Jedro

Organ je svojo odločitev oprl na ugotovitve pravnomočne inšpekcijske odločbe Inšpektorata za promet, energetiko in prostor, da je prizidek (garaža) pritrjen direktno na fasadni zid stavbe. Taka gradnja pomeni konstrukcijsko povezanost objektov in ker prizidek ne predstavlja samostojnega objekta, tudi stavba 1221 ne predstavlja samostojnega objekta, ampak tvorita en objekt, celoto. Navedeno pa glede na pogoj iz 117. člena GZ pomeni, da objekt iz zahteve za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja ne obstaja v enakem obsegu od 1. 1. 1998, saj kot celota pokriva večji obseg kot le stavba 1221, ki je predmet zahteve za izdajo dovoljenja.

Sodišče v upravnem sporu presoja prvostopenjsko odločbo in njene razloge za odločitev (2. člen ZUS-1). Res lahko drugostopni organ dopolni obrazložitev prvostopnega organa, kot je storil v obravnavanem primeru, kar sodišče ob nezadostni obrazložitvi prvostopenjske odločbe lahko upošteva, vendar je v obravnavani zadevi prvostopni organ navedel razloge, ki so za preizkus njegove odločitve zadostovali.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožnika za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja za stavbo št. 1221 na zemljišču parc. št. 143/136 k.o. ..., ki jo je ta utemeljeval na prvem odstavku 117. člena Gradbenega zakona (GZ). V obrazložitvi navaja, da tožnik ni izkazal pogojev iz 117. člena GZ, to, da je bil zgrajen pred 1. 1. 1998 ter da od tega datuma dalje obstaja v enakem obsegu in bistveno enake namembnosti na istem mestu. Ugotavlja, da je tožnik med leti 2005 in 2007 brez gradbenega dovoljenja k objektu prizidal prizidek dimenzij cca 4,75 m x 12,10 m, pritlične višine z enokapno montažno pločevinasto streho, ki sicer res ni predmet predložene dokumentacije, vendar pa zaradi navedenega prizidka ni mogoče trditi, da objekt po 1. 1. 1998 obstaja v enakem obsegu. Nadalje iz odločbe Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor izhaja, da je bil tako na zemljišču parc. št. 143/136, kjer se nahaja stavba 1221, kot na zemljišču parc. št. 143/137, kjer se nahaja stavba 1212, izvedena gradnja nadstreška, ki je deloma izvedena nad kletjo, ki pripada k stavbi 1212, kar posledično pomeni, da stavba, ki je predmet vložene zahteve, ne predstavlja samostojnega objekta.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. V obrazložitvi soglaša z razlogi prvostopnega organa, da objekt za katerega je tožnik vložil zahtevo, ne izpolnjuje pogojev iz 117. člena GZ in s tem v zvezi dopolnjuje obrazložitev prvostopnega organa.

