Jedro

V posebnem plačilnem nalogu zadostuje navedba dokaznih sredstev (npr. imena prič), na podlagi katerih je pooblaščena uradna oseba ugotovila prekršek.

Prekrškovni organ dokazov ni dolžan posredovati kršitelju, mora pa ta imeti možnost, da se z vsebino dokazov seznani pri pregledu spisa.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne okrajnemu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Lenart je zoper P. K. izdal plačilni nalog zaradi prekrška po prvem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1) in mu izrekel globo 250,38 EUR. Po storilčevem ugovoru je prekrškovni organ izdal odločbo o prekršku, s katero je storilcu ponovno izrekel globo zaradi prekrška po citirani določbi. Zoper odločbo o prekršku je storilčev zagovornik vložil zahtevo za sodno varstvo. Okrajno sodišče v Ljutomeru je po uradni dolžnosti spremenilo odločbo o prekršku tako, da je v izreku dopolnilo opis prekrška, zahtevo za sodno varstvo pa zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Vrhovni državni tožilec vlaga zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 22. člena in tretjega odstavka 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) ter zaradi kršitve 139. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) na način iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Navaja, da sodba nima razlogov, ki jih navaja določba 139. člena ZP-1, sodišče pa obdolžencu ni zagotovilo poštenega postopka, saj ni imel možnosti seznaniti se z izjavami prič, na katere se sklicujeta odločba in sodba, ker teh izjav ni v spisu.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena storilcu in njegovemu zagovorniku. Slednji v izjavi navaja, da se pridružuje stališčem vrhovnega državnega tožilca in Vrhovnemu sodišču predlaga, da odločbo o prekršku v zvezi s sodbo odpravi.

B.

4. V konkretnem postopku o prekršku je prekrškovni organ na podlagi prvega odstavka 57. a člena ZP-1 izdal posebni plačilni nalog zaradi prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1. V dopisu z dne 26. 3. 2009, ki ga je prekrškovni organ skupaj s plačilnim nalogom poslal storilcu, je navedeno, da so policisti kršitev ugotovili z zbiranjem obvestil v zvezi s kazensko ovadbo, ki jo je storilec podal na policijski postaji. Zoper plačilni nalog je storilec vložil ugovor, zato je prekrškovni organ plačilni nalog odpravil in o ugovoru odločil z odločbo o prekršku (četrti odstavek 57. a člena ZP-1). V izreku odločbe je navedeno, da je P. K. 18. 1. 2009 v prostorih diskoteke v C. izzival in spodbujal k pretepu in se vedel na drzen, nasilen in žaljiv način do D. Č., ter s tem pri slednjem povzročil občutek ponižanosti, ogroženosti in strahu, s čimer je storil prekršek po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je pooblaščena uradna oseba odločitev sprejela na podlagi ugotovitev policistov na kraju ter zbranih obvestil od D. Č., M. R., I. R. in M. B. V zahtevi za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku je zagovornik izpodbijal pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in med drugim navajal, da se odločbe ne da preizkusiti, ker ni obrazložena, saj ne pove, katere izjave naj bi podali oškodovanec in ostale priče, na katere se sklicuje odločba, niti iz nje ni razvidno, da bi uradna oseba opravila uradni razgovor s temi pričami. Okrajno sodišče je zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno in v obrazložitvi zapisalo, da je po preučitvi izpodbijane odločbe, plačilnega naloga in ugovora ugotovilo, da so bila s strani policistov vsa odločilna dejstva pravilno ugotovljena. Po presoji celotnega spisa sodišče ni ugotovilo drugih kršitev, razen tega, da je opis dejanja v izreku odločbe premalo konkretiziran, kar je odpravilo s spremembo izreka odločbe.

