Jedro

Dela, ki je konstitutivni element nastanka skupnega premoženja, ni mogoče vrednotiti po tržnih merilih: ni ga mogoče matematično izračunati niti obračunati skupaj z denarnimi prispevki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenih zahtevkih obeh pravdnih strank v zvezi z obsegom njunega skupnega premoženja in deležih na njem. Ugotovilo je, da v skupno premoženje sodita dve stanovanji (posamezni del št. 214 v stavbi 402 k. o. X in posamezni del št. 8 s posameznim delom št. 9 v stavbi 1313 k. o. Y), 199 vrednostnih papirjev z oznako S., obveznice S., ki se vodijo pri KDD pod šifro računa št. 000, denarni znesek v višini 6.500,00 EUR iz naslova pridobljene kupnine pri prodaji garaže, stoječe na nepremičnini s parc. št. 588/2006 k. o. Y, ter prihranki na računu D. po stanju na dan 1. 1. 2010 v višini 55.000,00 EUR. Glede višine deležev na skupnem premoženju je ugotovilo, da znaša delež tožnika do ¼, delež toženke do ¾. Upoštevaje ta delež je v zvezi z denarnima zahtevkoma pravdnih strank odločilo, da mora tožnik toženki v 15 dneh izplačati njen delež denarnega zneska za prodajo garaže, in sicer znesek 4.875,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2010 naprej, toženka pa njemu njegov delež na skupnih prihrankih, to je 13.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2010 naprej. Kar sta zahtevali pravdni stranki več ali drugače, je zavrnilo. O pravdnih stroških je odločilo, da mora tožnik povrniti pravdne stroške toženki v višini 1.059,72 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka in tožena po nasprotni tožbi (v nadaljevanju: tožeča stranka). Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo njegovemu tožbenemu zahtevku. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Graja sprejeto odločitev o višini deležev na skupnem premoženju. Napačen je izračun deleža (15 %) na račun toženkinega dela v gospodinjstvu. Odšteti bi ga bilo treba od celote, ne pa od tožnikovega deleža. Ob upoštevanju razmerja med odhodki (40 % proti 60 %) matematični izračun deleža pokaže, da znaša toženkin delež 66 %, ne pa 75 %, kot je odločilo sodišče. Izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe. Dejansko stanje ne daje podlage za ugotovitev, da se toženki za vodenje gospodinjstva prizna 15 % skupaj ustvarjenega premoženja. Odločitev sodišča je diskriminatorna do tožnika. Šlo je za povprečno družino. Za nakupe potrebščin, varstvo in prehrano otrok je skrbela babica in tudi tožnik. Toženka je med vikendi kuhala in oprala, pospravljali so vsi. Res je šlo za bolj tradicionalno družino v smislu delitve opravil, a je toženec izpolnjeval tipično moška dela in prispeval potrebno, da sta sinova zrasla v zdrava mlada moža. Sodišče je to prezrlo. Ni mu priznalo nobenega prispevka. Na račun toženke mu je vzelo več, kot bi ga stalo, če bi se prehranjeval in pral zunaj. Razmerje dohodkov je z zaokroževanjem napačno ocenjeno na 40 % proti 60 %. Dejanski izračun pokaže, da je razlika le 17 % v korist toženke. Odločitev je v nasprotju s sodno prakso (II Ips 100/99). Ne gre za občutno večji dohodek, ki bi se odrazil v večjem obsegu skupnega premoženja. Obe stanovanji sta bili kupljeni v času, ko sta imeli stranki enake prihodke. Njuni prispevki so bili enaki. Ponuja svoj izračun prispevkov pri posameznih vrstah skupnega premoženja (pri stanovanjih upošteva deleža za vsakega do ½, pri prihranki razmerje 41,5 % proti 58,5 %). Glede na vrednost stanovanja in prihrankov ocenjuje, da sta deleža enaka. Opozarja še, da toženka z več svojimi ugovori ni uspela.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov. Poudarja, da izračunavanje višine deležev zakoncev na skupnem premoženju ne more temeljiti le na matematičnem izračunu o finančnih prispevkih in ostalem denarnem vrednotenju. Upoštevati je treba vse okoliščine iz 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR). Pravilna je ugotovitev, da je toženka imela višji dohodek in da je v bistveno večjem oziroma pretežnem delu skrbela za varstvo in vzgojo otrok ter za gospodinjstvo. Tudi pri nakupu stanovanj se je nesporno bolj angažirala kot toženec. Njen delež na skupnem premoženju je zato ugotovljen pravilno. Položaj v zadevi II Ips 100/99 je bil drugačen. Zadevi nista primerljivi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba ne izpodbija ugotovitev o obsegu skupnega premoženja, ki sta ga pravdni stranki ustvarili v trajanju njune izvenzakonske skupnosti od 1985 do konca 2009. Že na prvi stopnji je med njima ostala sporna le višina deležev na skupnem premoženju. Tožnik tudi v pritožbi vztraja pri domnevi o enakosti deležev. Toženka je trdila in dokazovala, da je njen delež višji (75 %) od toženčevega (25 %), čemur je sodišče po izvedenem dokaznem postopku ugodilo.