3. Tožnik v tožbi kot bistveno izpostavlja, da je treba za pravilno uporabo prvega odstavka 117. člena GZ odgovoriti na vprašanje, ali prizidek, ki je bil zgrajen k samostojnemu objektu zgrajenemu pred 1. 1. 1998 spreminja naravo tega objekta tako, da ta izgubi svojo samostojnost in se oba objekta obravnavata kot en objekt, katerega je obseg s prizidkom povečan po 1. 1. 1998 in zato ni izpolnjen pogoj za legalizacijo. Organa sta se do tega vprašanja opredelila nepravilno. Navaja, da je objekt, za katerega je zahtevano gradbeno dovoljenje, nesporno bil zgrajen pred 1. 1. 1998, gabariti se po 1. 1. 1998 niso v ničemer spreminjali, kar izhaja tudi iz inšpekcijske odločbe z dne 14. 11. 2014. V katastru stavb je objekt evidentiran kot samostojen objekt št. 1221 in bi ga prvostopni organ kot takega moral tudi obravnavati in ugotavljati na tej podlagi izpolnjevanje pogojev. Objekt z izgradnjo pritličnega prizidka ob njegovi južni fasadi ni izgubil narave samostojnega objekta. Prizidek je mogoče odstraniti brez posega v konstrukcijo in funkcionalnost objekta 1221, objekt ni izgubil samostojnosti, obstaja v enakem obsegu, je bistveno enake namembnosti in je na istem mestu. Pravilnost takšnega stališča utemeljuje tudi dejstvo, da je prizidek ob južni fasadi objekta 1221, predmet samostojne pravnomočne inšpekcijske odločbe z dne 14. 11. 2014 (druga alineja prve točke izreka odločbe). Inšpekcijska odločba torej razlikuje oba objekta, jih obravnava kot samostojna in ne ugotavlja, da je bil z dozidavo povečan objekt št. 1221. Organ bi torej moral ugotoviti izpolnjevanje pogoja po določbi prvega odstavka 117. člena GZ. Pojasnjuje, da je bil objekt zgrajen skladno z veljavnim lokacijskim dovoljenjem z dne 4. 11. 1981 in 8. 7. 1985. Prizidek ob južni fasadi stavbe 1221 je bil zgrajen med leti 2005 in 2007 na podlagi lokacijske informacije z dne 5. 4. 2005 in 21. 11. 2006, in sicer je bil izveden enostaven objekt dimenzij cca 4,75 m x 12,10 m. Tedaj je veljal Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list RS št. 114/2003 in 120/2004). Med enostavne objekte je bila po Pravilniku uvrščena tudi garaža dimenzij do 30 m2. Tudi za prizidek ni mogoče šteti, da je bil izgrajen nelegalno. Nepravilna in nepomembna je ugotovitev toženke, da je bila tako na zemljišču parc. št. 143/136, kjer je stavba 1221, kot na parceli 143/137, kjer je stavba 1212, izvedena gradnja, ki je deloma izvedena nad kletjo, ki pripada stavbi 1212. To naj bi pomenilo, da stavba, ki je predmet vložene zahteve, ne predstavlja samostojnega objekta. Takšno stališče je neutemeljeno, gre za zimski vrst, ki obstaja že od leta 1983, ter ga tožnikova zahteva ne zajema. Ta objekt ne tvori nikakršnega enotnega objekta z objektom 1221 in je povsem samostojne narave ter predmet samostojne pravnomočne inšpekcijske odločbe z dne 14. 11. 2014. Do teh pritožbenih navedb se pritožbeni organ ni opredelil, pač pa zgolj ponavlja ugotovitve prvostopnega organa, kar pomeni, da je tožniku prekršena pravica do izjave. Tožniku pa sta bili kršeni pravica do izjave in pravica do učinkovitega pravnega sredstva tudi iz razloga, ker je drugostopni organ dodatno navaja razloge, s katerimi prvostopni ni utemeljil svoje odločitve. Na str. 9 in 10 namreč pritožbeni organ dodatno navaja še okoliščine v zvezi s požarom dne 27. 5. 2019 in na podlagi izvedeniškega mnenja, ki ga je predložila A. A., ugotavlja, da se v sklopu obnovitvenih del izvedena gradnja razlikuje od stanja pred požarom. Sklicevanje na izvedeniško mnenje, glede katerega tožniku ni bila dana možnost izjasnitve, ter izvajanje pravnorelevantnih zaključkov v zvezi s tem, ima za posledico absolutno bistveno kršitev določb postopka. Predlaga odpravo prvostopne odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5. Stranka z interesom v tem postopku A. A. v odgovoru na tožbo soglaša z razlogi prvostopnega in drugostopnega organa, da južni prizidek ne predstavlja samostojnega objekta ter da izvedeni nadstrešek nad stavbama 1212 in 1221 pomeni, da stavba 1221 ne predstavlja samostojnega objekta. Navaja tudi dodatne razloge, neobstoj pravice graditi na nepremičnini 1221 za tožnika ter da je stavba 1221 nevarni objekt. 6. Tožnik v pripravljalni vlogi odgovarja na navedbe stranke z interesom in ponavlja navedbe tožbe, da je prizidek na južni strani samostojen objekt kot tudi stavba 1212. Nadstrešek pomeni dodaten vhod v stavbo 1212 in je bil zgrajen že leta 1975, kot izhaja iz delilnega načrta in zapisnika o sodni poravnavi z dne 17. 7. 1975 v nepravdni zadevi RNP 190/74. S tem se izkaže neresnična navedba stranke z interesom, da ni dala soglasja za izvedbo. Neresnične so tudi navedbe, da stavba 1221 z južnim prizidkom predstavlja nevarni objekt. 7. Stranka z interesom v tem postopku v prvi pripravljalni vlogi zavrača navedbe tožnika, ki jih je ta podal v pripravljalni vlogi.

