smislu določbe 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

Tožnik v tožbi navaja, da je na podlagi prejšnje odločbe o BPP vložil pritožbo zoper sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 20. 1. 2011, s katero je bilo razsojeno, da se je dolžan v roku 15 dni izseliti iz hiše. Višje sodišče v Ljubljani je njegovi pritožbi ugodilo z obrazložitvijo, da je ostalo dejansko stanje na prvi stopnji zmotno in nepopolno ugotovljeno. Prvostopenjskemu sodišču je naložilo, da mora v novem postopku ugotoviti obstoj dogovora med strankama ter dodalo, da če bi zatrjevani dogovor res obstajal, bi ta okoliščina lahko pogojevala odpoved dogovora ali pa zgolj tožnikovo izpolnitev obveznosti po sklenjenem dogovoru. Prvostopenjsko sodišče je nato v ponovnem postopku ugotovilo, da je dogovor med pravdnima strankama dokazan. Menilo pa je, da je tožnik od ustnega dogovora odstopil, ko je prenehal odplačevati mesečne obroke, čeprav je pretežni del dogovorjenega zneska odplačal. O možnosti, na katero je napotilo Višje sodišče, da bi lahko neplačevanje obrokov pomenilo tudi tožnikovo izpolnitev obveznosti po sklenjenem dogovoru, se sodišče ni izreklo. Zato je po mnenju tožnika dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Ob takšnem stanju ni moč trditi, da je bila tožnikova prošnja za BPP očitno nerazumna in da tožnik zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči. Opozarja pa, da je prosil za brezplačno pravno pomoč tudi za zastopanje na prvi stopnji, in ne samo v pritožbenem postopku. Razlogi, ki jih navaja izpodbijana odločba, pa so v glavnem v tem, da naj bi bila tožnikova pritožba domnevno neuspešna. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodaja pa še, da je pri izdaji izpodbijane odločbe upoštevala tako stališče drugostopenjskega pravdnega sodišča, trditveno in dokazno podlago v vlogah pravdnih strank, izvedene dokaze na glavni obravnavi dne 22. 11. 2011, dejansko stanje in „pozitivno“ pravo. Pojasnjuje, zakaj je odločitev prvostopenjskega pravdnega sodišča pravilna. Ne strinja se s trditvijo, da se razlogi v izpodbijani odločbi nanašajo na drugo stopnjo in navaja, da je v izpodbijani odločbi napravila presojo izpolnjevanja vsebinskega pogoja tako na prvi, kot na drugi stopnji v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Novem mestu. Predlaga, naj naslovno sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Kot pravilno navaja toženka, se pri presojanju upravičenosti do brezplačne pravne pomoči upoštevajo določbe ZBPP, ki v 24. členu kot pogoj upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oz. da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oz. se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oz. nanje odgovarjati (vsebinski pogoj). Po tretjem odstavku 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da je ta stranka zlorabila možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev tudi, če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem ali pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe očitno v nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

V obravnavani zadevi se toženka pri svojem zaključku, da tožnik nima verjetnega izgleda na uspeh v smislu, da se je razumno udeleževati postopka ali vlagati v postopku pravna sredstva, sklicuje na presojo pravilnosti bistvene ugotovitve prvostopenjskega sodišča, na kateri sodba temelji, tj. na pravilnost presoje, da pomeni okoliščina, da je tožnik v letu 2007 prenehal odplačevati dogovorjene obroke, enostransko odpoved dogovora s strani tožnika, zaradi česar je izgubil pravico do bivanja v hiši ...

Po mnenju sodišča takšno stališče toženke ni v skladu z definicijo očitno nerazumne zadeve v smislu tretjega odstavka 24. člena ZBPP, saj iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, v čem se to očitno nesorazmerje kaže glede na dejansko stanje stvari, prav tako pa tudi ni razvidno oz. ni očitno, da tožnik izrablja možnost za BPP. Prav tako toženka ne pojasni, v čem je zahteva oz. pričakovanje tožnika očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in s pravno podlago oz. z načeli pravičnosti in morale, kot očitno nerazumno zadevo opredeljuje navedeni odstavek.

Ni pa naloga toženke, da pri presojanju upravičenosti do BPP presoja izvedene dokaze in pravilnost sodbe prvostopenjskega sodišča ter stališč, na katerih temelji. Zaključki toženke, ko presoja izvedene dokaze in pravilnost posledice, ki jo je sodišče v sodbi pripisalo dejstvu, da je tožnik prenehal z odplačevanjem dolga in s tem posledično izgubo tožnikove pravice do bivanja v hiši, po prepričanju sodišča presegajo kriterij, kot je določen v tretjem odstavku 24. členu ZBPP. Poleg tega iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, na katerega se sklicuje toženka, izhaja, da posledica prenehanja plačevanja obrokov na podlagi dogovora ne pomeni nujno odpoved dogovora. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bil tretji odstavek 24. člena ZBPP napačno uporabljen.

Sodišče je zato po 3. in 4. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. V ponovnem postopku bo morala toženka ponovno odločiti o tožnikovi prošnji za brezplačno pravno pomoč, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na stališče, ki se tiče postopka.

Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetnica, se mu priznajo stroški v višini, kot jo določa drugi odstavek 3. člena Pravilnika, tj. v višini 350,00 EUR.