6. Ugotovilo je, da je imela toženka v 25 let trajajoči izvenzakonski skupnosti, ko sta bili obe pravdni stranki ves čas zaposleni (tožnik v S. ž., toženka pri L., d.d.) in v kateri sta se jima rodila dva otroka, višji dohodek od toženca (v razmerju 60 % proti 40 %) in da je nosila pretežni del dela v gospodinjstvu ter pretežno breme organizacije varstva in vzgoje otrok, kar je predstavljalo bistveni prispevek k funkcioniranju družine ves čas obstoja izvenzakonske skupnosti. Ob takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu, je odločitev o višini deležev tudi pravno pravilna (upoštevaje vse pravnorelevantna merila iz drugega odstavka 59. člena ZZZDR). Obrazložena je z jasnimi, preglednimi in življenjsko logičnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče sprejema. Očitanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne najde, pa tudi drugih procesnih kršitev ne, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti. Zato bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene poudarke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Pritožnik vztraja pri matematičnem pristopu vrednotenja denarnih in nedenarnih prispevkov. Sam jih ocenjuje različno pri posameznih stvareh, ki sodijo v skupno premoženje. Njegovo izhodišče je materialnopravno zmotno.

8. Uveljavljeno stališče sodne prakse je, da spor o višini deležev na skupnem premoženju ni obračunska pravda. Gre za celovito presojo razmerij med bivšima zakoncema oziroma izvenzakonskima partnerjema. Upoštevati je treba celotno obdobje njunega skupnega življenja, celoto skupnega premoženja, ki ga v tem času ustvarita in upoštevati enovit pristop pri ugotavljanju deležev na celotnem premoženju, ne pa po posameznih stvareh. Pri ugotavljanju višine deležev je treba upoštevaje merila iz drugega odstavka 59. člena ZZZDR globalno ocenjevati vse oblike prispevanja k skupnemu premoženju. Nekatere je res mogoče oceniti v denarju (na primer dohodke). Drugih pa ne (na primer vzgoja in varstvo otrok, delo v gospodinjstvu, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja, pomoč drugemu zakoncu ipd.). Gre namreč za delo kot konstitutivni element nastanka skupnega premoženja, ki pa ga v zakonski zvezi ni mogoče vrednotiti po tržnih merilih. To pa pomeni, da ga matematično ni mogoče izračunati niti obračunati skupaj z denarnimi prispevki.