8. Sodišče je na podlagi 3. alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sprejelo sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica, ker je senat presodil, da je izpolnjen pogoj iz te alineje za odločanje po sodnici posameznici, stranke pa na glavni obravnavi niso imele ugovorov v zvezi s sestavo sodišča. 9. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo listine v upravnem spisu in listine, ki sta jih v dokaz predlagala tožnik in stranka z interesom kot izhaja iz dokaznega sklepa. Zavrnilo je dokazni predlog tožnika za postavitev izvedenca gradbene stroke, ki ga je tožnik postavil v zvezi z vprašanjem, ali je prizidek enostavni objekt in ali je zaradi nadstreška izgubila stavba 1221 samostojnost, ker gre za pravna vprašanja in ne strokovna, za katero bi bil pristojen predlagani izvedenec. Tožbena predloga, tožnika vpogled v zapisnik o inšpekcijskem pregledu št. 06122-760/2020-2 z dne 21. 5. 2020 in zapisnik o inšpekcijskem pregledu št. 06182-910/2020-1 z dne 19. 5. 2020, je zavrnilo, ker je tožnik predlagal izvedbo teh dokazov zaradi dokazovanja, da objekt 1221 ni nevaren objekt, kar pa ni relevantno v obravnavani zadevi, saj na tem razlogu iz tretjega odstavka 117. člena GZ izpodbijana odločba ne temelji. Iz istega razloga je zavrnilo tudi dokazne predloge stranke z interesom (zaslišanje stranke z interesom in prič B. B. in C. C.), ker vprašanje, ali je tožnikov objekt, nevaren ali ne, ni relevantno za obravnavano zadevo, relevantno pa tudi ni, ali tožnik svoj objekt še vedno gradi. Obe stranki sta predlagali izvedbo ogleda, ta dokazni predlog pa je sodišče zavrnilo, ker presoja dejansko stanje in razloge kot izhajajo iz izpodbijane odločbe, ki ga je organ povzel iz inšpekcijske odločbe Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor št. 35602-321/2002/34 dne 14. 11. 2014, zato bi bila tudi izvedba tega dokaza nepotrebna.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Predmet presoje tega upravnega spora je odločbo o zavrnitvi tožnikove zahteve za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja za stavbo št. 1221, na zemljišču parcela št. 143/136 k.o. ...

12. Po 117. členu GZ se lahko za objekt, ki je bil zgrajen brez gradbenega dovoljenja pred 1. 1. 1998 in od tega datuma obstaja v enakem obsegu in bistveno enake namembnosti na istem mestu in je, če gre za stavbo, evidentiran v katastru stavb, na zahtevo investitorja, lastnika ali imetnika stavbne pravice izda dovoljenje za objekt daljšega obstoja (prvi odstavek). Citirana določba v nadaljevanju predpisuje dokazila, ki jih je treba priložiti zahtevi, opredeljuje možnost udeležbe stranskih udeležencev, časovno ter vsebinsko določa pogoje za izdajo dovoljenja ter da se za objekte daljšega obstoja, za katere je bilo izdano dovoljenje iz tega člena, šteje, da niso nelegalen ali neskladen objekt in da imajo v času veljavnosti dovoljenja uporabno dovoljenje.

