Jedro

Dalj časa trajajoč postopek pred sodiščem ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka. Sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja se zagotavlja v upravnem sporu na podlagi 2. odst. 157. čl. Ustave R Slovenije v zvezi s 3. odst. 1. čl. Zakona o upravnih sporih oz. z nadzorstveno pritožbo (72. in 73. čl. Zakona o sodiščih).

Smisel sodnega varstva zoper še trajajoče kršitve je prav v tem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje. Ko je postopek pred sodiščem končan, pa kršenja te pravice de more več biti in ga zato tudi ni mogoče več preprečevati, zaradi česar sodno varstvo po 2. odst. 157. čl. Ustave kot subsidiarno ne pride več v poštev. Tudi ugotovitve pristojnega sodišča o sojenju, ki ni bilo zagotovljeno brez nepotrebnega odlašanja, ne pomenijo, da bi bila iz tega razloga nezakonita tudi izpodbijana sodba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ne dovoli obnove postopka zoper pravnomočno odločbo sodišča Združenega dela SR Slovenije opr. št. Sp 824/86, z dne 22.5.1986, v zvezi z odločbo Sodišča združenega dela v Mariboru opr. št. S 339/85, z dne 5.3.1986. Zoper sklep se pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in dovoli obnovo postopka, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. V laični pritožbi navaja, da naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka iz 1. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99-2/2004), da naj bi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, da naj bi naklepno ignoriralo 2., 14. ter 22. člen Ustave RS, da ni spoštovalo 34. člena Ustave RS, da je kršilo tudi 23. člen Ustave RS in 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, da je predsednica senata kršila načela hitrosti postopka, kar predstavlja kršitev sodniške dolžnosti oz. neredno opravljanje sodniške službe glede na določbo 81. člena Zakona o sodniški službi (Ur.l. RS št. 19/94-67/2002), da mu je s tem povzročila duševne bolečine, da je zlorabila svoj položaj ter neupravičeno ignorirala svojo uradno dolžnost. Navaja, da bo pritožbene navedbe še dopolnil oz. obrazložil, česar pa ni storil. Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik ne pove, v čem naj bi šlo za bistveno kršitev določb postopka po 1. odst. 339. člena ZPP, temveč se na to določbo sklicuje brez opredelitve, katere določbe ZPP oz. v konkretnem primeru še Zakona o sodiščih združenega dela (Ur.l. SFRJ št. 24/74, 78/84) sodišče ni uporabilo ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Pomanjkanje konkretne navedbe o tem pritožbenemu sodišču ne omogoča preizkusa takšne kršitve po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče zgolj na trditev pritožnika o bistveni kršitvi določb postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP, brez konkretnejše opredelitve kršitve, ne more ukrepati.

Enako velja tudi za splošno trditev pritožnika o tem, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje; tožnik namreč tudi v tem primeru ne pove konkretno, v čem naj bi obstajala zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja.

Tudi nadaljnje pritožbene navedbe o kršitvah, nespoštovanju oz. ignoriranju 2., 14., 22., 23., 34. člena Ustave RS in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin so večinoma popolnoma splošne ter kot takšne ne omogočajo konkretnejšega preizkusa zatrjevanih kršitev. S tem v zvezi lahko iz pritožbe ugotovimo le nekoliko konkretnejše sklicevanje pritožnika na to, da naj bi sodišče prve stopnje oz. predsednica senata malomarno opravljala sodniško funkcijo zaradi dolgotrajnega poteka postopka, kar bi lahko pomenilo predvsem kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS oz. kršitev odločanja v razumnem roku iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pri tem je potrebno pojasniti, da dalj časa trajajoč postopek pred sodiščem prve stopnje ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka in da se sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotavlja v upravnem sporu na podlagi 2. odst. 157. člena Ustave RS v zvezi s 3. odst. 1. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS, Ur.l RS št. 50/87, 70/2000) oz. z nadzorstveno pritožbo (72. in 73. člen Zakona o sodiščih - ZS, Ur.l. RS št. 19/94-67/2002). Ustavno sodišče je s tem v zvezi večkrat sprejelo stališče, da je v primerih, ko postopek še teče, za presojo o obstoju kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pristojno upravno sodišče, v primerih, ko bi šlo za kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja postopka pred Vrhovnim sodiščem in sodno varstvo v upravnem sporu ne bi bilo učinkovito, pa je dopustno vložiti ustavno pritožbo. Smisel sodnega varstva zoper še trajajoče kršitve je prav v tem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje, ko je postopek pred sodiščem končan, pa kršenja te pravice ne more več biti in ga zato tudi ni mogoče več preprečevati, zaradi česar sodno varstvo po 2. odst. 57. člena Ustave kot subsidiarno ne pride več v poštev. Vsekakor pa tudi ugotovitve pristojnega sodišča o sojenju, ki ni bilo zagotovljeno brez nepotrebnega odlašanja, ne pomenijo, da bi bila iz tega razloga nezakonita tudi izpodbijana sodba.

Pritožbeno sodišče tudi iz razlogov po uradni dolžnosti v okviru 2. odst. 350. člena ZPP ne ugotavlja bistvenih kršitev določb postopka na katere pazi po uradni dolžnosti in zmotne uporabe materialnega prava. Ugotavlja celo, da se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem in preveč obširno ukvarjalo z raznimi razlogi pritožnika za obnovo postopka, saj bi se glede na določene roke za obnovo v skladu z 39. členom Zakona o sodiščih združenega dela, v povezavi z 68. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94) moralo ukvarjati le z razlogi za obnovo postopka, ki jih je tožnik z vlogo z dne 10.8.1988 (v povezavi s telegramsko zahtevo za obnovo postopka) navedel kot obnovitvene razloge, ne pa, da mu je dopustilo nadaljnje navedbe. Kot izhaja iz pripravljalne vloge tožnika z dne 17.5.1994, le-ta predloga za obnovo postopka v konkretni zadevi tudi ni dopolnil z razlogi po 72. členu ZDSS. V konkretni zadevi zaradi poteka absolutnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka po ZPP tudi ne gre za situacijo, ki jo je predvideval 69. člen ZDSS. Zato bi sodišče prve stopnje moralo razloge za obnovo postopka, ki so bili navedeni šele naknadno, torej po tožnikovi vlogi z dne 10.8.1988 izključiti že zaradi tega, ker so bili navedeni prepozno. Kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo pa nista podana niti obnovitvena razloga, na katera se tožnik sklicuje v svoji vlogi z dne 10.8.1988 (kriva izpoved priče EB in opustitev pouka o uporabi jezika v skladu z 102. členom tedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77, Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90, ki se je v RS uporabljal kot republiški predpis).

Glede na navedeno in v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih pritožnik ni zaznamoval.