9. Navedena materialnopravna izhodišča je sodišče pravilno upoštevalo, čeprav je (v deležu) ovrednotilo tudi nedenarne prispevke toženke, kar z matematičnim izračunom izpodbija pritožnik. Z njim, kot že rečeno, ne more uspeti. Ključne so dejanske ugotovitve, da je bila toženka tista, ki je finančno in s svojim delom bistveno prispevala k funkcioniranju družine ves čas 25-letnega obstoja izvenzakonske skupnosti. Ne glede na to, da je nekatere od njenih ugovorov sodišče zavrnilo oziroma jih je štelo v korist obeh strank (na primer pomoč njene matere pri skrbi za družino, ugodnosti privatizacijske zakonodaje pri nakupu stanovanj, odplačevanje kreditov, ki jih je pridobila pri svojem delodajalcu), je ugotovilo, da je bilo na njen pretežni del dela v gospodinjstvu in breme organizacije ter varstva in vzgoje obeh otrok, vodila je tudi skupne finance (ugotovitve v tč. 15 sodbe), večje angažiranje pri nakupu obeh stanovanj po ugotovitvah sodišča pa niti ni bilo prerekano. Ne drži pritožbena graja, da je sodišče prezrlo tožnikov prispevek pri vzgoji in varstvu otrok. Nasprotno, njegov prispevek na tem področju je ugotovilo, vendar ga je glede na izpovedbo prič in strank pravilno ocenilo na bistveno manjšega od toženkinega. O tem se je zanesljivo prepričalo z zaslišanjem obeh zdaj že odraslih otrok pravdnih strank. Nenazadnje pa pritožnik v pritožbi pove, da je šlo za tradicionalno družino v smislu delitve opravil, pri čemer je splošno znano, da v takih družinah veljajo dela v gospodinjstvu in ukvarjanje z otroki za ženska opravila.

10. Nedenarni prispevki pravdnih strank k skupnemu premoženju so torej dejansko ugotovljeni pravilno in pravno pravilno ovrednoteni.

11. Tudi ocena razmerja denarnih dohodkov (60 % proti 40 % v korist toženke) je pravilna. Pritožnik ga izpodbija z matematičnim izračunom, češ da so bili toženkini dohodki le za 17 % višji od njegovih in ne za 20 %, kot je z zaokroževanjem ocenilo sodišče. Pri tem prezre, da natančnega izračuna zaradi pomanjkljivih podatkov (za določeno obdobje listinskih dokazov ni bilo) niti ni moglo izračunati. Dokazna ocena, opravljena upoštevaje razpoložljive podatke in izpovedbi obeh pravdnih strank, je opravljena vrednostno, torej pravno pravilno in tudi skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Pojasnjena je s pravilnimi, jasnimi in popolnimi razlogi, ki omogočajo vsebinski preizkus pravilnosti sprejete odločitve. Vsi pritožbeni ugovori glede ugotovljenega razmerja dohodkov so zato neutemeljeni.

12. Upoštevaje ugotovljene nedenarne prispevke oziroma obremenitve obeh pravdnih strank ter dejstvo, da je imela toženka tudi znatno višje dohodke, je presoja o razmerju deležev na skupnem premoženju (¾ proti ¼ v korist toženke) pravno pravilna. Pritožba je ne more omajati niti s sklicevanjem na primer iz sodne prakse II Ips 100/1999. Primerljivo je namreč le ugotovljeno razmerje denarnih prispevkov, razmerje nedenarnih prispevkov pa je bilo v tistem primeru obratno: stranka z nižjimi dohodki je k skupnemu premoženju več prispevala z delom. Upoštevaje te druge obremenitve, ki jih pritožba prezre, je bilo presojeno, da sta deleža strank na skupnem premoženju enaka. V obravnavani zadevi pa so na strani toženke ugotovljeni bistveno višji denarni in nedenarni prispevki. Zato je njen delež na skupnem premoženju pravilno ovrednoten.

13. Pritožbeni razlogi niso podani. Dejansko stanje o vseh pravno odločilnih dejstvih je pravilno in popolno ugotovljeno in nanj pravilno uporabljeno materialno pravo. Ker ni uveljavljanih niti drugih procesnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

14. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Pritožnik do povračila svojih stroškov ni upravičen, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k reševanju na pritožbeni ravni. Zato naj upoštevaje načelo potrebnosti tudi ona sama trpi svoje stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).