13. Med strankami ni sporno, da je tožnik vložil zahtevo za izdajo dovoljena za objekt daljšega obstoja za stavbo 1221, ki ne obsega prizidka na južni strani te stavbe; da je bila stavba 1221 zgrajena pred 1. 1. 1998; da je bil prizidek, dimenzij 4,75 m x 12,10 m, zgrajen med letoma 2005 in 2007. Sporno pa je ali je nadstrešek (po terminologiji upravnih odločb), ki naj bi segal na sosednjo parcelo 143/137, del zahteve za izdajo dovoljenja in kateri del zahteve (vetrolov ali zimski vrt).

14. V zvezi z nadstreškom, kot razlogom za zavrnitev zahteve za izdajo dovoljenja daljšega obstoja, sodišče ugotavlja, da iz prvostopne odločbe izhaja, da je tako na parceli 143/136, kjer se nahaja stavba 1221, kot na parceli 143/137, kjer se nahaja stavba 1212, izvedena gradnja nadstreška, ki je deloma izvedena nad kletjo, ki pripada stavbi 1212. Enako glede lokacije nadstreška izhaja iz drugostopne odločbe, pri čemer se drugostopenjski organ ni opredelil (vsaj ne jasno) do tožnikove pritožbene navedbe v zvezi z nadstreškom, da gre za zimski vrt, ki obstaja že vse od leta 1983, zato ga zahteva ne zajema. Da tožnikova zahteva nadstreška (zimski vrt, ki obstaja že od leta 1983) ne zajema, ponavlja tožnik tudi v tožbi. Sodišče je na glavni obravnavi skušalo ugotoviti ali je nadstrešek (po terminologiji upravnih odločb) vetrolov ali zimski vrt (glej zahtevo in opis v tehničnem poročilu), vendar je tožnik vztrajal, da je zahteval dovoljenje le za gradnjo, ki obstaja na parceli 143/136 ter da ne vetrolov in ne zimski vrt iz njegove zahteve ne segata nad klet, ki pripada stavbi 1212 na parceli 143/136. Tudi stranka z interesom ni znala zadovoljivo pojasniti, da sta, ali vetrolov ali zimski vrt iz zahteve, gradnji, ki ustrezata nadstrešku iz izpodbijane odločbe. Toženka se glavne obravnave ni udeležila, na tožbo ni odgovorila, pred tem pa je že v drugostopni odločbi izostal jasen odgovor na pritožbeno navedbo tožnika, ki se v tožbi ponavlja. Sporno zaradi neobrazloženosti je zato, tudi po opravljeni glavni obravnavi ostalo, ali je del tožnikove zahteve za izdajo dovoljenja tudi gradnja, ki je na parceli tožnika 143/136 kot sosednji parceli 143/137, torej locirana tako, da stavba, ki je predmet zahteve, ne predstavlja samostojnega objekta. Zato sodišče razloga za zavrnitev zahteve za izdajo dovoljenja, ki se ga izpeljuje iz postavljenega nadstreška, ni moglo preizkusiti in zato svoje odločitve o zavrnitvi tožbe na ta razlog iz izpodbijane odločbe ne opira.

