Jedro

Vtoževana terjatev je na podlagi zakonske subrogacije (275. člen OZ) z izplačilom zavarovalnine 21. 12. 2017 prešla na tožečo stranko, ki je do izplačila zakonskih zamudnih obresti upravičena od dne plačila,

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 2.068,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2018 do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 52,36 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne. Ne držijo navedbe sodišča, da je tožeča stranka izkazala, da je tožena stranka prejela prvi, drugi in tretji opomin. Iz predloženih vročilnic namreč ni razvidno, da jih je podpisala tožena stranka, saj podpisa na obeh povratnicah nista primerljiva s podpisom tožene stranke na pogodbi o dovoljeni prekoračitvi sredstev na transakcijskem računu. Sodišče je napačno ugotovilo, da je tožena stranka prejela obvestilo tožeče stranke o novem upniku z dne 27. 12. 2017 in opomin z dne 6. 2. 2018. Glede na to, da tožena stranka o novem upniku ni bila obveščena, tožeča stranka neutemeljeno zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od 27. 12. 2017. Prav tako je neutemeljen strošek opomina. Tožena stranka ni prejela nobenega izmed dopisov, niti odstopa od pogodbe. Sodišče nadalje neutemeljeno ni sledilo ugovoru tožene stranke, da so stroški opomina v višini 4,18 EUR neutemeljeni, saj jih tožena stranka ni prejela oziroma so zaračunani previsoko. Sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo 27.a člena Zakona o varstvu potrošnikov, ki določa, da stroški opomina ne smejo presegati stroškov izdelave in pošiljanja opomina, hkrati pa ne smejo presegati višine zamudnih obresti, zaradi česar tožeča stranka stroške opomina terja v previsokem znesku. Tožena stranka je kot dokaz predlagala zaslišanje tožene stranke, česar sodišče ni izvedlo, s čimer je bila toženi stranki kršena pravice do izjave.

3. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni podala odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, s katerim pritožba izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prejela prvi, drugi in tretji opomin ter obvestilo o odstopu od pogodbe o vodenju osebnega računa, ni utemeljen. Na podlagi vročilnic v prilogah A7 in A14 je sodišče prve stopnje namreč utemeljeno ugotovilo, da so bile tožencu navedene listine vročene. Vročitev navedenih pošiljk je tožena stranka v postopku, kot tudi s pritožbo, grajala zgolj z navedbo, da iz vročilnic izhaja, da podpisi na povratnicah niso primerljivi s podpisom tožene stranke na pogodbi o dovoljeni prekoračitvi sredstev na transakcijskem računu z dne 8. 11. 2016. Ta očitek ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje po pregledu podpisov na pogodbi in povratnicah ugotovilo, da so podpisi primerljivi. Tudi sicer pa tožena stranka razen te pavšalne navedbe drugih dokazov (npr. izvedenca grafologa) za izpodbijanje pristnosti podpisov na povratnicah ni predložila. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka z opomini, odstopom od pogodbe ter novim upnikom seznanjena, pravilen.

6. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da tožeča stranka neutemeljeno zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od 27. 12. 2017, ker tožena stranka o novem upniku ni bila obveščena. Kot izhaja iz priloge A3, je tožeča stranka toženo stranko o cesiji obvestila z dopisom z dne 27. 12. 2017, v katerem je toženo stranko tudi pozvala na plačilo dolgovanega zneska. Da je tožena stranka omenjeno obvestilo o novem upniku prejela, potrjuje podpisana povratnica v prilogi A14. Z obvestilom z dne 27. 12. 2017 pa je toženo stranko o odstopu obvestila tudi hranilnica A. (priloga A19). Zato so pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka izpodbija ugotovitev, da je bila z novim upnikom seznanjena, neutemeljene. Poleg tega pa je vtoževana terjatev tudi sicer na podlagi zakonske subrogacije (275. člen OZ) z izplačilom zavarovalnine 21. 12. 2017 prešla na tožečo stranko, ki je do izplačila zakonskih zamudnih obresti upravičena od dne plačila, pri čemer pa je tožeča stranka plačilo zakonskih zamudnih obresti zahtevala šele od 27. 12. 2017, ko je toženo stranko o plačilu terjatve dejansko obvestila.

7. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, s katerim pritožba izpodbija strošek opominjevalnega postopka v višini 4,18 EUR z navedbo, da gre za previsoke stroške, ki niso v skladu z določilom 27.a člena Zakona o varstvu potrošnikov. Sodišče prve stopnje je namreč v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo pravilne argumente, s katerimi je grajo tožene stranke glede višine stroškov opominov kot neutemeljeno zavrnilo, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje in jih sprejema kot pravilne.

8. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev načela kontradiktornosti, ker ni zaslišalo tožene stranke, kar je slednja predlagala, je neutemeljen. Glede na to, da začasna zastopnica tožene stranke s toženo stranko ni mogla vzpostaviti stika, izvedba dokaza z njenim zaslišanjem ni bila možna, zaradi česar je sodišče prve stopnje izvedbo dokaza z zaslišanjem tožene stranke utemeljeno zavrnilo.

9. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).