5. Zahteva za sodno varstvo je pravno sredstvo v hitrem postopku, s katerim je upravičencu hkrati zagotovljena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena URS in pravica do sodnega varstva iz 23. člena URS. Po ustaljeni sodni praksi morajo biti tudi v postopku o prekršku kršitelju zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, med njimi zlasti pravice iz 22. člena URS. Kot prva iz te določbe izhaja pravica kršitelja, da se izjavi o dejanskih in pravnih vidikih zadeve, kar pomeni, da je pred odločitvijo sodišča o zahtevi za sodno varstvo seznanjen z obremenilnim procesnim gradivom, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj in da mu je omogočeno, da o njem v primernem času zavzame stališče (npr. sodbi Vrhovnega sodišča IV Ips 35/2006 z dne 8. 7. 2008 in IV Ips 49/2007 z dne 20. 5. 2008). Iz 22. člena URS pa izhaja še druga pravica obdolženca, to je pravica do obrazložene sodne odločbe. Obrazložena sodna odločba je bistveni del poštenega sodnega postopka. Od sodišča zahteva, da se seznani z navedbami strank, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se v obrazložitvi svoje odločbe opredeli do vseh tistih navedb, ki so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene (odločba Ustavnega sodišča Up-672/03 z dne 30. 9. 2005). Ta dolžnost sodišča izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1, v skladu s katero mora sodišče v obrazložitvi sodbe oceniti navedbe zahteve za sodno varstvo.

6. Tej zahtevi sodišče s posplošeno obrazložitvijo, da navedbe kršitelja niso takšne, da bi narekovale drugačno odločitev v zadevi, ni zadostilo. Zagovornik je namreč v zahtevi za sodno varstvo določno navedel, da odločba o prekršku ni obrazložena, ker iz nje ni razvidno, kakšne izjave so podale priče, na katere se sklicuje prekrškovni organ. S tem je uveljavljal kršitev določb postopka o prekršku iz druge alineje 62. člena ZP-1 (odločba nima vseh predpisanih sestavin), o kateri sodišče ni zavzelo stališča oziroma se do nje ni določno opredelilo, razen s povsem posplošeno navedbo, da do postopkovnih kršitev pri prekrškovnem organu ni prišlo. V zahtevi za sodno varstvo pa je zagovornik glede na pomanjkljivo obrazložitev odločbe zahteval tudi, da se kršitelju omogoči seznanitev z dokaznim gradivom in da se mu omogoči, da se o teh dokazih izjavi. Tudi o tej zatrjevani procesni kršitvi iz druge alineje 62. člena ZP-1 (storilcu ni bila dana možnost, da se izjavi o prekršku), na katero mora sicer sodišče paziti po uradni dolžnosti (četrta alineja 62. a člena ZP-1), se sodišče v obrazložitvi sodbe ni opredelilo. V zvezi z zatrjevano zmotno ugotovitvijo dejanskega stanja (tretja alineja 62. člena ZP-1), pa je sodišče vložniku odgovorilo le, da je prekrškovni organ dejansko stanje pravilno ugotovil. Iz obrazložitve sodbe pa ni razvidno, na kakšen način je sodišče preverilo, ali je dejansko stanje res pravilno ugotovljeno, glede na to, da vsebine izjav, ki so jih podale priče in ki so bile očitno podlaga za odločitev prekrškovnega organa, ni zapisane niti v obrazložitvi izpodbijane sodbe niti kje drugje v spisu (npr. zapisniki). Sodišče je tako kršilo določbo drugega odstavka 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1, ta kršitev določb postopka pa je v konkretnem primeru bistvena, saj je vplivala na zakonitost sodbe (drugi odstavek 155. člena ZP-1), ker sodišče ob pomanjkljivem preizkusu zahteve za sodno varstvo ni ugotovilo kršitev določb postopka o prekršku, ki jih je storil prekrškovni organ, kakor tudi, ker kršitelju niso bila zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka.

7. Po določbi četrtega odstavka 56. člena ZP-1 je treba v obrazložitvi pisne odločbe o prekršku navesti izjavo kršitelja o dejanju ter dejstva in dokaze, na katere je prekrškovni organ oprl odločitev. Prekrškovni organ mora torej v obrazložitvi odločbe o prekršku kratko povzeti bistvo izjave kršitelja (v konkretnem primeru se kot izjava šteje ugovor zoper plačilni nalog, četrti odstavek 57. a člena ZP-1), in povzetek bistvenih delov dokaznega postopka. S tem, ko prekrškovni organ v obrazložitvi odločbe navede, zakaj je prepričan, da so določena dejstva dokazana ali nedokazana, in kateri razlogi so bili odločilni pri uporabi predpisov, je storilcu prekrška zagotovljena ustavna pravica do učinkovitega pravnega sredstva, saj je seznanjen z vsemi obremenilnimi dejstvi in dokazi ( Petra Čas, Nuša Orel: Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, komentar k členu 56, str. 238 ). Prav tako je na ta način sodišču, ki odloča o zahtevi za sodno varstvo, omogočen preizkus izpodbijane odločbe, saj v nasprotnem primeru tudi sodišče ne more preizkusiti pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja.