15. Kot že rečeno ni sporno med strankami, da tožnikova zahteva za izdajo dovoljenja ni obsegala prizidka ob južni fasadi stavbe 1221, ki je bil zgrajen med letoma 2005 do 2007. Iz prvega odstavka 117. člena GZ izhaja več pogojev, ki jih mora objekt zgrajen brez gradbenega dovoljenja izpolnjevati za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja. Časovni pogoj, da je objekt zgrajen pred 1 .1. 1998, kar v obravnavni zadevi za stavbo 1221, ki je predmet zahteve, ni bilo sporno, in pogoj obsega, da od tega datuma obstaja v enakem obsegu. Organ je tožnikovo zahtevo zavrnil zaradi neizpolnjevanja pogoja enakega obsega stavbe od 1. 1. 1998, ker je tožnik ob južni fasadi stavbe postavil v letih 2005 do 2007 prizidek, kar pomeni, da objekt - stavba 1221 od 1. 1. 1998 ne obstaja v enakem obsegu. Svojo odločitev je organ oprl na ugotovitve pravnomočne inšpekcijske odločbe Inšpektorata za promet, energetiko in prostor št. 35602-321/2002/34 z dne 14. 11. 2014, drugo alinejo 1. točke izreka in obrazložitev odločbe na strani 15, kjer je navedeno, da je prizidek (garaža) pritrjen direktno na fasadni zid stavbe. Da je temu tako, je pritrdil tožnik zaslišan na glavni obravnavi. Taka gradnja pomeni konstrukcijsko povezanost objektov, posledično, ker prizidek ne predstavlja samostojnega objekta, tudi stavba 1221 ne predstavlja samostojnega objekta, ampak tvorita en objekt, celoto. Po definiciji prizidave iz 33. točke prvega odstavka 3. člena GZ je prizadava gradnja, pri kateri se gabariti obstoječega objekta povečajo v horizontalni ali vertikalni smeri. Navedeno, pa glede na pogoj iz 117. člena GZ pomeni, da objekt iz zahteve ne obstaja v enakem obsegu od 1. 1. 1998, saj kot celota pokriva večji obseg kot le stavba 1221, ki je predmet zahteve za izdajo dovoljenja.

16. Sodišče v celoti sledi razlogom prvostopnega organa. Ugotovljeno dejansko stanje, glede na način gradnje prizidka, v celoti pritrjuje zaključkom na katere je oprl svojo odločitev. Nerelevantna so v tej zvezi tožnikova zatrjevanja o legalnosti prizidka (sklicevanje na lokacijsko dovoljenje), saj vprašanje legalizacije prizidka ni predmet presoje v obravnavani zadevi. Da bi bil (ali pridobil) prizidek naravo samostojnega objekta iz razloga, ker je kot tak obravnavam v inšpekciji odločbi, pa ni razlog, ki bi bil utemeljen na materialnem pravu.

17. Tožnik s tožbo uveljavlja, da sta mu bili kršeni pravica do izjave in pravica do učinkovitega pravnega sredstva, ker je pritožbeni organ v obrazložitvi odločbe dodatno navedel razloge, s katerimi prvostopni organ ni utemeljil svoje odločitve o zavrnitvi zahteve za izdajo dovoljenja, in sicer je na deveti in deseti strani navedel še okoliščine v zvezi s požarom z dne 27. 5. 2019 in se skliceval na izvedeniško mnenje, ki ga je predložila A. A. Sodišče v upravnem sporu presoja prvostopenjsko odločbo in njene razloge za odločitev (2. člen Zakon o upravnem sporu - ZUS-1). Res lahko drugostopni organ dopolni obrazložitev prvostopnega organa, kot je storil v obravnavanem primeru, kar sodišče ob nezadostni obrazložitvi prvostopenjske odločbe lahko upošteva, vendar je v obravnavani zadevi prvostopni organ navedel razloge, ki so za preizkus njegove odločitve zadostovali. Okoliščine v zvezi s požarom z dne 27. 5. 2019 in sanacija objekta v posledici le-tega, so za obravnavano zadevo nerelevantne. Sodišče ugovoru ni sledilo, ker kršitev drugostopenjskega organa (izvedeniško mnenje naj tožniku ne bi bilo vročeno in mu ni bila dana možnost izjasnitve nanj; sodišče sicer ugotavlja, da je bilo sporno izvedeniško mnenje del zahteve A. A. za vstop v postopek), ni vplivala ali mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

18. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

19. Odločitev o stroških postopka tožnika temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. V predmetnem upravnem sporu je stranka z interesom nastopala na strani toženke. Prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja za odmero stroškov strank z interesom, določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Vendar pa so ugovori stranke z interesom temeljili na za ta postopek nerelevantnih navedbah (npr. nevarnost gradnje, nadaljevanje gradnje), zato so se njeni stroški izkazali za nepotrebne (prvi odstavek 155. člena ZPP), zato sodišče njenemu predlogu za povrnitev stroškov ni sledilo.