8. V obravnavanem primeru je bil najprej izdan posebni plačilni nalog, ki je v zakonu predviden za primere kršitev določenih predpisov, kadar pooblaščena uradna oseba prekršek ugotovi s pomočjo različnih dokaznih sredstev (priče, ogled ipd.), in ga ne zazna neposredno s svojimi čutili kot v primeru plačilnega naloga po prvem odstavku 57. člena ZP-1. Ob uveljavitvi te oblike plačilnega naloga je bilo prvotno (novela ZP-1D) predpisano, da mora posebni plačilni nalog vsebovati kratek opis dejanja, povzetek izjave kršitelja in prič ter ugotovitve pooblaščene uradne osebe. Tak opis dejanskega stanja naj bi podpisali kršitelj in priče. Že z novelo ZP-1E je bila ureditev poenostavljena, tako da mora posebni plačilni nalog po sedaj veljavnem drugem odstavku 57. a člena vsebovati le kratek opis dejanskega stanja z navedbo dokazov. Ker je bilo iz besedilo izpuščeno besedilo „izjave kršitelja in prič,“ je trenutno veljavno določbo treba razlagati tako, da v posebnem plačilnem nalogu zadostuje navedba dokaznih sredstev (npr. imena prič), na podlagi katerih je pooblaščena uradna oseba ugotovila prekršek.

9. Prekrškovni organ dokazov (izjave prič) torej ni dolžan posredovati kršitelju skupaj s plačilnim nalogom. Vendar pa mora imeti kršitelj kljub temu možnost, da se z vsebino dokazov (v konkretnem primeru z izjavami posameznih prič) seznani pri pregledu spisa pri prekrškovnem organu (82. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP, v zvezi s prvim odstavkom 58. člena ZP-1). V ta namen pa mora spis prekrškovnega organa zajemati zapis vsebine izjav, ki so jih podale priče, na katere se opira odločitev prekršovnega organa. Zakon o prekrških nima izrecne določbe o tem, v kakšni obliki naj bi bile zapisane izjave posameznih prič, vendar v prvem odstavku 58. člena napotuje na smiselno uporabo določb ZUP. Le-ta določa, da se izjave prič zapišejo v zapisnik (tretji odstavek 76. člena), ki se naredi o ustnih izjavah strank ali drugih oseb in o drugih pomembnejših dejanjih v postopku (prvi odstavek 74. člena ZUP).

10. V obravnavanem primeru v spisu takšnih zapisnikov o izjavah prič, na katere je prekrškovni organ oprl svojo odločbo, ni. Prav tako izjave teh oseb kljub zahtevi iz četrtega odstavka 56. člena ZP-1 niso povzete v obrazložitvi odločbe o prekršku, zaradi česar odločba nima vseh predpisanih sestavin. Ob preizkusu zahteve za sodno varstvo pa sodišče ni moglo preizkusiti, ali je dejansko stanje prekrškovni organ pravilno in popolno ugotovil, saj iz spisa ni razvidno, na katere dokaze je prekrškovni organ oprl svojo odločitev in katera dejstva je na podlagi teh dokazov šteti za dokazana. Sodišče bi zato poleg odprave procesne kršitve (ustrezna obrazložitev, tretji odstavek 65. člena ZP-1) moralo ponoviti dokazni postopek z zaslišanjem prič, na katere se sklicuje izpodbijana odločba (četrti odstavek 65. člena ZP-1) in zagotoviti kršitelju možnost, da se izjavi o vsem procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj (peti odstavek 65. člena ZP-1). Ker tega ni storilo, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 155. člena ZP-1. 11. Vrhovno sodišče je zato zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo okrajnemu sodišču v novo odločanje.

12. Okrajno sodišče bo v novem sojenju ponovilo dokazni postopek z zaslišanjem prič, na katere se sklicuje izpodbijana odločba (četrti odstavek 65. člena ZP-1) in zagotovilo kršitelju možnost, da se izjavi o vsem procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj (peti odstavek 65. člena ZP-1), nato pa v obrazložitvi sodbe navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki bodo vplivala na odločitev.